Franz Kurz zu Thurn und Goldenstein in zbirka njegovih del na papirju v graškem muzeju Joanneum

Ljubljanski slikar nemškega rodu Franz Seraph vitez Kurz zu Thurn und Goldenstein je najbolj znan kot avtor prvega posthumnega portreta pesnika dr. Franceta Prešerna. V treh desetletjih delovanja v Ljubljani se mu je uspelo uveljaviti predvsem kot cerkvenemu slikarju. Velja za prvega predstavnika nazarenskega slikarstva pri nas. Vedute, ki jih je slikal v različnih krajih na Kranjskem, in upodobitve narodnih noš, ki jih je pripravil za Emila Korytka, so nepogrešljiv likovni pripomoček pri vpogledu v življenje v 19. stoletju na Slovenskem. Pomembno je bilo tudi Goldensteinovo delovanje na gledališkem področju (odrske dekoracije in kulise za Stanovsko gledališče, Mahrovo gledališče in gledališče v Alojzijevišču, aranžiranje »živih slik«).

V članku so predstavljene do sedaj malo znane Goldensteinove risbe in akvareli iz slikarjeve zapuščine, ki jih hrani muzej Joanneum v Gradcu. Nekatere od osnutkov je v doktorski disertaciji obravnaval Marko Marin (npr. osnutke za gledališka dela, za Gromatzkijevo lekarno v Ljubljani, za nekaj sakralnih del), a večina do sedaj še ni bila deležna pozornosti stroke. Med njimi so tudi osnutki za oltarne slike, ki so danes izgubljene, in za stenske poslikave, ki niso več ohranjene. Goldensteinovi osnutki lahko služijo kot izhodišče za nadaljnje raziskave in identifikacijo njegovih del. Članek vsaj delno sledi tudi Goldensteinovi življenjski poti in vsebuje temeljne opredelitve njegovega slikarskega opusa, pri čemer je poudarek na tistih Goldensteinovih sakralnih delih, ki jih lahko povežemo z osnutki v zbirki muzeja Joanneum.

Življenjepis

Življenjepis Franza Serapha viteza Kurza zu Thurna und Goldensteina je ob stoletnici slikarjevega rojstva objavil slikarjev sin Ludwig Viktor vitez Kurz zu Thurn und Goldenstein.[1] Najbolj podrobno se je z Goldensteinovim slikarskim opusom ukvarjal umetnostni in gledališki zgodovinar Marko Marin (1930–2015) v doktorski disertaciji Franz Seraph Ritter von Kurz zu Thurn und Goldenstein. Njegov pomen za slovensko umetnostno zgodovino med leti 1835–1867 (Ljubljana 1971, tipkopis) in v habilitacijskem delu Prva zamisel slovenskega narodnega gledališča – Leopold Kordeš (1969). Marin se je oprl na kroniko družine Goldenstein (Regesta Curtiana), ki je osrednji vir za preučevanje Goldensteinovega življenja in slikarskega delovanja.[2]

Goldensteinovo ime se navaja v različnih oblikah, npr. Frančišek vitez Kurz, Kurz pl. Goldenstein, žl. Goldenstein, Kurc od Goldenstein, vitez Franc Kurz zu(m) Thurn und Goldenstein. Sam se je podpisoval kot Ritter von Kurz zu Thurn und Goldenstein, Ritter von Goldenstein ali samo Franz von Kurz ali von Goldenstein. Bil je potomec salzburške plemiške družine.[3] Priimek Kurz ima v slovenskem jeziku nespodoben prizvok, zato se najpogosteje uporablja plemiški vzdevek zu(m) Thurn und Goldenstein oziroma na kratko Goldenstein.[4]

Slikar Franz Seraphin Maximilian Sebastian Timotheus Kurz zum Thurn und Goldenstein je bil rojen 20. januarja 1807 v kraju Sankt Michael im Lungau na Salzburškem kot peti otrok Johana Baptista Kasparja Dismasa von Kurza zu Thurna und Goldensteina (1766–1826), župana in kasnejšega oskrbnika v knezo-nadškofijskem negovalnem domu, in matere Genovefe, rojene Lürzer von Zehendthal. Imel je šest bratov in tri sestre. Med obiskovanjem osnovne šole v Tittmoningu je začutil veselje do risanja. Na šolsko tablo je risal prizore bitk, ljudske prizore in posamezne figure, s čimer si je marsikdaj prislužil grajo profesorjev. Goldensteinov oče je nagnjenje do glasbe prenesel na otroke. Franz Kurz zu Thurn und Goldenstein se je izvežbal v petju in igranju na violino, od osmega leta je skupaj z družinskimi člani marljivo pomagal na pevskem koru v stolnici.

Oče ga je poslal v Salzburg, da bi se izučil za trgovskega vajenca. Delal je v eni od salzburških trgovin. Vendar na slikarstvo ni pozabil in se je v prostem času rad mudil pri nekoliko mlajšem slikarju, arhitektu in litografu Georgu Pezoltu (1810–1878, tudi Petzoldt). S Pezoltom, ki se je malo pred tem vrnil iz Rima kot učenec Léopolda Roberta, se je seznanil leta 1829. Še vedno se je ukvarjal z glasbo. Zaradi prijetnega in močnega tenorja se je mislil celo profesionalno zaobljubiti operi, pri čemer so ga podpirali prijatelji in poznavalci, toda njegova visoka postava ni bila primerna za oder. Zato se je še bolj posvetil slikarstvu.

Preživljal se je kot trgovski pomočnik v Salzburgu, Celovcu in Gradcu, kjer je služboval v trgovski hiši Kodolitsch. V štiriindvajstem letu se je Goldensteinu trgovski poklic tako uprl, da ga je opustil in se kljub ugovorom sorodnikov povsem oprijel slikarstva. Leta 1831 se je v Gradcu vpisal na risarsko akademijo (»steiermärkisch-ständische Zeichnungs-Akademie«), ki jo je vodil Josef August Stark (1782–1838). Zaradi marljivosti in umetniške nadarjenosti je bil tri leta Starkov najboljši učenec. Stark je bil zagovornik klasicistične usmeritve, slikal je antične, mitološke in alegorične prizore. Tudi Goldensteina je poskusil vzgojiti po tem likovnem konceptu, zato ga je uril predvsem v risbi. Goldenstein je kopiral tudi nekaj del nazarenskih avtorjev.[5]

Konec leta 1834 se je Goldenstein odločil, da se preseli v Ljubljano. Pri tem je posredoval ljubljanski trgovec in naravoslovec Ferdinand Schmidt (1791–1878), pobudnik ustanovitve Mahrove trgovske šole, ki je Jakobu Mahru svetoval, naj za učitelja risanja na svoji pravkar ustanovljeni šoli (19. oktober 1834) vzame na graški akademiji izučenega slikarja. Goldenstein je že na začetku oktobra 1834 Ljubljančanom priporočil svoje storitve: izdelavo oljnih slik, portretov, izveskov, kopij, dela v akvarelni in oljni tehniki, restavriranje slik ter zasebni pouk v risanju in slikanju.[6]

Pred preselitvijo v Ljubljano se je 31. decembra 1834 v Gradcu poročil s prodajalko trgovca Gelmeyerja Terezijo (Therese) Friedrich (1815–1861), s katero se je spoznal leta 1832. Rodila mu je devet otrok: Paulino, Clementino, Theodorja, Cornelijo, Aurelijo, Anno, Ludwiga, Eduarda in Moritza. Sin Ludwig Kurz Goldenstein piše, da naj bi bila številna družina razlog, da je moral oče kot slikar trdo delati, sprejemati različna dela in jih hitro izvrševati.

Goldenstein tudi v Ljubljani ni zanemaril petja. Leta 1841 se je vpisal v Filharmonično družbo (Philharmonische Gesellschaft, delovala je od 1794 do 1919). Ostal je zvest član tega nemškega glasbenega zavoda do odhoda iz Ljubljane. Na glasbenih predstavah Filharmonične družbe so sodelovale tudi njegove hčere in sin Theodor. Od leta 1848 je vodil moški zbor. Istega leta je energično in uspešno nasprotoval, da bi se Filharmonična družba preobrazila v slovenski zavod.[7] Leta 1857 je postal njen častni član.[8]

Goldenstein je več let v stolnici pomagal kot dirigent, pevec in violinist, prav tako je priskočil na pomoč duhovniku, skladatelju in organistu Gregorju Riharju na koru stolnice. Dobro je igral na gosli in čelo. Prirejal je glasbene večere, ki so bili v bidermajerskem obdobju ena značilnih oblik druženja v družinskem in prijateljskem krogu. Na Goldensteinovih glasbenih večerih so pogosto igrali in peli vsi družinski člani. Med drugim so izvajali dela Schuberta, Friedricha von Flotowa, Beethovna in Kamila Maška. Udeleževali so se jih pomembni ljubljanski glasbeniki in poznavalci glasbe.[9]

Ludwig Kurz-Goldenstein navaja, da stiki njegovega očeta s stanovskimi kolegi v Ljubljani niso bili pretirano tesni. Goldensteinova umetniška prizadevanja naj bi se namreč zelo razlikovala od drugih ljubljanskih slikarjev, ki mu zaradi odkritega in pokončnega nastopa niso bili prijateljsko naklonjeni.[10] Kot priseljenec je imel težave pri pridobitvi prvih večjih naročil. 15. decembra 1837 je iz Ljubljane pisal materi: »Hier geht es sonst so wie immer zu, nämlich, dass man einen der Rein Krainer ist, nicht achtet, und nur immer das Vaterländischen vorzieht.«[11]

Avgusta 1836 je za kratek čas odpotoval v Salzburg. Ko se je s smrtjo Josefa Augusta Starka leta 1838 sprostilo direktorsko mesto na graški stanovski likovni akademiji, se je Goldenstein napotil v Gradec in se potegoval zanj. Sredi leta 1840 je Starka nasledil učitelj risanja na graški akademiji Joseph Ernst Tunner (1792–1877), zato Goldensteinu ni preostalo drugega, kot da se je v še večji meri poskušal uveljavljati na Kranjskem.[12]

