»Prva ženska v Evropi, ki je diplomirala iz arhitekture, je bila Finka.«

V Helsinkih sva se 22. avgusta 2022  pogovarjali z umetnostno zgodovinarko dr. Renjo Suominen-Kokkonen (1953), ki je leta 1992 doktorirala na Univerzi v Helsinkih na temo žensk v arhitekturi na Finskem in s tem postala prva finska raziskovalka, ki je poglobljeno in sistematično naslovila to tematiko.  Izsledke svojih raziskav je objavila v temeljni monografiji The Fringe of a Profession. Women as Architects in Finland from the 1890's to the 1950's,  širši evropski javnosti pa se je junija 2022 predstavila s predavanjem o arhitektki Wivi Löhn v organizaciji mednarodne mreže Réseau Art Nouveau Network (RANN).  O tej finski pionirki arhitekture je namreč pred kratkim pisala v znanstveni monografiji, ki jo je ob razstavi z naslovom Long Live Wivi Lönn! izdal Muzej finske arhitekture v Helsinkih.  Izid knjige so v mestni akademski knjigarni (Akateeminen Kirjakauppa) zaznamovali z manjšo razstavo. V pogovoru naju je zanimalo, kako so se ženske uveljavljale v arhitekturi na Finskem, kakšen je bil njihov položaj, kako je ovrednotena njihova zapuščina in ali lahko stanje na Finskem primerjamo s stanjem pri nas. Pri tem nama živahna sogovornica ni le slikovito podala odgovorov na vprašanja, ampak je tematiko nenehno spretno umeščala v širše zgodovinske in družbene okvire na Finskem konec 19. in v 20. stoletju.

Tudi na Slovenskem je bilo tako, da so prve študentke arhitekture poslušale zgolj predavanja iz risanja pri slikarju Mateju Sternenu ter iz arhitekturne dekoracije in modeliranja pri kiparju Ivanu Zajcu, le da je bilo to dobrih 30 let pozneje. Kakšne možnosti za delo pa so imele študentke oziroma slušateljice arhitekture na tem področju po zaključenem študiju?

Zanimivo je, da so kar štiri od prvih petih slušateljic postale kiparke. Prva Finka, ki pa je že poslušala predavanja iz arhitekture, je bila Alma Jörgensen, in je kasneje delala za Odbor za javna dela in zgradbe, medtem ko Singe Hornborg (1862–1916), ki je študirala od leta 1887 do 1890, velja za prvo pravo študentko arhitekture. Še vedno je bila sicer vpisana kot izredna študentka, vendar ji je do konca stoletja sledilo še več kolegic, od katerih jih je šest tudi diplomiralo. Značilno za prve arhitektke na Finskem okoli leta 1900 je bilo, da so pogosto delale kot neodvisne arhitektke in so s svojim delom nadaljevale tudi po poroki. Zakonodajni sistem je namreč na prelomu stoletja omogočal, da so gradnje načrtovali ne le arhitekti, ampak tudi gradbeni inženirji in stavbni mojstri. Arhitekti so zato skušali dvigniti svoj status v družbi tudi z višjo izobrazbo, in ker je bila ločnica med moškimi in ženskami na tehničnih področjih še mnogo ostrejša, so se ženske vpisovale na študij arhitekture in kemije; tehnična izobrazba je bila na splošno že od nekdaj rezervirana za moške, kar je povzročalo tudi segregacijo na Politehniki v Helsinkih …

… Tudi tu najdemo vzporednico s stanjem v Sloveniji. Prva doktorica znanosti na Univerzi v Ljubljani je bila kemičarka Ana Mayer-Kansky, ki je doktorirala leta 1920 …

… Seveda, saj to je povsem razumljivo! Za božjo voljo, saj ženske se pri kuhanju nenehno ukvarjajo s kemijo (smeh)!

Če primerjamo število žensk, ki so študirale arhitekturo na Finskem na prelomu stoletja s številom moških, kakšna slika se nam izriše?

