Pogovor z Anko Krašna

Anka, tokratno razstavo si naslovila zelo simbolično: Jutri, ki nikoli ne pride. Ali lahko pojasniš naslov: kam se je izgubil ta jutri, ki ga ne bomo dočakali?

Na začetku moram povedati, da imam tremo, ne govorim rada v javnosti, a se bom potrudila povedati čim bolje. Slikam tisto, kar čutim, kar nosim v sebi, o čemer razmišljam, kar me na neki način iritira ali tudi razveseljuje. Moje slike so pripoved o tem, kar čutim. Umetniki smo lahko srečni, da imamo svojo ustvarjalnost, zato malokdo med nami potrebuje psihoterapevta. S pomočjo ustvarjalnosti dajemo »ven iz sebe«, kar čutimo. Malo drugače pa velja za naše partnerje, ti mnogokrat potrebujejo kakšno pomoč. A to ne velja za mojega partnerja Janija. Vedno je bil poln energije, po svoje je bil bolj umetnik kot jaz. Kadar slikam, večinoma uporabljam simbole; za nekatere zgodbe želim, da jih po vsebini prepoznajo številni, za druge, da jih »prebere« le majhna skupina ljudi, morda zgolj eden, tisti, ki ji je ali ki mu je zgodba namenjena.

Takrat je bila navada, da so otroke pokopavali ob spremstvu drugih otrok. Dekleta, ki so zraven mame, so vsa belo oblečena, kar naredi napačen vtis, da odhajajo v cerkev h krstu. Če bom še nekaj časa živela, bom na to temo verjetno še kaj naredila. Potem sem delala še trupelca, ki so zavita v platno, s čimer sem želela pokazati žalost in katastrofo, ki se dogaja v Gazi. Naredila sem kar nekaj slik s trupelci, kakor jih pokopavajo v muslimanskih krajih, potem pa sem te slike dodala k podobi matere. Presodila sem, da v platno zavitih trupelc, če so na kompoziciji upodobljena kot samostojen motiv, ne dojemamo in ne začutimo kot mrtve otročičke, ker nam je ta podoba tuja, saj pripada drugačnemu kulturnemu okolju. Tudi ko na televiziji gledamo na desetine teh trupelc, ki ležijo po tleh, nekako ne začutimo dovolj močno te bolečine, ne zaznamo, da je vsaka taka štručka mrtev otrok, za njim pa neizmerno žalostna mama in oče. Zato sem podobo moje mame z mrtvim otročičkom v naročju in sliki s trupelci otrok iz Gaze sestavila v triptih. Naredila sem še varianto tega triptiha in mamo upodobila v značilnem vzhodnjaškem oblačilu, mrtvo dete v njenem naročju pa v celoti povila v platno; drugi dve krili sta niza v platno povitih trupelc.

Odlika teh pretresljivih slik je njihova sporočilna moč, ko povsem intimno zgodbo brez težav povežemo s stoletja znanim in razširjenim motivom Marije z detetom v naročju, pri čemer so stari mojstri ljubečemu sožitju med materjo in malim sinkom pogosto dodali simbole že ob njegovem rojstvu napovedane mukotrpne smrti. Hkrati se ta motiv povezuje tudi z motivom Pieta, ko Marija v naročju pridržuje truplo odraslega sina. Najhujša bolečina je bolečina matere, ki je izgubila otroka. In ob tem spoznanju se seveda soočimo z aktualnostjo podobe, ki je ni mogoče ločiti od vsakodnevnih novic z mnogih vojnih območij, najbolj sežejo v srce prizori iz Gaze, kjer se kljub formalno veljavnemu premirju še vedno dogaja genocid. To večpomensko sporočilo ti je uspelo doseči s preprostimi likovnimi sredstvi.

Ob tem se spomnim pretresljivega prizora, ki sva ga doživeli skupaj na dan odprtja razstave. Ko smo zaključili s postavljanjem, sva si privoščili kavo in klepet, pred odhodom iz knjižnice pa sva še enkrat stopili v razstavišče, da bi preverili, ali je vse v redu. In tam sva zagledali mlado dekle z značilno ruto na glavi, verjetno študentko, ki je tvoje slike fotografirala z mobitelom. Zagotovo je slike videla prvič in nemudoma dojela njihovo sporočilo, ki se je je dotaknilo. Kasneje ob odprtju razstave, ko sem nagovarjala številne prisotne, sem v marsikaterih očeh uzrla solze in ob tem tudi sama s težavo zaključila svoje misli. 

Podobno se mi je zgodilo pred kratkim. Pod mentorstvom naše nekdanje študentke se je na obisk razstave najavila srednja šola iz Celja, prosili so za vodstvo. Sprejela sem povabilo, čeprav nikoli ne vodim po lastnih razstavah, to je bilo prvič. Bila sem res ganjena. O mladih pogosto menimo, da jim manjka sočutje, ker so veliko na telefonih in v internetnih igricah, te pa so večinoma zelo agresivne. A glede na reakcijo celjskih srednješolcev moram to mnenje spremeniti. Tudi v njihovih očeh sem videla solze – vsi so imeli solzne oči, tako da sem tudi sama komaj izpeljala vodstvo. Ne smem več delati takih žalostnih razstav.

