Dolga zgodovina in kratko trajanje: (ne)vključujoče prakse pri revitalizaciji nepremične kulturne dediščine v Sloveniji

Kratek pregled zatona in propadanja samostanskega kompleksa od razpustitve do začetka rekonstrukcije

Cistercijanski samostan v Kostanjevici na Krki je bil razpuščen v sklopu jožefinskih reform leta 1786. V desetletjih po razpustu je doživljal zaton. Odnesena je bila cerkvena oprema, gole stene so začeli načenjati elementarni vplivi. Notranjščina cerkve je nekaj časa služila kot tesarska delavnica in ropotarnica ter skladišče lesa in odpadne kmetijske opreme. Cerkev so pred prvo svetovno vojno hoteli podreti. Umetnostni zgodovinar in konservator France Stele (1886–1972) je kmalu po koncu prve svetovne vojne dosegel, da so »dva kupa arhivalij, ki so za sedanjo gozdno upravništvo brez pomena« iz trakta nasproti samostanske cerkve prenesli v arhiv Deželnega muzeja za Kranjsko v Ljubljani. Prav tako mu je uspelo doseči financiranje za konsolidacijo stavbe. Jeseni leta 1920 so tako izvršili popravilo strehe na zvonikih in rokokojskem portalu pred cerkvijo ter izvedli sanacijska dela predvsem pri utrditvi zvonika, prekritju streh in ometanju sten.[13] Izvedli so raziskave notranjščine objekta, pri čemer je dela na raziskavah baročnih slopov prevzel konservator Hugo Schell.[14]Kljub konsolidaciji zvonika, ki je stekla šele leta 1930, so razpoke še vedno nastajale in ogrožale stabilnost samega objekta.[15]

Leta 1941 so se v kompleksu nastanili italijanski vojaki, ki ga tudi na prošnjo konservatorja Franceta Mesesnela (1894–1945) niso hoteli zapustiti. Večina kompleksa je bila nato uničena v požaru, ki je izbruhnil 28. septembra 1942. Požar so podtaknili partizani iz strateških razlogov.[16] Oboki glavne ladje cerkve so se sesuli 30. marca 1944. Takšno stanje je ostalo vse do leta 1946. Na podlagi dogovora med seminarjem za umetnostno zgodovino ljubljanske univerze in Zavodom za spomeniško varstvo LRS (Ljudske republike Slovenije) je poleti 1947 stekla delovna akcija študentov umetnostne zgodovine in arhitekture ter nekaj srednješolcev pod vodstvom Emilijana Cevca (1920–2006) in njegovega pomočnika Ivana Komelja (1923–1985).[17] To akcijo v svojih terenskih zapiskih, ki so eden ključnih virov za rekonstrukcijo del na objektu v povojnih letih, omenja tudi Komelj.[18] Dokumentiranje poslikav je poleti leta 1947 opravila Aleksandra Ivanc (1926–2010), takratna študentka Akademije upodabljajočih umetnosti v Ljubljani.[19] Ivančeva je pripravila štiri akvarelne študije poslikav.  Skoraj sočasno ali nekoliko prej sta akvarelne študije izdelala tudi slikar Floris Oblak (1924–2006) in arheolog France Stare (1924–1974).[21]

Po drugi svetovni vojni so v samostanu obratovala podjetja Agrokombinat, Iskra in Labod.[22] Dodatne poškodbe je kompleks utrpel pri miniranju leta 1947, s katerim so večjim tovornjakom omogočili dovoz do vinskih kleti v kletnih prostorih kompleksa.[23] Leta 1947 je arhitekt Marjan Mušič (1904–1984) podal predlog za začasno prekritje cerkvene arhitekture, da bi jo zavarovali pred vremenskimi vplivi, vendar predlog ni bil realiziran.[24] Med letoma 1951 in 1953 so v sodelovanju Zavoda za spomeniško varstvo in Vinarske zadruge Kostanjevica izvedli zastrešitvena dela. Leta 1955 so s streho prekrili severno stransko ladjo in preostanek križnega hodnika.[25]Močno dotrajan zvonik se je zrušil 14. aprila 1956 v dopoldanskih urah.[26]

