Razprave
Pod okriljem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) sta bila v oktobru 2024 organizirana pomembna strokovna dogodka. Med 14. in 16. oktobrom 2024 se je v Narodni galeriji v Ljubljani odvila Mednarodna konferenca o restavriranju polikromirane lesene plastike,[1] vključujoč terenske diskusije in oglede na Kurenu nad Vrhniko, v Šmarjeških Toplicah in Stankovem, 27. oktobra 2024 pa 1. simpozij Olge Zupan: Poslikani leseni stropi – pogledi, koncepti, pristopi v nekdanjem Uršulinskem samostanu v Mekinjah.[2]
Zlasti v primerjavi s stenskim slikarstvom so bili konservatorski pristopi pri kiparstvu v lesu znotraj naših strokovnih krogov obravnavani kasneje in redkeje. Po dolgih letih zatišja in umanjkanja strokovnih razprav[3] na temo varstva in ohranjanja lesene (polikromirane) plastike ter druge lesene opreme pa sta se v kratkem času zvrstila kar dva dogodka na to temo. Lesena dediščina je zaradi organske substance izjemno občutljiva, ranljiva in podvržena procesom propadanja, pa tudi raznovrstnim, včasih agresivnim restavratorskim pristopom. Glede na dejstvo, da je to zvrst dediščine, ki je nemalokrat tudi predmet češčenja in je bila v stoletjih ravno zaradi lažje dostopnosti ter lažjega načina rokovanja največkrat deležna raznih posegov, obnov, osveževanj, tudi olepševanj in preoblikovanj v skladu z liturgičnimi potrebami in okusom časa, bi pričakovali ravno obratno – da bo tema veliko pogosteje polemizirana, obravnavana z različnih zornih kotov, tudi s konservatorskega. Posebej oltarni nastavki so (bili) pogosto deležni različnih strokovno neustreznih posegov. Še bolj pereče pa se zdi dejstvo, da so mnoge od teh posegov izvajali in jih žal še vedno izvajajo posamezniki, nekateri tudi s strokovnim nazivom konservatorja-restavratorja, po naučenih, rutiniranih in uveljavljenih pristopih, včasih tudi brez vednosti odgovornega konservatorja in velikokrat (samo) glede na želje lastnika oziroma naročnika.
Mednarodna konferenca o restavriranju polikromirane lesene plastike, 14.–16. oktober 2024, Ljubljana
Na tridnevni konferenci o restavriranju polikromirane lesene plastike, ki je potekala sredi oktobra v Narodni galeriji v Ljubljani, so vabljeni strokovnjaki predstavili različne konservatorske in konservatorsko-restavratorske pristope s poudarkom na sodobnih, kritično premišljenih in zadržanih posegih, ki pomenijo ohranjanje in preventivno konserviranje ter le redko restavriranje, dopolnjevanje, rekonstruiranje. Spoznavali smo izkušnje in izzive tako z domačega prostora kot iz Belgije, Italije, Hrvaške, Nemčije in Avstrije. Evropski kolegi so z udeleženci delili konkretne primere ter najnovejša raziskovalna spoznanja iz teorije in prakse. Konferenca je bila brezplačna in odprta za javnost, obisk pa je presegel vsa pričakovanja, kar govori o primanjkljaju tovrstnih razprav. Prvi dan je dr. Robert Peskar, generalni konservator ZVKDS, udeležence uvedel v problematiko varstva lesene cerkvene opreme v Sloveniji, pri čemer je izpostavil najbolj pereče probleme, s katerimi se konservatorji srečujejo na terenu. Matevž Remškar, odgovorni konservator z Območne enote Ljubljana, je spregovoril o izbranih poglavjih iz zgodovine ohranjanja tovrstne dediščine, kar je osvetlil s pogledi nekaterih vidnejših strokovnjakov s tega področja. Tema je bila zelo dobrodošla, saj nujno potrebujemo evalvacijo in ovrednotenje pristopov v preteklosti, ki še niso ustrezno raziskani in znanstveno ovrednoteni. Predavanje mag. Elene Holzhausen, vodje umetnostnega oddelka pri dunajski nadškofiji, je poslušalce opomnilo na pomen (ne)razumevanja videnega, ki vpliva in močno zaznamuje naš pogled na kulturno dediščino. Z izzivalnim in pomenljivim referatom Vidimo samo tisto, kar vemo, ali vemo samo tisto, kar vidimo nam je odstrla nekaj razmišljanj s področja filozofije in psihologije zaznave, o glavnih vprašanjih ohranjanja lesenih predmetov v verskem kontekstu, o naši predestinaciji z okoljem, vzgojo, izobrazbo in vsled tega našimi subjektivnimi pričakovanji glede končne estetske prezentacije predmetov kulturne dediščine. Predstavila je priročnik Schöne Kirche, ki ga je leta 2020 izdala avstrijska Katoliška cerkev in ki zelo pripomore k ozaveščanju lastnikov, skrbnikov, skratka širše javnosti. Dr. Ksenija Škarić s Hrvaškega restavratorskega zavoda je osvetlila hrvaške izkušnje pri zaščiti polikromirane lesene plastike, pri čemer se je dotaknila tako pristopov pred vzpostavitvijo institucionalnega varstva in po njej kot tudi pričakovanj naročnikov, razlik med pristopi pri zasebnih in javnih naročnikih, odgovornosti pri presoji posegov in možnih rešitvah, izzivov pri terenskem konservatorstvu ter pri obsežnih projektih, kot so velike razstave ali – žal tudi – naravne nesreče. Govorila je o tradiciji in okoliščinah, s katerimi lahko v Sloveniji pravzaprav potegnemo precej vzporednic. Zanimivo je bilo izvedeti, da se je odstranjevanje barvnih plasti kot metoda varovanja polikromirane plastike (ki se še vedno pogosto prakticira, tudi pri nas) pojavilo skupaj z idejami o načinu restavriranja na začetku 20. stoletja. Škarićeva to razlaga kot očiten pokazatelj odpora in izrazite nenaklonjenosti do preslikav zaradi abstraktnega koncepta izvirnega, čisto doktrinarnega pojma, torej osredotočenosti in »obsedenosti« z originalom (ki pa