ILUSTRATOR IN LESOREZEC ELKO JUSTIN

Elko Justin je štiri desetletja deloval kot grafik (poklicni lesorezec – ksilograf) in ilustrator, pisec o kulturnozgodovinskih in umetnostnih temah ter zbiralec. Zato je skromna pozornost, ki so mu jo namenjali v pregledih slovenske likovne umetnosti, vsaj nenavadna.

Fran Šijanec ga je predstavil z naslednjimi besedami: »Elko Justin (1903), Repičev in Šantlov učenec, je obiskoval Drž. grafični zavod na Dunaju. Deluje v uporabni grafiki in v reportažni ilustraciji dnevnega tiska. Slovi kot poznavalec in ljubitelj domače bibliofilske in grafične stroke. Justinovi izvirni lesorezi in risbe v načinu starih mojstrov prikazujejo predvsem portrete slavnih mož (n. pr. Prešeren, Vega, vinjete). Bil je odlikovan v Los Angelesu (1931).«[1] Največ podatkov o Justinovem delovanju je navedeno v članku neznanega avtorja, objavljenem v reviji Domači prijatelj, in v predstavitvi Justina v Slovenskem biografskem leksikonu, vendar sta oba zapisa nastala na začetku njegove umetniške poti.[2] V Enciklopediji Slovenije je predstavljen z osnovnimi podatki in naslednjo opredelitvijo: »Bil je realist, v naslonu na tradicijo starih lesorezov je negoval linearno, historicistično občuteno, tehnično kultivirano, vendar šablonsko dekorativno risbo. Kot ilustrator je delal (tudi kolorirane) perorisbe, posebej vinjete, s katerimi je opremljal bibliofilske izdaje (A. Daudet, Pisma iz mojega mlina, 1938). Izdeloval je častne diplome, ekslibrise in osnutke za znamke. V zavzetosti za kulturno zgodovino je bil usmerjen posebej v prešernoslovje.«[3]

Grafik, risar in ilustrator Elko Justin doslej še ni bil deležen širšega biografskega zapisa. Pričujoči članek, ki je zasnovan kot poskus Justinove biografske skice, prinaša nekaj doslej neznanih dejstev o njegovem življenju in likovnem delovanju.

Gabriel (Elko) Justin je bil rojen 8. aprila 1903 v Ljubljani. Oče Simon Justin je bil ključavničarski mojster, mati Ana (dekliški priimek Gartner) je bila po rodu iz Trebnjega. Imel je sestro Anico.[4]

Ljudsko šolo in dva razreda realke (1916–1918) je obiskoval v Ljubljani. Po nasvetu prof. Antona Koželja je iz realke prestopil na ljubljansko Tehniško srednjo šolo (nekdanja Umetno-obrtna strokovna šola), na kateri je med letoma 1918 in 1921 obiskoval kiparski in rezbarski oddelek (prof. Alojzij Repič) in slikarski oddelek (prof. Saša Šantel). S štipendijo pokrajinske uprave se je jeseni 1921 vpisal na slikarsko akademijo na Dunaju, vendar jo je moral zaradi političnih dogodkov na Koroškem zapustiti. Začel je obiskovati zasebno umetnostno šolo Zu St. Anna (Kunstschule St. Anna, prof. Leopold Frölich). V letnem semestru 1922 je bil sprejet v drugi letnik dunajskega Državnega grafičnega zavoda (Staatliche Graphische Lehr- und Versuchanstalt). Do leta 1923 je kot redni slušatelj študiral slikarstvo v olju, akvarel, pastel in grafične tehnike (radiranka, bakrorez, litografija) pod vodstvom Sergiusa Hrubyja (1869–1943), Huberta Lande (1870–1938) in Erwina Puchingerja (1875–1944). Na predavanjih iz anatomije pri Hermannu Hellerju (1866–1949) je bil eden najboljših slušateljev, zato mu je profesor omogočil, da je obiskoval njegova predavanja iz anatomije na akademiji upodabljajočih umetnosti. Justin je obiskoval tudi večerne tečaje, ki jih je v Umetnoobrtnem muzeju vodil Josef Hoffmann (1870–1956), tečaj za fresko slikarstvo pri Hemplu in tečaj za dekoracijo in kaligrafijo pri Rudolfu von Larischu (1856–1934).[5] Leta 1923 je z državno podporo obiskal Berlin, Dresden in München. Hotel se je vpisati na likovno akademijo v Münchnu ali Firencah, vendar se mu ta želja ni uresničila. Leta 1924 se je zaposlil kot ilustrator in slikar pri dnevniku Jutro. 

Do ustanovitve klišarne Jugografika (1924) je Jutro večino ilustracij objavljalo v tehniki lesoreza.[6] Justin se je predano posvetil lesorezu (ksilografiji). »Študij starih lesorezov ga je kmalu odvrnil od zgolj ploskovne lesorezne tehnike. Začel je uporabljati vbadač ter se je z njegovo pomočjo izuril v našega najboljšega tehnika linearnega lesoreza,« piše Justinov srednješolski učitelj Saša Šantel.[7] Pisec v Slovenskem narodu je leta 1925 opozoril na njegovo tehnično spretnost, kajti Justin »z dletom ne reže samo, ampak riše«. »Justinova prednost je solidna risba in resnost. Hodi po potu umetnosti v ravni smeri ter skuša doseči uspeh s študiranjem narave, ne zmeneč se za modne ekstravagance, ki dandanes zapeljujejo žal marsikaterega nadarjenega mladeniča.«[8] 