Hvaležni ti bomo, če jih boš pripravila še več. Vedno znova je treba pozivati k empatiji. Nekateri pravijo, da umetnost nima nič skupnega z našo politično stvarnostjo, a sem trdno prepričana, da ni tako. Je pa mojstrstvo pripeljati preprost motiv do tako močne sporočilnosti, ki nagovarja na različne načine in v različnih smereh. Si dolgo razmišljala, preden si realizirala vse te slike?

Ne, jaz ne razmišljam dolgo, slike prihajajo kar same. Sliko vidim, še preden jo naredim. Včasih vidim kar vsoto slik, vidim že celo razstavo. Potem sem pogosto razočarana, ker tisto, kar vidim v svoji glavi, kasneje ni vedno povsem enako zamisli, ne zmorem vedno izpeljati zastavljenega. Ko sem razmišljala, kako upodobiti trupelca otrok iz Gaze, sem najprej izdelala več pripravljalnih risb in že nastavila platno za slikanje, potem pa se je izkazalo, da bo mnogo bolj kot klasična slika prepričljiv naguban tanek bel papir, ki naredi vtis okrog trupelca ovitega platna.

Akte delam redko – Eva v Izgonu iz raja je gola in enako ženska iz serije muslimank z burkami. V sodobnem slikarstvu redko zasledimo razstave, ki bi bile posvečene golemu ženskemu telesu, včasih je bilo tega več. Naj povem še, kaj se mi je dogodilo, ko sem leta 2020 razstavljala Izgon iz raja na mednarodni razstavi sodobne umetnosti v japonski Toyami, kamor sem bila povabljena že drugič. Serija se je začela z golo Evo, sledile so evropske bele neveste, nato muslimanske ženske v burkah in nazadnje še gejša kot simbol ženske, ki je na svetu zato, da kot »sužnja« ugaja in razvaja moške. Zaradi epidemije covida se razstave nisem mogla udeležiti, dobila pa sem prijazno pismo organizatorja, da se veliko obiskovalcev obrača nanj z vprašanjem, zakaj se gola ženska pojavi šele na koncu zgodbe in ne na njenem začetku; prosil je za obrazložitev. Pri postavljanju razstave niso pomislili, da v Evropi zgodbo začnemo na levi in »branje« nadaljujemo proti desni, pri njih pa je seveda obratno, o čemer tudi sama nisem razmišljala, ko sem dajala navodila za postavitev.

Ena tvojih odlik, zagotovo premalokrat poudarjena, je družbena angažiranost. Igor Zabel, visoko cenjeni, žal pokojni kustos Moderne galerije, ki velja za enega najboljših poznavalcev sodobne slovenske umetnosti, je v eni od svojih študij ugotavljal, da čas osamosvojitve v slovenski likovni umetnosti ni doživel pravega odmeva.[5]  In se je zmotil. Spregledal je tvojo serijo Ovce, s katero si konec osemdesetih let okarakterizirala družbo, ki slepo sledi svojemu črednemu vodniku in drvi v prepad. Serija je bila v 21. stoletju večkrat ponovno razstavljena in nazadnje je lani postala del multimedijskega projekta Ovis avtorice Karmine Šilec, ki smo ga spremljali v Lutkovnem gledališču Maribor. Še več odmeva v javnosti je sprožila serija Slovenski delavci danes; leta 2015 si s podvojenimi portreti delavcev z uporniškim in ponižnim izrazom obložila tla zdaj že opuščenega razstavišča sredi tekstilne tovarne v Majšperku. Obiskovalci smo stopali po njihovih obrazih, kar je sprožilo mučna občutja in zavedanje krivde ob zgodbah zaposlenih, ki v kapitalizmu vedno bolj drsijo v revščino. Presenetil me je tvoj komentar, da si želela s pozicijo slik opozoriti na položaj delavcev, a si hkrati ugotovila, da se je slika, prilepljena na tla, tudi sama razvrednotila. Kako tesna je fizična povezanost med sporočilom umetnine in umetnino samo?

Vsaka slika je tudi materija, materija s sporočilnostjo, en njen del je torej fizičen. Ni vseeno, kje in kako je ta slika postavljena. Veliko pridobi ali tudi izgubi glede na to, kako je umeščena v razstavišče. Kustosi dobro vedo, da sliko lahko sosednje delo dvigne v njeni sporočilnosti, ji da močnejši pomen, ali pa jo tudi izniči. Ko pa je bila slika na tleh, sem čutila, da je bila s tem razvrednotena. Imam majhen atelje ali pa ga večkrat sploh nimam; velikokrat delam v kuhinji ali v dnevni sobi. Sploh kadar se lotim velikih formatov, sliko zares dobro vidim šele na razstavi, ko jo lahko gledam iz primerne razdalje. Nekaj takega se mi je zgodilo ravno pri Ovcah. Šele na razstavi sem prepoznala napake. Ob neki drugi priložnosti, ko sem razstavljala serijo Vrtovi, sem si tik pred odprtjem pomagala s šminko, ki sem jo imela ravno pri roki, da sem nekaj popravila – slučajno je bila ravno prave barve.