Sodelovanje različnih deležnikov in nadaljnja prenova

Povojni projekt prenove in rekonstrukcije samostana se je začel leta 1955. Pri tem sta sodelovala Zvezni inštitut za zaščito spomenikov iz Beograda in republiški Zavod za spomeniško varstvo LRS. Projekt je bil širokopotezno zasnovan in je povezoval več ravni odgovornih deležnikov, med njimi številne strokovnjake in tudi zainteresirane posameznike. Poleg konservatorja in umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta je treba med prvimi izpostaviti inženirko in arhitektko Milko Čanak-Medić (1929–2022), ki je zasnovala večino povojnih načrtov prenove in rekonstrukcije ter postavila smernice sodobnega pristopa k čim bolj celostni in pristni rekonstrukciji, upoštevajoč tudi naravne danosti lokacije in okolja. Zlasti slednje je pomembno tudi z današnjega vidika, ko je povezovanje kulturnih in naravnih potencialov kulturne dediščine eno temeljnih načel v projektih prenove in revitalizacije dediščine. K prenovi nekdanje cisterce so pomembno prispevali še umetnostni zgodovinar in konservator Ivan Komelj, arhitektka Špelka Valentinčič Jurkovič (1931–2021) in gradbeni inženir Stojan Ribnikar (1918–2004). Sodelovanje med obema zavodoma je dodatno utrjevala strokovna komisija, ki jo je 24. decembra 1956 imenoval takratni direktor Zavoda za varstvo spomenikov LRS Edo Turnher (1896–1969). Sestavljali so jo Stele, Turnher, arhitekt Marjan Mušič, statik Svetko Lapajne (1911–2007) in direktor Zveznega inštituta za zaščito spomenikov zgodovinar Vlado Mađarić (1915–1985).[27] Statična dela so zaupali statičnima inženirjema Stojanu Ribnikarju in Oskarju Hrabrovskemu.[28]

Za izvedbo rekonstrukcije je arhitektka Čanak-Medić iz jugoslovanskih likovnih akademij pridobila tudi skupino študentov kiparstva, katerih naloga je bila izdelava manjkajočih delov arhitekturne plastike za cerkveno notranjščino. Med njimi so bili Dušan Tršar, Momo Vuković in Kemal Selmanović.[34] Ker je želela ohraniti pristnost prostora in njegovo celostno dojemanje, se je držala prvotnih oblik in arhitekturnih vzorcev, ki jih je z različnimi metodami želela ponovno vzpostaviti in prikazati. Tako je delo zasnovala po vzoru nekdanjih srednjeveških delavnic.[35] Pri tem ji je bilo v veliko pomoč gradivo Ivana Komelja ter Steletovo fotografsko gradivo iz časov obnove v letih 1929 in 1930.[36] Hkrati je z najnovejšimi metodami in v sodelovanju z geodeti in gradbeniki takratnega Zavoda za raziskavo materialov in konstrukcij (ZRMK) izvajala analize tal in ohranjenega kamna na ruševinah samostanskega kompleksa.[37] Pri načrtovanju rekonstrukcije cerkvenega zvonika so sodelovali še arhitektka in konservatorka Nataša Štupar-Šumi (1927–2018), gradbeni tehnik in tehnični risar pri Zavodu za spomeniško varstvo SRS Zvonimir Juretin (1940–2016) in gradbeni inženir Stojan Ribnikar.[38] Šumijeva se je pri načrtovanju zgledovala po zvoniku c. sv. Roka v Stranski vasi pri Žužemberku, vendar je izvedbo in vizuro zaradi nepravilne oblike nekoliko spremenila.[39]

Lokalno okolje se je aktivno vključevalo v prenovo kompleksa. Na pobudo Vilme Pirkovič (1918–1996), v letih 1959–1962 podpredsednice okrajnega ljudskega odbora Novo mesto in zaslužne za, med drugim, razvoj na kulturnem, znanstvenem in izobraževalnem področju okraja, je bil ustanovljen poseben sklad za restavriranje in ureditev gradu v Kostanjevici.[40] Sklad je podpiral projekt s finančnega in arhitekturnega vidika, vodil pa ga je takratni predsednik Občinske skupščine Kostanjevica Stane Nunčič.[41] Gradbena dela je sprva izvajalo podjetje Remont, kasneje pa sta se jim pridružili še posebna zidarska in tesarska ekipa; slednja se je izoblikovala pri že prej omenjenem skladu in jo je vodil France Dermaž.[42]

Sprva je med projektanti prenove obveljala teza, da bi razvalino cerkve ohranili in konservirali v takšnem stanju, kot je. Šele pozneje se je stališče, ki ga je zagovarjal umetnostni zgodovinar in konservator Marijan Zadnikar (1921–2005), spremenilo in Čanak-Medićevi je uspelo doseči, da je bila cerkev rekonstruirana po metodi kopije z avtentičnim materialom, zlasti z na novo pridobljenim kamnom, ki je ustrezal manjkajočemu primarnemu gradivu. Porušene dele samostanskih poslopij so večinoma nadomestili z uporabo rekonstrukcijske metode faksimila po prvotnih, predvojnih oblikah, vendar z uporabo sodobnih gradiv.[43] Na podlagi njenega projekta so v letih 1960 in 1961 stekla nadaljnja dela na samostanskem kompleksu. Financiranje so prevzeli Zvezni inštitut za zaščito spomenikov ter zvezni in republiški sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti, v sorazmernem deležu pa sta finančno participirali tudi občinska oziroma okrajna oblast. Stekla so obnovitveno-konsolidacijska dela, med katerimi so dozidali manjkajoči del južnega trakta in ga zastrešili na podlagi originalnega strešnega naklona. Arkadne hodnike so obnovili z umetnim kamnom (mešanica cementa in drobljenega peščenca), da bi ohranili pristno dojemanje dvoriščne podobe kot celote. Stene južnega trakta so ojačali z vgraditvijo horizontalnih železobetonskih vezi.[44] Nove arkadne stebriče arkadnega hodnika so odlili iz umetnega kamna, model zanje pa je izdelal obrtnik Pavlinec.[45]