ga ni moč vrniti, ponoviti, doživeti). Pomanjkljivost te prakse je trajno uničenje zgodovinskih plasti, ki temelji na oceni in odločitvi posameznika (ali v najboljšem primeru skupine). Predstavila je svoj pogled in varnejšo konservatorsko prakso, kot jo imenuje in ki jo na Hrvaškem vse pogosteje tudi prakticirajo. Sledilo je predavanje mag. Ulrike Palm z avstrijskega Zveznega spomeniškega urada (BDA), ki je predstavila zanimivo tematiko ohranjanja versus rekonstrukcije, pri čemer je na izbranih primerih osvetlila različne pristope od konserviranja do obsežnega zapolnjevanja in retuširanja, pa tudi vlogo monitoringa za dolgoročno konserviranje in pomen komunikacije z naročniki. Prvi konferenčni dan je zaključila dr. Frančiška Oražem iz podjetja Restavratorstvo Kavčič, d. o. o., s predstavitvijo konkretnega primera konservatorsko-restavratorskih posegov na velikem oltarju iz 18. stoletja v župnijski cerkvi v Šenčurju, od raziskav, posegov do spremljajočih izzivov.
Mednarodna konferenca o restavriranju polikromirane lesene plastike, 14.–16. oktober 2024, Ljubljana
Na tridnevni konferenci o restavriranju polikromirane lesene plastike, ki je potekala sredi oktobra v Narodni galeriji v Ljubljani, so vabljeni strokovnjaki predstavili različne konservatorske in konservatorsko-restavratorske pristope s poudarkom na sodobnih, kritično premišljenih in zadržanih posegih, ki pomenijo ohranjanje in preventivno konserviranje ter le redko restavriranje, dopolnjevanje, rekonstruiranje. Spoznavali smo izkušnje in izzive tako z domačega prostora kot iz Belgije, Italije, Hrvaške, Nemčije in Avstrije. Evropski kolegi so z udeleženci delili konkretne primere ter najnovejša raziskovalna spoznanja iz teorije in prakse. Konferenca je bila brezplačna in odprta za javnost, obisk pa je presegel vsa pričakovanja, kar govori o primanjkljaju tovrstnih razprav. Prvi dan je dr. Robert Peskar, generalni konservator ZVKDS, udeležence uvedel v problematiko varstva lesene cerkvene opreme v Sloveniji, pri čemer je izpostavil najbolj pereče probleme, s katerimi se konservatorji srečujejo na terenu. Matevž Remškar, odgovorni konservator z Območne enote Ljubljana, je spregovoril o izbranih poglavjih iz zgodovine ohranjanja tovrstne dediščine, kar je osvetlil s pogledi nekaterih vidnejših strokovnjakov s tega področja. Tema je bila zelo dobrodošla, saj nujno potrebujemo evalvacijo in ovrednotenje pristopov v preteklosti, ki še niso ustrezno raziskani in znanstveno ovrednoteni. Predavanje mag. Elene Holzhausen, vodje umetnostnega oddelka pri dunajski nadškofiji, je poslušalce opomnilo na pomen (ne)razumevanja videnega, ki vpliva in močno zaznamuje naš pogled na kulturno dediščino. Z izzivalnim in pomenljivim referatom Vidimo samo tisto, kar vemo, ali vemo samo tisto, kar vidimo nam je odstrla nekaj razmišljanj s področja filozofije in psihologije zaznave, o glavnih vprašanjih ohranjanja lesenih predmetov v verskem kontekstu, o naši predestinaciji z okoljem, vzgojo, izobrazbo in vsled tega našimi subjektivnimi pričakovanji glede končne estetske prezentacije predmetov kulturne dediščine. Predstavila je priročnik Schöne Kirche, ki ga je leta 2020 izdala avstrijska Katoliška cerkev in ki zelo pripomore k ozaveščanju lastnikov, skrbnikov, skratka širše javnosti. Dr. Ksenija Škarić s Hrvaškega restavratorskega zavoda je osvetlila hrvaške izkušnje pri zaščiti polikromirane lesene plastike, pri čemer se je dotaknila tako pristopov pred vzpostavitvijo institucionalnega varstva in po njej kot tudi pričakovanj naročnikov, razlik med pristopi pri zasebnih in javnih naročnikih, odgovornosti pri presoji posegov in možnih rešitvah, izzivov pri terenskem konservatorstvu ter pri obsežnih projektih, kot so velike razstave ali – žal tudi – naravne nesreče. Govorila je o tradiciji in okoliščinah, s katerimi lahko v Sloveniji pravzaprav potegnemo precej vzporednic. Zanimivo je bilo izvedeti, da se je odstranjevanje barvnih plasti kot metoda varovanja polikromirane plastike (ki se še vedno pogosto prakticira, tudi pri nas) pojavilo skupaj z idejami o načinu restavriranja na začetku 20. stoletja. Škarićeva to razlaga kot očiten pokazatelj odpora in izrazite nenaklonjenosti do preslikav zaradi abstraktnega koncepta izvirnega, čisto doktrinarnega pojma, torej osredotočenosti in »obsedenosti« z originalom (ki pa ga ni moč vrniti, ponoviti, doživeti). Pomanjkljivost te prakse je trajno uničenje zgodovinskih plasti, ki temelji na oceni in odločitvi posameznika (ali v najboljšem primeru skupine). Predstavila je svoj pogled in varnejšo konservatorsko prakso, kot jo imenuje in ki jo na Hrvaškem vse pogosteje tudi prakticirajo. Sledilo je predavanje mag. Ulrike Palm z avstrijskega Zveznega spomeniškega urada (BDA), ki je predstavila zanimivo tematiko ohranjanja versus rekonstrukcije, pri čemer je na izbranih primerih osvetlila različne pristope od konserviranja do obsežnega zapolnjevanja in retuširanja, pa tudi vlogo monitoringa za dolgoročno konserviranje in pomen komunikacije z naročniki. Prvi konferenčni dan je zaključila dr. Frančiška Oražem iz podjetja Restavratorstvo Kavčič, d. o. o., s predstavitvijo konkretnega primera konservatorsko-restavratorskih posegov na velikem oltarju iz 18. stoletja v župnijski cerkvi v Šenčurju, od raziskav, posegov do spremljajočih izzivov.
