Razprave
V Atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU je bila med 20. septembrom in 21. oktobrom 2022 na ogled razstava Tanje Verlak z naslovom Via Fotografia. Razstavišče v nekdaj odprtem, zdaj pa s stekleno streho prekritem dvorišču stavbe na Novem trgu 2, kjer je sedež Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, postaja vse bolj opazno in cenjeno. Prevladujejo fotografske razstave, kar je nedvomno prilagoditev funkciji prostora, ki je namenjen posvetom, simpozijem, tiskovnim konferencam in podobnim prireditvam. Razstave so spremljevalke teh dogodkov, a kadar izstopajo po kakovosti, jim ta obrobni položaj nikakor ne škodi. Prav obratno. Omenimo zgolj eno podobno razstavišče, ki je v slovenski likovni umetnosti odigralo pomembno vlogo: to je bil Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev v Ljubljani. Prve izvedbe novih glasbenih del slovenskih skladateljev je Aleksander Bassin v vlogi kustosa pospremil z novostmi z likovnega prizorišča – leta 1968 je imel tam svojo prvo fotografsko razstavo Zmago Jeraj, ena vodilnih osebnosti Fotokluba Maribor.
V Atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU je bila med 20. septembrom in 21. oktobrom 2022 na ogled razstava Tanje Verlak z naslovom Via Fotografia. Razstavišče v nekdaj odprtem, zdaj pa s stekleno streho prekritem dvorišču stavbe na Novem trgu 2, kjer je sedež Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, postaja vse bolj opazno in cenjeno. Prevladujejo fotografske razstave, kar je nedvomno prilagoditev funkciji prostora, ki je namenjen posvetom, simpozijem, tiskovnim konferencam in podobnim prireditvam. Razstave so spremljevalke teh dogodkov, a kadar izstopajo po kakovosti, jim ta obrobni položaj nikakor ne škodi. Prav obratno. Omenimo zgolj eno podobno razstavišče, ki je v slovenski likovni umetnosti odigralo pomembno vlogo: to je bil Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev v Ljubljani. Prve izvedbe novih glasbenih del slovenskih skladateljev je Aleksander Bassin v vlogi kustosa pospremil z novostmi z likovnega prizorišča – leta 1968 je imel tam svojo prvo fotografsko razstavo Zmago Jeraj, ena vodilnih osebnosti Fotokluba Maribor.
Razstava Tanje Verlak se zdi kot naročena za razstavišče znanstvene ustanove. Avtorica se namreč ponaša z doktorskim nazivom s področja fotografije, ki ga je pridobila leta 2018 na prestižni ustanovi Royal College of Art v Londonu, kjer so ji leta 2019 podelili še Fulbrightovo štipendijo za podoktorski študij, kar je izkoristila za raziskave v Muzeju sodobne fotografije na Columbia Collegeu v Chicagu. Pred tem je leta 2003 diplomirala in leta 2006 magistrirala na praški AMU/FAMU (Akademie múzických umĕni, Filmová a televizní fakulty). Tanja Verlak pa ima še en magisterij, pridobila ga je leta 2009 na Jawaharlal Nehru University, School of Arts and Aesthehtics v New Delhiju, kjer se je poglabljala v sodobno umetnost nasploh, ne zgolj v medij fotografije. V Indiji je živela več let in tam tudi sama poučevala na umetniških šolah v Mumbaju in New Delhiju. V Sloveniji je dosegla naziv izredne profesorice na Univerzi v Mariboru, kjer tudi predava. Veliko razstavlja in objavlja v Sloveniji in tujini, njena dela pa so bila velikokrat nagrajena.
