Razprave
V zadnjih dneh letošnjega februarja je zemeljsko bivanje sklenila dr. Ksenija Rozman, ki je s svojim delovanjem od začetka šestdesetih let pa vse do smrti pomembno zaznamovala slovensko umetnostno zgodovino. Rojena Ljubljančanka je svoje šolanje začela v težkih letih druge svetovne vojne in povojnega časa. Po maturi na ljubljanski klasični gimnaziji se je leta 1955 vpisala na študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in ga čez štiri leta uspešno končala. Med študijem sta nanjo močan vtis naredila zlasti dva predavatelja. Prvi je bil France Stelè s širino, poznavanjem umetnostnega patrimonija in izjemno, pogosto naravnost očetovsko osebnostjo. Večkrat je pripovedovala o seminarjih in terenskih vajah, ki jih je vodil, še posebej o prvi povojni ekskurziji v tujino, v Italijo, kamor jih je popeljal julija 1957. Delovna, kot je bila, si je na ekskurziji vestno delala zapiske, kar ji je kasneje na profesorjevo veliko veselje omogočalo bolj aktivno sodelovanje pri seminarjih. O svojem akademskem učitelju je vse življenje govorila z velikim spoštovanjem, čeprav ni pozabila omeniti niti kakšne od njegovih muh. Hvaležni smo ji, da je dobro leto pred smrtjo nekaj svojih spominov nanj ohranila tudi v obliki spominskega zapisa. Drugi je bil Luc Menaše, tedaj še asistent, ki jo je fasciniral z izjemnim enciklopedičnim poznavanjem zahodnoevropske umetnosti, ikonografije, vpogledom v najrazličnejšo tujo, v slovenskem prostoru težko dostopno literaturo, pa tudi s pogumom, s katerim je v povojnem času v likovnih kritikah branil moderno umetnost in opozarjal na nesmisle tedanjih, v socialistični realizem zazrtih ideologov. Preglasovanje njene pobude, da bi Menašeju leta 2001 podelili Nagrado Izidorja Cankarja, jo je izjemno prizadelo, čutila se je izigrano in prav to je bil vzrok, da je sama leta 2013 omenjeno nagrado zavrnila.
S svojim znanjem in vztrajnostjo je med študijem pritegnila pozornost prof. Steleta, ki ji je za temo diplomske naloge predlagal freske suško-prileške smeri, torej tematiko s področja srednjeveškega stenskega slikarstva, s katerim se je do tedaj ukvarjal sam. Za nalogo je prejela Prešernovo nagrado za študente.
Po koncu študija se je leta 1959 zaposlila na Referatu za spomeniško varstvo Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, ki je bil znanilec decentralizacije slovenske konservatorske službe. Z vodjo referata, Nacetom Šumijem, sta bila sicer majhna, a dobro uigrana ekipa, ki je poskušala kljub časom, nenaklonjenim umetnostni dediščini, rešiti marsikateri arhitekturni biser Ljubljane in osrednje Slovenije. Pri tem sta se odlično dopolnjevala Šumijev smisel za terensko delo, premagovanje birokratskih ovir in pridobivanje financ ter za Ksenijo Rozman že skoraj pregovorna nadarjenost za sistematično arhivsko delo pa tudi za dokumentiranje narejenega, saj je o njunem opravljenem delu redno poročala v Varstvu spomenikov.