Dan se je sklenil z ogledom cerkve sv. Nikolaja na Kurenu. Odprla se je diskusija o načinu in postopkih pri ohranjanju lesene opreme v notranjščini cerkve, značilne gotske podružnice s stenskimi poslikavami, poslikanim ravnim stropom in tremi zgodnjenovoveškimi oltarji. Tuji strokovnjaki so izrazili mnenje, da so polikromacije vseh treh baročnih oltarjev z vsemi preslikavami vred dragocen dokument časa. Pri tem je domačim udeležencem, ki še vedno sprejemamo močno osvežene, retuširane, rekonstruirane in sveže pozlačene podobe, postala vprašljiva estetska komponenta. Želja po odstranjevanju recentnih plasti je trenutni trend, jasne ločnice med ohranjanjem dokumenta časa in poseganjem, ki umetnini dejansko škoduje, pa ni vedno lahko postaviti; pri nas je ta kar največkrat pomaknjena proti odločitvi za korenit konservatorsko-restavratorski poseg.
Drugi dan konference se je začel s predavanjem dr. Emmanuelle Mercier s Kraljevega inštituta za kulturno dediščino v Belgiji (KIK-IRPA) s poudarkom na izzivih pri sodobnem restavriranju oltarjev, ki so bili restavrirani v 19. stoletju. Ponovno se je dotaknila teme vala odstranjevanja polikromacij, ki se je začel sredi 19. stoletja in je povzročil nepopravljivo izgubo bogate in prefinjene polikromije, tudi izvirne. Po njenem mnenju bi morali odločitev o sodobnih pristopih na tovrstni dediščini nujno sprejemati v širši razpravi (npr. umetnostni zgodovinarji, konservatorji-restavratorji, kemiki, strokovnjaki s področja lesa in biologije, muzejski kustosi, uporabniki dediščine, cerkveni uslužbenci ali farani kot svetovalni odbor itd.) in s pomočjo poglobljenih predhodnih študij. Sledilo je predavanje Giuseppine Perusini, nekdanje profesorice na videmski univerzi, sicer izredno dejavne specialistke na mnogih področjih. Spregovorila je o restavriranju lesene polikromirane plastike v severovzhodni Italiji v 20. stoletju, pri čemer se ni omejevala na državno razmejitev, saj je osvetlila tudi primere z našega ozemlja, na katere morda doslej nismo bili pozorni. Razveselilo je njeno odlično poznavanje dediščine, literature in strokovnih objav ter strokovnjakov na Slovenskem. Opozorila je na pomembno dejstvo, da so se umetnostni zgodovinarji začeli zanimati za leseno plastiko v Italiji šele v petdesetih letih 20. stoletja, prej so takšna dela obravnavali bolj ali manj kot liturgične predmete, kar se odraža v načinu izvajanja posegov. Izpostavila je Giuseppa Marchettija, ki je s svojimi objavami in fotografsko zapuščino temeljni in izhodiščni vir za proučevanje lesene polikromirane plastike omenjenega območja, predstavila pa nepoznanega, a izjemnega goriškega raziskovalca entomologa Giovannija Bolleja, ki se je posvečal problematiki dezinfekcije in ga je Perusinijeva na področju konserviranja označila kot znanstvenika na evropski ravni. V nadaljevanju smo poslušali predavanji konservatorjev-restavratorjev, ki delujejo v praksi. Samostojni restavrator iz Bavarske Rupert Karbacher je predstavil zgodovino, raziskave in posege na velikem oltarju iz nekdanjega dominikanskega samostana v Altenhohenauu. Saša Dolinšek z Restavratorskega centra ZVKDS se je osredotočila na različne pristope pri konserviranju-restavriranju preslikanih oltarjev pri nas in nam na svojih praktičnih primerih in izračunih prikazala, kako lahko z malo materialnimi sredstvi pravzaprav dosežemo kvalitetnejše, etično sprejemljivejše in strokovno ustreznejše rezultate. Pomenljivo smo zaključili s temo, o kateri pri nas premalo govorimo in nam pri ohranjanju dediščine še vedno ni temeljna vrednota: to je preventivno konservatorstvo, ki ga je v iskanju sinergije z restavratorstvom pobliže predstavila mag. Marjolijn Debulpaep z bruseljske KIK-IRPA.