Slike za razstavo Slovenski delavci danes – to je bil zares velik projekt. Slik je bilo morda 500 ali celo 700. Sploh nisem štela, saj se je razstava večkrat ponovila[6] in sem morala nadomeščati uničene slike. Obiskovalci so hodili po slikah in jih veliko raztrgali. A tudi tiste, ki so se poškodovale, sem pospravila, ker razmišljam, da bom nekoč tudi s tistimi nekaj naredila. Upam, da bodo tudi raztrgane nekoč našle dober dom.

In če smem za konec seči še dlje nazaj, v čas tvojega študija na likovni akademiji v Ljubljani, kjer je bil tvoj profesor velikan slovenskega slikarstva Gabrijel Stupica (1913–1990). Bil je zelo strog in mnogi študentje se ga ne spominjajo radi, vidva pa sta izoblikovala lep in spoštljiv odnos. V intervjuju s Franom Šijancem je Gabrijel Stupica opisal svoje razumevanje razstave sodobnega francoskega slikarstva, ki je leta 1952 gostovala v ljubljanski Moderni galeriji. Govoril je, da se »novo lahko izrazi samo s tveganjem« in da so »najbolj drzne rešitve komaj dovolj dobre, če se hočemo približati silovitosti in bežnosti doživetij«.[7] Lastni opus pa je komentiral, da ga »delo sploh ne zanima, če v njem ni avanture in rizika«.[8] V slednjem si izvrstna učenka Gabrijela Stupice – silovitost čustvovanja je izhodišče tvojega slikarstva, drznost neposredne upodobitve tega silnega vrenja pa prepriča laično in strokovno občinstvo. Draga Anka, kolikokrat ti med slikanjem ali med pripravami nanj sežejo v misli spomini na mladost in študijski čas?

Res sem imela veliko srečo, da je bil Stupica moj profesor. Bili smo generacija, ko so na akademiji poskusno uvedli prakso, da je vsak študent delal pri vseh profesorjih, kar jih je bilo zaposlenih na ALU. To je bilo dobro, vsak profesor ti na drugačen način nekaj da, hkrati pa ni bojazni, da bi se študent preveč navezal na enega mentorja in da bi potem delal kot on. Ne vem zakaj, a s Stupico sva imela zelo dober odnos. Ni veliko govoril, tudi meni je malo povedal, a to je bilo tehtno. Vsako besedo sem razumela in vedela, kaj mi hoče razložiti. Hvaležna sem za to izkušnjo. Se pa nanj velikokrat spomnim, kadar slikam in imam za to premalo prostora, sploh če delam kaj večjega. Pospravim vse iz dnevne sobe, ven odvlečem še mizo … in potem si včasih mislim, zakaj pa bi delala, če nimam prostora. Potem se spomnim na Stupico, ki je velikokrat rekel: »Če imaš kaj povedati, lahko delaš tudi pod stopniščem.« (Smeh) Na ta njegov nasvet se velikokrat spomnim. Da ni prostora, je samo izgovor.

Tudi poslušalci so ob koncu pogovora postavili nekaj vprašanj. Izbrali smo dve.

Kdaj in zakaj si se odločila za študij slikarstva?

Zelo zgodaj. Imela sem srečo, da nisem bila talentirana za nič drugega (smeh). Rada povem, da sta me dve učiteljici za glasbo tepli po glavi; strašno slabo sem pela, pa sta mislili, da se norčujem. Matematiko sem sicer imela rada, a nisem briljirala. Ostalo me ni kaj dosti zanimalo. Od malega pa sem risala, največ, kar so mi lahko dali, so bili svinčnik, barvice in papir – v našem finančno skromnem življenju risarskih pripomočkov ni bilo veliko na voljo. S kredo sem risala tudi na podlage iz gume, kar je bilo praktično, saj se je dalo narisati in potem zbrisati. Dve moji starejši sestri sta učiteljici slovenskega jezika. Ko me je kdo vprašal, ali bom tudi jaz učiteljica, me ni mogel bolj užaliti. A zarečenega kruha se največ poje. Večino življenja sem bila učiteljica in to delo sem opravljala z največjim veseljem in velikim žarom.

Na nekaterih razstavah smo si ogledovali nize slik manjših formatov s podobami zeljnih glav. Kaj pripovedujejo te zeljne glave?

Moja tematika, ki je zelo simbolična in se ne razlaga.

Z umetnico Anko Krašna se je pogovarjala Marjeta Ciglenečki.[9]