Naslov razstave v Atriju ZRC SAZU je avtorica povzela po naslovu svoje doktorske disertacije, v kateri se je ukvarjala z vprašanjem odmika od prislovične dokumentarnosti fotografije, razstavljen pa je bil izbor fotografij iz serije Polnoč v Mumbaju, ki je nastajala v letih 2012–2019 in je sestavni del njene doktorske naloge. Za Tanjo Verlak je značilno izrazito subjektivno doživljanje izbranega motiva, ki gledalca preseneti, ga v svoji nenavadnosti celo zmede, »gledanje fotografije«, kot smo ga navajeni, pa za interpretacijo ne zadošča. Verlakova stavi na nevidno v fotografski kompoziciji, sama večkrat omenja pojem »prikazni«, ki zaradi nepričakovanosti in težke povezljivosti s stvarnostjo vzbuja nelagodje, a tudi občudovanje, kakor je v spremni besedi v razstavnem katalogu zapisala kustosinja Andreja Rakovec, sicer sodelavka Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta.[1] Gledalec se mora nekako prebiti do bistva Tanjine fotografije, kar zahteva določen napor in čas, a ponuja tudi možnost, da fotografija skozi proces gledalčeve percepcije zares zaživi v vsej interpretativni svobodi. Andreja Rakovec je opozorila še na večpomenski naslov Tanjinega doktorata in razstave v Atriju: tudi besedo »via« je mogoče razložiti na več načinov. Tako se v italijanščini imenujejo ulice, z besedo »via« označujemo smer poti, lahko pa jo prevedemo tudi kot »skozi«. Torej bi razstavo v prevodu lahko poimenovali Ulica Fotografija, Smer fotografija ali Skozi fotografijo.[2]
Obiskovalca razstave v Atriju ZRC SAZU so fotografije razmeroma velikih dimenzij nagovorile že ob pogledu od daleč. Ostri kontrasti med svetlimi in temnimi površinami ter poudarjene razlike v teksturah so značilne za Tanjin opus. Fotografije (gre za ročno odtisnjene srebrnobromidne fotografije) so izdelane z nespregledljivo preciznostjo. Naslov serije je nekoliko zavajajoč. Le nekatere kompozicije so nastale v Indiji, številne pa kjerkoli drugod po svetu; prepoznavanje lokacij se izkaže za nepotrebno, saj je sporočilo univerzalno. Pozornost fotografinje so pritegnili motivi z življenjskega obrobja. Vsaka fotografija posebej je zvest dokument nekega prizora, a vsaka s svojimi posebnostmi zastavlja vprašanja in sproža domišljijo. Velik del prizorov je nočnih, svetli poudarki, ki dobesedno sijejo in žarijo iz zatemnjene celote, so bele površine predmetov, lahko pa tudi ognjeni zublji ali zgolj ostanki polivinilastih vrečk, ki so se ujeli na grmičevje ob obali, oseka pa je razkrila razcefrane ostanke tega sodobnega odpada – fotografijo smemo brati kot obtožbo človeške nevestnosti pri varovanju okolja, a bistveno je avtoričino čudenje nad oblikami razpadajoče umetne snovi, ki se sveti v nočni temi.
Obiskovalca razstave v Atriju ZRC SAZU so fotografije razmeroma velikih dimenzij nagovorile že ob pogledu od daleč. Ostri kontrasti med svetlimi in temnimi površinami ter poudarjene razlike v teksturah so značilne za Tanjin opus. Fotografije (gre za ročno odtisnjene srebrnobromidne fotografije) so izdelane z nespregledljivo preciznostjo. Naslov serije je nekoliko zavajajoč. Le nekatere kompozicije so nastale v Indiji, številne pa kjerkoli drugod po svetu; prepoznavanje lokacij se izkaže za nepotrebno, saj je sporočilo univerzalno. Pozornost fotografinje so pritegnili motivi z življenjskega obrobja. Vsaka fotografija posebej je zvest dokument nekega prizora, a vsaka s svojimi posebnostmi zastavlja vprašanja in sproža domišljijo. Velik del prizorov je nočnih, svetli poudarki, ki dobesedno sijejo in žarijo iz zatemnjene celote, so bele površine predmetov, lahko pa tudi ognjeni zublji ali zgolj ostanki polivinilastih vrečk, ki so se ujeli na grmičevje ob obali, oseka pa je razkrila razcefrane ostanke tega sodobnega odpada – fotografijo smemo brati kot obtožbo človeške nevestnosti pri varovanju okolja, a bistveno je avtoričino čudenje nad oblikami razpadajoče umetne snovi, ki se sveti v nočni temi.