Po predavanjih je potekala okrogla miza, na kateri smo udeleženci izmenjali mnenja o sedanjih izzivih in prihodnosti ohranjanja lesene polikromirane plastike. Tako v predavanjih kakor tudi v razpravah po posameznih sklopih je bila izpostavljena problematika počasnega in težavnega spreminjanja pričakovanj in pristopov na strani konservatorjev, konservatorjev-restavratorjev (znotraj in izven ZVKDS) ter zahtev in pričakovanj lastnikov o velikih finančnih sredstvih, ki se vložijo v restavriranje in bi jih ob bolj zadržanih posegih lahko namenjali monitoringu, preprečevanju propadanja, preventivi. Spregovorilo se je o težavah pristojnih konservatorjev na terenu, saj nemalokrat niso pravočasno vključeni v proces načrtovanja posegov, ki jih izvajalci velikokrat določijo skupaj z lastnikom. Težava je večkrat tudi slabo dokumentiranje postopkov, ki so se odvili.
Zadnji dan je bil namenjen terenskim ogledom. Obiskali smo cerkev sv. Štefana v Šmarjeških Toplicah in cerkev sv. Petra v Stankovem, kjer smo neposredno spoznavali realno stanje na terenu, stopnje in načine ohranjenosti ter izzive pri varovanju lesenih oltarjev in druge lesene opreme cerkva.
Konferenca je izpostavila predvsem potrebo po globljem razumevanju in prakticiranju preventivnega konserviranja, iskanju alternativnih rešitev in odločanju za bolj zadržane konservatorsko-restavratorske posege, predvsem pa potrebo po intenzivnejšem sodelovanju med strokovnjaki ter odprla pomembna vprašanja o prihodnosti ohranjanja tovrstne dediščine v regiji.
Poslikani leseni stropi – pogledi, koncepti, pristopi, 27. oktober 2024, Mekinje
Simpozij o poslikanih lesenih stropih je potekal konec oktobra v nekdanjem samostanu v Mekinjah. Organizatorji so ga posvetili konservatorki umetnostni zgodovinarki Olgi Zupan, dolgoletni ravnateljici kranjskega Zavoda za spomeniško varstvo. K sodelovanju so povabili strokovnjake s področja konservatorstva, konservatorstva-restavratorstva, umetnostne zgodovine, etnologije in lesarstva ter na njem nekateri predstavili današnje pristope, v veliki večini pa pristope in svoje izkušnje iz zadnje tretjine 20. in začetka 21. stoletja.
Poslikani leseni stropi – pogledi, koncepti, pristopi, 27. oktober 2024, Mekinje
Simpozij o poslikanih lesenih stropih je potekal konec oktobra v nekdanjem samostanu v Mekinjah. Organizatorji so ga posvetili konservatorki umetnostni zgodovinarki Olgi Zupan, dolgoletni ravnateljici kranjskega Zavoda za spomeniško varstvo. K sodelovanju so povabili strokovnjake s področja konservatorstva, konservatorstva-restavratorstva, umetnostne zgodovine, etnologije in lesarstva ter na njem nekateri predstavili današnje pristope, v veliki večini pa pristope in svoje izkušnje iz zadnje tretjine 20. in začetka 21. stoletja.
Ddr. Nataša Golob, zaslužna profesorica z Oddelka za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, je v uvodnem prispevku poudarila zgodovinsko in umetnostno vrednost poslikanih lesenih stropov, ki so stoletja krasili sakralne in profane prostore. S stališča celovitosti historičnega prostora so bile izpostavljene podobnosti z motivi v tabelnem, stenskem in knjižnem slikarstvu. Večina predavateljev (največ v vlogi odgovornih konservatorjev in konservatorjev-restavratorjev) je spregovorila o (pravzaprav ponavljajočih se) konservatorskih izzivih. Poudarili so, da se srečujejo predvsem z materialno zelo specifično dediščino, ki jo je v originalu, po tem, ko pride do večje degradacije, težko ohranjati, vzrok pa so tudi različni materiali in tehnike, uporabljene pri izdelavi stropov (lesena površina običajno nima klejno-kredne podloge, poslikava pa je izvedena v tehniki apnene tempere na lesu). Mag. Maja Avguštin, odgovorna konservatorka na kranjski Območni enoti ZVKDS, je predstavila, kako se je konservatorska stroka skozi desetletja soočala z vprašanji materialne ohranjenosti in estetske prezentacije poslikanih lesenih stropov na območju Gorenjske. Pri tem je opozorila na pomanjkljivo dokumentiranje, hranjenje oziroma nedostopnost dokumentacije vseh faz posega, kar onemogoča kritično vrednotenje že izvedenih posegov. Nekaj celostno obnovljenih stropov v osrednji Sloveniji je predstavila Sabina Ravnikar, prav tako odgovorna konservatorka na kranjski enoti. Opozorila je na pomanjkljiv monitoring in neustrezno vzdrževanje ter izpostavila skupne točke pri različnih konservatorsko-restavratorskih posegih, za katere so v veliki večini redno sklicali strokovne komisije, kar je bila, kot je poudarila tudi Damjana Pečnik, nekoč običajna praksa, danes pa je pravzaprav redkost. Konservatorke ZVKDS Damjana Pečnik, vodja Službe za razvoj, dr. Renata Pamić s kranjske