Iz Ljubljane in v zadnjem desetletju življenja iz Gradca se je podajal na potovanja po Italiji in Nemčiji, da bi se izpopolnil v slikarstvu. Potovanje v letu 1837 ga je vodilo v Benetke in Padovo. Padova mu ni bila všeč, zato je tam ostal le nekaj dni in je večji del časa preživel v Benetkah. Kopiral je Tiziana, Veroneseja, Rafaela, Correggia in Guida Renija ter si nabavil litografije del znamenitih mojstrov in lutko za študij figur.[13] Leta 1841 je sledilo ključno Goldensteinovo študijsko potovanje prek Gradca, Dunaja in Linza v Salzburg. Na tem potovanju se je seznanil z deli nekaterih najpomembnejših takratnih slikarjev v monarhiji in se dokončno odločil oprijeti nazarenstva, ki je predstavljalo vodilno smer v cerkvenem slikarstvu. V galerijah in zasebnih zbirkah si je ogledal dela Johanna Adama Ackermanna, Friedricha von Amerlinga, Josefa Danhauserja, Friedricha Gauermanna, Johanna Petra Kraffta, Josepha Rebella, Carla Rottmanna, Franza Steinfelda, Ferdinanda Georga Waldmüllerja idr. Njegovo pozornost so pritegnila tudi dela Cima da Conegliana, Palme starejšega (Jacopa Negrettija), Giovannija Bellinija in drugih starejših italijanskih avtorjev. V beležko si je označil vse, kar je videl pomembnega, npr. slike vodilnih umetnikov nazarenske smeri Petra von Corneliusa, Juliusa Schnorra von Carolsfelda, Josepha von Führicha, Leopolda Kupelwieserja in Wilhelma von Kaulbacha.[14] Kasneje se je večkrat odpravil na Dunaj, v Prago, München in Salzburg. Vzdrževal je osebne stike s Petrom Krafftom (1780–1856), Eduardom Engerthom (1818–1897), Josephom von Führichom (1800–1876), Leopoldom Kupelwieserjem (1796–1862), Wilhelmom von Kaulbachom (1805–1874) in drugimi umetniki.[15] Tudi sam je nosil dolgo brado in lase, ki so bili značilni za nazarence.

Ludwig Kurz-Goldenstein piše, da si je njegov oče prizadeval za dopolnjevanje splošne izobrazbe s pomočjo literature. V rokopisni zapuščini so se ohranile tudi »do srca segajoče« pesmi. Predvsem pa je negoval ljubezen do glasbe.[16]

V šoli slikanja oziroma risanja, ki jo je Goldenstein »pod nadgledijo vis. c. k. poglavarstva« okrog leta 1860 vodil v učilnici v svojem stanovanju v Gosposkih ulicah,[17] je učence in učenke poučeval tudi v »glasovirji« (igranju na klavir) in nekaterih nemških predmetih.[18] Goldensteinovo zasebno šolo naj bi med drugim obiskovala Ivan Frankè (1841–1927) in Anton Karinger (1829–1870).[19] Prve likovne napotke naj bi pri Goldensteinu dobil tudi slikar Janez Wolf (1825–1884).

Goldensteinov slikarski opus

Franz Seraph vitez Kurz zu Thurn und Goldenstein se je na Kranjskem uveljavil kot cerkveni slikar in scenograf. Slikal je tudi portrete in krajine. Velja za enega glavnih predstavnikov slovenskega bidermajerja in za »prvega romantično-nazarensko usmerjenega slikarja na naših tleh«.[25] »Čeprav je bil Nemec, je imel vendar za Slovence večkrat več posluha kot naši lastni umetniki z Langusom na čelu,« poudarja Emilijan Cevc. »Kljub temu, da naša umetnostna kritika Goldensteinovo delo mnogokrat podcenjuje, moramo umetniku vendarle priznati, da je bil proti sredi 19. stoletja na naših tleh skoraj edini slikar romantične smeri.«[26]

V Goldensteinovem opusu so prisotni različni vplivi: nazarensko slikarstvo, pozni barok, romantika, bidermajer, realizem. Goldenstein je mnogo potoval in se seznanil tudi z nekaterimi vodilnimi, zlasti nazarensko usmerjenimi umetniki, vendar ni bil ambiciozen slikar. Njegov odnos do slikarstva je bil napol obrtniški. Prizadeval si je, da bi izpolnjeval raznovrstna naročila in se jim uspešno prilagajal. Veljal je za enega tedaj najbolj zaposlenih in vsestranskih slikarjev na Kranjskem, zato je slikal naglo in včasih površno (»lahko in hitro, da celo v škodo pravi umetnosti; zato je med obilico njegovih slik le malo takih, ki bi nam ugajale«).[27]

Najpomembnejših formalnih značilnosti omenjenih likovnih smeri, pretanjenega nanašanja barve oziroma svojevrstne izglajenosti slikarske površine na Goldensteinovih slikah in poslikavah ne moremo srečati. Prisotni so neoklasicistični (risarski) odnos do barve, okrepljena risba in lokalne, živahne barve, kar po svoje prav tako govori o slikarju, ki si je prizadeval za čimprejšnjo izpolnitev naročil.

Goldensteinovo slikarstvo je zlasti zaradi njegovega nemškega porekla naletelo na bolj kritične ocene slovenskih piscev, kot bi si to nemara zaslužilo. Tako je Fran Šuklje (1849–1935) zapisal, da so pri gostilniškem omizju na Spodnjem Rožniku, kamor so poleg Goldensteina med drugim zahajali poslanci v dunajskem parlamentu dr. Matija Kavčič, dr. Mihael Ambrož in dr. Josip Kranjc, slikarja Goldensteina nagajivi rožnikarji šaljivo imenovali »akad. malheur«[28]

(gre za besedno igro: malheur, nesreča po francosko, in Maler, slikar po nemško).

 Sakralna dela priseljenega Nemca se niso vrasla v slovensko kulturo, kot to velja za njegov znameniti prvi posthumni portret pesnika dr. Franceta Prešerna, upodobitve narodnih noš in kranjske vedute. O Goldensteinu ni anekdot in legend, na kakršne npr. spominjajo drobci Langusove življenjske poti, ki jih je zapisal Ivan Kukuljević Sakcinski in so bili še živi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko jih je povzel biograf starejših slovenskih likovnih umetnikov Viktor Steska. Edina legenda o Goldensteinu je napačna. Peter pl. Radics piše, da je »Solnogradčan« Kurz pl. Goldenstein »pripotoval v naše mesto z gledališčnimi gódeži«.[29] Podobno navaja tudi Rihard Jakopič: »Kurz pl. Goldenstein pripotoval je iz Solnograda z neko gledališko družbo. Ostal je tu, ker so se mu zdele razmere prav ugodne. Bil je dekoracijski slikar, kar je ostal tudi v vseh svojih slikah.«[30]

Goldensteina so pogosto primerjali s slikarjem Matevžem Langusom. »Kar zadeva število in mnogoličnost stvaritev, je bil Langusu pravo nasprotje figuralni slikar Franc vitez von Kurz zu Thurn und Goldenstein,« piše zbiratelj umetnin Edvard vitez pl. Strahl in dodaja, da pri Goldensteinovih oltarnih slikah »na splošno hvalijo živahen kolorit, ki pa se vendar tu in tam sprevrže v kričeč in maniriran izraz«.[31]

Kustos v Deželnem muzeju v Ljubljani Walter Schmid je menil, da Goldenstein ni premogel ustvarjalnega duha, zlasti pri oltarnih slikah je posnemal nazarence, predvsem Josefa Führicha. Veliko število naročil je prispevalo k temu, da se ni izognil nevarnostim epigonstva. Tako naj bi nekaj del naslikal pod vplivom Moritza von Schwinda.[32]

France Stele je imel Goldensteina za predstavnika iste smeri, kot ji je pripadal Matevž Langus, ki ga je označil za učenca dunajskega klasicizma in bidermajerja, pri delu za cerkvene naročnike pa za obrtnika eklektika, ki mu je bila ideal italijanska renesansa, zlasti Rafael. Ob primerjavi z Langusom pa je bil Goldenstein po Steletovem mnenju »umetniško mnogo brezizraznejši«,[33] njegov slikarski opus pa tudi bolj priložnostnega kot umetniškega značaja. »Tudi kot cerkveni slikar ni prekoračil rokodelskega nivoja svoje dobe, čeprav se je inspiriral pri nazarencih in prvi uvedel pri nas marsikatero njihovo potezo.«[34]

Goldensteinu naj bi do prvih stikov s kranjskimi naročniki pomagal prav Matevž Langus. Goldenstein je novembra leta 1834 pisal bodoči soprogi Tereziji Friedrich, da je za ugled in zaupanje moral trdo delati. Poudaril je, da je bil pri njegovi ugodni usodi soudeležen tudi Langus, ki je prijazen mož, njegova soproga pa zelo izobražena.[35]

Langus je bil najpomembnejši Goldensteinov slikarski tekmec na Kranjskem. Oba slikarja sta delovala v Ljubljani, v tujini sta se seznanila s sodobnimi umetniškimi tokovi (Langus se je osebno srečal z nazarenci v Rimu), slikala sta cerkvene podobe, slikane oltarje in obsežne fresko poslikave ter portrete. Pri cerkvenih nalogah sta se približala nazarenskemu slikarstvu, Goldenstein morda celo bolj kot Langus, ki pa je prekosil Goldensteina glede pomembnosti cerkvenih in drugih naročil, na kar je vplivala tudi prebujajoča se narodna zavest, saj je kot slovenski umetnik užival prednost pred tujerodnimi slikarji. Tako je v obdobju škofa Antona Alojzija Wolfa stolniško predstojništvo vsa pomembnejša slikarska naročila v ljubljanski stolnici zaupalo Langusu.

 Marko Marin se je pri preučevanju Goldensteinovega opusa oprl na slikarjeve računske knjige (Empfänge und Ausgaben des Franz von Kurz). Sedem knjig, v katerih so zabeležena Goldensteinova naročila v obdobju od 1. aprila 1829 do 24. julija 1878, je Marin našel v zapuščini v Gradcu. Seznam vseh del Verzeichniss der von Maler Fr. Kurz v. Goldenstein gelieferten verschiedenen Arbeiten ausgezogen aus den Einahmbüchern je nekaj let pred smrtjo sestavil Goldenstein sam, dokončal pa ga je sin Ludwig. Seznam, ki se je ohranil v Maximilianovem prepisu v kroniki Regesta Curtiana v Salzburgu, našteva, da je Goldenstein naslikal 135 oltarnih slik, 283 banderskih slik in baldahinov, 93 slikanih fresk in oltarjev, 25 božjih grobov in jaslic ter 475 portretov in ostalih del. Vendar so podatki nezanesljivi in jih ni mogoče preveriti, pri nekaterih zvrsteh pa so upoštevane skice, risbe in osnutki, ponekod tudi razne usluge, kot npr. slikanje albumov, stanovanj ipd., poudarja Marin. Manjkajo določnejše označbe krajev, razen redkih izjem imena naročnikov niso omenjena. V seznam niso vključena dela, ki jih je Goldenstein napravil iz lastnih pobud in so ostala v njegovi zapuščini ali so jih dediči prodali in podarili raznim ustanovam.[36]

Veliko slik, ki jih je naslikal na Kranjskem, ni ohranjenih. Od 21 Goldensteinovih poslikav v fresko tehniki naj bi bilo ohranjenih samo osem. Po Marinovih ugotovitvah je iz časa Goldensteinovega bivanja na Kranjskem 109 dokumentiranih del, vendar je znanih samo dobra tretjina. Največ izgubljenih slik naj bi bilo iz njegovega najustvarjalnejšega obdobja med letoma 1840 in 1850.[37]

Zbirka Goldensteinovih del v muzeju Joanneum v Gradcu

Muzej Joanneum v Gradcu (Neue Galerie Graz – Universalmuseum Joanneum) hrani večje število Goldensteinovih del na papirju, ki mu jih je v letih 1979 in 1980 poklonila slikarjeva pravnukinja Irmgard Kurz-Goldenstein (1910–?), hčerka dr. Maximilijana Josefa Kurz-Goldensteina.[38]

V zbirki so risbe, ki jih je Goldenstein risal v času obiskovanja Starkove risarske akademije, kopije likovnih del, ki jih je izdelal med študijskimi potovanji v Italijo in Nemčijo, osnutki za gledališke scenografije, osnutki kostumov za maškarado v Redutni dvorani v Ljubljani leta 1850, osnutki za slavnostno okrasitev Ljubljane ob obisku cesarskega para leta 1856, družinski portreti in osnutki za slike ter poslikave, ki jih je izdelal za cerkvene naročnike. Med njimi so najbolj zanimivi osnutki za tista Goldensteinova dela v cerkvah na Slovenskem, ki so bila uničena ali pa je danes njihovo nahajališče neznano.

Goldensteinova slika Dvanajstletni Jezus v templju, ki jo danes poznamo samo po zaslugi pripravljalne risbe, je nastala leta 1838 za Friderika Ireneja Barago, ki je kot misijonar deloval v Severni Ameriki.[39] To risbo je kot eno od reprodukcij v očetovi biografiji objavil Ludwig Viktor vitez Kurz zu Thurn und Goldenstein. V bogato draperirana oblačila odeti pismouki so se zbrali okrog Jezusa, ki stoji na okroglem stopničastem odru v središču kompozicije in jih poučuje. Večje komunikacije med upodobljenimi osebami ni občutiti. Kot da bi Goldenstein kompozicijo sestavil iz različnih medsebojno nepovezanih figuralnih likov in jo poenotil z bogato nagubanimi oblačili, ki jih dopolnjuje zavesa v stebrišču mogočne tempeljske arhitekture. V Joanneumu hranijo tudi Goldensteinovo kompozicijo Izgon trgovcev iz templja iz istega leta, ki spada med njegova ambiciozneje zasnovana dela in je motivno sorodna sliki za misijonarja Barago.

Med najbolj zanimivimi barvnimi skicami so osnutki za štiri slike, ki jih je Goldenstein leta 1841 ustvaril za lekarno Gromatzkega (Gromadzkega) v Ljubljani. Na dveh sta predstavljeni antični temi: Higija in Eskulap, na dveh krščanski oziroma svetopisemski temi: sv. Kozma in Damijan ter Tobija.[40] Pri prvih dveh slikah, ki sta nastali maja 1841, je Goldenstein upodobil klasicistično tipizirano krajino z ostanki antičnih templjev in vrtnih paviljonov z ostro risbo ter v umirjenem koloritu.[41] Drugi dve kompoziciji je naslikal novembra istega leta po potovanju na Dunaj in v Salzburg, ki je botrovalo njegovi odločitvi za sledenje nazarenskim vzorom.

Goldenstein je leta 1842 za župnijsko cerkev sv. Miklavža v Jančah naslikal cerkvenega zavetnika za glavni oltar. Leta 1845 sta sledili sv. Notburga in sv. Frančišek Ksaverij za stranska oltarja ter sv. Barbara in sv. Florijan za atiki obeh stranskih oltarjev. Ohranili sta se samo sliki v atiki. Za sv. Miklavža se je ohranil osnutek, ki ga je Goldenstein uporabil tudi za več banderskih slik.

Ohranjena sta tudi osnutek in prenosna risba za oltarno sliko sv. Mihaela v boju z zmajem (kačo), ki jo je Goldenstein naslikal za župnijsko cerkev sv. Mihaela na Čatežu. Za predlogo je imel eno od starejših rešitev istega motiva (Rafael, Luca Giordano, Guido Reni idr.). Kompozicijo je delno zasnoval po nazarenskih vzorih.[42] Identično figuro sv. Mihaela je Goldenstein leta 1843 naslikal tudi za župnijsko cerkev sv. Martina v Šmartnu pri Litiji, le da na tej sliki nadangel Mihael triumfira nad poraženim Satanom.

Poleg Langusovih fresk v romarski cerkvi Matere Božje na Šmarni gori (1842, 1846–1847) predstavlja Goldensteinova poslikava v romarski cerkvi Marije Tolažnice v Logu pri Vipavi prvi večji marijanski ciklus na Slovenskem po janzenističnih in jožefinskih reformah v osemdesetih letih 18. stoletja.[43] Župnik v Vipavi, Jurij Grabrijan (1800–1882), je poslikavo cerkve v Logu sprva nameraval izročiti idrijskemu slikarju Juriju Tavčarju ali v Trstu živečemu/delujočemu Giuseppeju Gatteriju. Škofijski ordinariat je 14. aprila 1840 priporočil Langusa, ki si je cerkev ogledal 8. septembra 1840, vendar pa do začetka leta 1842 župnijskemu uradu v Vipavi ni predložil načrtov in predračuna. Škofijski ordinariat je 4. marca 1842 obvestil gubernij, da je izprašal Langusa, ki zaradi bolehnosti in omedlevice z delom ni mogel začeti leta 1842 in najbrž tudi v letu 1843 ne.[44] Langus je svetoval Goldensteinu, naj se poveže z Jurijem Grabrijanom.[45] Grabrijan je bil nezaupljiv, pričakoval je, da bosta Goldenstein in Langus čim prej dosegla pristanek oblasti ter da bo Goldenstein za preskus najprej poslikal oltarne stene v stranskih kapelah, podobno kot je to napravil Langus v zakristiji ljubljanske stolnice, preden je lahko prevzel naročilo za slikanje kupole.[46] Goldenstein se pred Logom s freskantstvom še ni ukvarjal (v tehniki al fresco se je izpopolnil na potovanju v tujino, najbrž v Münchnu), zato so bili Grabrijanovi pomisleki razumljivi. Ko pa je Goldenstein leta 1842 poslikal kapele (med letoma 1826 in 1831 so stranski ladji pregradili v šest kapel), mu je Grabrijan prepustil tudi prezbiterij. Korespondenca med Grabrijanom in kamniškim dekanom Francem Vojsko potrjuje, da je bil Grabrijan z Goldensteinovim delom zadovoljen. Goldenstein je prejel 1700 florintov. Slikar Jožef Tominc je dekanu Grabrijanu dejal, da je plačilo celo prenizko glede na opravljeno delo. Goldenstein je freske slikal v treh zaporednih poletjih od 1842 do 1844.[47] Pri poslikavi oboka prezbiterija je ohranil koncept baročnega iluzionizma. Nazarenski vplivi pridejo do izraza predvsem na ladijskih stenah in na stenah prezbiterija, kjer so freske na tipičen način zasnovane kot na stene pritrjene slike z okvirjem, prisotni pa so tudi pri lepotnem tipu Kristusa, Marije in nekaterih svetnikov. Mnogo upodobljenih svetnikov ima portretni značaj, saj je Goldenstein za modele pogosto uporabljal svoje sorodnike ali znance. Marija Magdalena je slikarjeva soproga, svetnice na sliki Štirinajst priprošnjikov pa so portreti sorodnic in prijateljic.[48] 

Strop v ladji je Goldenstein poslikal poleti 1843. V treh s štukaturnim okvirjem obrobljenih medaljonih si od vhoda proti prezbiteriju sledijo Zbor pojočih angelov, Spremenjenje na gori Tabor in Štirje cerkveni očetje. Freska Spremenjenje na gori Tabor je nastala po Rafaelu. Pri skupini angelov se je Goldenstein zgledoval po Guidu Reniju.[49] Angel v prizoru Oznanjenja spominja na angela na freski v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom, podobno velja tudi za ornament na oblekah cerkvenega učitelja Gregorja Velikega v Logu in kralja, ki se poslavlja od Heroda na freski v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom. Povezavo utrjuje tudi podatek, da je bil kamniški dekan Vojska v tem času prestavljen v Vipavo.[50]

Goldenstein je prezbiterij poslikal leta 1844. Za razliko od ladje in kapel so freske prekrile celoten prezbiterij. Na levi steni, nad vhodom v južni zvonik, sta veliki prizor Oznanjenje pastirjem in v luneti zgoraj Obrezovanje. Levo od oltarja je motiv Marijinega oznanjenja, zgoraj pa Kralj David in Abraham daruje Izaka. Za oltarjem so štirje evangelisti naslikani kot prostostoječi kipi, nad njimi so Tri teološke kreposti, desno od oltarja Sen sv. Jožefa (Angel zapove sv. Jožefu beg v Egipt), zgoraj sta upodobljena preroka Izaija in Danijel. Desno, nad vhodom v severni zvonik, je naslikan Pohod Sv. treh kraljev (napis nad spodnjim robom freske: 9 – 20 Avg. 1844; pastir je Goldensteinov avtoportret), v luneti zgoraj Beg v Egipt. Najbolj izraziti so nazarenski vplivi pri Oznanjenju pastirjem in Pohodu Sv. treh kraljev. Figure so večje, kretnje bolj umirjene. Oblačila so bogata, barve žive. Tudi angele na obeh motivih lahko povežemo z nazarenskimi predlogami (mdr. angeli na freski Zadnje sodbe, delo Petra Corneliusa v cerkvi sv. Ludvika v Münchnu, 1836–1840).