Leta 1962 je iz spomeniškovarstvenih vod odšla v galerijske in se zaposlila kot kustodinja v Narodni galeriji, ustanovi, ki ji je ostala zvesta še dolgo po upokojitvi leta 1997. Rada se je spominjala svojih začetkov pod ravnateljem Karlom Dobido pa tudi poznejšega ustvarjalnega dela, čeprav je bilo iz njenega pripovedovanja mogoče začutiti, da vzdušje v kolektivu ni bilo vedno najboljše in da bi si predvsem z Dobidovimi nasledniki želela drugačnih odnosov. Čeprav si je za temo doktorata, ki ga je opravljala pod Steletovim mentorstvom, izbrala srednji vek (Stensko slikarstvo od 15. do sredine 16. stoletja na Slovenskem. Problem prostora, Ljubljana 1965), pa se je zaradi galerijskih potreb kasneje v večji meri posvetila temam iz baroka in 19. stoletja. Predstavitev vseh prispevkov njenega bogatega opusa bi krepko presegala namen tega prispevka (bibliografiji sta bili objavljeni v Zborniku za umetnostno zgodovino, n. v. 31–32, 1995–1996, str. 38–45 in n. v. 51, 2015, str. 10–12), zato naj omenim le njene raziskave Fortunata Berganta in Jožefa Tominca (med drugim je za oba slikarja arhivsko potrdila njuno bivanje v Rimu, našla pa je tudi risbe, za katere sta na Akademiji sv. Luka prejela srebrno medaljo), še zlasti pa našega vodilnega klasicističnega slikarja Franca Kavčiča, o katerem je prvo retrospektivno razstavo pripravila leta 1978, zadnjo monografijo pa napisala štiri desetletja kasneje (Johannes Röll, Ksenija Rozman, Franz Caucig (1755–1828). Italienische Ansichten, Rom-Stendal-Berlin 2018). Omenimo še njen večkrat ponatisnjeni vodnik po cerkvi sv. Janeza v Bohinju (prva izdaja 1962) pa vrsto leksikalnih gesel v Enciklopediji Slovenije, Slovenskem biografskem leksikonu, Likovni enciklopediji Jugoslavije ipd. V ta sklop spadajo tudi zapisi ob okroglih obletnicah ali smrtih kolegov (npr. Sergej Vrišer, Luc Menaše, Federico Zeri, Branko Fučić), objavljeni v Zborniku za umetnostno zgodovino, ki so po svoji temeljitosti dostikrat že prave biografsko-bibliografske študije. Pa tudi ugotovitve, ki so nastale tako rekoč mimogrede, ob uredniškem delu, kot je na primer popravek datacij nekaterih Fabianijevih ljubljanskih stavb, do katerega je prišlo pri pripravi kataloga arhitektove razstave v Narodni galeriji (1966), ali pa danes pozabljeno dejstvo, da je bila prva, ki je (ob pripravah na 50. obletnico ustanovitve Društva Narodna galerija, 1968) pravilno prebrala priimek arhitekta ljubljanskega Narodnega doma Františka Škabrouta, ki so ga do tedaj napačno navajali kot Skabront.
Opus magnum Ksenije Rozman pa brez dvoma predstavljajo njene raziskave zbirke evropskih slikarjev v Narodni galeriji (in nekaterih drugih ustanovah). Prav njej gre zasluga, da je kabinet tujcev, kot so ga nekoč imenovali, postal tudi v mednarodnem prostoru prepoznavna zbirka. Pri odkrivanju, atribuiranju del in vrednotenju je tesno sodelovala s svetovno znanim italijanskim umetnostnim zgodovinarjem Federicom Zerijem. Rezultat njunega dolgoletnega sodelovanja, ki ga je na duhovit način predstavila v Zborniku za umetnostno zgodovino (n. v. 34, 1998, str. 303–310), so bile tri razstave (Tuji slikarji od 14. do 20. stoletja, 1983; Evropska tihožitja iz slovenskih zbirk, 1989; Evropski slikarji iz slovenskih zbirk, 1993), za katere sta napisala tudi kataloge, vrhunec njunih prizadevanj pa je bilo odprtje stalne razstave evropskih slikarjev v novem krilu Narodne galerije (1997). Do nove postavitve stalne zbirke (2016), pri kateri dela t. i. evropskih slikarjev visijo ob boku svojih »slovenskih« sodobnikov, pa je ostala zadržana.
Raziskovanje evropskih slikarjev je tudi na vztrajno Zerijevo prigovarjanje s seboj prineslo tudi prve, na začetku tihe in neopazne, raziskave provenience omenjenih del. Dostikrat je šlo le za obrobno omembo v katalogu, ki pa je nakazovala na obsežne raziskave tega vprašanja. Zavedala se je pomena poznavanja menjave lastništev umetniških del in brez dvoma jo lahko označimo za pionirko raziskovanja provenience na Slovenskem. Ob tem pa se je, kot je večkrat poudarila, zavedala, da v Sloveniji še ni napočil čas, da se o tej problematiki javno spregovori, zato je bila skeptična do raznih pavšalnih poskusov raziskovanja provenience, predvsem pa do neznanstvenih in senzacionalističnih prispevkov novinarjev, zato je zavračala vsako sodelovanje z njimi.
Dr. Ksenijo Rozman sem spoznal leta 2014 ob pripravi jubilejnega zbornika za Damjana Prelovška. Jubilanta je izjemno spoštovala, zato se mu je ob sedemdesetletnici poklonila s tehtnim prispevkom o Bergantovi sliki sv. Alojzija v Dobrli vasi na Koroškem. Ker sem bil eden od urednikov, se je z menoj želela sestati v zvezi s slikovnim gradivom. Že prvi stik je bil nekaj izjemnega, bila je gospa stare šole, ki je očarala z izjemnim znanjem, lucidnostjo in posebno kombinacijo strogosti in prijaznosti. Vedela je, kaj hoče, a je bila z velikim potrpljenjem pripravljena z nami poiskati ustrezno rešitev. V stikih sva ostala tudi po izidu zbornika in se nekajkrat na leto srečala ter pogovarjala o različnih tematikah iz naše stroke in kulture, od pandemije koronavirusa naprej pa so bili najini stiki večinoma dopisni. V množici elektronskih sporočil, ki sva si jih izmenjala, sva obravnavala kup tem, še zlasti iz polpretekle zgodovine naše stroke, kot so reševanje Koslerjeve hiše, prestavitev Plečnikove cerkve za Bežigradom, France Stelè, Luc Menaše, Karel Dobida … Pogosto mi je poslala kakšen članek iz tujega časopisja, ki bi me utegnil zanimati, veselila se je novih raziskovalnih odkritij, do katerih smo se prikopali s kolegi. Včasih se je potožila čez kakšno neumnost, ki jo je prebrala, spet drugič me je dobronamerno in prefinjeno opozarjala na napake, ki jih delamo mlajši pisci, kot npr. da se priimek Stelè piše s krativcem nad e[1] ali da se reče kustodinja, ne kustosinja.[2] Bila je prava zakladnica spominov in nekakšna vez s preteklostjo, z obdobjem, ki ga moja generacija ni več doživela. Zato sem ji ob neki priložnosti predlagal, da bi za Umetnostno kroniko naredila intervju, a se nad predlogom ni navdušila. Žal mi je, da nisem bil bolj vztrajen. Kasneje je daljši intervju z njo posnel kolega z ljubljanske Filozofske fakultete, o čemer je z navdušenjem pripovedovala. Upam, da bo njegova vsebina v obliki transkripcije kdaj dostopna širši strokovni javnosti.
V zadnjih dneh letošnjega februarja je zemeljsko bivanje sklenila dr. Ksenija Rozman, ki je s svojim delovanjem od začetka šestdesetih let pa vse do smrti pomembno zaznamovala slovensko umetnostno zgodovino. Rojena Ljubljančanka je svoje šolanje začela v težkih letih druge svetovne vojne in povojnega časa. Po maturi na ljubljanski klasični gimnaziji se je leta 1955 vpisala na študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in ga čez štiri leta uspešno končala. Med študijem sta nanjo močan vtis naredila zlasti dva predavatelja. Prvi je bil France Stelè s širino, poznavanjem umetnostnega patrimonija in izjemno, pogosto naravnost očetovsko osebnostjo. Večkrat je pripovedovala o seminarjih in terenskih vajah, ki jih je vodil, še posebej o prvi povojni ekskurziji v tujino, v Italijo, kamor jih je popeljal julija 1957. Delovna, kot je bila, si je na ekskurziji vestno delala zapiske, kar ji je kasneje na profesorjevo veliko veselje omogočalo bolj aktivno sodelovanje pri seminarjih. O svojem akademskem učitelju je vse življenje govorila z velikim spoštovanjem, čeprav ni pozabila omeniti niti kakšne od njegovih muh. Hvaležni smo ji, da je dobro leto pred smrtjo nekaj svojih spominov nanj ohranila tudi v obliki spominskega zapisa. Drugi je bil Luc Menaše, tedaj še asistent, ki jo je fasciniral z izjemnim enciklopedičnim poznavanjem zahodnoevropske umetnosti, ikonografije, vpogledom v najrazličnejšo tujo, v slovenskem prostoru težko dostopno literaturo, pa tudi s pogumom, s katerim je v povojnem času v likovnih kritikah branil moderno umetnost in opozarjal na nesmisle tedanjih, v socialistični realizem zazrtih ideologov. Preglasovanje njene pobude, da bi Menašeju leta 2001 podelili Nagrado Izidorja Cankarja, jo je izjemno prizadelo, čutila se je izigrano in prav to je bil vzrok, da je sama leta 2013 omenjeno nagrado zavrnila.
S svojim znanjem in vztrajnostjo je med študijem pritegnila pozornost prof. Steleta, ki ji je za temo diplomske naloge predlagal freske suško-prileške smeri, torej tematiko s področja srednjeveškega stenskega slikarstva, s katerim se je do tedaj ukvarjal sam. Za nalogo je prejela Prešernovo nagrado za študente.
Po koncu študija se je leta 1959 zaposlila na Referatu za spomeniško varstvo Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, ki je bil znanilec decentralizacije slovenske konservatorske službe. Z vodjo referata, Nacetom Šumijem, sta bila sicer majhna, a dobro uigrana ekipa, ki je poskušala kljub časom, nenaklonjenim umetnostni dediščini, rešiti marsikateri arhitekturni biser Ljubljane in osrednje Slovenije. Pri tem sta se odlično dopolnjevala Šumijev smisel za terensko delo, premagovanje birokratskih ovir in pridobivanje financ ter za Ksenijo Rozman že skoraj pregovorna nadarjenost za sistematično arhivsko delo pa tudi za dokumentiranje narejenega, saj je o njunem opravljenem delu redno poročala v Varstvu spomenikov.
Leta 1962 je iz spomeniškovarstvenih vod odšla v galerijske in se zaposlila kot kustodinja v Narodni galeriji, ustanovi, ki ji je ostala zvesta še dolgo po upokojitvi leta 1997. Rada se je spominjala svojih začetkov pod ravnateljem Karlom Dobido pa tudi poznejšega ustvarjalnega dela, čeprav je bilo iz njenega pripovedovanja mogoče začutiti, da vzdušje v kolektivu ni bilo vedno najboljše in da bi si predvsem z Dobidovimi nasledniki želela drugačnih odnosov. Čeprav si je za temo doktorata, ki ga je opravljala pod Steletovim mentorstvom, izbrala srednji vek (Stensko slikarstvo od 15. do sredine 16. stoletja na Slovenskem. Problem prostora, Ljubljana 1965), pa se je zaradi galerijskih potreb kasneje v večji meri posvetila temam iz baroka in 19. stoletja. Predstavitev vseh prispevkov njenega bogatega opusa bi krepko presegala namen tega prispevka (bibliografiji sta bili objavljeni v Zborniku za umetnostno zgodovino, n. v. 31–32, 1995–1996, str. 38–45 in n. v. 51, 2015, str. 10–12), zato naj omenim le njene raziskave Fortunata Berganta in Jožefa Tominca (med drugim je za oba slikarja arhivsko potrdila njuno bivanje v Rimu, našla pa je tudi risbe, za katere sta na Akademiji sv. Luka prejela srebrno medaljo), še zlasti pa našega vodilnega klasicističnega slikarja Franca Kavčiča, o katerem je prvo retrospektivno razstavo pripravila leta 1978, zadnjo monografijo pa napisala štiri desetletja kasneje (Johannes Röll, Ksenija Rozman, Franz Caucig (1755–1828). Italienische Ansichten, Rom-Stendal-Berlin 2018). Omenimo še njen večkrat ponatisnjeni vodnik po cerkvi sv. Janeza v Bohinju (prva izdaja 1962) pa vrsto leksikalnih gesel v Enciklopediji Slovenije, Slovenskem biografskem leksikonu, Likovni enciklopediji Jugoslavije ipd. V ta sklop spadajo tudi zapisi ob okroglih obletnicah ali smrtih kolegov (npr. Sergej Vrišer, Luc Menaše, Federico Zeri, Branko Fučić), objavljeni v Zborniku za umetnostno zgodovino, ki so po svoji temeljitosti dostikrat že prave biografsko-bibliografske študije. Pa tudi ugotovitve, ki so nastale tako rekoč mimogrede, ob uredniškem delu, kot je na primer popravek datacij nekaterih Fabianijevih ljubljanskih stavb, do katerega je prišlo pri pripravi kataloga arhitektove razstave v Narodni galeriji (1966), ali pa danes pozabljeno dejstvo, da je bila prva, ki je (ob pripravah na 50. obletnico ustanovitve Društva Narodna galerija, 1968) pravilno prebrala priimek arhitekta ljubljanskega Narodnega doma Františka Škabrouta, ki so ga do tedaj napačno navajali kot Skabront.
Opus magnum Ksenije Rozman pa brez dvoma predstavljajo njene raziskave zbirke evropskih slikarjev v Narodni galeriji (in nekaterih drugih ustanovah). Prav njej gre zasluga, da je kabinet tujcev, kot so ga nekoč imenovali, postal tudi v mednarodnem prostoru prepoznavna zbirka. Pri odkrivanju, atribuiranju del in vrednotenju je tesno sodelovala s svetovno znanim italijanskim umetnostnim zgodovinarjem Federicom Zerijem. Rezultat njunega dolgoletnega sodelovanja, ki ga je na duhovit način predstavila v Zborniku za umetnostno zgodovino (n. v. 34, 1998, str. 303–310), so bile tri razstave (Tuji slikarji od 14. do 20. stoletja, 1983; Evropska tihožitja iz slovenskih zbirk, 1989; Evropski slikarji iz slovenskih zbirk, 1993), za katere sta napisala tudi kataloge, vrhunec njunih prizadevanj pa je bilo odprtje stalne razstave evropskih slikarjev v novem krilu Narodne galerije (1997). Do nove postavitve stalne zbirke (2016), pri kateri dela t. i. evropskih slikarjev visijo ob boku svojih »slovenskih« sodobnikov, pa je ostala zadržana.
Raziskovanje evropskih slikarjev je tudi na vztrajno Zerijevo prigovarjanje s seboj prineslo tudi prve, na začetku tihe in neopazne, raziskave provenience omenjenih del. Dostikrat je šlo le za obrobno omembo v katalogu, ki pa je nakazovala na obsežne raziskave tega vprašanja. Zavedala se je pomena poznavanja menjave lastništev umetniških del in brez dvoma jo lahko označimo za pionirko raziskovanja provenience na Slovenskem. Ob tem pa se je, kot je večkrat poudarila, zavedala, da v Sloveniji še ni napočil čas, da se o tej problematiki javno spregovori, zato je bila skeptična do raznih pavšalnih poskusov raziskovanja provenience, predvsem pa do neznanstvenih in senzacionalističnih prispevkov novinarjev, zato je zavračala vsako sodelovanje z njimi.
Dr. Ksenijo Rozman sem spoznal leta 2014 ob pripravi jubilejnega zbornika za Damjana Prelovška. Jubilanta je izjemno spoštovala, zato se mu je ob sedemdesetletnici poklonila s tehtnim prispevkom o Bergantovi sliki sv. Alojzija v Dobrli vasi na Koroškem. Ker sem bil eden od urednikov, se je z menoj želela sestati v zvezi s slikovnim gradivom. Že prvi stik je bil nekaj izjemnega, bila je gospa stare šole, ki je očarala z izjemnim znanjem, lucidnostjo in posebno kombinacijo strogosti in prijaznosti. Vedela je, kaj hoče, a je bila z velikim potrpljenjem pripravljena z nami poiskati ustrezno rešitev. V stikih sva ostala tudi po izidu zbornika in se nekajkrat na leto srečala ter pogovarjala o različnih tematikah iz naše stroke in kulture, od pandemije koronavirusa naprej pa so bili najini stiki večinoma dopisni. V množici elektronskih sporočil, ki sva si jih izmenjala, sva obravnavala kup tem, še zlasti iz polpretekle zgodovine naše stroke, kot so reševanje Koslerjeve hiše, prestavitev Plečnikove cerkve za Bežigradom, France Stelè, Luc Menaše, Karel Dobida … Pogosto mi je poslala kakšen članek iz tujega časopisja, ki bi me utegnil zanimati, veselila se je novih raziskovalnih odkritij, do katerih smo se prikopali s kolegi. Včasih se je potožila čez kakšno neumnost, ki jo je prebrala, spet drugič me je dobronamerno in prefinjeno opozarjala na napake, ki jih delamo mlajši pisci, kot npr. da se priimek Stelè piše s krativcem nad e[1] ali da se reče kustodinja, ne kustosinja.[2] Bila je prava zakladnica spominov in nekakšna vez s preteklostjo, z obdobjem, ki ga moja generacija ni več doživela. Zato sem ji ob neki priložnosti predlagal, da bi za Umetnostno kroniko naredila intervju, a se nad predlogom ni navdušila. Žal mi je, da nisem bil bolj vztrajen. Kasneje je daljši intervju z njo posnel kolega z ljubljanske Filozofske fakultete, o čemer je z navdušenjem pripovedovala. Upam, da bo njegova vsebina v obliki transkripcije kdaj dostopna širši strokovni javnosti.
Trdo, garaško delo je bilo poleg obširnega znanja in osebnega poštenja nekaj, kar je dr. Ksenija Rozman pri ljudeh izjemno cenila, in prav to so karakteristike, ki so označevale tudi njo samo. Široka razgledanost, načitanost, znanje več tujih jezikov, raziskovalna žilica in predanost delu. In to jo je pripeljalo do zavidanja vrednega opusa. Na prvi pogled je delovala strogo, zahtevno (do sebe in drugih), še posebej če je šlo za strokovna vprašanja. Pri tem je bila neizprosna in se tudi avtoritet ni ustrašila. Tako je znanemu slovenskemu likovnemu kritiku in izvedencu za umetnine brez dlake na jeziku zabrusila, da je »v sramoto naši stroki«. Po drugi strani pa se je za strogo fasado skrivala topla in občutljiva oseba, ki te je presenetila z drobno pozornostjo, pa naj bo to čestitka za zanimivo predavanje ali dobro napisan prispevek, elektronsko sporočilo s spodbudo za nadaljnje delo ali pa ko se je na poti po opravkih mimogrede oglasila na inštitutu in v knjižnici pustila velik paket risalnega papirja za moja otroka.
Zadnjič sva se srečala poleti 2022, ko sem jo ob obletnici Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU prosil, da bi kot zadnja še živeča Steletova učenka napisala spomine na svojega učitelja, kar je z velikim veseljem tudi storila ( France Stelè – osebnost in učitelj, Ljubljana 2022 ). Nastal je prispevek, v katerem ji je uspelo odlično opredeliti Steletov pomen, hkrati pa nanizati vrsto spominov iz študentskih let in njunega kasnejšega sodelovanja, s katerimi je plastično ponazorila profesorjev značaj. Ob tej priložnosti je inštitutu podarila tudi več fotografij s študentskih ekskurzij in nekaj drugega na profesorja vezanega gradiva.
Po tem se nisva več videla, ostalo pa je dopisovanje, nazadnje konec lanskega decembra. Z veseljem je zrla v prihodnost, do konca prepričana, da le poštenje in garaško delo pripeljeta do pravih rezultatov. Trdno je verjela, da nam bo tudi v Sloveniji sčasoma uspelo preseči vse anomalije in se uvrstiti ob bok razvitim evropskim državam.
Hvala Vam, draga gospa doktor, za vsa pisma in vse pogovore. Marsikaj sem Vas še želel vprašati, pa naju je prehitel čas. Do odgovorov se bom tako moral dokopati sam, z vztrajnim in garaškim delom …