enote, Ernesta Drole, vodja novogoriške Območne enote, in konservatorji-restavratorji zavodskega Restavratorskega centra mag. Vlado Fras, Vital Dolničar in Rok Dolničar so obravnavali primere konkretnih konservatorsko-restavratorskih projektov. Vital Dolničar je izpostavil pomembno dejstvo, da so bili omenjeni stropi v večini že deležni mnogih precej svobodnih in za spomenike spornih restavratorskih prijemov v preteklosti, še posebej na prelomu iz 19. v 20. stoletje, kar prav tako vpliva na izbiro pristopa pri ponovnem posegu. Najbolj aktualen poseg, konserviranje-restavriranje stropa iz cerkve sv. Petra na Svetem Primožu, ki je bil končan v letu 2024 in je v stroki vzbudil različne, nasprotujoče si odzive, je predstavil Rok Dolničar. Temeljito je osvetlil celoten projekt od naravoslovnih raziskav, demontaže in do ponovne montaže, argumentiral pristop, rabo materialov in celoten postopek konserviranja-restavriranja stropa. Z vidika etnološke dediščine nas je Saša Roškar, odgovorna konservatorka na kranjski enoti zavoda, opozorila na manj poznano problematiko ohranjanja močno ogroženih, slabo raziskanih in hitro izginjajočih lesenih poslikanih kmečkih stropov. Odgovorna konservatorka dr. Mojca Marjana Kovač in konservatorka-restavratorka Nataša Škrjanec s piranske Območne enote sta se dotaknili dilem pri ohranjanju šablonskih poslikav in poslikav, izvedenih z valjčki, na stropih v sakralnih in profanih stavbah ter vprašanja o izbiri med rekonstrukcijo in obnovo. Odgovorna konservatorka Vanja Prohinar, prav tako s piranske enote, je predstavila zgodovinske in konservatorske izzive pri obnovi beneškega stropa v Piranu, ki ga je v 19. stoletju predrugačil arhitekt Giovanni Righetti. Dr. Ana Krevelj, odgovorna konservatorka z novomeške enote, je v prispevku obravnavala novoodkrite ostanke poslikanega lesenega stropa v cerkvi sv. Štefana v Dolenjskih Toplicah, snetega in uporabljenega za pevski kor, ki so ga v sedemdesetih letih 20. stoletja zakrili oziroma obložili z lesenim opažem.[4] Analiza šablon in vzorcev je pripomogla k boljšemu razumevanju ikonografskih elementov in povezovanju slikarske, mizarske in rezbarske obrti. Predavateljica je postregla z zanimivimi primerjavami s šablonami na stenskih poslikavah. Prof. dr. Maks Merela z Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete je predstavil pomen raziskovalnega potenciala lesa za kulturno dediščino, pri čemer je poudaril pomen sodobnih metod, kot so mikroskopija, dendrokronologija ter CT skeniranje za izboljšanje diagnostičnih in konservatorskih postopkov. Posvet je sklenila mag. Irena Čuk, konservatorka-restavratorka z mariborske enote s predavanjem o posegih na močno poškodovanih stropu in koru v cerkvi Sv. Duha nad Dravogradom. Opozorila nas je, da je bil ta signiran in datiran strop (Krištof Jamnik, Jurij Skurlej, Rupert Slang, Tomaž Ditmar; 1626, 1627), eden največjih v Sloveniji, med letoma 1993 in 1997 v celoti nadomeščen z novimi elementi (razen korne ograje in kornega stropa). Original je bil snet, konserviran in shranjen na podstrešju cerkve. Pristop, za katerega so se odločili skupaj s strokovno komisijo, oblikovano posebej za ta poseg, je bil med predstavljenimi na posvetu edini alternativni pristop, ko se niso odločili za restavriranje in dopolnjevanje originala.
Celodnevni nabor predavanj nam je omogočil vpogled v dejansko stanje na področju ohranjanja polikromiranih lesenih stropov v okviru ZVKDS pri nas, kar doslej še ni bilo tako celovito tematsko predstavljeno, zato si tema gotovo zasluži poglobljeno interdisciplinarno študijo z objavo. Tudi mekinjski simpozij je izpostavil potrebo po nadaljnjem raziskovanju poslikanih lesenih stropov ter po vzpostavitvi enotnih konservatorskih standardov. Predavatelji so poudarili, da so ustrezno vzdrževanje, monitoring in interdisciplinarno sodelovanje ključni za dolgoročno ohranjanje poslikanih lesenih stropov, ki so dragocen del slovenske kulturne dediščine.
Sklep
Zdi se, da v našem okolju še nismo dosegli splošnega soglasja o pomenu in predvsem metodah ohranjanja lesene polikromirane dediščine. Po mnenju podpisanih nam primanjkuje predvsem širšega, poglobljenega poznavanja preteklosti in spomeniškovarstvenih pristopov skozi zgodovino, kar je prvi pogoj in temelj, od katerega je odvisen uspeh vsake prihodnje naloge. Na osnovi celovito raziskanega spomeniškega patrimonija, preučenih virov, dokumentacije, širših okoliščin v družbi in razvoju spomeniškovarstvene službe, tako konservatorske kot restavratorske stroke, raziskanih smernic in metodologij si namreč šele lahko nastavimo pot in izberemo odločitev o primernih pristopih v prihodnosti.
Pri vizualnem dojemanju lesene polikromirane dediščine se nam postavlja osnovno vprašanje, kaj sploh želimo. Všečno podobo ali relikt iz preteklosti, na katerem dejansko vidimo sledi staranja in preteklosti (kar, kot ugotavljamo, pri nas na leseni plastiki in opremi zagotovo ni ena od pomembnih vrednosti)? Estetski učinek novega, popolnega, dovršenega še vedno prednjači pred »starinskostjo«, ki jo Alois Riegl imenuje Alteswert.[5] Pri starinski vrednosti je poudarjen pomen originalne ali bolje rečeno avtentične (ne zgolj izvirne!) substance, torej spomenik oziroma likovno delo z vso ohranjeno patino. Vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, je, kaj si na primer umetnostni zgodovinar predstavlja kot ustrezno estetsko prezentacijo, kaj konservator-restavrator in kaj lastnik. Želimo prezentirati originalno ali avtentično stanje? Zakaj težimo k prezentacijam, ki so čim bolj popolne, osvežene, sijajne? Ohranjanje avtentičnosti, torej tistega, ki je v skladu z resničnimi dejstvi, v praksi (seveda najprej ob preprečevanju rapidnih degradacijskih procesov) zahteva prej konserviranje (ne-poseganje, če želite) kot pa drago in zamudno konserviranje-restavriranje. Ko avtentično (napačno) opredelimo kot izvirno, omejimo avtentičnost na čas nastanka umetnine; original pa se lahko nanaša le na trenutek, ko je bil predmet izdelan, medtem ko avtentičen tega ne pomeni. Kot je zapisal Paul Philippot, je pri opredelitvi metodologije posega treba oceniti prisotne spremembe in ugotoviti, ali gre za patino ali pa resnično iznakaženost ali degradacijo.[6] A v praksi je ohranjanje, ki zajema vse dele in faze življenja umetnine, v primerjavi z idiličnim originalnim stanjem, ki je cenjeno nad vsakršnim poznejšim naravnim staranjem ali spreminjanjem, veliko zahtevnejše. V prid temu govori tudi humanistični vidik konservatorstva, ki se sicer deloma odmika od strogo znanstvenega, naravoslovnega pristopa. Pri tem potrebujemo aktivnejšo vključitev umetnostnih zgodovinarjev, tako odgovornih konservatorjev kot tudi tistih na znanstvenih in raziskovalnih institucijah in univerzah, ki bi lahko zagotavljali raziskovalno in strokovno podporo konservatorju-restavratorju glede slogovnih, ikonografskih, provenienčnih, estetskih, skratka umetnostnozgodovinskih značilnosti in pomenov, vključno s tehnično umetnostno zgodovino, ki omogoča interpretacijo rezultatov in spoznanj tako naravoslovnih in humanističnih kot tudi konservatorsko-restavratorskih raziskav z analizo posegov v preteklosti. V času, ko naravoslovje blesteče in s svetlobno hitrostjo praktično vsakodnevno dosega nove mejnike, kar (ne)posredno vpliva tudi na konservatorsko-restavratorsko prakso, bomo morali morda aktivneje in glasneje zagovarjati humanistične vidike umetnostni zgodovinarji, predvsem pa vsi tisti, ki smo vsaj deloma vpleteni v ohranjanje dediščine, ter dejavneje gojiti tehnično umetnostno zgodovino. Restavrator se pri tako zahtevnih posegih ne bi smel sam odločati o pristopu, temveč je to interdisciplinarna naloga ekipe, naloga matične strokovne institucije pa je, da te pristope nenehno kritično preverja, preiskuje, posodablja, tudi s pogledi v tujino in na druga strokovna polja. Na ta način bo zagotovljen bolj poenoten in jasneje izdelan pogled na ohranjanje tovrstne dediščine, ki se bo šele nato lahko pokazal v vsesplošnem dvigu standardov in izvedb na področju konserviranja-restavriranja lesenih predmetov, tudi s strani izvajalcev na trgu, rezultat vsega pa bodo bolj ozaveščeni lastniki in uporabniki.
Ker se vsaka refleksija začne z razmišljanjem in ubesedovanjem, bi bilo treba v prihodnje tudi precizneje obravnavati problematiko in dosledneje uporabljati strokovno terminologijo (npr. posplošena in večkrat neprimerna raba izrazov »obnova«, »restavriranje«, »rekonstruiranje«, »reverzibilnost«). Meja med konserviranjem in rekonstrukcijo se pri nas z izrazom restavriranje, kot opažava pisca, vztrajno zabrisuje in prevetritev temeljnih konservatorskih konceptov bo nujna za uspešno delo. Opaziti je dejstvo, da so se pri nas v zadnjih štirih, petih desetletjih posegi na dediščini izvajali bolj ali manj rutinirano v naučenih, ustaljenih praksah, pri katerih sta bili rekonstrukcija in popolna retuša nekaj običajnega. Vsak konservatorsko-restavratorski projekt bi bilo nujno razdeliti na faze in se tako z odmikom odločati o končni prezentaciji, da ne bi prišlo do rutiniranih, tradicionalno utečenih, uveljavljenih posegov, kot so nujno retuširanje, novi polikromacija in pozlata. Še eno pomembno spoznanje, ki ga velja izpostaviti, je težnja k standardu, da se demontaže več ne izvaja brez pretehtanja posledic in za vsako ceno ter se leseno opremo, če vzamemo kot primer kar oltarje, v največji možni meri konservira-restavrira in situ, na izvorni lokaciji. Postopek razstavljanja in sestavljanja je agresiven, obenem pa je nujno, da s posegom na enem spomeniškem oziroma likovnem delu dosežemo skladnost z vso ostalo opremo in celotno (cerkveno) notranjščino.
Ker se vsaka refleksija začne z razmišljanjem in ubesedovanjem, bi bilo treba v prihodnje tudi precizneje obravnavati problematiko in dosledneje uporabljati strokovno terminologijo (npr. posplošena in večkrat neprimerna raba izrazov »obnova«, »restavriranje«, »rekonstruiranje«, »reverzibilnost«). Meja med konserviranjem in rekonstrukcijo se pri nas z izrazom restavriranje, kot opažava pisca, vztrajno zabrisuje in prevetritev temeljnih konservatorskih konceptov bo nujna za uspešno delo. Opaziti je dejstvo, da so se pri nas v zadnjih štirih, petih desetletjih posegi na dediščini izvajali bolj ali manj rutinirano v naučenih, ustaljenih praksah, pri katerih sta bili rekonstrukcija in popolna retuša nekaj običajnega. Vsak konservatorsko-restavratorski projekt bi bilo nujno razdeliti na faze in se tako z odmikom odločati o končni prezentaciji, da ne bi prišlo do rutiniranih, tradicionalno utečenih, uveljavljenih posegov, kot so nujno retuširanje, novi polikromacija in pozlata. Še eno pomembno spoznanje, ki ga velja izpostaviti, je težnja k standardu, da se demontaže več ne izvaja brez pretehtanja posledic in za vsako ceno ter se leseno opremo, če vzamemo kot primer kar oltarje, v največji možni meri konservira-restavrira in situ, na izvorni lokaciji. Postopek razstavljanja in sestavljanja je agresiven, obenem pa je nujno, da s posegom na enem spomeniškem oziroma likovnem delu dosežemo skladnost z vso ostalo opremo in celotno (cerkveno) notranjščino.
Pri vizualnem dojemanju lesene polikromirane dediščine se nam postavlja osnovno vprašanje, kaj sploh želimo. Všečno podobo ali relikt iz preteklosti, na katerem dejansko vidimo sledi staranja in preteklosti (kar, kot ugotavljamo, pri nas na leseni plastiki in opremi zagotovo ni ena od pomembnih vrednosti)? Estetski učinek novega, popolnega, dovršenega še vedno prednjači pred »starinskostjo«, ki jo Alois Riegl imenuje Alteswert.[5] Pri starinski vrednosti je poudarjen pomen originalne ali bolje rečeno avtentične (ne zgolj izvirne!) substance, torej spomenik oziroma likovno delo z vso ohranjeno patino. Vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, je, kaj si na primer umetnostni zgodovinar predstavlja kot ustrezno estetsko prezentacijo, kaj konservator-restavrator in kaj lastnik. Želimo prezentirati originalno ali avtentično stanje? Zakaj težimo k prezentacijam, ki so čim bolj popolne, osvežene, sijajne? Ohranjanje avtentičnosti, torej tistega, ki je v skladu z resničnimi dejstvi, v praksi (seveda najprej ob preprečevanju rapidnih degradacijskih procesov) zahteva prej konserviranje (ne-poseganje, če želite) kot pa drago in zamudno konserviranje-restavriranje. Ko avtentično (napačno) opredelimo kot izvirno, omejimo avtentičnost na čas nastanka umetnine; original pa se lahko nanaša le na trenutek, ko je bil predmet izdelan, medtem ko avtentičen tega ne pomeni. Kot je zapisal Paul Philippot, je pri opredelitvi metodologije posega treba oceniti prisotne spremembe in ugotoviti, ali gre za patino ali pa resnično iznakaženost ali degradacijo.[6] A v praksi je ohranjanje, ki zajema vse dele in faze življenja umetnine, v primerjavi z idiličnim originalnim stanjem, ki je cenjeno nad vsakršnim poznejšim naravnim staranjem ali spreminjanjem, veliko zahtevnejše. V prid temu govori tudi humanistični vidik konservatorstva, ki se sicer deloma odmika od strogo znanstvenega, naravoslovnega pristopa. Pri tem potrebujemo aktivnejšo vključitev umetnostnih zgodovinarjev, tako odgovornih konservatorjev kot tudi tistih na znanstvenih in raziskovalnih institucijah in univerzah, ki bi lahko zagotavljali raziskovalno in strokovno podporo konservatorju-restavratorju glede slogovnih, ikonografskih, provenienčnih, estetskih, skratka umetnostnozgodovinskih značilnosti in pomenov, vključno s tehnično umetnostno zgodovino, ki omogoča interpretacijo rezultatov in spoznanj tako naravoslovnih in humanističnih kot tudi konservatorsko-restavratorskih raziskav z analizo posegov v preteklosti. V času, ko naravoslovje blesteče in s svetlobno hitrostjo praktično vsakodnevno dosega nove mejnike, kar (ne)posredno vpliva tudi na konservatorsko-restavratorsko prakso, bomo morali morda aktivneje in glasneje zagovarjati humanistične vidike umetnostni zgodovinarji, predvsem pa vsi tisti, ki smo vsaj deloma vpleteni v ohranjanje dediščine, ter dejavneje gojiti tehnično umetnostno zgodovino. Restavrator se pri tako zahtevnih posegih ne bi smel sam odločati o pristopu, temveč je to interdisciplinarna naloga ekipe, naloga matične strokovne institucije pa je, da te pristope nenehno kritično preverja, preiskuje, posodablja, tudi s pogledi v tujino in na druga strokovna polja. Na ta način bo zagotovljen bolj poenoten in jasneje izdelan pogled na ohranjanje tovrstne dediščine, ki se bo šele nato lahko pokazal v vsesplošnem dvigu standardov in izvedb na področju konserviranja-restavriranja lesenih predmetov, tudi s strani izvajalcev na trgu, rezultat vsega pa bodo bolj ozaveščeni lastniki in uporabniki.
Oba dogodka nas opozarjata, da je potreben ponoven kritičen premislek na področju ohranjanja lesenih predmetov kulturne dediščine; nujne so nove diskusije, kontinuiran dialog med različnimi, četudi nasprotujočimi si stališči. Ponovno bo treba prevetriti znanja in dosedanje izkušnje ter premisliti o ustreznosti uveljavljenih prepričanj, navad in praks. Potrebne so tudi (sistemske) spremembe znotraj ZVKDS na različnih ravneh, kjer se kaže vedno večja potreba po vzpostavitvi novejših strokovnih usmeritev. Veliko bolj se bomo morali začeti posvečati preventivni konservaciji in preprečevanju tolikšne degradacije, kot so jo doživeli na primer poslikani leseni stropi. Dvigniti je treba raven natančnega dokumentiranja vseh postopkov, dostopnost tega gradiva in doslednega oddajanja poročil, tudi s strani izvajalcev, ki delajo na prostem trgu. Prispeli smo do točke, od koder se pred nami kaže zahtevna naloga – kritično prevetriti ustaljene pristope in pretehtati resnično nujnost določenih restavratorskih postopkov. Zagotovo je pri tem vzpodbudna ustanovitev zavodske Delovne skupine za varstvo in ohranjanje lesene opreme leta 2022. V sklepu o ustanovitvi so zapisani glavni cilji skupine: analiza dosedanje prakse varstva in ohranjanja lesene opreme, povezovanje obstoječega znanja in izkušenj vseh strokovnjakov s tega področja, obravnava posameznih aktualnih vprašanj, priprava in oblikovanje splošnih smernic in osnutka internih navodil, podajanje mnenj, usmeritev in predlogov ter nudenje strokovne podpore in seznanjanje drugih zaposlenih na ZVKDS o rezultatih dela delovne skupine.[7] Cilji so obsežni, prezaposlenost članov delovne skupine, večinoma zaposlenih na ZVKDS (tu se ponovno kaže notorična kadrovska podhranjenost), pa vse hujša, a izboljšanje razmer na področju ohranjanja lesene polikromirane dediščine je nujno. Ključno poslanstvo skupine ostaja ozaveščanje strokovnjakov, lastnikov in uporabnikov. V zadnjih dveh letih je bila delovna skupina še posebej dejavna pri strokovni podpori ob aktualnih problemih in vprašanjih, ki se pojavljajo po Sloveniji, pri postopni pripravi seznama ogrožene in še ohranjene tovrstne avtentične dediščine ter z izobraževanjem in ozaveščanjem o novih pristopih, k čemur zagotovo pripomore tudi odpiranje diskusij (čeravno se te zdijo še zelo občutljive) in organiziranje strokovnih predavanj in srečanj.
Zaključimo s preprostim, a nazorno povednim primerom: za liturgični namen ni potrebno, da se oltar blešči ali lesen strop izgleda sveže in novo; ali smo kdaj pomislili, da z novo barvo in pozlato sicer pridobita na bleščavosti, a izgubita na vrednosti?
OPOMBE IN VIRI
1 Organizacijski odbor: vodja organizacijske skupine Saša Dolinšek, predsednica Delovne skupine za varstvo in ohranjanje lesene opreme, Restavratorski center; dr. Mateja Neža Sitar in dr. Simona Menoni Muršič, Območna enota Maribor; dr. Ana Krevelj, Območna enota Novo mesto; Matevž Remškar, Služba za kulturno dediščino in Območna enota Ljubljana; ter dr. Robert Peskar, generalni konservator. Vsi navedeni so člani tudi Delovne skupine za varstvo in ohranjanje lesene opreme, organizacija konference je bil eden od prvih zastavljenih ciljev.
2 Organizacijski odbor: mag. Maja Avguštin, Mateja Ravnik, Sabina Ravnikar, Saša Roškar in Irena Vesel z Območne enote Kranj ZVKDS.
3 Eden redkih problemsko zastavljenih strokovnih diskusij je bil posvet Problemi varstva in ohranjanja lesene cerkvene opreme, organiziran v Muzeju baroka v Šmarju pri Jelšah 9. novembra 2017 na pobudo dr. Roberta Peskarja v okviru Slovenskega konservatorskega društva in ZVKDS. Predavatelji so se lotili problematike kakovosti, preglednosti in nadzora nad konservatorsko-restavratorskimi posegi na oltarni opremi (dr. Robert Peskar: Uvod v problematiko varstva in ohranjanja cerkvene opreme; mag. Bine Kovačič: Nestrokovni posegi na polikromirani baročni kiparski dediščini; mag. Nuška Dolenc Kambič: Načini konserviranja originalnih pozlat: izbrani primeri; mag. Vlado Fras: Različnost prezentacij oltarjev: evalvacija posegov na primerih Srednja vas, Nemški Rovt, Senično, Radovljica; mag. Marta Bensa: Primeri rešitev estetskih prezentacij polikromirane lesene plastike v luči teorij restavriranja in njihove interpretacije – Stele in Brandi).
4 Problematiko, kako strokovno postopati v tem primeru, je predavateljica predstavila tudi tujim strokovnjakov na terenu na mednarodni konferenci o polikromirani leseni plastiki 16. 10. 2024.
5 Riegl v svojem Der moderne Denkmalkultus. Sein Wesen und seine Entstehung iz leta 1903 razpravlja o osnovnih metodoloških vprašanjih ohranjanja in varstva spomenikov. Pravi, da bi moral konservator pri posegih na spomeniku vedno iskati kompromise med poudarjanjem starinske vrednosti na eni, historične vrednosti na drugi in estetske vrednosti na tretji strani.
6 Paul PHILIPPOT, The Idea of Patina and the Cleaning of Paintings, Historical and Philosophical Issues in the Conservation of Cultural Heritage (ur. Nicholas Stanley Price, Mansfield Kirby Talley Jr., Alessandra Melucco Vaccaro), Los Angeles 1996, str. 374.
7 8. decembra 2022 je bila na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije ustanovljena Delovna skupina za varstvo in ohranjanje lesene opreme, ki združuje strokovnjake iz različnih organizacijskih enot zavoda ter zunanji članici: dr. Frančiško Oražem iz Restavratorstva Kavčič in dr. Martino Vuga z ALUO UL.