 Sodeč po komentarjih škofa Antona Alojzija Wolfa, dekana Grabrijana in vikarja iz Šentvida pri Vipavi (Podnanos) Matije Vertovca, tovrsten način dekoriranja cerkvenih sten sodobnikom ni povsem ugajal. Škof Wolf je o freskah v kapelah menil: »Meisterstücke sind es nicht, aber gute Bilder sind sie, und es ist zum verwundern, dass der Maler dissen ersten Versuch so gelast hat!«[51]

V župnijski cerkvi sv. Marjete v Planini pri Rakeku je Goldenstein v dveh poletnih mesecih leta 1845 v fresko tehniki poslikal prezbiterij (oltar na vzhodni steni in obok). Za svoje delo je prejel 400 florintov ter štiri florinte za vožnjo iz Ljubljane.[52] Na oboku je upodobljena Apoteoza sv. Marjete s petimi angeli, v kotih so štirje evangelisti. V atiki slikanega oltarja je Marijino kronanje, in sicer Sv. Trojica krona Marijo z vencem zvezd, en angel drži lilijo, drugi pridržuje oblak. Ob straneh so štirje stebri s korintskimi kapiteli, med stebri sta upodobljena lestenca z gorečimi svečami, levo stojita sv. Katarina Aleksandrijska in sv. Mohor, desno sv. Fortunat in sv. Notburga.

Goldenstein je za stranska oltarja v župnijski cerkvi sv. Antona Puščavnika na Brezovici leta 1846 naslikal Sen sv. Jožefa in Sv. Andreja, ki so ju leta 1902 nadomestili s slikami Matije Bradaške. Nahajališče slik danes ni znano, si ju je pa v župnišču ogledal France Stele in zabeležil signaturo na Snu sv. Jožefa: F. S. Eques d. Kurz Thurn Goldenstein inv. & pinx. 1845.[53]

Tudi za slikama Angel varuh pelje mladega popotnika čez brezno, ki sta leta 1847 nastali za župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartinu v Tuhinjski dolini in sv. Martina v Šmartnu pri Litiji, se je zabrisala sled. Marin ugotavlja, da osnutek priča o beneških vzorih, nekateri detajli imajo nazarenski značaj.[54]

V letih 1845 in 1848–1855 je frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja (nekdanjo avguštinsko cerkev v Ljubljani) poslikal Matevž Langus. Goldenstein pa je leta 1846 oziroma 1847 dobil naročilo za poslikavo loretske hišice oziroma kapele s kripto prvega turjaškega kneza Janeza Vajkarda Auersperga, ki je stala v prezbiteriju za velikim oltarjem.[55] Goldenstein je v štirih prizorih prikazal zgodovino Marijine hišice.[56] Koncept poslikave je znan po zaslugi osnutkov z naslednjimi motivi: 1. Prenos nazareške hišice, 2. Sv. Peter, sv. Pavel in sv. Kalist, 3. David, sv. Marko in sv. Matej, 4. Sv. Luka, sv. Janez in sv. Ignacij, 5. Sv. Ana, sv. Joahim in sv. Jožef, 6. in 7. Legenda o nazareški hišici in 8. Sv. Anton Puščavnik. Svetniki v naslikanih arhitekturnih nišah so tvorili vsebinsko celoto s slikanimi svetniki na oltarju. Na stropni freski je bil naslikan Prenos nazareške hišice. Novice so pohvalile poslikave, kajti Goldenstein

 ni le samó svojo malarsko umetnost razodel, ampak de je tudi svojo zgodovinsko vednost častno pokazal, po kteri je posamesne podobe sostavil. [...] Povsod vidimo lepo priméro posameznih izdelkov med seboj, in pristojnost k celimu delu, kakor je smemo od umetniga malarja pričakovati. Gospod Kurc je tudi s tem delom dobro imé zopet poterdil, ki mu po pravici gré, in kteriga tolikanj bolj zasluži, ker, karkoli je moč, tudi po niski ceni dela. V malarii na sirovo zidovje (Freskomalerei) zasluži zraven našiga gosp. Langusa gosp. Kurc gotovo nar veči hvalo, ktero sta si ta dva umetnika že v več krajnskih cerkvah pridobila.[57]

Med večjimi Goldensteinovimi kompozicijami sta bili Marijino oznanjenje in Križanje iz leta 1848 za veliki oltar v cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja na Šutni v Kamniku. France Stele je imel Marijino oznanjenje za eno boljših Goldensteinovih del. Dodaja, da je Goldenstein včasih slikal čisto rokodelsko, kar dokazuje Križev pot za podružnico sv. Jožefa na Žalah iz leta 1852.[58] Leta 1848 je s freskami okrasil tudi stene prezbiterija, in sicer je naslikal glavni oltar in štiri prizore na stranskih stenah: Sveta noč, Sveti trije kralji, Vstajenje in Binkošti. Pastir, ki je del prizora Jezusovega rojstva, je bil Goldensteinov avtoportret.[59] Stele je sklepal, da je bil glavni oltar poslikan v fresko tehniki, saj tradicija omenja naslikana, kamnite kipe posnemajoča apostola Petra in Pavla.[60] Freske je leta 1882 preslikal Matija Koželj. Poleg naštetih del je Goldenstein za krstni kamen v cerkvi izdelal dve manjši sliki na pločevini, Izvirni greh in Noetovo darovanje (45 × 37 cm), ki so ju po drugi svetovni vojni odstranili skupaj s krstnim kamnom.[61]

V prezbiteriju romarske cerkve Marijinega vnebovzetja na Zaplazu (zgrajena je bila leta 1848 ob kapelici s češčenim kipom Marije z Jezuščkom) je Goldenstein v letih 1850–1851 naslikal štiri freske s prizori iz Marijinega življenja (npr. na oboku je bil prizor Marijinega kronanja)[62] in podobo Marije Pomagaj. Cerkev, ki je postala premajhna za romarje, so že leta 1866 začeli prezidavati, v začetku 20. stoletja pa so zgradili novo, večjo cerkveno stavbo. Med prezidavami so bile Goldensteinove poslikave uničene. Ohranil se je samo osnutek za prizor Marijinega vnebovzetja, ki ga je ob blagoslovitvi cerkve 15. julija 1855 v Novicah posebej podrobno opisal župnik na Čatežu Jurij Kobe:

 Božja porodnica zapuša ta revni in minljivi svet; nošena od božjih angelov stoji že nad oblaki, njeno serce, njene oči išejo svojega stvarnika. Pod njo na tleh stojé Jezusovi izvoljeni za njo iti hrepeneči. Zaterti in revni človek, ki na tem svetu le grenki kelih pije, se joka od mila premišljevaje ta prizor, ker mu pravi: »bodi potolažen! Ako si tu reven, tam boš srečen, tudi ti pojdeš k svojemu večnemu očetu«.[63]

Marijo Pomagaj z zlatim ozadjem so kasneje prestavili na stranski oltar Matere Božje na evangeljski strani. Danes je shranjena v župnijskem uradu Čatež - Zaplaz. Zanimivo je, da je Goldenstein za napis Maria Pomagai izbral slovenščino. Slovenskega jezika pa ni obvladal, zato je za Marijo uporabil nemško obliko imena, pri zadnji črki pa je namesto j izbral i. Jožef Volčič v knjigi Življenje preblažene Device in Matere in njenega prečistega ženina svetega Jožefa piše, da so v romarski cerkvi na Zaplazu nekoč častili dve podobi Marije z Jezuščkom: starejši lesen kip in sliko Marije Pomagaj, ki jo je na platnu upodobil Goldenstein. Volčič navaja, da so gosposki romarji to sliko častili, kmečko prebivalstvo in starejši romarji pa so se raje obračali na stari leseni kip, ki je bil nespametno obnovljen.[64] 

Slika Spreobrnitev sv. Pavla za veliki oltar novozgrajene župnijske cerkve spreobrnitve sv. Pavla na Vrhniki je nastala leta 1851. Goldenstein je prikazal odločilen trenutek: Savla, ki so ga na poti v Damask spremljali številni vojaki, zaslepi močna luč z neba. Padel je na kolena in zaslišal glas: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš!« (grški napis na svetlobnem traku iz Kristusovih: »Σαoυλ! Σαoυλ! Tι µε ɗɩωκeις?«) Ko se je Savel zopet hotel vzdigniti, je spoznal, da je zaradi močne svetlobe oslepel. Na vprašanje: »Kdo si, Gospod?« je dobil odgovor: »Jaz sem Jezus Nazarenčan, ki ga ti preganjaš.« Savel je vprašal: »Kaj naj naredim, Gospod?« Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi v Damask! Tam boš izvedel vse, kar ti je treba storiti …« (Apd 22,6-11). Levo so konjenik, ki kaže na svetlobni pramen, Savlov konj in vojak, desno Savlovi spremljevalci, ki so videli svetlobo, niso pa slišali glasu, ki je govoril s Savlom. V ozadju je obzidje Damaska. Goldenstein je vrh kompozicije naslikal poveličanega Jezusa na oblakih, ki ga spremlja angel s križem. Sliko, ki jo je prvotno obdajal zeleni cvetni venec (girlanda),[65] je v letih 1904–1905 Matija Koželj obnovil in jo polkrožno prilagodil novemu oltarnemu okviru. Leta 1923 so jo ob straneh zožili še za nekaj centimetrov.[66] 

Goldensteinov al fresco slikani veliki oltar v isti cerkvi ni ohranjen. Na vsaki strani so bile naslikane tri lizene, ki so bile, kot navaja Peter Hitzinger, okrašene z »arabeskami (ličnim perjem)«. Med obema osrednjima lizenama je bila oltarna slika, med stranskima pa v grisaillu naslikana sv. Janez in sv. Peter. Nad oltarno sliko je bil križ z angelčki.[67] Njegovo delo sta bili tudi freski pojočih in muzicirajočih angelov v medaljonu na cerkveni fasadi.[68]

Med risbami v muzeju Joanneum so tudi osnutki za poslikave, ki jih Goldenstein kasneje ni izvršil. Med njimi je osnutek za slikani oltar v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Ajdovščini in za slikani oltar sv. Bošjana v župnijski cerkvi Device Marije v Polju, za katero je Goldenstein leta 1853 izdelal tudi veliko sliko v glavnem oltarju z motivom Marijinega vnebovzetja (499 × 200 cm).[69] Morda je istega leta slikal tudi slikani oltar.

Leta 1857 je izdelal slikani oltar v župnijski cerkvi Sv. Duha na Velikem Trnu.[70] Oltar je bil najbrž odstranjen že v sedemdesetih letih 19. stoletja ob rušenju stare cerkve.

Od štirih Goldensteinovih slik za podružno cerkev sv. Križa na Taboru pri Logatcu,[71] ki jih Marijan Marolt omenja v topografiji dekanije Vrhnika kot pasijonske slike iz srede 19. stoletja,[72] je najbrž ohranjena samo Oljska gora, ki pa se precej razlikuje od osnutka v graškem Joanneumu. Pasijonski cikel so dopolnjevala še platna Križevega pota, Bičanja in Kronanja s trnovo krono. Za isto cerkev je najbrž nastal tudi osnutek za oljno podobo Spremenjenje na gori iz leta 1852.

Goldensteinova freska z motivom Kristusovega kronanja v kapeli sv. Križa na Taboru – Blekovi vasi pri Zgornjem Logatcu pa je bila preslikana.[73]

Goldenstein je med letoma 1855 in 1857 s slikami in stenskimi poslikavami opremil cerkev sv. Jakoba v Vavti vasi, za katero je v tem času kipar Franc Ksaver Zajec izdelal tabernakelj. Kompoziciji Roženvenska Mati Božja in Sv. Vincencij Ferrer (V. Fererski) na obeh oltarjih v stranskih kapelah (1857) ter slika apostola sv. Jakoba st. (1855) v glavnem oltarju so izdelane v olju in pritrjene v iluzionistično oltarno arhitekturo, ki jo je Goldenstein naslikal v tehniki freske. Iluzionistična oltarna arhitektura s pripadajočimi svetniškimi figurami, ki so upodobljene v tehniki grisailla, posnema lesene ali kamnite oltarje. Andreja Žigon ugotavlja, da navidezna oltarna arhitektura s perspektivičnimi upodobitvami izstopajočih ali poglabljajočih se stebrov in kolonad govori o vplivu Goldensteinovih gledaliških scenografij, medtem ko razdelitev oltarnih slik na nebeški in zemeljski del kaže na poznobaročne odmeve; marsikatera figura pa je posneta po nazarenski predlogi.[74] Goldenstein je za glavni oltar naslikal oltarni nastavek s tremi marmoriranimi stebri na vsaki strani in dvema angeloma, ki pridržujeta modro zaveso z zlato obrobo. Vrh oltarnega nastavka je križ, ob katerem klečita angelska efeba, ki držita krono. Ob straneh oltarnega nastavka so naslikani sv. Janez Evangelist, sv. Barbara in angel na levi ter sv. Peter in Pavel z angelom na desni strani.[75] 

Na oltarni sliki lahko v sv. Jakobu prepoznamo Goldensteinov avtoportret. Ob njem stoji angel, ki mu drži romarsko palico in s prstom kaže na svetnikov cilj, ki je v nebesih. V zgornjem delu je naslikana Sv. Trojica, ki z vencem dvanajstih zvezd krona Marijo. V desnem kotu je veduta s cesto, ki se vije ob Krki iz Rumanje vasi proti Vavti vasi in Straži. V ozadju je Trška gora in za njo cerkvica sv. Jurija v Grčevju.

Stranska oltarja v kapelah sta zasnovana na podoben način kot glavni oltar. Na oltarni sliki v severni kapeli je slika Roženvenska Mati Božja. Mali Jezus izroča rožni venec klečečemu sv. Dominiku. Svetnika spremlja simbol dominikancev – pes z gorečo baklo v gobcu. Desno kleči papež Pij V. z napisnim trakom, ki sporoča, da je leta 1571 v zahvalo za zmago nad Turki v pomorski bitki pri Lepantu določil praznik Marije Pomočnice kristjanov (24. maj) in sv. rožnega venca. Pod oblakom s sv. Dominikom je upodobljena bitka pri Lepantu. Vrh oltarja so naslikane tri teološke kreposti. Ob oltarni podobi sta naslikana angela, levo sv. Ana (?) in sv. Marija Magdalena, desno sv. Jožef in sv. Joahim.

Na oltarni sliki v južni kapeli je upodobljen sv. Vincencij Ferrerski v pridigarski drži, oblečen v dominikanski habit.[76] Vrh oltarja, ob papeški tiari, ob kateri sta pastorale in papeški križ s tremi prečkami, klečita personifikaciji Pokore (Poenitentia) in Molitve (Oratio). V ozadju desno je cerkvena stavba, ki spominja na cerkev v bretonskem mestu Vannes, kjer je svetnik imel zadnje govore in umrl 5. aprila 1419. Ob straneh sta naslikani kiparski skupini sv. Janeza Krstnika in sv. Mateja (levo) ter sv. Boštjana in sv. Florijana (desno). Veliki celopostavni upodobitvi Kristusa in Marije (Srce Jezusovo in Srce Marijino)[77] je Goldenstein v letih 1857–1858 upodobil v iluzionističnih oltarnih nišah. Vtis globine je okrepil s triločnimi arkadami in zaveso. Kristus in Marija sedita na mogočnih prestolih vrh oblakov. Marija s kretnjo desnice opozarja na srce, ki je označeno s plamenom, vrtnicami in mečem. Goreče Kristusovo srce obdaja trnjeva krona, nad njim je križ. Marko Marin meni, da je Goldenstein naslikal upodobitvi Srca Jezusovega in Srca Marijinega pod vplivom Leopolda Kupelwieserja.[78] Goldenstein je ustvaril tudi sliko Kristus sejalec, ki je bila do leta 2006 na prižnici.[79] Na sliki je združil dve Jezusovi priliki: osrednji motiv je iz prilike o sejalcu (Jezus kot sejalec), v ozadju pa je upodobljena prilika o ljuljki med pšenico.

Podatki o izvršenih Goldensteinovih delih v cerkvi sv. Petra v Ljubljani so dokaj nejasni. V literaturi se omenjata dve mali banderi, ki ju je naslikal leta 1851 za 100 goldinarjev.[80] Zaenkrat sta znani samo sliki za eno od bander, ki je bilo nekoč v cerkvi in ju hrani Muzej krščanstva na Slovenskem.[81] Prikazujeta sv. Pavla in sv. Marijo Magdaleno z vstalim Kristusom. Leta 1852 je za tedaj ustanovljeno bratovščino Srca Marijinega naslikal freske pri oltarju Srca Jezusovega (zanje je prejel 200 goldinarjev), ki niso ohranjene;[82] oltarna slika Srca Jezusovega pa je bila Langusovo delo. Leta 1853 naj bi Goldenstein slikarsko dopolnil tudi baldahin. Možno je, da je leta 1854 samo popravil obstoječe freske na kornem zidcu.[83]

Leta 1855 je Goldenstein naslikal oltarni sliki z motivom Brezmadežne za župnijsko cerkev sv. Martina v Moravčah in za župnijsko cerkev sv. Helene na Premu. Sliko na Premu je skoraj popolnoma preslikal Izidor Mole.[84]

Leta 1858 so po Goldensteinovih načrtih preuredili pročelje cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani.[85] Zazidali so pokončna in tri manjša pravokotna, nekoliko više ležeča okna. Goldenstein je na njihovem mestu v osrednjem delu naslikal fresko z motivom štirih cerkvenih očetov, ki častijo Najsvetejše (Utemeljitev evharistije). V pravokotni pokončni polji ob straneh je upodobil sv. Klaro in sv. Frančiška, v manjša polja pa angelske glavice. Ob prizoru štirih cerkvenih očetov sta bili luneti z muzicirajočimi angeli.[86]

Členitev pročelja je bila okrepljena z dodatnimi stenskimi obrobki in reliefnimi ploščicami med gredama pod atiko. Okna so dobila obrobe s paličastimi okvirji in trikotnimi čeli. Kapitele so obogatili z dodatnim okrasjem. Velikemu »psevdoportalnemu« oknu v atiki so pridružili dva pilastra, odstranili segmentni lok in na to mesto postavili uro. Za barvo fasade je Goldenstein namesto klasicistične bele izbral intenzivno opečnato rdečo barvo.

Po Goldensteinovi zamisli so bili oblikovani tudi marmorni kipi, ki predstavljajo Marijino oznanjenje: Bog Oče v niši nad vhodnimi vrati ter Marija in nadangel Gabrijel. Star lesen kip na vrhu atike so zamenjali z novim kipom Loretske Matere Božje, ki je bil delo treh mojstrov. Po Goldensteinovem osnutku ga je iz tolčenega bakra oziroma iz pozlačenih bakrenih plošč izdelal ljubljanski pasar Matevž (Matej) Schreiner, ki je tudi pozlatil žezlo in robove oblačil, roke in obraz pa je oblikoval kipar Franc Ksaver Zajec. V višino meri 4 m in tehta 448 kg.[87]

Godenstein je leta 1859 v cerkvi sv. Kancijana na Ježici izvršil slikani oltar. Oltarna podoba je prikazovala cerkvene zavetnike sv. Kancija, Kancijana, Kancijanilo in Prota pred sodnikom. Oltar je bil odstranjen ob prezidavi cerkve.[88] Oltarno sliko z motivom sv. Kancijana in tovarišev pred sodnikom je leta 1862 ustvaril tudi za župnijsko cerkev sv. Kancijana v Mirni Peči (danes jo hrani Narodna galerija v Ljubljani). Za isto cerkev je leta 1862 naslikal še Marijino kronanje in Sv. Florijana. Ohranil se je le Sv. Florijan,[89] ki v nebeškem delu kompozicije prikazuje svetnika s tremi angeli, ki gasijo požar v Mirni Peči. Slika je nastala v spomin na požar, ki je, najbrž leta 1788, prizadel ta kraj.

Goldenstein je bil neuspešen tudi v prizadevanjih s kiparjem Francem Ksaverjem Zajcem leta 1862, da bi v Ljubljani postavili kapelice križevega pota.[92] Med njegova zadnja izvršena dela sodijo »žive slike«, ki jih je leta 1865 pripravil za uprizoritev oziroma deklamacijo Schillerjeve Pesmi o zvonu in za »Prešernovo bésedo«, na kateri so uprizorili Prešernov Krst pri Savici,[93] ter slika Sv. Filomena za župnijsko cerkev sv. Vida pri Ptuju iz leta 1868, ki velja za njegovo zadnje znano delo, izvršeno za cerkvenega naročnika na slovenskem ozemlju.[94]

Zbirka del na papirju v graškem Joanneumu, v kateri so tudi osnutki za dela, ki jih je Goldenstein izvršil po preselitvi v Gradec, je dragocena, ker nam pomaga dodatno osvetliti njegov slikarski opus. V pričujoči izbor so bili uvrščeni predvsem tisti osnutki, ki se do neke mere razlikujejo od izvršenih slik ali fresk, ter osnutki danes izgubljenih del, ki bi lahko služili tudi kot pripomoček pri njihovem iskanju.

OPOMBE IN VIRI

1 Ludwig Viktor KURZ ZU THURN UND GOLDENSTEIN (v nadaljevanju KURZ-GOLDENSTEIN), Der akademische Maler Franz Seraph Ritter von Kurz zu Thurn und Goldenstein (1807–1878), Kunsthistorische Studien, Jahrbuch für 1907 (ur. Johann Ranftl), Graz 1908. Goldensteinov sin Ludwig Viktor vitez Kurz zu Thurn und Goldenstein (1850–1939) je bil slikar in ilustrator. Med letoma 1867 in 1870 je obiskoval risarsko akademijo v Gradcu. Leta 1872 je postal pomožni učitelj risanja na II. državni gimnaziji v Gradcu, leta 1880 profesor, med 1896 in 1906 je poučeval na I. državni gimnaziji v Gradcu. Ukvarjal se je predvsem s cerkvenim slikarstvom. Deloval je tudi kot restavrator. Johann Dinawitzer ga je v disertaciji (Ludwig Ritter von Kurz zum Thurn und Goldenstein, der letzte deutsche Nazarener, Gradec 1941) označil za zadnjega nemškega slikarja nazarenske smeri. Polona VIDMAR, »Mož, ki je ustvaril toliko lepega«. Huminska slikarja Francesco in Felice Barazzutti v Mariboru in na Štajerskem, Mariborske umetnine in njihovi konteksti / Works of art in the city of Maribor and their context (= Acta historiae artis Slovenica, 20/1, 2015), Ljubljana 2015, str. 190. S slikarstvom in kiparstvom se je ukvarjal tudi Goldensteinov vnuk dr. Maximilian Josef Kurz zu Thurn und Goldenstein (1881–?), ki je bil psihiater v Linzu. France STELE, Kurz zum Thurn und Goldenstein Ludvik Viktor vitez, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1925–1932, str. 595.

2 Regesta Curtiana obsega 34 knjig (družinska last, Salzburg). V njih je dr. Maximilian Kurz-Goldenstein zbral in prepisal vse gradivo, ki je povezano z rodbino Goldenstein. Dokumente je navedel dobesedno in jih opremil z opombami. V Regesto Curtiano so vključena tudi pisma, skice in drugi dokumenti o Franzu Kurzu zu Thurnu und Goldensteinu. Marko MARIN, O pristnosti portretov Franceta Prešerna, Ljubljana 1969, str. 56. Z Goldensteinovim opusom oz. posameznimi njegovimi deli so se ukvarjali npr. Ivan Stopar, Kranjske noše – Goldensteinove upodobitve, Ljubljana 1993; Barbara JAKI, Franz Seraph Kurz zum Thurn und Goldenstein, v: Barbara Jaki, Meščanska slika. Slikarstvo prve polovice 19. stoletja iz zbirk Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana 2000, str. 67 z navedeno literaturo na str. 291; Damir GLOBOČNIK, Pesnikova podoba.  O portretih in karikaturah dr. Franceta Prešerna 1850–1952, Ljubljana 2000, str. 12–18; Malvina SCHMIDT SNOJ, Začetki gledališke scenografije, v: Slovenska kronika XIX. stoletja 1861–1883 (ur. Janez Cvirn), Ljubljana 2003, str. 230; Damir GLOBOČNIK, Prešeren in likovna umetnost, Celje, Celovec, Gorica 2005, str. 22–36 (poglavje: Pol umetniški diletant in pol rokodelec, v vsem pa dober aranžer brez potrebnih genijalnih sredstev); Simona KERMAVNAR, Goldensteinova, Kastnerjeva in Jebačinova dela v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Marjete v Planini pri Rakeku, Umetnostna kronika, 2009, št. 25, str. 2–10; Mojca JENKO, Sakralna dediščina župnije Planina pri Rakeku, Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici (ur. Primož Jakopin), Planina pri Rakeku 2009, str. 115–133; Ana KOCJANČIČ, Prostor v prostoru. Scenografija na Slovenskem do leta 1991, Ljubljana 2018; Damir GLOBOČNIK, Franz Kurz zu Thurn und Goldenstein, Ljubljana 2018 (Umetnost na Slovenskem); Barbara JAKI, Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, Procesija v dominikanskem samostanu, 1840, Nove pridobitve 2011–2021 (ur. Nataša Ciber), Ljubljana 2022, str. 136–137; Kristina PREININGER, Franz Seraph Ritter von Kurz zu Thurn und Goldenstein, Spominek na polaganje temeljnega kamna za cerkev sv. Janeza Krstnika v Trnovem, 1854, Nove pridobitve 2011–2021 (ur. Nataša Ciber), Ljubljana 2022, str. 120–123.

3 Plemiški naslov si je Goldensteinova družina pridobila v 15. oziroma 17. stoletju. Družina Kurz izvira iz Pustriške doline. Že v 9. stoletju jo kronika Johannesa Aventinusa omenja na dvoru cesarja Arnulfa Koroškega. Številni zapisi so ohranjeni od 14. stoletja dalje. Leta 1460 je cesar Friderik III. Habsburški podelil dvornemu zdravniku Leonhardu Kurzu (Kurz zum Thurn) plemiške privilegije, ki so jih kasneje večkrat obnovili. V 16. stoletju je Johann Kurz postal knežjesodni svetnik v Salzburgu. Cesar Ferdinand III. je leta 1638 podelil plemiško diplomo Gregorju iz družine von Kurz zu Thurn. Ta je prevzel priimek »von Kurtz zum Thurn und Goldenstein« – po gradu Goldenstein pri St. Elsbethenu v bližini Salzburga, ki ga je kupil leta 1662. Grad je bil v posesti družine samo do leta 1694, vendar se je ime obdržalo (KURZ-GOLDENSTEIN 1908 (op. 1), str. 69).

4 V slovenski literaturi prevladuje oblika priimka »zum Thurn und Goldenstein«, npr. v geslu v Slovenskem biografskem leksikonu (op. 1). Podobno velja tudi za Österreichisches Biographisches Lexikon: Gertude Weiz, »Kurz zum Thurn und Goldenstein, Franz Ser. von (1807-1878), Maler«, OBL 1815-1950, Zvezek 4, 1968, str. 368, https://www.biographien.ac.at/oebl?frames=yes (8. 10. 2024). Slikarjev sin Ludwig v prvi biografiji in Marko Marin v doktorski disertaciji in drugih besedilih pa uporabljata obliko »zu Thurn und Goldenstein«. Tako se je podpisoval tudi sam slikar Goldenstein.

5 KURZ-GOLDENSTEIN 1908 (op. 1), str. 71–75.

6 Bekantmachung, Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 53/121, 1834, št. 121, str. 938.

7 KURZ-GOLDENSTEIN 1908 (op. 1), str. 73

8 Ehrenmitglieder, Fünfter Jahres-Bericht der philharmonischen Gesellschaft in Laibach, Ljubljana 1868, str. 34.

9 KURZ-GOLDENSTEIN 1908 (op. 1), str. 73.

10 KURZ-GOLDENSTEIN 1908 (op. 1), str. 73.

11 Regesta Curtiana, XXX, str. 439 (MARIN, 1969 (op. 2), str. 23 in 58.

12 Marko MARIN, Franz Seraph Ritter von Kurz zu Thurn und Goldenstein / Njegov pomen za slovensko umetnostno zgodovino med leti 1835–1867, tipkopis doktorske disertacije, Ljubljana 1971, str. 14.

13 MARIN 1971 (op. 12), str. 13–14.

14 MARIN 1971 (op. 12), str. 14 in 19. Marinovi podatki o potovanju po: Notizen des Franz Ser. von Kurz anlässich seiner Reise von Laibach über Graz nach Wien, Linz und Salzburg 1841, Regesta Curtiana XXIV, str. 478–484.