Z obnovo kulisne fasade leta 1970 se je končalo tudi sodelovanje z zveznim inštitutom. Samostan je bil vzpostavljen v obliki stavbne lupine s pripadajočimi strehami in predan javnemu namenu. Prostore so v naslednjih desetletjih obnavljali, ko so vanje umeščali nove vsebine. Celostno ureditev je nato samostanski kompleks s pripadajočo okolico doživel pod vodstvom konservatork Špelke Valentinčič Jurkovič in Alenke Železnik, ki sta sodelovali z arhitektom Francem Vardjanom in drugimi. Za njima je objekt prevzela konservatorka Marija Režek Kambič. Tako je celota zajemala samostansko poslopje in cerkveno stavbo, dvorišče, mlin in okolico.[54]

Zaključne ugotovitve 

Analiza predstavljene prenove nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki z vidika koncepta participacije, kot jo razumemo danes, razkrije mnoge sodobne pristope. Že v zgodnjih fazah prenove so bili pod strokovnim vodstvom mentorjev v akcijo čiščenja ruševine vključeni ljubljanski študentje umetnostne zgodovine in arhitekture. Kasneje, ko je vodenje projekta prevzela arhitektka Milka Čanak-Medić, je vključila tudi študente jugoslovanskih umetniških akademij. Na ta način je bil projekt povezan z izobraževanjem in mladimi. Opredelitev interdisciplinarnega konservatorskega pristopa kaže na razmeroma zahtevno usklajevanje odnosa med arhitekturo in umetnostno zgodovino, pri čemer lahko slutimo tudi prizadevanja za vodilno vlogo ene in druge stroke. Čanak-Medićeva je odločno zagovarjala in obranila vodilno vlogo arhitekta, usklajevanja z umetnostnimi zgodovinarji pa so se vrtela zlasti okoli vprašanja konserviranja ruševine ali anastiloze oziroma rekonstrukcije. Slednje je naposled prevladalo, tudi zato, ker je takšen pristop zagovarjal zvezni zavod, ki je prispeval znaten delež financiranja, pri čemer lahko opazimo zametke vpliva ekonomike kulture. Tu lahko sledimo usklajevanju in mediaciji med različnimi deležniki. Tudi metodološko je bil projekt prenove samostana zasnovan interdisciplinarno. Sodelovali so strokovnjaki različnih ved (arhitekti, umetnostni zgodovinarji, gradbeniki, statični inženirji, geodeti), pri izvedbi pa so se vključevala lokalna podjetja (npr. Remont) in lokalni obrtniki (zidarji, tesarji). Čanak-Medićeva je pri projektu združevala različne pristope. To je vključevalo načrtovanje prenove na podlagi razpoložljive dokumentacije in izsledkov umetnostnozgodovinskih raziskav, zlasti Steletovih, tradicionalne obrtniške oziroma rokodelske pristope (npr. izdelava manjkajočih stavbnih delov na način nekdanjih srednjeveških delavnic) in takrat najsodobnejše predhodne raziskave naravoslovno-tehničnih ved (gradbeništvo, statično inženirstvo, geodezija). Veliko pozornost je namenjala sprotnemu dokumentiranju poteka dela in po končanem projektu načrtovanju revitalizacije oziroma namembnosti po prenovi. Zasnovana je bila vrsta zamisli, od muzeja na prostem, Forme Vive, gostinske dejavnosti, načrtovanja ustrezne infrastrukture (npr. parkirišča), arheološke zbirke, umetniških ateljejev do večnamenske dvorane in sedeža različnih lokalnih organizacij. V projekt so bili občasno vključeni tudi vsakokratni uporabniki prostorov samostana, npr. Vinarska zadruga Kostanjevica. Nekatere od teh zamisli se niso uresničile, druge pa so prerasle v danes živo in dinamično kulturno središče. 