Justin je ilustracije (lesoreze) izdeloval tudi za revijo Življenje in svet, tedensko ilustrirano prilogo Jutra. Občasno jih je objavljal v časniku Domovina in revijah Mladi junak, Prerod, Zdravje, Domači prijatelj, Zvonček, Naš rod idr. Z uveljavitvijo fotomehaničnih in drugih sodobnejših reprodukcijskih postopkov je dobil tudi možnost, da je časopise in revije krasil s perorisbami.[9]

Leta 1925 je deset lesorezov (Abesinec, Prijatelja, Očak, Glavar, Abesinski poglavar, Cheyenne, Starec, živalski motivi) in risbo z ogljem Avtoportret izdal na razglednicah.[10] Grafike je združeval tudi v manjše cikluse (mdr. Mrliči, 1924, Groza, 1926).[11] V tehniki lesoreza je izdeloval ekslibrise. Poleg lesoreza se je posvečal tudi perorisbi, in sicer je risal diplome, spominske listine in listine o častnem članstvu.[12] Nekateri lesorezi in perorisbe so kolorirani (npr. spominske diplome). V tehniki dvobarvnega linoreza je izdeloval plakate za filmske predstave. Iz njegove izjave za Jutro leta 1928, da bo slikal v olju, ko bo imel na razpolago modele,[13] lahko sklepamo, da se s slikarstvom v tem obdobju intenzivneje ni ukvarjal.

Saša Šantel omenja, da je Justin intenzivno študiral starejše mojstre reprodukcijske grafike. Med francoskimi, nizozemskimi, angleškimi in nemškimi lesorezci in ilustratorji naj bi nanj najbolj vplivali Honoré Daumier (1808–1879), Gustave Doré (1832–1883) in Frank Brangwyn (1867–1956).[14] Iz njegovih člankov o različnih umetnostnih temah izvemo, da je med drugim cenil Gustava Klimta (1862–1918), že zgoraj omenjenega Daumierja in Paula Gavarnija (1804–1866) ter grafike in risbe Augusta Rodina (1840–1917).[15]

Justin v prvem ustvarjalnem obdobju ni samo izdeloval lesoreznih in linoreznih matric, temveč je o teh grafičnih tehnikah tudi pisal. Lesorezu v funkciji revijalne ilustracije je pripisoval pomembno mesto. V prvem v nizu člankov o lesorezni tehniki, ki jih je leta 1929 objavil v »ilustrirani reviji za odraslo mladino« Naš obzor,[16] je poudaril: »V gigantskem razmahu tiskovne sile današnjega časa si želi čitatelj slik in ilustracij. Vsakdo pa hoče, da mu slika kar največ pove. Zato opažamo v svetovnih časopisih, naj bodo že dnevniki, tedniki ali mesečniki, katerih naklada se tiska v več sto tisoč izvodih, da je ilustracija na prvem mestu. Ilustracija ima namen vplivati na gledalca, da ga privabi kakor na primer rdeča cvetlica na pisanem polju metulja. Slika pa mora biti seveda lahko razumljiva in dobra. Vsemu temu, kar sem pravkar omenil, je zlasti z ilustrativnega, praktičnega in grafičnega stališča pri tisku najbližji lesorez.«[17]

Serijo člankov o tehniki lesoreza je opremil z okrog 50 lastnimi lesorezi, med katerimi so nazorne ilustracije manjšega formata. V člankih je izpostavil tudi več domačih in tujih grafikov tistega časa, med katerimi še posebej omenja učitelja na Tehniški srednji šoli Saša Šantla (1883–1945) kot začetnika umetniške grafike na Slovenskem, med tujimi pa Emila Orlika (1870–1932), Karla Stratila (1894–1963), Rudolfa Schiestla (1878–1931), Ludwiga Henricha Jungnickla (1881–1965), Maxa Buchererja (1883–1974), Williama Nicholsona (1872–1949), Felixa Vallotona (1865–1925) in Waltherja Klemma (1883–1957).[18] V zgodovinskem pregledu lesoreza opozarja tudi na vpliv japonskih lesorezcev.[19]

V izbor domačih likovnikov, ki jih je cenil Justin, so spadali tudi medaljer in kipar Anton Sever (1886–1965), slikarji Janez Wolf, Jurij Šubic (ciklus Raja za Stritarjev Zvon, 1878), Gvidon Birolla (ilustracije Oljki Simona Gregorčiča), Maksim Gaspari (ilustracije Desetega brata Josipa Jurčiča), Slavko Pengov, Hinko Smrekar in Ivan Vavpotič (ilustracije Desetega brata). O Vavpotičevih ilustracijah Jurčičevega Desetega brata (1944) je v Jutru napisal pohvalno oceno: »Nepozabna nam bo ostala grafična ubranost Vavpotičevih čustvenih potez in oblik, ki se prelivajo in spajajo z aristokratsko dovršenostjo in ki so kakor ukovane v prelepo preprosto domačnost Jurčičevega pripovedovanja.«[20]

Za osvetlitev Justinovih likovnih vzorov je zgovorna usoda njegovega prijateljstva z grafikom in slikarjem Mihom Malešem (1903–1987). Maleš piše, da se je z Justinom spoprijateljil v prvem letniku Tehniške srednje šole, tedaj je Justin obiskoval drugi letnik. Oba sta želela študirati na grafični šoli na Dunaju, a želja se je izpolnila le Justinu, ki je dobil obljubo redne mesečne podpore od rodoljuba Franceta Ogrina in Ivana Hribarja, Maleš pa se je septembra 1921 vpisal na zagrebško likovno akademijo. Vendar je Justin Maleša vabil na Dunaj, kamor sta skupaj odšla 13. januarja 1922. Maleš se je vpisal na šolo Zu St. Anna, Justin pa na Graphische Lehr- und Versuchanstalt. Stanovala sta skupaj, vendar se je na Dunaju njuno prijateljstvo razdrlo in Maleš se je vrnil na zagrebško akademijo. Na Maleševo željo sta drug drugemu vrnila pisma, ki sta si jih pošiljala. Maleš je ohranil samo nekaj Justinovih pisem.[21]