15 KURZ-GOLDENSTEIN 1908 (op. 1), str. 74

16 KURZ-GOLDENSTEIN 1908 (op. 1), str. 73.

17 Iz Ljubljane, Novice, 18/17, 1860, str. 135; In der Privatzeichnungschule, Laibacher Zeitung, 41/94, 1860, str. 4.

18 Oznanilo, Novice, 19/44, 1861, priloga Oglasnik, št. 29.

19 France ZUPAN, V podobi, Gore v besedi, podobi in glasbi. Slovenska planinska bibliografija, Ljubljana 1965, str. 123. Karinger je prav tako kot Goldenstein začel svojo poklicno pot kot trgovski vajenec. Janez Bleiweis, Popis obertniske razstave v Ljubljani, Novice, 2/48, 1844, str. 191.

20 Weil entfernt, mich mit nationaler Färbung zu befassen (da ich wohl vieles andere zu thun habe) kann ich mich nur bei meien verehrten Gönnern jeder Nationalität für das mir geschenkte vieljährige Zutrauen herzlich bedanken und zugleich die Bitte beifügen, mich auch in der Ferne nicht zu vergessen, da ich wohl meinen Wohnort, nicht aber meinen bescheidenen Wirkungskreis verändern werde, und es immer mein Bestreben sein wird, jenen Herren, welche sich meiner Leistungen noch zu bedienen wünschen, auch von Graz aus noch Arbeiten zu liefern, die sich gewiß eben so preiswürdig und verwendbar gestalten werden, als es früher der Fall gewesen ist. (Eingesendet, Laibacher Zeitung, 48/198, 1867, str. 1328).

21 KURZ-GOLDENSTEIN 1908 (op. 1), str. 76.

22 Die Deutschen sind uns Slawen durchaus nicht hold: daher dürfest Du finden, daß die Abbildung etwas plump ausgefallen ist. Ich hoffe, daß Euere Agramer Maler gegen die schönen Gailtalerinnen galanter sein werden. (Prešernovo pismo Stanku Vrazu z dne 12. decembra 1843, v: France PREŠEREN, Pesmi in pisma, Ljubljana 1960, str. 238).

23 KURZ-GOLDENSTEIN 1908 (op. 1), str. 74.

24 MARIN 1971 (op. 12), str. 15.

25 Emilijan CEVC, 19. stoletje, Slovenska umetnost, Ljubljana 1966, str. 162.

26 Emilijan CEVC, Kamnik v starih podobah, Kamniški zbornik, l. 3, 1957, str. 38.

27 Viktor STESKA, Langusova doba, Mladika, 7/4, 1926, str. 136.

28 Fran ŠUKLJE, Iz mladih let, Iz mojih spominov, Ljubljana 1988, str. 17.

29 Peter pl. RADICS, Umételjnost in umételjna obrtnost Slovencev, Letopis Matice slovenske za leto 1880, Ljubljana 1880, str. 54.

30 Rihard JAKOPIČ, Epilog k jubilejni umetniški razstavi, katalog Umetniške razstave 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, 1908, po: Rihard Jakopič v besedi, Ljubljana 1947, str. 28.

31 Edvard STRAHL, Umetnostne razmere na Kranjskem v preteklih stoletjih (Kulturnozgodovinska studija), Loški razgledi, 17/1, 1970, str. 99.

32 Walter SCHMID, Ludwig R. v. Kurz, Der akademische Maler Franz Seraph R. v. Kurz zu Thurn und Goldenstein (1807–1878) S. 67–76 der von Dr. Johann Ranftl herausgegebenen Kunsthistorischen Studien, Jahrbuch für 1907. Graz, Styria, 1908, Carniola. Zeitschrift für Heimatkunde, 1/ 3–4, 1909, str. 229.

33 France STELE, Slovenstvo v umetnosti, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus, Ljubljana 1924, str. 106.

34 France STELE, Likovna umetnost, Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani, Ljubljana 1931, str. 97.

35 Goldensteinovo pismo Tereziji Friedrich z dne 3. 11. 1834, Regesta Curtiana XXIL, str. 269, v: MARIN 1971 (op. 12), str. 13.

36 MARIN 1971 (op. 12), str. 8–9. Viktor Steska, ki je povzel podatke iz omenjenega Goldensteinovega življenjepisa izpod peresa slikarjevega sina Ludwiga, navaja, da je Goldenstein naslikal okrog tisoč slik, večinoma za kranjske cerkve. Slikal je tudi portrete in pokrajinske slike, 252 naj bi bilo oltarnih slik in križevih potov (138 oltarnih slik in najmanj 11 križevih potov), 93 fresk raznih velikosti, med katerimi so tako arhitektonske kot figuralne slike, ki jih je v tempera tehniki izdelal za gledališče in privatne zavode. Zlasti mnogo je naslikal božjih grobov. Zaradi naročil je prehodil Kranjsko in upodobil razne slovenske pokrajine in kraje. V njegovi zapuščini je ostalo okrog 80 takšnih del, ki jih je nameraval s pomočjo fotografije razmnožiti in izdati. Viktor STESKA, Slikar Frančišek vitez Kurz pl. Thurn in Goldenstein, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 18/2, 1908, str. 77.

37 MARIN 1971 (op. 12), str. 20.

38 Kurz-Goldenstein, https://www.sn.at/wiki/Kurz-Goldenstein (7. 10. 2024).

39 Baraga je slike naročal tudi pri Matevžu Langusu. Z njimi je okrasil leseni cerkvici v Grand Riverju in La Pointu. Slike so bile uničene ob požarih. Janez STANONIK, Friderik Baraga: Ob dvestoletnici rojstva, Dve domovini. Razprave o izseljenstvu / Two homelands. Migration studies, 1996, št. 7, str. 27.

40 Asklepij (rimsko Eskulap) je bil v grški mitologiji bog zdravilstva. Higija je bila njegova hči. Brata dvojčka Kozma in Damijan sta bila zdravnika. Bolnike sta zdravila brezplačno in na ta način mnogo ljudi spreobrnila v krščanstvo. Tobija je s pomočjo angela Rafaela ozdravil oslepelega očeta.

41 MARIN 1971 (op. 12), str. 22.

42 MARIN 1971 (op. 12), str. 24.

43 Lev MENAŠE, Janzenizem in jožefinske reforme, Marija v slovenski umetnosti, Celje 1994, str. 48. Več o poslikavah cerkve Marije Tolažnice v Logu pri Vipavi: Borut URŠIČ, Romarska cerkev v Logu (pri Vipavi), Goriški letnik, 1979, št. 1, str. 313–331.

44 Viktor STESKA, Freske v Logu pri Vipavi, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1930, 10/1–2, 1930, str. 39; Viktor STESKA, Langusova dela, Slovenska umetnost, I. del, Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 215.

45 Osnutek Goldensteinovega pisma Juriju Grabrijanu, ni datirano, Regesta curtiana XX, str. 262–263, v: MARIN, 1971 (op. 12), str. 40.

46 Grabrijanovo pismo Goldensteinu, 12. 6. 1842, Regesta Curtiana XX, v: MARIN, 1971 (op. 12), str. 216–217.

47 France STELE, K. v. Goldenstein in M. Langus, Zbornik za umetnostno zgodovino, 2/1-2, 1922, 22, str. 22.

48 MARIN 1971 (op. 12), str. 42.

49 MARIN 1971 (op. 12), str. 44.

50 Izidor MOLE, O restavriranju fresk v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom, Varstvo spomenikov, 9, 1962–1964, str. 54.

51 Goldensteinovo pismo soprogi Tereziji, 13. 8. 1843, Regesta Curtiana XXIV, str. 312–314, v: MARIN, 1971 (op. 12), str. 55.

52 STELE, 1922 (op. 47), str. 24. Oltarna slika sv. Marjete je delo Matevža Langusa (kopija po Rafaelu). Župnijska kronika navaja, da je Goldenstein leta 1865 »prenovil« svoje slikarije. Njegovo fresko na oboku z motivom Apoteoze sv. Marjete je leta 1903 preslikal dunajski slikar Josef Kastner ml. Župnijska kronika iz leta 1903 omenja »plesnivost in začrnelost« Goldensteinovih fresk. KERMAVNAR 2009 (op. 2), str. 3.

53 France STELE, Terenski zapiski, XC, 1913, str. 19.

54 MARIN 1971 (op. 12), str. 28; gl. tudi Seznam, str. 31.

55 Kapela je bila postavljena kot natančen posnetek hišice v Loretu. Podrli so jo po potresu leta 1895, ki jo je močno poškodoval. Novo Loretsko kapelo je v letih 1896–1897 s prizori iz Marijinega življenja okrasil Joseph Kastner ml. Verena KORŠIČ-ZORN, Frančiškanska cerkev v Ljubljani. Cerkev Marijinega oznanjenja, Ljubljana 1996, str. 8–9, 35.

56 Sv. Helena je leta 326 ukazala čez sveto hišico v Nazaretu zgraditi cerkev. Nazareška hišica naj bi bila leta 1291 iz Palestine čudežno prenesena na Trsat in leta 1294 v Loreto v Italiji. O nazareški oziroma Loretski hišici je pisal Jure MIKUŽ: Vloga Slovanov v legendi o nazareški hišici (Santa casa di Loreto), Annales, 15/2, 2005, str. 231–240.

57 Na novo malana kapelica Lavretanske Matere Božje v cerkvi g. g. Frančiškanarjev v Ljubljani. (Konec), Novice, 5/13, 1847, str. 52.