Ženske študentke so bile primerjalno z moškimi konec 19. stoletja bolj presenečenje kot kaj drugega. Na Politehniki ni bilo na primer ženskih stranišč, zato so imele slušateljice pogosto zasebne ure. Odstotek žensk je bil na začetku zelo majhen. Vprašanje je seveda tudi, kako je študentke sprejemala družba in ne nazadnje tudi njihovi sošolci. Opuščanje omejitev pri vpisu na študij namreč še ni nujno pomenilo tudi odprtih možnosti za uveljavitev in dosežke. Še vedno so se morale podrediti uveljavljeni hierarhiji v družbi in poklicu. Pridobitev višje izobrazbe ženskam še ni zagotovila prostora na določenem področju; znotraj študija so se prikrito ustvarjali »razredi« oziroma ločnice in ženske so predstavljale posebno skupino. Dejstvo je, da arhitekturni poklic, tako kot mnogi drugi, vsebuje ideološko strukturo moškega in ženskega ter tudi definira vsakdanje delo moških in žensk tako v zasebni kot javni sferi. Ta ideologija je vsilila modele, v katerih so se bile ženske, kljub temu da so prevzele »moške« vloge in znanja, prisiljene dokazovati na drugačne načine, bolj kot njihovi moški kolegi, in so se tudi zato usmerjale na druga področja. Še več: arhitektke so bila označene kot »nemoški« v moškem poklicu in s tem tudi niso bile »enake« kot druge ženske. To je pomenilo, da so bile dvakrat drugačne od splošno uveljavljenega dojemanja spola v družbi. Morale so ustvariti svoj svet v »moškem« svetu in tudi zato niso imele enakih možnosti za uspeh kot njihovi kolegi.

Tudi v Sloveniji starejše arhitektke povedo enako: ko imaš družino in otroke, si poiščeš varno službo, kot so spomeniško varstvo, državni organi in druge javne ustanove. 

Tako je. Arhitektka Aino Marsio-Aalto (1894–1949), ki je delala v Aaltovem biroju in bila soustanoviteljica njunega oblikovalskega podjetja Artek (1935), je imela kuharico in gospodinjo, ki sta skrbeli za njuna dva otroka, da se je ona lahko posvečala delu. Aino namreč ni bila ne kuharica ne gospodinja in je vse dneve delala zunaj doma. Doma je bila torej vedno pomoč pri skrbi za družino. Tudi moja mati je delala vse dneve in zame so skrbele mlade deklice, ki so prišle z dežele. Toda sama nisem imela prav nobene pomoči pri družini. Dejansko se je stanje v 1960-ih in 1970-ih poslabšalo in je bilo še celo teže usklajevati družino in delo; takrat tudi ni bilo več hišnih pomočnic. Na srečo pa je danes predšolsko varstvo otrok dobro organizirano, toda če nimaš pomoči, je težko. In kot rečeno, člani družine si vedno bolj delijo obveznosti.

Gizela Šuklje na primer, ki je leta 1932 kot prva ženska diplomirala iz arhitekture pri profesorju Jožetu Plečniku, je prevzela njegovo filozofijo posvečanja celotnega življenja zgolj poklicu in se torej pod njegovim vplivom odrekla materinstvu. Rekli ste, da je bilo tudi na Finskem usklajevanje dela in družine zahtevno. 

Podobno, kot ste povedali, je storila tudi Wivi Löhn, ki se ni nikoli poročila. Izhajala je iz številne družine, oče pa ji je umrl, ko je bila stara 16 let. Bila je zelo močna osebnost, rada pa je imela svojo osnovno družino in se je dobro razumela z brati. Mati, ki je bila zelo pametna, matematičarka – po njej je Wivi podedovala ta talent – jo je zelo podpirala pri delu. Verjetno je bila prav mati tista, ki jo je najbolj podpirala. 

Pionirke arhitekture so delale v birojih kot risarke. Pozneje so tudi gradile. Večina pa jih je končala kariero, ko so se poročile. Takrat so praktično prenehale delati ali pa so se zaposlile v državni službi. Tipično za finske arhitektke je bilo, da so se tiste, ki niso želele le pomagati v birojih, poročile z arhitekti in inženirji; torej ne le Aino, ampak tudi veliko arhitektk v 1960-ih letih. Potem so imeli skupne biroje. Ko sem leta 1992 objavila monografijo o arhitektkah, je bilo finski in tudi širši javnosti zelo težko razumeti, zakaj je bil pomemben tudi prispevek žensk. Alvar Aalto (1898–1976) je bil preprosto preveliko ime na Finskem in v mednarodnem prostoru.

Ko smo ravno pri Aaltu; poročen je bil z dvema arhitektkama, vendar je njun doprinos k njegovemu delu in širše deležen pozornosti šele od nedavnega …

Aino je umrla zelo zgodaj (1949) in takrat (še) ni bila tako slavna oziroma je bila pozabljena. Vse je bilo pripisano njemu. Seveda to ni bila Aaltova krivda, ampak krivda umetnostnih zgodovinarjev in zgodovinarjev arhitekture. Pomembno je razumeti tudi, da so bili biroji vedno skupina, kolektivno delo, ne le en arhitekt. In zdi se, da je bila žena kot članica kolektiva vedno manj opažena kot drugi člani kolektiva, kot je bilo tudi pri arhitektki Denise Scott Brown (1931). Tudi Aaltova druga žena Elissa (1898–1976) je bila arhitektka. Bila je zelo mlada, ko se je poročila z mojstrom, slovitim arhitektom na ravni Le Courbusiera. V tem trenutku še ni povsem raziskano, kako pomembna je bila Elissa za njuno skupno delo in biro. Znano pa je, da Aalto ni bil preveč spreten s financami; ko je umrl, je Elissa še vrsto let vodila biro. Elissa in Alvaro Aalto sta se spoznala v času, ko je arhitekt gradil Hišo kulture v Helsinkih (Kulttuuritaloin, 1958). Elissa je bila takrat še zelo mlada, zato verjetno pri projektu ni imela veliko vpliva, lahko pa dovolj zanesljivo domnevamo, da je Alvaro z njo razpravljal o notranji opremi. To je ena njenih najljubših zgradb. Tudi podjetje Artek, ki sem ga že omenjala, je skupinski projekt Alvara in njegove prve žene Aino. Do nedavnega ji niso bile pripisane nobene zasluge v tem pogledu, čeprav sem prepričana, da Artek brez Aino ne bi bil to, kar je danes.

Slovenski oblikovalci in arhitekti so se pogosto zelo zgledovali po Skandinaviji ali tu celo nekaj časa delali; to je bilo zlasti v poznih 1950-ih in v 1960-ih letih. 

Takrat je bilo na Finskem zares veliko tujih arhitektov, to je bil trend.

Arhitektke v Sloveniji so se po drugi svetovni vojni pogosto specializirale za konservatorstvo in spomeniško varstvo. Je bilo tako tudi na Finskem? 

Finska arhitektura ne izvira iz antike, nima tako stare arhitekture, tudi ne iz srednjega veka. Stavbe so bile lesene in večino mest so skozi zgodovino uničili požari. Arhitektura se je po vojni, prvi in drugi, pretežno osredotočala na stanovanja, saj jih ni bilo. V stanovanja je usmerila vse svoje sile, saj so bili ljudje dobesedno brez strehe nad glavo; to je bila absolutna prioriteta. Edini primer delne rekonstrukcije je grad Turku, ki je tudi najbolj znan primer s področja spomeniškega varstva. Zgodovina konservatorstva in spomeniškega varstva na Finskem je zato manj raziskana in poudarjena, ker je bilo stanje tako zelo drugačno. Prioriteta, kot že rečeno, so bila stanovanja in njihova izgradnja. Po drugi svetovni vojni je bilo ključno vprašanje, kam namestiti več kot 400.000 ljudi, ki so izgubili dom? Razvila se je arhitektura, ki je zmogla ponuditi rešitve v kratkem času. Iz teh razlogov torej konservatorstvo na Finskem ni tako v ospredju. Bilo pa je seveda veliko popravil stavb v Helsinkih, na primer stavba univerze.

Velik del raziskovalne kariere ste posvetili pionirkam arhitekture na Finskem. Kako se je gledanje na to tematiko spremenilo od takrat, ko ste to področje prvič naslovili, torej od 1980-ih let?

Ta tematika in tudi celotna zgodovina arhitekture se na Finskem predava v sklopu umetnostne zgodovine, pristop pa bi moral biti interdisciplinaren. Združiti bi bilo treba tehnični vidik arhitekture in tudi umetnostnozgodovinski vidik, prav tako pa so bile do nedavnega povsem postranske teme izobrazba arhitektov in arhitektk, zgodovinski razvoj stroke, struktura poklica in njegov položaj, vloga in vpliv v družbi. Obravnava arhitekturnega objekta je bila poenostavljena, saj je odnos objekt – avtor zelo kompleksen, ker mora upoštevati tudi vlogo naročnika, materiale in druge okoliščine nastanka dela. V zadnjem času so se izoblikovale študije arhitekture, ki se v nasprotju z arhitekturno zgodovino osredotočajo na estetiko in zgodovino določene zgradbe v širšem okviru in upoštevajo vidike, ki vplivajo na njeno podobo in izgradnjo, na primer izobrazba, zakonodaja, pravila v stroki, različne avtoritete in telesa, odgovorni za natečaje in sprejemanje odločitev, ter ne nazadnje recepcija umetnosti. Zavedati se moramo, da arhitektura ni le umetniško delo, ampak se mora podrejati zakonitostim in potrebam vsakokratne družbe. Zato je treba tudi pri študiju arhitektk in njihovih karier pogledati širši okvir profesionalizacije poklica. Tu naj omenim sociologa Esa Konttinena, ki se je v svojih raziskavah že v 1990-ih letih osredinil na pomen izobrazbe in konkurence ter na vlogo različnih organizacij v razvoju arhitekturnega poklica s poudarkom na položaju žensk, ki so našle svoje mesto v tem tradicionalno moškem poklicu.

In če se na koncu ustavimo še pri vašem raziskovalnem delu v zadnjih letih; posvečate se arhitekturi art nouveau na Finskem. Zdi se nam, da dejansko nimamo v zavesti dejstva, da je bila ta arhitekturna smer prisotna tudi na Finskem, vendar se verjetno tu kaže drugače kot drugod, zlasti v srednji Evropi?

Ko je leta 1809 Finska postala del Rusije, so začeli graditi novo prestolnico v Helsinkih. Za nameček je Turku, ki je bil stara prestolnica, približno v tistem času opustošil požar in vse ustanove so preselili v novo glavno mesto. Vse večje državne zgradbe, vključno s katedralo in stavbo univerze, je načrtoval nemški arhitekt Carl Ludvig Engel (1778–1840). Bil je vodja osrednjega urada, ki je bil zadolžen za načrtovanje in razvoj mesta. Finska takrat namreč ni imela svojih arhitektov. V arhitekturi mesta se prepletajo različni vplivi, osrednji namen pa je bil zgraditi monumentalno središče mesta, kar se je tudi zgodilo. Nekoliko pozneje je bil pomemben prispevek arhitekta Eliela Saarinena (1873–1950), ki je načrtoval vrsto zgradb art nouveau v Helsinkih, katerih videz je interpretiral v unikatni finski različici. Znamenita je stavba glavne železniške postaje (zgrajena 1909), izjemna pa je tudi stavba nekdanje zavarovalnice Pohjolan (Nordijska, 1901) na glavni ulici z grotesknimi liki trolov in palčkov na fasadi.

Finski art nouveau je dejansko nekoliko drugačen kot drugod v Evropi, je težji, monumentalnejši. To je bil začetek 20. stoletja, Finska je bila še vedno pod rusko oblastjo in uradni jezik je bila še vedno ruščina; Finska je neodvisnost dosegla leta 1917. Nacionalni romanticizem se je zato odražal v arhitekturi, ki se je zgledovala po srednjeveških cerkvah, utrdbah in gradovih. Zelo se je poudarjalo vse, kar je finsko. Finski art novueau je bil torej zelo drugačen od na primer švedskega v tem, da je uporabljal zglede iz finske zgodovine in literature ter bil zelo povezan z nacionalnim gibanjem. Epska pesnitev Kalevala je bila finska zgodovina, kar je bilo pomembno, saj je bila Finska 600 let pod švedsko in 100 let pod rusko oblastjo. Za razliko od na primer Estonije, ki ima korenine v prazgodovini, je bilo treba ustvariti finske nacionalne zgodbe. Zanimivo je, da Finska dejansko nima fresk, mozaikov itd., arhitektura art novueau je zato nekoliko preprostejša kot drugod, čeprav seveda ne povsem brez dekorativnih detajlov.