Ker je bil kompleks nekdanjega cistercijanskega samostana ovrednoten kot eden najpomembnejših spomenikov v nekdanji Jugoslaviji in širše, je pri prenovi s sredstvi in strokovnjaki sodeloval zvezni zavod za spomeniško varstvo in se pri tem tesno povezoval z republiškim zavodom. Na terenu se je to odražalo v skupnih strokovnih telesih, ki so združevala ne le različne nivoje oblasti, temveč predvsem strokovnjake in družbenopolitične delavce. Ti so odločali o poteku projekta in financiranju. Tako je nastal konzorcij financerjev na zvezni, republiški in občinski oziroma okrajni ravni. Sklad za restavriranje in ureditev gradu Kostanjevica je preko lokalnih oblasti povezoval projekt z lokalnim okoljem, zainteresirani prebivalci pa so imeli možnost dialoga s projektantko Čanak-Medićevo, kar ilustrira zlasti razprava o prilagoditvi projekta z namenom zmanjšati sredstva. Četudi jim to ni uspelo in je arhitektka obranila svojo vizijo, lahko to razpravo razumemo kot priložnost za pogovore z lokalnimi prebivalci. Participacijo pa lahko opazujemo tudi na ravni posameznikov, ki so zavzeto sodelovali, kot že omenjena lekarnarica Emilija Fon in Lado Smrekar. Zlasti slednji je bil osrednja povezovalna točka med izvajalci in lokalnim okoljem; s tem, ko je svoje domovanje ponudil Čanak-Medićevi, je na najbolj žlahten in neposreden način dokazal sodelovanje in naklonjenost lokalne skupnosti. Predstavljamo si lahko, da je takšno sodelovanje spodbudilo tudi vrsto pogovorov in razprav, ki so, četudi ne formalizirani, nedvomno pripomogli k izčiščevanju vizije prenove. 

Načrtovanje različnih vsebin je bilo ključni del projektov prenove, tako tistih, ki so bili izvedeni, kot tistih, ki so ostali le na papirju. To pomeni, da so bili v takratnem jugoslovanskem in slovenskem prostoru že prisotni pristopi prenove kulturne dediščine, ki pa so se postopoma konceptualno in terminološko razvili v danes že povsem samostojna področja, kot sta kulturni turizem in ekonomika kulture, ali koncepte, kot sta participacija in vključujoče načrtovanje.

Utrjeni del Štanjela z gradom: pomen in vloga skupnosti pri celostni prenovi historičnih naselbin 

Štanjel na Krasu je poznan po zgodovinsko in arhitekturno pomembnem naselbinskem jedru s prazgodovinsko osnovo. Posebnosti starega dela vasi sta krajinska dominantnost na griču Turn in terasasto grajeno utrjeno naselje, ki je sestavljeno iz grajskega kompleksa, cerkve sv. Danijela, gručasto grajenih hiš z romanskimi in gotskimi prvinami, obrambnih stolpov in Ferrarijevega vrta z okoliškim parkom. Zaradi arhitekturnih in zgodovinskih vrednosti je leta 1964 Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije naselje uvrstil med štirinajst najpomembnejših spomenikov v Sloveniji.[55] Leta 1992 je Občina Sežana naselje, park in pokopališče iz prve svetovne vojne razglasila za krajinski park lokalnega pomena.[56] Danes so grad, Stolp na vratih, Kvadratni stolp in ena izmed hiš v Ferrarijevi vili (Natalijina hiša) v lasti Občine Komen, vrt ob Ferrarijevi vili pa je od leta 1999 zaščiten z odlokom kot kulturni spomenik državnega pomena.[57]

Do začetka 21. stoletja je bila vas poznana kot primer odmirajočega kraškega naselja, saj se je prebivalstvo od konca sedemdesetih let 20. stoletja izseljevalo iz utrjenega dela vasi in gradilo nove hiše v spodnjem, novem delu naselja. S tem je grozila prekinitev kontinuitete bivanja, ki je trajala od prazgodovinskega obdobja.[58] Prav zato so bile vse od devetdesetih let 20. stoletja organizirane različne arhitekturne delavnice, posvetovanja, obiski in projekti, na katerih so strokovnjaki (večinoma so prevladovali arhitekti, občasno so se vključevali arheologi, etnolog in umetnostni zgodovinar) ob podpori lokalnih občin,[59] države Slovenije in Sveta Evrope iskali rešitve, kako stari del vasi vnovično oživeti in v njem varovati kulturno dediščino. Cilji projektov so bili urediti Štanjel v bivalno prijetno, gospodarsko, kulturno in turistično stičišče Krasa, predvsem pa preprečiti izseljevanje domačinov. Po več kot petdesetih letih obnove so se leta 2025 zaključila zadnja revitalizacijska dela, v gradu pa obiskovalec lahko najame konferenčne in izobraževalne prostore, si ogleda dve stalni razstavi, posvečeni zgodovini in etnologiji Krasa ter jeziku in knjigi, sklene zakonsko zvezo ter v vinoteki in restavraciji okuša lokalno vino in hrano. Svoje prostore imajo tudi center za obiskovalce, oddelek Območne razvojne agencije – ORA Krasa in Brkinov ter Regionalna pisarna Štanjel, ki deluje v okviru Službe Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko.