Maleš je Justina omenjal v svojih spominih, kjer mdr. piše, da je v času njunega skupnega bivanja na Dunaju poznal delo samo dveh slovenskih likovnih umetnikov. Dejansko pa menda slovenskih umetnikov ni cenil, poveličeval je samo nemške. »On me je vedno zavračal: 'E, kaj naši umetniki – nemški, nemški!' Meni je bila vedno tako priljubljena naša umetnost, da sva se še kasneje večkrat kregala radi tega. Na Dunaju je prišlo med nama parkrat hudo vprašanje radi Tratnika in Gasparija.«[22]

Maleš piše, da je Justin na Dunaju postajal iz dneva v dan bolj domišljav in učen v vseh stvareh. Pripovedoval je o Michelangelu, Franku Brangwynu in »druge čudne stvari«, pa tudi o literaturi je vedel veliko povedati. Zaradi tega sta se veliko prepirala. Justin je postal tudi sam »pisatelj«. Pisal je črtice o lakoti, prostitutkah itd. Maleša je opozarjal na anatomske in druge napake, ki so jih delali veliki umetniki.

Čeprav Maleš kot enega pomembnejših Justinovih vzornikov v tem obdobju omenja Michelangela, se v sklopu dosedanjih raziskav ni našla kakšna zanesljiva referenca glede Michelangelovega vpliva nanj.

»Njegov bog je Michelangelo – vsak večer, ko sva legla v posteljo in ugasnila petrolejko, ga je videl v kotu stoječega, v belo haljo oblečenega in z gnjusnim, nečistim obrazom … Roke je držal proti njemu … Take stvari mi je pripovedoval, da vidi – jaz nisem videl nič. Risal je vedno, prav vedno, če sva bila v kavarni, je risal akte po marmornatih mizah ali po časopisih – v biblioteki – doma in povsodi. Doma je po večini kopiral Michelangela, zdaj s svinčnikom, zdaj s tušem – raztrgal je vse sproti – komaj je narisal, je že raztrgal. Risar je vsekakor izboren. Ima pa tudi napako (moje mnenje): on riše po naravi akt, na primer, pa ne nariše tistega, kar je pred njim, ampak vse nekaj drugega – tistega, ki se ga je naučil pri Michelangelu in drugje.«

Maleš tudi omenja, da kolegi Mirko Šubic, Dragotin Poljanec in drugi Justina niso marali. Justina pa naj bi jezilo, ker je Maleš večkrat govoril s Franom Stiplovškom.[23]

Elko Justin se je leta 1923 začel udeleževati razstav. Leta 1926 se je na primer predstavil v Lvovu, na jugoslovanski razstavi grafik, akvarelov in risb v Rudolfinumu v Pragi in na razstavi jugoslovanske grafike v Umetnoobrtnem muzeju v Plznu (november 1926). Avgusta 1927 je razstavljal na Drugi mednarodni grafični razstavi v Firencah, novembra 1927 v Lizboni in Lodžu na Poljskem. Istega leta je sodeloval tudi na II. mednarodni razstavi lepih umetnosti na Reki, na jugoslovanski razstavi v Pragi, na VI. umetnostni razstavi v Novem Sadu in na II. velesejemski razstavi v Ljubljani.[24] Leta 1929 je razstavljal na Pomladanski razstavi jugoslovanske umetnosti v Beogradu (reprodukcijo njegovega lesoreza Kristus sta tedaj objavila beograjski Ilustrovani list in zagrebški Svijet)[25] in leta 1930 na jugoslovanski razstavi v Londonu.

France Stele je v oceni II. velesejemske razstave 1927 zapisal: »Elko Justin kaže tehnično spretnost in zanimivo obdelavo, notranje poglobljenih, samostojno zasnovanih del pa ni razstavil.«[26] Ante Gaber je v Slovenskem narodu v oceni Tretje umetnostne razstave v Jakopičevem paviljonu septembra 1933, na kateri je Justin razstavil sedem lesorezov (Osamljen, Mohamedanca, Puto, Wagner, Turgenjev, Prešeren, Poljub),[27] zapisal: »Elko Justin reže v les polževo ljubezen, velike može in ljubke otroške – pute. Kaj večjega bi še radi!«[28] 

Kolikor je mogoče presoditi, je bila tuja kritika Justinu bolj naklonjena od domače. »Kritika inozemskih listov priznava Justinu močan talent, opozarja na dekorativnost in na discipliniranost Justinovih del, povdarja dobro izražanje njegove individualnosti, čeprav imajo gotovi lesorezi na sebi nekaj Dürerjeve moči. Posebno pozornost so vzbujali njegovi lesorezi, s katerimi je pokazal vso svojo minuciozno tehnično rutino.«[29]

Sodeloval je tudi na razstavah Udruženja grafičkih umjetnika zagrebačkih i ljubljanskih (Društvo grafičnih umetnikov v Zagrebu in Ljubljani), katerega član je bil. Tako je konec leta 1927 razstavljal na društveni razstavi v Oficirskem domu v Zagrebu, leta 1929 pa je bil v društveni reviji Likovni umjetnik (Vjesnik za staleške interese likovnih umjetnika) objavljen njegov lesorez Hermafrodit.[30] Sodeloval je tudi na prvi razstavi slovanskega ekslibrisa, ki jo je društvo organiziralo v Narodnem muzeju v Zagrebu leta 1929. V katalogu društvene razstave v letu 1930 (podpredsednik društva je bil tedaj Hinko Smrekar, tajnik Slovenske sekcije pa Saša Šantel) je bil objavljen Justinov lesorez Pevec.

Nagrajen je bil na dveh mednarodnih razstavah ekslibrisa v tujini: na mednarodni razstavi v Los Angelesu maja 1931 je prejel priznanje za ekslibris M. D. Gjurić,[31] Justin in Tone Kralj sta bila z diplomo nagrajena tudi na razstavi ekslibrisov v Los Angelesu spomladi 1934.[32]

Justin je leta 1936 narisal ilustracije za basen Adama Milkoviča Šepavi petelin (objava 1937). Leta 1938 so nastale ilustracije za bibliofilsko izdajo Pisem iz mojega mlina Alphonsa Daudeta. Izdelane so bile po Justinovih enobarvnih risbah (risba s svinčnikom) ali koloriranih risbah. »Menda ni bila še nobena slovenska knjiga tako obilno opremljena z deli domačega umetnika,« poudarja urednik Jutra Božidar Borko (1896–1980).[36]

Leta 1946 je prispeval perorisbe za zbirko potopisov Prežihovega Voranca Borba na tujih tleh. Leta 1954 je narisal perorisbe za Balzacove Okrogle povesti, v katerih so objavljene hkrati z lesorezi, ki so jih po lesorezih Gustava Doréja izdelali francoski lesorezci.[44] Božidar Borko je v krajšem zapisu o Justinovi likovni opremi Balzacove knjige poudaril umetnikovo prizadevanje, da doseže stilno sorodnost z Doréjem in obenem ohrani značilnosti svojega sloga.[45]

Justin je leta 1959 sodeloval pri likovni zasnovi knjige Alphonsa Daudeta Zastavonoša in druge zgodbe.

Justin je večkrat pisal o Francetu Prešernu. Članke[46] je opremil z ilustracijami in faksimili rokopisov, ki jih je izdelal sam. Zbiral je dokumente, ki se nanašajo na Prešerna, hranil pesnikove rokopise ter znal tudi mojstrsko ponarejati Prešernovo pisavo. Miran Hladnik piše o njem kot o falsifikatorju Prešernovih rokopisov, vendar dodaja: »Pravzaprav Justin ni bil pravi ponarejevalec, bolj mu je šlo za literarno in likovno izrabo zanimive rokopisne snovi.«[47] Literarna zgodovina je do Justinovih prispevkov o Prešernu previdno zadržana. Članki imajo literarni značaj. Včasih so detektivsko napeti, pogosto so polni sentimentalnih zapletov, nekateri so prežeti z melanholičnim vzdušjem. Hladnik pri njih posebej opozarja na Justinovo »veselje do konstruiranja (izmišljanja) prešernoslovskih dejstev«.[48]

Justin v članku o Prešernovem Sonetnem vencu opisuje srečanje s skrivnostno žensko na nekdanjem pokopališču pri sv. Krištofu v Ljubljani. »Mrak se je spajal in zgoščeval vedno bolj z dnevno zemsko soparico, že so se kazali lunini obrisi skozi vejevje žalujke in večernica je že rahlo utripala v svojih žarečih odtenkih, ko se je tam od vhoda, iz mraku, izluščila sloka v črno zavita postava.« Ob Čopovem spomeniku je neznanka postala in položila k potemnelemu Prešernovemu besedilu epitafa mirtovo vejico. Na zapuščenem grobu je prižgala malo lojevko in položila cvet vrtnice. Ko je z levico nekoliko privzdignila pajčolan, je Justin spoznal, da gre za znano lepotico, oboževalko Prešerna in njegove dobe, ki je bila nekoč najlepši model in tiha ljubezen nekega slikarja. Lepotica je v svoji lasti imela droban zvezek, v katerem je bil tudi še neobjavljen Prešernov izvirnik. Ta zvezek je kasneje prešel v Justinove roke[49] in v njegovi zbirki – Justin je bil namreč zbiralec zgodovinskih in umetniških redkosti, umetnin, starin, zgodovinskih dokumentov in knjig[50] – zavzemal prav posebno mesto: »V življenju so trenutki, ko ne najdem za svojo bolest zemskega leka, takrat se zatečem v svoj tuskulum; najrajši, ko se mrači. Takrat postanejo vsi predmeti nejasni in zažive neko posebno življenje iz časov, v katerih so se spočeli. Tu hranim svojo zbirko; saj ni velika, zato pa izbrana in slehernega komada se drži košček mojega srca. Dragulj te zbirke je zame droban zvezek, nekdanja last one lepotice, ki sem jo srečal ob samotni uri na starem pokopališču. Po čudnih poteh in srečnem naključju je prišel ta zaklad slovenske besede z vso dragoceno vsebino v mojo posest.« V zvezku, ki naj bi imel naslov Discacciamento in ga je Justin pokazal samo prešernoslovcu dr. Avgustu Žigonu, so bili mdr. poskusni odtis portreta Matije Čopa z ročnimi pripisi, Illyrisches Blatt s Čopovimi lastnoročnimi popravki, »Gazele«, »Sonetni venec« s Prešernovim posvetilom in osnutek Prešernovega epitafa Čopu.[51] S Prešernom pa je Justina povezala še ena okoliščina: tako kot Prešernova hčerka Ernestina Jelovšek je tudi on umrl na pesnikov rojstni dan – 3. decembra 1966 v Gabrovcu (nekrolog mu je napisal prešernoslovec Anton Slodnjak).

Justin je zlasti v Jutru objavljal tudi članke o različnih umetnostnih temah, pod katere se je podpisoval »slikar-grafik«. Med zanimivejšimi je članek o najdbi Rembrandtove slike Snemanje s križa v Ljubljani marca 1939. Lastnik slike Calligiris, ki je bil znan le po priimku, jo je kupil od neke obubožane aristokratske družine v Lombardiji leta 1938. Slika je bila v slabem stanju, na nekaj mestih preslikana, prekrita s prahom je leta ležala na podstrešju. Calligiris je nameraval izrezati bolj ohranjene kose platna in jih porabiti za svoje namene. Matej Sternen ga je opozoril, da bi lahko šlo za avtentično Rembrandtovo delo, gotovo pa za delo, ki je nastalo v Rembrandtovi delavnici s sodelovanjem mojstrovih rok. Fotografije izrezov slike so pregledali jugoslovanski in mednarodni strokovnjaki. Ti so se strinjali s Sternenom. Sternen je sliko, ki je bila podobna grafiki z istim motivom, očistil in restavriral. Justin je napovedal, da bo Calligiris v začetku aprila 1939 v Jutru objavil čas in kraj, kjer si bo vsakdo lahko ogledal Rembrandtovo sliko, kar pa se najbrž ni zgodilo.[52]

Justin piše, da se je na Dunaju spoprijateljil s kopistom - ponarejevalcem Pietrom, ki je bil zaljubljen v Židinjo Sabino, vnukinjo dunajskega trgovca z umetninami in starinami. Pietro naj bi ponarejal iz ljubezni do Sabine in strastnega poželenja po mamilu. Justinu je pokazal tudi svojo ponarejevalsko delavnico in mu razkril nekaj postopkov za ponarejanje likovnih del in čipk. Sabinin ded je imel v trgovini približno dve tretjini dobro narejenih ponaredkov. Justin je v Pietrovi delavnici spoznal Edmunda Kavčiča iz Ljubljane, enega največjih slovenskih zbiralcev in poznavalcev umetnin. Kavčič mu je kasneje v Ljubljani povedal, kako so končali dunajski ponarejevalci: Sabina je napravila samomor, ded je od žalosti kmalu umrl, Pietrovo zadnje delo pa so bili ponaredki bankovcev neke mogočne države, kar je bilo tudi zanj usodno.[54]

Časnik Jutro pa je bil tudi prizorišče polemik in celo javnega spora med Justinom in Malešem, ki nista pozabila na medsebojna trenja iz časa skupnega bivanja na Dunaju. Tako sta se leta 1943 zapletla v javni prepir. Justin je opozoril na nekatere nesmisle v Maleševi reviji Umetnost (št. 7–9), Maleš pa mu je ostro odgovoril. Justin je nato Malešu očital, da je skušal vplivati na pisanje o izdajah njegove Bibliofilske založbe: »Bilo je to takrat, ko je 'nekdo' ves bled moledoval ob izidu 'neke' knjige, ki je bila seveda vse prej kakor pa 'bibliofilska', češ da bo v nasprotnem primeru finančno ruiniran.«[55] Prepir se je končal z Justinovo izjavo z dne 2. julija 1943: »Nepoučeni čitatelj bi si ob tem mojem članku utegnil misliti, da so bili moji očitki napram akad. slikarju g. Mihi Malešu resnični in utemeljeni. Ker pa nočem nikomur delati krivice ali škode, moram po pojasnilih, ki sem jih dobil v uredništvu 'Jutra', reči, da akad. slikar g. Miha Maleš ni nikoli vplival ali poskušal vplivati na kritike, ki jih je objavljalo 'Jutro' bodisi glede njegovih lastnih del ali pa od 'Bibliofilske založbe' izdanih knjig. Zahvaljujem se g. Mihi Malešu, da se je brez tožbe zadovoljil s takšnim mojim pojasnilom.«[56] Vmes, ko je tekla papirna bitka med umetnikoma, je Justin v Jutru objavil članek o posmrtni maski ministra dr. Alberta Kramerja, ki jo je posnel njegov nekdanji učitelj na Tehniški srednji šoli Anton Sever.[57] Maleš je Justinu v reviji Umetnost očital, da ni navedel virov, na katere se je skliceval, sam pa jih je našel v članku »Das letzte Gesicht« v Kölnische Zeitung 25. aprila 1943.[58]

Justinove članke je pogosto prevevalo melanholično-romantično vzdušje, ki zaznamuje tudi njegova likovna dela in s katerim lahko povežemo nekatere njegove lesoreze, ki so nastali pod vplivom simbolističnih zgledov.

 Čeprav seznam njegovih objav še ni popoln, velja opozoriti na nekatere: v Jutru je mdr. objavil članke o beneškem slikarstvu[59] in beneških slikarjih Tizianu,[60] Paolu Veroneseju ter Giovanniju Battisti Tiepolu;[61] v članku o francoskem kiparju Augustu Rodinu, litografiji in italijanskem slikarstvu je opozoril na napačno navajanje strokovnih terminov v nekem ljubljanskem dnevniku.[62] Pisal je npr. tudi o predavanju msgr. Viktorja Steske o baročnih in rokokojskih spomenikih v Ljubljani, o romarski cerkvi v Crngrobu in o slikarju Dušanu Petriču.[63] Napisal je daljše poročilo o razstavi klekljanih čipk (ob 20-letnici Državnega osrednjega zavoda za žensko domačo obrt v Ljubljani), pri čemer bi lahko opozorili na sorodnosti med strukturo čipk in Justinovo risbo.[64] Objavil je tudi odlomek iz spominov nekega slikarja Jena o porcelanastih figuricah italijanskih glumačev.[65] Po vojni je sodeloval s Slovenskim poročevalcem in Tovarišem, v katerih je objavil več prispevkov o umetnikih in umetnostnih spomenikih.[66]

Justin se je do risarske veščine dokopal s poglobljenim in sistematičnim študijem in vajo. Izhodišče njegovega likovnega izraza je bil realizem, ki je pogosto prehajal v stilizacijo, dekorativno oblikovanje in idealizacijo. Srečamo namige na starejša obdobja, ki so cenila umetniško grafiko (renesansa, barok, rokoko). Pozornost je namenjal tehnični izvedbi. Justin je pri lesorezih ekspresivne učinke, ki so prisotni v sami tehniki, povezoval z dekorativnostjo in kultiviranostjo. Vzporedne gravurne črte in druge sledi vreznih postopkov pri lesorezu so na lahkotnih perorisbah pridobile dekorativno slikovitost, v kateri je Milček Komelj zaslutil »pridih starinskega rokokoja«.[67]

Justin je zagovarjal likovno znanje in suverenost (poznavanje anatomije), saj resničen umetnik obvlada likovni jezik. Nasprotoval je diletantom, ki ne poznajo likovnih zakonitosti in tehnoloških postopkov, oziroma diletantizmu, »ki ga 'slučajni kritiki' z neokusnimi reklamami označujejo kot višek umetnosti«. Prepričan je bil, da marsikdo skriva svoje neznanje za oznako moderen, zato je zavračal moderne smeri, ki so sicer lahko podprte s strokovnimi utemeljitvami (»z najbolj zamotanimi besedami in neokusnimi stavki, ki so pa brez vsake stvarne podlage«). Pri tem pa je kritik lahko vsak, naj se razume na umetnost ali ne. »To je nekakšna povojna 'Judenkust',« je Justin poudaril leta 1928 v izjavi za časnik Slovenski narod.[68]

»Seveda mladi ženiji in umotvorniki sipljejo po kavarnah ogenj in žveplo na vse, kar je resnično in naravno. So proti gigantskim mojstrom umetnikom, njihova dela, pravijo, se morajo uničiti, muzeji porušiti; študija sploh ne pripoznajo – z druge strani pa razlagajo publiki, da so absolventi teh in teh šol, da so študirali tu in tam, v resnici je pa vse močno pretirano in deloma neresnično. V razstavi je polno slik, poleg slike dobiš par listov komentarja, ki ga moraš prečitati, ako hočeš razumeti moderno sliko, da ta slika ni repa, krompir ali celo fižol, ampak portret g. X. Kadar pa slučajno naletiš na razstavi na umetnika, ki je resničen, ki obvlada formo in lepo linijo, harmonijo barve in perspektive, boš čital drugi dan v 'kritiki', da to ni umetnik, ampak fotograf ali rokodelec. Vse to pa bo prešlo, zakaj umetnost ni moda: umetnost je samo ena in ta je resnična. Kdor je resničen umetnik, tistega bo narod pripoznal, kdor pa ne, ta bo poginil v pozabljenju, in to brez vsakih 'kritikov' in 'kritik'. Umetnik je del kulture svojega naroda. Njegova sveta dolžnost je, da kaže publiki vso lepoto narave, ne pa da jo bega ali se celo iz nje norčuje.«[69]

Nekoliko manj bojevito je Justinovo razmišljanje o umetniškem ustvarjanju v reviji Naš obzor leto dni pozneje:

»Na poseben način si umetnik ustvarja svoj svet, vsekakor pa po analogiji narave. Ob njeni strani in s pomočjo materiala in tehnike nastane umetniška oblika. V čim bolj naravnih linijah se ta oblika izraža, tem lepša je za oko. Kdor pa hoče ustvariti lepo in pravilno obliko, mora imeti poleg tehnike tudi teoretično znanje: anatomijo in oblike iz rastlinstva, perspektivo, senco in svetlobo, modelacijo in plastiko in, kar je tudi važno, komponiranje slike v prostoru. Jasno je, da umetnik ne sme kopirati narave, ampak mora podati izraz svojega hotenja, kadar gleda naravne oblike. V umetniški zgodovini starih mojstrov in genijev nam pričajo njih slike in risbe, da nas vodi vsaka umetnina k naravi, hkrati pa čutimo takratno umetnikovo hotenje in njegov duševni izraz. Kako nam koristi risanje in kam nas vodi spoznanje pravilne tehnike? Vsaka risba mora biti tehnično razumljiva in jasna, da jo z lahkoto občutimo in razumemo. Ne pa tako, kakor si misli in dela večina diletantov, ki zabrišejo z različnimi 'izmi' vsako jasnost in obliko.« Zato je bil Justin prepričan, da bodo modne struje, ki nimajo zdrave podlage, tiho izginile: »Le zdrava in krepka naravna forma in linija ima bodočnost v carstvu grafične umetnosti.«[70]

Takšni konservativni nazori Justinu med dobršnim delom umetniških sodobnikov niso prinesli priljubljenosti. Vendar niso bili osamljeni. Delil si jih je mdr. s slikarjem in publicistom Čorom Škodlarjem (1902–1996), ki je o Justinu zapisal: »Tudi najmanjše Justinovo delo ima njegove značilnosti: odlična dekorativna risba in poetična romantika v tehnično dovršeni izdelavi.«[71]

Justin je bil leta 1939 v časopisni polemiki zaradi fizičnega napada na skulpturo Franceta Kralja Priroda (umetni kamen, najbrž 1938) eden redkih piscev, ki so se postavili na Škodlarjevo stran. Kraljevo skulpturo je odkupila občina Ljubljana in jo dala maja 1939 postaviti na Muzejski trg. Po nenaklonjenem Škodlarjevem članku v časniku Jutro je kip postal tarča nasilnih dejanj. V časnikih se je razvila polemika med zagovorniki Franceta Kralja, osrednjega predstavnika ekspresionistične generacije v slovenski likovni umetnosti, in nasprotniki modernih umetniških smeri, pri katerih so opazne sorodnosti z uradno kulturno politiko Tretjega rajha, ki je moderne umetniške smeri označil za »izrojeno umetnost«. Napade na Kraljevo skulpturo je posredno podpiral tudi urednik Jutra Božidar Borko. Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Stane Mikuž (1913–1985) je v Domu in svetu objavil članek, v katerem je napade in uničeno Kraljevo skulpturo označil za vandalizem in barbarstvo.[72]

Ker je bil septembra 1939 Škodlar pri vojakih, se je na Mikužev članek odzval Elko Justin, ki je razhajanja med Mikuževim in Škodlarjevim kritičnim pogledom na Kraljevo plastiko pojasnjeval z različnimi pogledi na vlogo likovne kritike. Škodlarjeve kritike so poučne, vselej utemeljene, razumljive, »spisane tudi brez vsake učene in dolgovezne navlake tujk, kakor so sedaj v modi pri naših umetnostnih zgodovinarjih«. Naloga dobrega umetnostnega kritika je odkrivanje estetskih vrednot umetnin. Za slovensko umetnost še pomembnejšo nalogo opravlja kritik z opozarjanjem likovnega ustvarjalca na napake, saj ga na ta način »vodi k izboljšanju njegovega stvariteljskega duha – kajpak, če je razstavljalec sploh talentiran, saj je drugače sleherni trud zaman«. Justin se je opredelil tudi zoper »prijateljsko hvalisanje različnih diletantskih del, ki s slovensko umetnostjo nimajo prav nič skupnega«. Kraljeva plastika je poškodovana in z barvo zamazana, zato naj poklicani to »bedno stvar« odstranijo in na njeno mesto postavijo bronasti odlitek mladostnega dela kiparja Ivana Zajca Prestrašeni satir, je predlagal Justin.[73] Na Kraljevo plastiko na Muzejskem trgu je namigoval tudi v članku v Jutru, v katerem se je navduševal nad spomenikom Valentina Vodnika, delom Alojzija Gangla (leta 1939 je bila petdeseta obletnica njegovega odkritja): »Ravno s spomeniki se pri nas občutno greši, ko se pri njih odobritvi ali izbiri polaga premalo važnosti na nje. Saj se sedaj postavljajo pri nas v največji tišini in to celo kar čez noč različne upodobitve, ki v estetskem okusu res niso prvovrstne.« Odločevalci o spomeniških vprašanjih se lahko oprejo na strokovnjake, v primeru, če bi njihov okus odpovedal, pa lahko za nasvet prosijo mojstra, »ki je svetovnega slovesa in je ustvaril toliko čudovito lepih stvari v našem mestu«, je poudaril Justin, pri čemer je mislil na arhitekta Jožeta Plečnika.[74]

Med umetniki, ki jih je Justin posebej cenil zaradi njihove tehnične spretnosti in realističnega likovnega izraza, je bil tudi grafik in slikar Luigi Kasimir (1881–1962), ki je grafike tiskal v tehniki barvne jedkanice in akvatinte. Justin je v Jutru objavil oceno razstave Luigija Kasimirja in njegove soproge Tanne Hoernes Kasimir (1887–1972) v Jakopičevem paviljonu novembra 1935: »Brez dvoma je Kasimir, naš rojak iz Ptuja, velik umetnik, ki zasluži vso pozornost naših javnih in posebej še kulturnih predstavnikov. Je to svetovni mojster velikih kvalitet in eden prvih virtuozov jeklenega držala. Ni pa to mogoče eden onih vodilnih modnih strujarjev, ki se pojavljajo z bombastičnim pompom in reklamo, temveč mož širokega obzorja in močnega temperamenta. /.../Gotovo pa je, da se bodo našli tudi taki, ki mi bodo oporekali in trdili nasprotno, kar povem o njem. A eno je gotovo: ta mojster pozna tehnično plat svojega dela do zadnje potankosti. On obvladuje z neverjetno lahkoto vso obrt, katera je neobhodno potrebna za ustvaritev umetnine. Ne tako, kakor večina modnih strujarjev, ki jim je besedica 'moderen' samo koprena, pod katero skrivajo svoje neznanje o anatomiji, perspektivi, harmoniji barv itd.« Za Kasimirjevo soprogo Tanno Hoernes pa je napisal zgolj: »Je pridna in zelo poslušna učenka svojega moža, ki mu skuša slediti po njegovi čudoviti poti.«[75]

Elko Justin je ustvaril izjemno obsežen opus lesorezov, perorisb in drugih likovnih del. Vsaj kar zadeva lesorezno časopisno ilustracijo, v slovenskem prostoru ni imel tekmeca. Zanimiv je tudi zaradi svojega publicističnega delovanja in poskusov podajanja v prešernoslovje. Vprašanje, kaj je postopoma privedlo do manjše opaznosti Justinovega dela po njegovi smrti, pričujoči prispevek pušča odprto. Zagotovo pa je povezano tudi z njegovim nasprotovanjem modernim likovnim usmeritvam in zagovarjanjem tradicionalnih likovnih tehnik in realističnega izraza.

OPOMBE IN VIRI

1 Fran ŠIJANEC, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961, str. 142

2 Podatki iz članka Slikar-grafik E. Justin (Domači prijatelj, 2/3, 1928, str. 71–73) in gesla (Justin Gabriel (Elko), Slovenski biografski leksikon, 3. zvezek Hinter-Kocen, Ljubljana 1928, str. 418–419) so vključeni v pričujoči prispevek, zato jih na tem mestu posebej ne navajam.

3 Milček KOMELJ, Justin, Gabrijel (Elko), Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1990, str. 360.

4 Anica je bilo ime tudi Justinovi soprogi (dekliški priimek Novak). Iz Ljubljane. Smrt blage matere, Jutro, 18/46, 1937, str. 4; Osmrtnica Ane Justin, roj. Gartner, Jutro, 18/46, 1937, str. 7.

5 Slikar-grafik E. Justin, Domači prijatelj, 2/3, 1928, str. 71–72.

6 Justinovi lesorezi, Jutro, 6/236, 1925, str. 6. Pred Justinom sta za časnik Jutro svoje risbe na lesorezne plošče prenašala Božidar Jakac in Rajko Šubic. Saša ŠANTEL, Elko Justin kot ilustrator, Jutro, 19/221, 1938, str. 7.

7 ŠANTEL 1938 (op. 6), str. 7.

8 Lesorezi Elka Justina, Slovenski narod, 58/225, 1925, str. 3.

9 Č. Š. [Čoro ŠKODLAR], Elko Justin, Delo, 15/96, 1973, str. 5.

10 Lesorezi Elka Justina 1925 (op. 8), str. 3.

11 Posamezni lesorezi iz obeh ciklusov so objavljeni v reviji Domači prijatelj (1/4, 5–6, 1927).

12 Justinova umetnina, dar viškega Sokola, Jutro, 16/189, 1935, str. 3.

13 Kaj delajo in snujejo naši umetniki, Slovenski narod, 61/159, 1928, str. 3.

14 ŠANTEL 1938 (op. 6), str. 7.

15 Elko JUSTIN, Zgrešeno poročanjeᐃ35Jutro36ᐃ32 (št. 192a), 1942, str. 4.

16 Elko JUSTIN, Orig-lesorez, Naš obzor, 1/5, 1929, str. 79; 1/6-7, 1929, str. 104–105; 1/8, 1929, str. 118–120; 1/10-11, 1929, str. 159–161; 1/12, 1929, str. 187–188; 2/3, 1930, str. 68–69; 2/5-6, 1930, str. 108–109; 2/10, 1930, str. 161–162.

17 Elko JUSTIN, Orig-lesorez, Naš obzor, 1/5, 1929, str. 79.

18 Elko JUSTIN, Orig-lesorez, Naš obzor, 1/8, 1929, str. 119.

19 Elko JUSTIN, Orig-lesorez, Naš obzor, 1/6–7, 1929, str. 105.

20 Elko JUSTIN, 'Deseti brat' v novi obliki in novi lepoti, Jutro, 24/240, 1944, str. 3.

21 Dvoje Justinovih pisem Malešu je reproduciranih v Maleševi monografiji Miha Maleš, slikajoči pesnik (ur. Nela Malečkar), Ljubljana 2017, str. 21–23.

22 Miha MALEŠ, Moje življenje izza rajnih let (1923), Miha Maleš, slikajoči pesnik (ur. Nela Malečkar), Ljubljana 2017, str. 12.

23 MALEŠ 2017 (op. 22), str. 21.

24 Slovenski grafiki na umetnostnih razstavah v Novem Sadu, Firenzi in Reki, Jutro, 8/179, 1927, str. 11.

25 Lesorez 'Krist', Jutro, 10/129, 1929, str. 3.

26 France STELE, Umetniško življenje v letu 1927, Dom in svet, 41/3, 1928, str. 90.

27 Razstava slik in kipov slovenskih umetnikov (katalog), 3. 9.–17. 9. 1933, Jakopičev paviljon, Ljubljana 1933, str. 4–5.

28 Ante GABER, Razstava v Jakopičevem paviljonu, Slovenski narod, 66/212, 1933, str. 3.

29 Slikar-grafik E. Justin 1928 (op. 5), str. 72.

30 Likovni umjetnik, Jutro, 10/118, 1929, str. 3.

31 Odlikovanje grafika E. Justina, Jutro, 12/128, 1931, str. 6.

32 Uspeh naših grafikov v Ameriki, Slovenski narod, 67/74, 1934, str. 11.

33 Josip Ribičič – E. Justin: Miškolin, Jutro, 12/143, 1931, str. 3.

34 Vesela knjiga, Slovenski narod, 64/137, 1931, str. 2.

35 Albert ŽERJAV, Redne in izredne publikacije Mladinske Matice v letu 1931, Odmevi slovanskega sveta, 2/2, 1932, str. 104.

36 -o. [Božidar BORKO], Daudetova 'Pisma iz mojega mlina, Jutro, 19/218, 1938, str. 7.

37 Kaj delajo in snujejo naši umetniki 1928 (op. 13), str. 3.

38 Ilka VAŠTE, Podobe iz mojega življenja, Ljubljana 1964, str. 163.

39 -o. [Božidar BORKO], Ilka Vaštetova 'Roman o Prešernu', Jutro, 18/134, 1937, str. 7.

40 Elko JUSTIN, Máchov 'Maj' z ilustracijami M. Maleša, Jutro, 20/250, 1939, str. 3.

41 Damir GLOBOČNIK, Prešeren in likovna umetnost, Celje, Celovec in Gorica 2005, str. 324–326.

42 Elko JUSTIN, Vršac našega Olimpa, Jutro, 22/34, 1941, str. 3.

43 td. [Tine DEBELJAK], Bekšev Sonetni venec, Slovenec, 72/39, 1944, str. 2.

44 Justin je o Doréju zapisal: »Z igrajočo lahkoto je risal s črtnikom ali kredo. On je bil imeniten risar, romantik z gigantsko fantazijo in nenavadno duhovitostjo. /.../ On sam bi pa ne bil mogel zmagati takega odgovornega dela (preko 10.000 ilustracij), zato je imel okoli sebe zbran cel krog xilografov=lesorezov. To so bili rokodelci, ki so izrezovali njegove risbe na lesu do najmanjše podrobnosti. Zato se tudi opaža na njegovih risbah, da je plošče risal isti mojster, rezalo pa več xilografov, ki so si bili v tehniki precej različni. Te risbe nam posebno živo pričajo, kako je, kakor sem že omenil, potrebno, da sta rokodelec in mojster ena in ista oseba.« