Marko Lesar (1957–2023)

Čeprav si je Marko po uspešno končanem študiju in s priporočili profesorjev obetal kakšno tudi z raziskovanjem povezano delovno mesto v Ljubljani, za kar se je usposabljal tudi z dodatnim študijem latinščine, pa so bile njegove prve službe od leta 1983 povezane s šolo. Ni mu bilo lahko, saj je bil z majhno postavo in slabovidnostjo ter prijaznostjo sicer pri učencih lepo sprejet, a je težko ohranjal disciplino, posebej pri pisanju kontrolnih nalog, kot omenjajo domači. Najprej je poučeval na Srednji šoli za gostinstvo in turizem ter spoznaval razliko med kuharji in turističnimi delavci pri njihovem zanimanju za zgodovino, nato je učil na osnovni šoli na Rodici in v Centru strokovnih šol za Bežigradom (danes del SIC Ljubljana), kjer je cenil svetlo šolsko arhitekturo z velikimi okni (Dušan Blaganje, 1962). Ko ga je konec leta 1985 direktorica Mirina Zupančič sprejela na delovno mesto kustosa v Kamniškem muzeju, se je lahko znova posvetil umetnostni zgodovini. Vsebinsko so bile to kamniške muzejske in galerijske teme, a obravnavane v širših povezavah. Seveda je opravljal različna muzejska dela, ki jih v majhnem muzeju ne zmanjka – od terenskega dela in priprav pedagoške dejavnosti do mentorstva raziskovalcem in vodenja po razstavah. Od leta 1986 je sodeloval tudi v občinskem glasilu Kamniški občan s prispevki s področja dejavnosti muzeja in umetnostne zgodovine; tako je npr. leta 1995 pisal o stoletnici rojstva slikarja Staneta Cudermana in o baročnem znamenju v Stahovici iz leta 1749.  

Skupaj s kolegi iz Kamniškega muzeja je sodeloval pri več muzejskih projektih, denimo leta 1994 na razstavi Od zbirke do muzeja, od predmeta do muzealije. Razstavo Odsevi kamniških stoletij s predstavitvijo gradiva o glavnih kulturnozgodovinskih črtah razvoja mesta Kamnik je kot korak k stalni razstavi leta 2004 pripravil skupaj z mag. Zoro Torkar. Z njo je sodeloval tudi pri predstavitvi Sadnikarjeve zbirke in zbirke Thonetovega upognjenega pohištva. Skupaj z drugimi kamniškimi muzejskimi strokovnjaki je sodeloval še pri priročnem knjižnem vodniku Lapidarij Kamniškega muzeja (2003), »v katerem so (kot zapiše) sicer poljudno, a vendarle strokovno opisani vsi zaenkrat razstavljeni kamniti spomeniki«. Enega iz 18. stoletja je Marko Lesar nato obsežneje predstavil kot posebej zanimivo zgodbo o usodi spomenikov še v Kamniškem zborniku (17, 2004, str. 95–99). Naj bo za primer njegovih raziskav. Nagrobna plošča plemiča Janeza Jakoba Wiederkehrja z Wiedersbacha priča o leta 1702 umrlem začetniku na Kranjskem živeče plemiške rodbine. Bil je med ustanovitelji znamenite Dizmove bratovščine, ki je povezovala kranjske odličnike z mislijo na srečno smrt: »Prav misel na minljivost pa jih je vzpodbujala k večji dejavnosti in kreposti.« Nagrobnik pa tudi družinska portreta (danes v Narodni galeriji) so prenesli na grad Zaprice, tedaj v lasti te rodbine, verjetno iz frančiškanske cerkve na današnjem Vodnikovem trgu v Ljubljani, odstranjene leta 1786. O nekdanjem frančiškanskem samostanu in cerkvi je Lesar kar obsežno pisal v zborniku Frančiškani v Ljubljani (2000, str. 149–200), v katerem je poskrbel tudi za objavo odlomkov iz rokopisne latinske kronike. Temo je predstavil še na 4. posvetu slovenskih umetnostnih zgodovinarjev z naslovom Dediščina za življenje (z zapisom v Umetnostni kroniki, 26, 2010, str. 17–18), kjer ga vidimo na fotografiji med udeleženci v Prešernovi dvorani SAZU (27, 2010, str. 26).

Začetek in sklep Markovega strokovnega dela v muzeju sta pravzaprav povezana s prezentacijo starejše umetnosti iz zbirk kamniškega muzeja (Umetnine iz depojev, 1987, in Starejša slikarska zbirka iz depojev Medobčinskega muzeja Kamnik II., 2015), kot je to opazila mag. Zora Torkar. Razstava in katalog zavzeto opozarjata na umetnostne kvalitete in ikonografske zanimivosti, raziskujeta avtorstvo teh del ter pomenita spodbudo k dopolnjevanju poznavanja posameznih osebnosti in tem slikarske umetnosti od 17. do 20. stoletja, kot jih odpira izbrano gradivo v muzejski zbirki. »S pomočjo dokumentacije in raziskovanja ter širokega znanja je odkril do tedaj neznane starejše umetnine domačih in tujih avtorjev.« Tako presoja to delo mag. Zora Torkar. Pri svojem delu je Marko Lesar navezal strokovne in zelo osebne stike z vplivnim umetnostnim zgodovinarjem akademikom dr. Emilijanom Cevcem, rojenim v najmanjši sobi današnje Maleševe galerije v Kamniku. Z njim je leta 1992 sodeloval tudi pri delu za simpozij ob 500-letnici frančiškanov v Kamniku in naslednje leto pri pripravi zbornika. V njem je Marko Lesar po kroniki Historia Conventus predstavil kulturno in umetnostnozgodovinsko podobo kamniškega frančiškanskega samostana, poročal o njihovi starejši slikarski zbirki in o Cudermanovi poslikavi v frančiškanski cerkvi v Kamniku. Slikarju Stanetu Cudermanu (1895–1946), malo starejšemu Maleševemu sodobniku, je leta 1992 posvetil monografijo, napisano s prizadevnostjo mladega muzealca. Z zavzetim iskanjem umetnikovih del (pri tem in drugem je sodeloval tudi s kolegom muzealcem Markom Kumrom) in s predstavitvijo 192 oljnih slik in 63 grafičnih del tega manj znanega kamniškega rojaka je umetnika umestil v naš likovni svet.

Največ pa se je Marko Lesar kot kustos muzeja posvečal delom grafika in slikarja Mihe Maleša (1903–1987), saj je Kamniški muzej s slikarjevo bogato donacijo več kot 2600 del leta 1979 in ureditvijo Maleševe galerije postal varuh spomina ene najplodovitejših osebnosti likovnega življenja na Slovenskem, kot je zapisal ob stoletnici umetnikovega rojstva. Umetnika je v zadnjih letih njegovega življenja tudi osebno srečeval, njegova raznovrstna obsežna ustvarjalnost ga je navduševala. Tako je Marko Lesar najprej začel pri razstavni predstavitvi grafika in vsestranskega umetnika Mihe Maleša kot slikarja (1989), ko sta z dr. Mirkom Juterškom popisala več kot tisoč slikarskih del na Maleševem domu in pri zasebnikih. Rezultat tega dela je obsežna, reprezentativna monografija tedaj še mladega umetnostnega zgodovinarja, ki je želel Maleševo slikarstvo predstaviti v času in prostoru ter, kot piše, dodati nekaj svojih vtisov k poskusom ocene Maleševega slikarskega dela. Pozneje je predstavil likovne podobe Prešernove poezije v Maleševih delih (Prešeren in Maleš – poet in slikar, 2000) in pripravil razstavo ob 100. obletnici umetnikovega rojstva (100 del za sto let, 2002, skupaj z Barbaro Savenc). Sledila sta še razstava in katalog Maleševa sakralna dela (2005), pri čemer je Lesar opazil, da se je slikar tudi tu z upodobitvami Marije lahko posvetil sebi bližjemu ženskemu polu. Ta prispevek je bil kasneje pod naslovom Skoraj nevidni svetniški sij (str. 107–124) vsebinsko lepo vključen tudi v veliko monografijo Miha Maleš, slikajoči pesnik (v zbirki MK Album, ur. Breda Ilich Klančnik, 2017), ki je pokazala na Maleševo raznovrstno umetniško dejavnost, s katero se je in se ukvarja vrsta umetnostnih zgodovinarjev. Na dveh razstavah v Kamniku, naslovljenih Iz zbirke Mihe Maleša, je Lesar tega mnogostranskega ustvarjalca pokazal tudi kot umetnostnega zbiralca: leta 2007 je najprej predstavil dela domačih umetnikov, ki so se mu pokazala kot »prava paša za oči«, nato pa leta 2009 tudi dela tujih mojstrov. Ta Maleševa zbirka je bila zanj »svojevrstna priča umetnikove radoživosti, druženja z umetniki različnih dežel in narodnosti« ter prikaz njegovih osebnih stikov. Tako tematika kot analiza prikazanih del segata iz lokalnega okolja v širši umetnostni svet.

Čeprav mu visoke gore niso bile prav dostopne, se je Marko Lesar leta 2013 pri razstavi Moč gora (poimenovani po Cudermanovi sliki Alegorija planin) zbližal tudi s planinsko tematiko, povezano s Kamnikom, mestom s slikovito gorsko sceno. Na razstavi, ki jo je pripravil skupaj s kolegico Sašo Bučan, je prispeval svoj del zapisov o starejših upodobitvah planinskih motivov. S predstavitvijo Maleševih lesorezov škofov Tomaža Hrena in Antona Bonaventure Jegliča ter po grafični predlogi izdelanega portreta nadškofa Mihaela Brigida je sodeloval tudi pri velikem projektu Upodobitve ljubljanskih škofov (ur. Ana Lavrič s souredniki, 2007, str. 276–277, 322, 359). Pri razstavnem delu se je večkrat naslonil na tehnično pomoč svojih muzejskih kolegov, pri strokovni presoji umetnin pa je upošteval tudi mnenja drugih poznavalcev od akademika dr. Emilijana Cevca, dr. Mirka Juterška do kolegov v galerijah, muzejih in raziskovalnih inštitutih, posebej pomembno pa je bilo njegovo uspešno sodelovanje z leta 2022 umrlo Travico Maleš Grešak, hčerko umetnika, kot beremo v besedilu katalogov.

Včasih se je Marku zazdelo, da se v lokalnem muzeju ukvarja z bolj drobnimi temami. Kdaj pa kdaj je s težavo sprejemal svoje zdravstvene omejitve in si želel drugačnih razmer za življenje in delo, v katerih bi se lahko njegova nadarjenost in znanje bolj uveljavila. Kljub veliki želji za nadaljevanje študija mu je za to zmanjkalo energije. Ob tem pa smo se skupaj z njim radovali, da je v muzeju v Kamniku našel spodbudno vzdušje, prijateljsko ekipo in ugoden prostor za svoje umetnostnozgodovinsko delovanje, ki je poleg obravnave kamniških tem segalo tudi v širši prostor. Od pomembnih umetnostnih spomenikov na Kamniškem, ki so upravičeno pritegnili pozornost tudi drugih raziskovalcev, je Marko Lesar v samostojnih publikacijah predstavil umetnostno in kulturnozgodovinsko podobo dveh župnijskih cerkva: leta 2001 Mariji posvečeno kamniško cerkev na Šutni, povezano z delavnostjo, pobožnostjo in učenostjo tamkajšnjega župnika Maksimilijana Leopolda Raspa, in leta 2012 cerkev sv. Florijana v Trzinu. Ta se mu je »izkazala kot zanimiva in ne nepomembna cerkvena stavba«. Na zadnjih deset let Markovega dela je močno vplivala njegova bolezen, telesno je pešal in že pot na muzejske Zaprice nad Kamnikom je zanj postajala pravi podvig: delal je polovični delovni čas in se marca 2019 predčasno upokojil. Čeprav je upal, da bo lahko še kaj naredil na strokovnem področju, mu je to onemogočal vse slabši, na koncu le dvoodstotni vid. Zaradi težav z dihanjem je 22. decembra 2023 umrl v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru, od njega pa smo se poslovili dober teden zatem na Žalah v Ljubljani, tudi s toplo besedo brata in direktorice njegovega muzeja njemu v slovo (objavljeno na: https://www.muzej-kamnik-on.net/marku-lesarju-v-slovo/) Če nam od velikih načrtov uspe uresničiti vsaj nekaj, smo lahko veseli. In bera vsega, kar je z veseljem nad zgodovino in umetnostjo v iskanju lepote pri svojem delu zavzeto odkrival Marko Lesar, je vsebinsko bogata in ne prav majhna.