V času prenove so se strokovnjaki sicer zavedali, da bo uspešna oživitev grajskega kompleksa uspešna le z vključevanjem domačinov v proces obnavljanja in razvoja naselja, vendar so bile v začetnih letih revitalizacijske akcije večinoma usmerjene le v obnovo materialne kulture (arhitekturnih stvaritev) in iskanje arhitekturnih rešitev. Nihče se ni ukvarjal z nesnovno kulturno dediščino, odnosi lokalnega prebivalstva do grajske dediščine ali zgodovino načina življenja v vasi, ki bi razkrila vzroke in posledice o razmerjih moči med stanovalci, politiki in drugimi akterji.[60] Z možnostjo pridobivanja evropskega denarja, začetki izvajanja projektov PHARE[61] in z vključevanjem strokovnjakov iz Sveta Evrope, ki so pomagali pri realizaciji Pilotnega projekta Kras,[62] pa se je rodilo zavedanje, da dobre obnove ne bo brez vključevanja lokalnega prebivalstva. Vendar so večino idej in predlogov za vsebine, ki se danes ponujajo v gradu, ponudili strokovnjaki in lokalna politika ob skromnem vključevanju lokalnega prebivalstva. Na drugi strani pa se domačini, razen redkih posameznikov, niso množično vključevali v razne participativne delavnice. Lokalna skupnost, predvsem lokalna društva, je sicer opozarjala občino na nevzdržno propadanje starega dela vasi in z raznimi »mehkimi« vsebinami poskušala oživeti družbeno dogajanje v starem predelu vasi, vendar je prihajalo tudi do različnih čustvenih odzivov različnih skupin domačinov, zlasti domačinov in prišlekov, ki so v Štanjel prišli v zadnjih letih oziroma so tu imeli drugi dom. Kaj se iz obnove grajskega kompleksa lahko naučimo? Kako razumeti lokalno skupnost in njeno heterogeno identiteto? Kje so vzroki za skromen interdisciplinarni in transdisciplinarni pristop?

Začetki prenove gradu

Današnji grad je nastal na območju nekdaj precej manjšega srednjeveškega poslopja.[63] Leta 1508 je grad pridobila družina Cobenzl, ki je – razen v času kratke beneške zasedbe in posedovanja družine Coronini iz Kromberka – vladala v Štanjelu vse do leta 1810. Nato je grad prehajal v roke številnih družin. Po letnicah na ohranjenih spominskih ploščah in tlorisu štanjelskega gradu, ki ga je notranjeavstrijskemu nadvojvodi Karlu II. poslal Janez Cobenzl, lahko sklepamo, da so Cobenzli začeli današnji grad graditi na mestu starejše grajske rezidence pred letom 1580,[64] baročno-renesančno podobo pa so mu dali v drugi polovici 17. stoletja, ko so dvokrilno rezidenco sklenili z visokim zapornim zidom in monumentalnim renesančnim portalom s tipičnim kraškim »portonom«.[65] Grad je tako formiran okoli osrednjega dvorišča in zaradi lege na griču stoji na dveh terasah, ki ju povezuje zunanje baročno stopnišče z nimfejem. Cobenzli so si štanjelsko cerkev izbrali kot družinsko grobno cerkev.[66]

Skrb za obnovo se je začela v šestdesetih letih 20. stoletja. Ob razglasitvi naselja kot kulturnega spomenika leta 1964 je bila v vasi opravljena prva valorizacija in pripravljena dokumentacija povojnega stanja in Štanjel je bil prvič deležen finančnih sredstev države.[70] Strokovna dela je vodila arhitektka in konservatorka Nataša Štupar-Šumi iz takratnega Republiškega zavoda za spomeniško varstvo iz Ljubljane, ki se je povezala tudi z direktorjem regionalnega Zavoda za spomeniško varstvo iz Nove Gorice Emilom Smoletom (1927–1982). Obnova gradu, ki je potekala po posameznih delih, se je vedno odvijala pod nadzorom pristojne območne enote Zavoda za varovanje kulturne dediščine iz Nove Gorice. 

Podobno kot v Kostanjevici na Krki in še mnogih drugih krajih z grajsko dediščino so se tudi v Štanjelu obnovitvena dela na gradu začela v sedemdesetih letih 20. stoletja. Leta 1972 je Zavod za spomeniško varstvo pripravil obširno študijo o štanjelskem naselju in njegovi arhitekturi. Za vsako stavbo v starem delu vasi so bili narejeni posnetek stanja, ugotovitev poškodb, zlasti nosilnih konstrukcij, stavbna analiza, analiza arhitektonskih detajlov, ometov in stavbnih konstrukcij ter projektni model za bodočo izrabo.[71] Na podlagi te dokumentacije je stekla sistematična spomeniška obnova zlasti grajskega kompleksa in enocelične hiše (romanska hiša), v katero je Goriški muzej leta 1973 postavil etnografsko muzejsko zbirko, ter kamnite strehe Ferrarijeve vile. Začeli so tudi z vzdrževanjem in čiščenjem Ferrarijevega vrta. V elaboratu so nakazali tudi možne rabe oziroma funkcije za prihodnje življenje gradu in naselja.[72] Stavbe naj bi izkoristili v stanovanjske, gospodarske, kulturne, muzejske in turistične namene. Vsa dela in porabo finančnih sredstev je nadzoroval Sklad za obnovo Štanjela, ustanovljen pri Občini Sežana. 

Po pogovoru s krajani[73] je konservatorka Štupar-Šumijeva vzpostavila stik z ljudmi in se zanimala o značilnostih kamnoseških detajlov, natančno so tudi predstavili graditev naselja in gradu skozi čas, niso pa v obnovo vključili želja tamkajšnjih prebivalcev. Po načelih takratnih konservatorskih smernic, ki so zahtevale obnovo v prvotno stanje, brez dopuščanja kakršnih koli prilagoditev sodobnim življenjskim razmeram, je velikokrat prihajalo do nesoglasij med konservatorsko stroko in domačini. Če domačini niso upoštevali smernic Zavoda, so sledili kazenski ukrepi v obliki denarnih glob.[74] Zaradi strogih konservatorskih načel se je ohranila marsikatera kamnita streha, spahnjenica ali kamnoseški detajl, vendar bi si domačini vsekakor želeli boljše komunikacije in možnosti iskanja kompromisov med potrebnimi smernicami varovanja naselbinske dediščine in njene prilagoditve sodobnemu načinu življenja.

Prenova gradu v samostojni Sloveniji 

V devetdesetih letih 20. stoletja, po osamosvojitvi Slovenije in v času njenega vključevanja v različne evropske organizacije (npr. Svet Evrope), se je začelo novo obdobje pri revitalizaciji historičnih naselbinskih jeder. Konservatorska stroka je poglobljeno začela reflektirati načine implementacije Granadske konvencije (1985), ki jo je Slovenija ratificirala leta 1993 in vključuje vidike celostnega ohranjanja, kot tudi Urbane listine Evrope iz leta 1992 (Svet Evrope), ki izrecno opozarja na pasti ozkih konservatorskih rešitev, ki mesta postopoma spreminjajo v muzeje.[75] Po zgledih iz tujine, z možnostmi sodelovanja tujih strokovnjakov s slovenskimi arhitekti in predvsem z večjim posluhom oblasti do pomnikov lokalnih preteklosti so se tudi v Štanjelu začeli novi revitalizacijski koraki. Po odhodu konservatorke Nataše Štupar-Šumi v pokoj je na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine vodenje prenove prevzel arhitekt Mitja Mozetič iz Območne enote Nova Gorica. Kasneje se mu je pridružila še konservatorka etnologinja Eda Belingar. Od leta 2019 je odgovorna konservatorka za Štanjel arhitektka Katja Kosič.

Leta 1992 je bil sprejet zakon o kulturnem tolarju, ki je Štanjelu prinesel nov dotok denarnih sredstev za sofinanciranje prenove. Leta 1999 je stekel Pilotni projekt Kras, leto prej pa je začel delovati podprojekt Revitalizacija Štanjela (1998–1999), ki ga je finančno podprl Mednarodni program za čezmejno sodelovanje PHARE, rezultat pa je bil priprava programske zasnove za grad. Ob aktivnem sodelovanju in predlogih domačinov naj bi zasnova predstavljala temelj za zaščito kulturnih in prostorskih vrednot kraja, za obnovo zgradb in nadaljnje odločitve.[80] K projektu so bili aktivno povabljeni tudi domačini, ki naj bi na delavnicah zaupali svoje mnenje, vendar so bile delavnice slabo obiskane.[81] Pri tem pa je bila težava tudi v tem, da organizatorji delavnic domačinom niso podali povratnih informacij. V intervjuju so domačini izpostavili: »Tam smo pisali listke, dajeli predloge, vse to, vendar nikoli od tistih seminarjev ni bilo povratne informacije, to smo dobili v Štanjelu, to bi tli imet ljudi, to ... Nikdar in nikoli neč«.[82] Župan pa je na zaključni prireditvi projekta izpostavil: »/…/ s Štanjelom se res ukvarja množica ljudi različnih strok in narejenih je že na desetine raznih projektov, a – na žalost – so rezultati vsega tega skoraj samo na papirju. Vse preveč se govori o programih, projektih, premalo pa je tistih, ki stopijo do domačinov in jih povprašajo, kaj zares želijo.«[83] Zato težko govorimo o učinkoviti participativni metodi, ki zahteva tako interdisciplinarno sodelovanje kot aktivno vključevanje domačega prebivalstva od začetkov prenove.[84] Podobno je izpostavila tudi vodja projekta, ki je ob zaključku še dejala, »/…/ da bo potrebno razrešiti dilemo, kakšnega razvoja in turizma si tukajšnji prebivalci sploh želijo«.[85]

Naslednje leto je tudi Občina Komen začela pripravljati študije za konservatorski načrt in pridobitev gradbenega dovoljenja, s katerim bi se lahko prijavila na razpis za sofinanciranje obnove gradu. Hkrati je občina želela pripraviti konkreten predlog za prihodnjo namembnost grajskega kompleksa, ki bi zagotovil sprotno vzdrževanje oziroma upravljanje obnovljenega objekta ter določal tako namembnost, ki bi skladno s prostorskimi možnostmi naselja imela čim močnejše razvojne učinke za vas in okolico. V letih 1999 in 2000 je stekel nov projekt čezmejnega sodelovanja PHARE z naslovom Revitalizacija Štanjelskega gradu – izdelava izvedbe dokumentacije za obnovo gradu Štanjel in hiše ob Stolpu na vratih (Kvadratnega stolpa). Pri projektu, pri katerem bi lahko pričakovali večje sodelovanje s krajani, so zopet sodelovali le tuji strokovnjaki arhitekture. Izdelani so bili gradbeni in prenovitveni načrti za izdajo gradbenih dovoljenj, določene vsebine, ki bi najbolj ustrezale raznovrstni uporabi prostorov in hkrati zadovoljile čim več akterjev. Končna odločitev strokovnjakov se je nagibala v prid razvitja visokošolskega centra in ureditve vinoteke v kleti gradu. Zastavljene vsebine, ki niso sledile vključujoči participaciji in sodelovanju vseh deležnikov, so se le delno uresničile. 

Vloga krajevne skupnosti pri obnovi grajskega kompleksa

Pomemben delež k oživitvi življenja vasi so vsekakor prispevali tudi domačini, ki so vse od osemdesetih let 20. stoletja z »mehkimi« vsebinami začeli opozarjati na propadanje grajske dediščine. Njihova želja je bila, da bi »kraško mesto, ki je vrsto let osamljeno propadalo, naposled le zaživelo /.../ in da bi kulturnemu mrtvilu naredili konec«.[86] Leta 1984 so v poletnih mesecih na grajskem dvorišču začeli organizirati Grajske večere. V začetku je prireditev organizirala amaterska gledališka skupina Klasje, leta 1989 pa je organizacijo prevzelo Turistično društvo Štanjel (ustanovljeno 1988) in prireditev uspešno vodilo do leta 2005, ko so jo morali zaradi finančnih izzivov opustiti. Leta 1988 je ponudbo Štanjela obogatilo odprtje galerije slikarja Lojzeta Spacala, ki jo je Goriški muzej odprl v obnovljenem grajskem baročnem palaciju. Po mnenju vaščanov je bilo odprtje galerije pomembna prelomnica v turističnem razvoju vasi, saj so vanjo začele prihajati večje organizirane skupine turistov. V osemdesetih letih so v poletnih mesecih na grajskem dvorišču potekali tudi mladinski plesi, ki so jih sprva organizirali mladinci, kasneje so organizacijo prevzeli člani Turističnega društva v sodelovanju s krajevno skupnostjo.

Leta 1998 je bila v Štanjelu ustanovljena Ustanova Maks Fabijani, ki si prizadeva zbirati, arhivirati in publicirati gradiva arhitekta Maksa Fabianija. Ustanovili so tudi Fabianijevo nagrado za najboljše arhitekturne in urbanistične rešitve, prenove in urejanje prostora. Poleg tega v prostorih Kvadratnega stolpa, v galeriji Lojzeta Spacala in na grajskem dvorišču organizirajo arhitekturne in urbanistične delavnice ter razne razstave. Leta 2000 so s pomočjo Kanadske fundacije za zgodovinsko dediščino[90] in Občine Komen uredili Fabianijevo turistično pot po Štanjelu in okolici.[91]

Zaključek gradbenih del – se je »speča Trnuljčica« prebudila?

Obnovitvena dela grajskega kompleksa so se nadaljevala tudi v drugem desetletju. Občina je sledila zastavljeni programski zasnovi in v prostorih gradu leta 2006 odprla vinoteko, ki ni popolnoma zaživela. Leta 2022 so jo prestavili v severni del spodnjega palacija. Leta 2018 je bila izdelana nova fasada gradu.[92]

Sklepne misli

Obravnavana študijska primera zadnjih petinsedemdesetih let izrisujeta kompleksno sliko, ki zavrača preprosto delitev na dve obdobji: na tisto pred vključujočimi pristopi in na današnje obdobje vključujočih pristopov pri prenovi in upravljanju dediščine. Hkrati sta pokazala, da ima vključujoči pristop k načrtovanju in upravljanju, v nasprotju z razmeroma novo terminologijo in prevladujočimi koncepti zadnjih desetletij, dolgo tradicijo. Treba je upoštevati, da je bil do pred kratkim bolj kot sistemsko razvita dimenzija načrtovanja razumljen kot samoumeven, pragmatičen pristop pri načrtovanju dolgotrajnih in pogosto spreminjajočih se projektov revitalizacije dediščine, pri katerih so se avtonomija posameznih strok, pomen strokovnih, državnih, občinskih in lokalnih deležnikov ter drugi parametri nenehno spreminjali. Vključujoči pristop je bil pogosto rezultat odločitev posameznikov na terenu v omejenih materialnih in organizacijskih okvirih. 

Številne organizacijske, konceptualne in finančne spremembe velikih in dolgotrajnih projektov prenove in revitalizacije dediščinskih kompleksov, kot kaže primer Kostanjevice na Krki, so vključevale pomembne elemente vključujočih praks. Čeprav takšna participacija med institucionalnimi in drugimi akterji ter lokalnimi skupnostmi ni bila vodena, je bila pomemben del razlogov za uspeh kompleksnih in dolgotrajnih revitalizacijskih prizadevanj. Različne discipline, ki so v drugi polovici 20. stoletja sodelovale pri velikih projektih revitalizacije dediščine, so ponujale priložnost za dodatno izobraževanje in urjenje v interdisciplinarnem sodelovanju številnim mladim strokovnjakom, ki so pozneje postali ključni razvijalci sodobnih pristopov k varstvu in revitalizaciji dediščine. Domnevamo lahko, da so pozitivne izkušnje z vključujočimi pristopi na terenu omogočale kritično presejanje teoretskih konceptov in njihovo prilagajanje specifičnim danostim posameznih območij, družbenih in ekonomskih razmer ter drugih spreminjajočih se okoliščin pri posameznih nalogah. 

Študija primera iz Štanjela pa razkriva tudi pomembne in pogosto zamolčane posledice neustrezno vodenih kratkoročnih in srednjeročnih projektov, financiranih iz evropskih ali državnih razvojnih skladov, ki so disciplinarno premalo odprti, hierarhično interpretirani s stališča strokovne avtoritete in lokalnim skupnostim ne omogočajo tvornega vključevanja v procese revitalizacije lastnega okolja. Izpostavljena je bila nevarnost strokovne obravnave lokalnih skupnosti kot dediščinskega konteksta in vira informacij, ne pa kot dejanske avtonomne skupnosti, ključne za vzdržno upravljanje in dolgoročno preživetje dediščinskega območja. 

Če so bili v preteklosti elementi vključujočega načrtovanja in upravljanja območij kulturne dediščine prepoznani celo v najbolj odmevnih in spomeniško najpomembnejših celotah (morda prav v teh zaradi velikega števila institucionalnih in lokalnih akterjev še najbolj), se danes med »običajnimi« in »vključujočimi« pristopi pogosto vzpostavlja jasna, a velikokrat nepotrebna ločnica. Najobčutljivejši je prehod iz začetne, prostovoljske faze, ki jo nosijo energija, znanje in organiziranost posameznikov iz lokalne skupnosti, v fazo institucionalizacije, najpogosteje v okviru lokalne skupnosti ali občine. Izsledki študijskih primerov obenem opozarjajo na pomanjkljivosti sodobnih (institucionaliziranih) vključujočih pristopov: projektno financiranje in na videz vključujoči koncepti lahko močno povečajo pričakovanja, temu pa pogosto sledi razočaranje, ko časovno omejena sredstva usahnejo, participativne delavnice prenehajo in se strokovnjaki preusmerijo drugam. Dolgoročno uspešnih vključujočih praks pri nas (skoraj) ni,[95] kar negativno vpliva na pripravljenost različnih deležnikov za angažma pri novih tovrstnih projektih. Ko je lokalna skupnost enkrat razočarana oziroma v »participatornih« projektih ne zazna, da je slišana, upoštevana in obravnavana kot enakovreden akter, je izgubljeno zaupanje z novimi, četudi bolje zasnovanimi in vodenimi projekti zelo težko povrniti.