Kontrast svetlih in temnih površin označuje tudi krajinski prizor, posnet skozi odprtino votlinskega prostora (pomislimo na Platonovo votlino). Sopare, ki se dvigajo s tal in ovijajo pokrajino v nenavadne forme, se oblikujejo v mistične figure iz onstranstva. Fotografinjo je pritegnilo tudi stanje spanca. Revež, ki sključen na ulični klopi spi ovit v umazano belo rjuho, se je odmaknil od stvarnosti in pod pregrinjalom živi neko drugo življenje. Tudi speči potepuški pes (je morda mrtev?), zleknjen na uličnem tlaku, je izmaknjen iz našega razumevanja, črta med tlakovci pa njegovo glavo deli od trupa. Verlakova človeško figuro pogosto naredi neprepoznavno – osvetli le njeno telo in glavo odmakne v temo ali pa obraz zakrije z dimom ali plamenom. Na razstavi je izstopala temna silhueta moškega v ostrih konturah, ki ga ližejo bleščeči ognjeni plameni. Podobno impresivna je podoba moža v beli svileni srajci z naborki pod temnim brezrokavnikom, ki se le z delom telesa prikazuje med temnimi odrskimi zavesami. Glava je skrita za žametno tkanino, na rami pa mu sedi bela papiga z razprto perjanico vrh glave – človeška in živalska figura sta postali eno. Tanjine fotografije nastajajo vsaka posebej, neodvisno druga od druge, in se v serijo sestavijo šele pozneje, navadno ob pripravah na razstave. To ne zanika narativa kompozicij, vendar avtorica ne želi sistematično graditi celovite zgodbe, interpretacijo pa prepušča gledalcu. Posameznih fotografij tudi ne naslavlja, vse nosijo skupno ime serije.
Fotografije iz serije Polnoč v Mumbaju prisegajo na temeljne značilnosti fotografskega medija, ki ga avtorica obvladuje do popolnosti, pri odločanju za motiv pa sledi pravilu minljivega trenutka. Tanja Verlak je razstavo dopolnila s citatoma dveh slavnih fotografov. »Kot da je na določenem mestu čudovita skrivnost in jo lahko posnamem. Samo jaz, v tem trenutku, jo lahko posnamem, in samo ta trenutek in samo jaz,« je izjavil Walker Evans, Cecil Beaton pa: »Duh v aparatu je enako pomemben kot duša v telesu.« Še več pa o avtoričinem razumevanju fotografije izvemo iz njenega besedila v katalogu, ki je odlomek iz njene doktorske disertacije. Avtorica v njem razpravlja o odnosu do fotografskega medija v 19. stoletju, ko se je fotografija šele uveljavljala. Čeprav so fotografijo v splošnem cenili kot zvest odsev resničnega sveta, so se številni fotografi in filozofi ukvarjali tudi z vprašanji, ki so merila na možnost, da fotografija zabeleži nevidno, nestvarno. Slednje je napeljevalo na magijo, ki naj bi bila lastnost fotografije. Magija je navsezadnje tudi proces v temnici, ko se podoba na predhodno osvetljenem fotografskem papirju pojavi šele, ko ga potopimo v razvijalec. Tanja Verlak svoje besedilo zaključuje z mislijo: »Nekatere izmed najboljših fotografij se /…/ nikoli niso zgodile kot avtentični dogodki zunaj fotografove domišljije. Z drugimi besedami, indeksikalnost fotografske podobe je vedno imela v sebi element iluzije.«[3] Čeprav je Tanja Verlak svoje fotografije posnela v resničnem svetu, so to pripovedi o njenem intimnem doživljanju minljivih trenutkov. Pred leti je v intervjuju svoj pogled na fotografiranje pojasnila tako: »Mene v fotografiji zanima tisto, česar se ne vidi – ali tisto, kar jaz naredim nevidno – in ne tisto, kar je na posnetku v smislu gledanja fotografije.«[4]
Za konec se vrnimo k postavitvi razstave Via Fotografia. V prostoru, ki ne zagotavlja idealnih pogojev za razstavljanje, je kustosinji Andreji Rakovec in avtorici Tanji Verlak uspelo pripraviti eno uspešnejših postavitev. K dobremu vtisu so seveda pripomogle predvsem izvrstne fotografije večjih formatov, a je bilo pomembno tudi, da sta se odločili za strog izbor in vsaki kompoziciji omogočili dovolj prostora. Zgoraj omenjena citata sta subtilnega obiskovalca povedla v avtoričino razumevanje fotografije še pred branjem razstavnega kataloga. Tik pred zaprtjem razstave je Tanja Verlak na predavanju spregovorila še o svojih raziskavah zgodnje fotografije v kontekstu svojega razumevanja medija, vzporedno pa v projekciji predstavila tudi nerazstavljene fotografije iz serije Polnoč v Mumbaju.
Tanja Verlak je izstopajoča (slovenska) fotografinja, njen prispevek pa je treba meriti z mednarodnimi vatli. Ocenjevalci njenega opusa so večkrat poskušali našteti, kaj vse je vplivalo na njen razvoj. Omenjali so Stojana Kerblerja, ki ji je stal ob strani ob njenih začetkih, nedvomno jo je pomembno oblikovala praška FAMU, ki je tudi sicer temeljito zaznamovala novejšo slovensko fotografijo, teže nam je prepoznati, kako je nanjo vplivala Indija, sama pa je v intervjujih navajala svoje občudovanje t. i. newyorške šole.[5] Nedvomno je navedeno pogojevalo njen ustvarjalni credo, opazno pa je tudi, da je dobra teoretičarka in poznavalka zgodovine fotografije, da do potankosti obvlada tehnološke postopke, tudi take, ki se ne prakticirajo več, in da se zmore prepustiti trenutku, tisti časovno zamejeni koncentraciji ustvarjalnega presežka, ki je odločilen v procesu nastajanja fotografije. Njeno lucidnost v prepoznavanju motiva je likovni kritik Brane Kovič označil kot »pogum in precejšno mero drznosti«.[6] A zaključimo ta spis s citatom iz besedila same avtorice, ki ga je s pomenljivim naslovom Gledanje fotografij in ustvarjalni proces objavila v zdaj že pokojni reviji Ampak: »Fotografija /…/ zmore nakazati stvari in pojme, ki jih na podobi niti ni. Ampak se kot odziv pojavijo v posamezniku, ki stoji pred njo.«
Za konec se vrnimo k postavitvi razstave Via Fotografia. V prostoru, ki ne zagotavlja idealnih pogojev za razstavljanje, je kustosinji Andreji Rakovec in avtorici Tanji Verlak uspelo pripraviti eno uspešnejših postavitev. K dobremu vtisu so seveda pripomogle predvsem izvrstne fotografije večjih formatov, a je bilo pomembno tudi, da sta se odločili za strog izbor in vsaki kompoziciji omogočili dovolj prostora. Zgoraj omenjena citata sta subtilnega obiskovalca povedla v avtoričino razumevanje fotografije še pred branjem razstavnega kataloga. Tik pred zaprtjem razstave je Tanja Verlak na predavanju spregovorila še o svojih raziskavah zgodnje fotografije v kontekstu svojega razumevanja medija, vzporedno pa v projekciji predstavila tudi nerazstavljene fotografije iz serije Polnoč v Mumbaju.
Tanja Verlak je izstopajoča (slovenska) fotografinja, njen prispevek pa je treba meriti z mednarodnimi vatli. Ocenjevalci njenega opusa so večkrat poskušali našteti, kaj vse je vplivalo na njen razvoj. Omenjali so Stojana Kerblerja, ki ji je stal ob strani ob njenih začetkih, nedvomno jo je pomembno oblikovala praška FAMU, ki je tudi sicer temeljito zaznamovala novejšo slovensko fotografijo, teže nam je prepoznati, kako je nanjo vplivala Indija, sama pa je v intervjujih navajala svoje občudovanje t. i. newyorške šole.[5] Nedvomno je navedeno pogojevalo njen ustvarjalni credo, opazno pa je tudi, da je dobra teoretičarka in poznavalka zgodovine fotografije, da do potankosti obvlada tehnološke postopke, tudi take, ki se ne prakticirajo več, in da se zmore prepustiti trenutku, tisti časovno zamejeni koncentraciji ustvarjalnega presežka, ki je odločilen v procesu nastajanja fotografije. Njeno lucidnost v prepoznavanju motiva je likovni kritik Brane Kovič označil kot »pogum in precejšno mero drznosti«.[6] A zaključimo ta spis s citatom iz besedila same avtorice, ki ga je s pomenljivim naslovom Gledanje fotografij in ustvarjalni proces objavila v zdaj že pokojni reviji Ampak: »Fotografija /…/ zmore nakazati stvari in pojme, ki jih na podobi niti ni. Ampak se kot odziv pojavijo v posamezniku, ki stoji pred njo.«
Opombe in viri
1 Andreja RAKOVEC, [spremno besedilo k razstavi], Tanja Verlak. Via Fotografia, ZRC SAZU, Ljubljana 2022, str. 3.
2 RAKOVEC 2022 (op. 1), str. 5.
3 Tanja VERLAK, Via fotografija – prikazano in prikazen, Tanja Verlak. Via Fotografia, ZRC SAZU, Ljubljana 2022, str. 21.
4 Otmar KLIPŠTETER, Slovenka v svetu magičnih okoliščin, 7 dni, št. 37, 2. 10. 2013, str. 24.
5 KLIPŠTETER 2013 (op. 4), str. 23.
6 Brane KOVIČ, [spremno besedilo v razstavni zloženki], Tanja Verlak. Na želje drugega računaj po sebi, Cankarjev dom, Ljubljana 2011.