58 STELE 1922 (op. 47), str. 22.

59 France STELE, Politični okraj Kamnik. Topografski opis, Ljubljana 1929, str. 7 in 36. Goldenstein je s slikanjem novih fresk obenem restavriral Jelovškove freske. MARIN, 1971 (op. 12), str. 50. Restavriral je tudi več Metzingerjevih slik, npr. sliko sv. Martina v glavnem oltarju v cerkvi v Šmartnem v Tuhinjski dolini leta 1847. Viktor Steska je o tem restavratorskem posegu zapisal: »Kurz pl. Goldenstein je spodnji del slike prenovil, pa tudi pokvaril.« Viktor STESKA, Valentin Mencinger, ljubljanski slikar (1702–1759), Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 15/3–4, 1905, str. 64. Leta je 1840 restavriral freske v cerkvi sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom. Obnova velja za enega najbolj spornih restavratorskih posegov, kajti Goldenstein je temeljito posegel v poslikavo, dopolnjeval manjkajoče dele fresk in preslikal tudi nepoškodovane dele fresk. Po naročilu kamniškega župnika je doslikal polovico Kristusovega telesa in preslikal tudi nekatere »pohujšljive« motive (gole Marijine in Anine prsi). Ker je uporabljal tempera barve, so nekatere barve počrnele, zaradi kleja pa so začele plesneti, zato so jih leta 1912 brez težav odstranili. France STELE, Rezultat čiščenja fresk pri sv. Primožu nad Kamnikom, Varstvo spomenikov, l. 9, 1962–1964, str. 47–48; Izidor MOLE, O restavriranju fresk v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom, prav tam, str. 53–59. V povsem drugačni luči Goldensteina predstavi njegovo pismo ljubljanskemu kapiteljskemu konzistoriju, s katerim se je 7. septembra 1859 ogorčeno odzval na obnovitvena dela v stolnici, zlasti na marmoriranje in zlatenje notranjščine. Iz Goldensteinovega pisma izvemo, da je bila njegova ponudba za poskusno restavriranje ene figure zavrnjena; ter da je neka, Goldensteinu dobro znana oseba, uspela zasejati seme nezaupanja med njim in Langusom. Goldenstein je menil, da slike križevega pota v cerkev z monumentalno poslikavo ne sodijo. Denar bi bilo primerneje porabiti za postaje na kalvarijskem griču nekje zunaj mesta; zamisel je naklonjeno sprejel pokojni škof Wolf, ko mu je Goldenstein predložil risbo za eno od kapel. Na Goldensteinovo pismo ljubljanskemu kapiteljskemu konzistoriju, v katerem je kritiziral neustrezno obnovo stolnice, je prvi opozoril Izidor Cankar v članku o Giuliu Quagliu, objavljenem v Domu in svetu leta 1920. Pismo je v slovenščino prevedla Ana Lavrič in preučila pobude zanj. Ana LAVRIČ, Goldensteinova kritika obnove ljubljanske stolnice, Kronika. Časopis za krajevno zgodovino, 44/2–3, 1996,str. 26–38.

60 STELE 1922 (op. 47), str. 22.

61 MARIN 1971 (op. 12), str. 28.

62 MARIN 1971 (op. 12), str. 52.

63 Jurij KOBE, Iz okolice Zaplaške na Dolenskem 14. julija, Novice, 13/57, 1855, str. 228. Goldenstein je leta 1855 naslikal tudi portret župnika Jurija Kobeta. MARIN, 1971 (op. 12), str. 60.

64 Jožef VOLČIČ, Življenje preblažene Device in Matere in njenega prečistega ženina svetega Jožefa, Celovec 1889, str. 217–218.

65 Peter HITZINGER, Die neue Pfarkirche in Oberlaibach, Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 6/10, 1851, str. 90.

66 Matjaž AMBROŽIČ, Župnijska cerkev Spreobrnjenja sv. Pavla na Vrhniki, Vrhnika 2002, str. 47.

67 »Med stranskimi lezenami sta dva svetnika v belem izobražena tako umetno in ponaturno, da je že marsikdo ju tipat šel, misleč, de sta iz lesa ali kamna izdelana. Obok nad oltarjem ima podobo plaviga nebesa z zlatimi zvezdami, in na verhi v sredi dva angela venec deržita.« Peter HITZINGER, Posvečenje nove cerkve na Verhniki, Zgodnja Danica, 5/44, 1852, str. 174. Sedanje freske v prezbiteriju je leta 1867 naslikal Janez Wolf, ornamentalni okras pa Janez Borowsky.

68 Marijan MAROLT, Dekanija Vrhnika, Ljubljana 1929, str. 29. Goldenstein je za sliko sv. Pavla, freske in ostala dela prejel 649 fl. in 20 kr. ŽA Vrhnika, Zidava in popravilo cerkve sv. Pavla, Auslagen für die Kirche S. Paul. AMBROŽIČ (op. 66), str. 33.

69 Goldenstein je leta 1853 najbrž tudi preuredil glavni oltar. Hvala, komur hvala gré, Novice, 11/92, 1853, str. 368. Oltar so odstranili po potresu, ki je poškodoval cerkev leta 1895. Novi oltar je po načrtih arh. Raimunda Jeblingerja in Celestina Misa izdelal podobar Josip Grošelj leta 1899.

70 MARIN 1971 (op. 12), Seznam del, str. 25.

71 MARIN 1971 (op. 12), str. 51.

72 Marijan MAROLT, Dekanija Vrhnika, Ljubljana 1929, str. 142.

73 MARIN 1971 (op. 12), Seznam del, str. 19.

74 Andreja ŽIGON, Cerkveno stensko slikarstvo poznega 19. stoletja na Slovenskem, Celje 1982, str. 25.

75 Opis Goldensteinovih kompozicij v cerkvi po Marinka DRAŽUMERIČ in Robert PESKAR, Sakralna dediščina v občini Straža, Straža, kraj topline, zelenja in modrine, Straža 2014, str. 379–384, in po: Jakobovo pismo. Glasilo Župnije Vavta vas, april 2017, št. 4, junij 2017, št. 7, november 2017, št. 11, avgust 2018, št. 7. Glavni oltar, ki je danes v cerkvi, je bil izdelan okrog leta 1935 po načrtih arhitekta Ivana Pengova za Zavetišče sv. Jožefa v Ljubljani. Leta 1948 so ga prenesli v Vavto vas, odstranili so nekaj elemetov in ga na ta način prilagodili Goldensteinovi oltarni sliki. Marinka DRAŽUMERIČ in Robert PESKAR, prav tam, str. 379. Goldensteinova risba glavnega oltarja dokazuje, da se je Zajčev tabernakelj delno ohranil (oba angela) in je na oltarju v kapeli sv. Vincencija Ferrerskega (podatek mi je posredoval župnik Tomaž Maras, 6. 11. 2024).

76 V Vavti vasi se je ohranil relikviarij z delčkom kosti sv. Vincencija, ki je najbrž nastal konec 17. ali v začetku 18. stoletja. (DRAŽUMERIČ, PESKAR 2014 (op. 75), str. 384).

77 Bratovščina Srca Jezusovega je bila v Straži ustanovljena že leta 1702. Katoliška cerkev je praznik Srca Jezusovega razglasila leta 1856.

78 MARIN 1971 (op. 12), str. 35.

79 DRAŽUMERIČ, PESKAR 2014 (op. 75), str. 380.

80 STESKA 1926 (op. 27), str. 136.

81 Banderski sliki je Muzeju krščanstva na Slovenskem leta 2019 daroval Peter Kovačič Peršin, ki ju je rešil pred uničenjem leta 1982. Njegov stric Alojzij Kovačič, ki je bil takrat cerkovnik v župniji sv. Petra v Ljubljani, je namreč dobil od župnika naročilo, naj izprazni podstrešje cerkve. Sliki je konec devetdesetih let 20. stoletja restavriral Veljko Toman. Muzej krščanstva na Slovenskem, inventarna knjiga.

82 Viktor STESKA, Langusova doba, Mladika, 7/4, 1926, str. 137.

83 Verena KORŠIČ ZORN, Župnija svetega Petra v Ljubljani. Ob 1200-letnici cerkve in 1050-letnici župnije, Ljubljana 2000, str. 31–32.

84 MARIN 1971 (op. 12), str. 32.

85 Iz Ljubljane, Novice, 16/31, 1858, str. 295

86 MARIN 1971 (op. 12), str. 52. Leta 1882 je Goldensteinove freske nadomestila nova poslikava. Osrednji motiv angelov pred sv. Rešnjim telesom je s pomočjo Ludvika Grilca (1851–1910) naslikal Janez Wolf. Pater Aleksander Roblek (1848–1884) pa je pod Wolfovim vodstvom namesto sv. Klare upodobil sv. Antona Padovanskega. Kasneje so ob obnovitvenih delih sneli tudi Wolfovo fresko. KORŠIČ ZORN (op. 55), str. 12–13.

87 Viktor STESKA, Frančišek Kurz pl. Goldenstein, Slovenska umetnost, I. del, Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 262. Goldenstein je za frančiškansko cerkev leta 1862 oz. 1863 naslikal tudi sliko, na kateri je upodobil 23 križanih svetnikov 1. in 3. reda sv. Frančiška. Slika je nastala posebej za slovesnosti v čast prvim japonskim mučencem, ki so potekale tri dni po svečnici 1863. Med slovesnostjo je bila Goldensteinova slika 23 križanih svetnikov na glavnem oltarju. Iz Ljubljane, Zgodnja Danica, 16/5, 1863, str. 37.

88 MARIN 1971 (op. 12), str. 49.

89 MARIN 1971 (op. 12), str. 36.

90 Oznanilo, Novice, 19/44, 1861, priloga Oglasnik, št. 29.

91 Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti, Celje 1994, str. 134.

92 Umetnika sta uspela pridobiti podporo knezoškofa, ki je dal dovoljenje, da se podoba in model križevega pota postavi na ogled v škofijski pisarni. »Iz Ljubljane«, Zgodnja Danica, 15/2, 1862, str. 12; Bogoljubna želja zastran keršanske umetnosti, Zgodnja Danica, 15/3, 1862, str. 21. V graškem univerzalnem muzeju Joanneum so ohranjeni osnutki za križev pot, ki ga je Goldenstein naslikal za cerkev sv. Vida v Preserju (1855–1856) in za nekdanjo cerkev sv. Štefana v Teharjih (1858; križev pot je danes v podružnični cerkvi sv. Ane v Teharjih). Goldenstein je naslikal najmanj 11 križevih potov. (MARIN 1971, (op. 12), str. 56). Ohranili so se križevi poti v cerkvah Marijine in Jožefove zaroke na Žalah v Kamniku (1848), v cerkvi sv. Andreja v Mošćenicah na Hrvaškem (1848), v cerkvah v Preserju, Teharjih in Brseču na Hrvaškem (1862).

93 Marko MARIN, Prva odrska uprizoritev Prešernovega 'Krsta pri Savici', Maska, 2/1, 1992, str. 39–41; GLOBOČNIK 2005 (op. 2), str. 70–73.

94 MARIN 1971 (op. 12), str. 38.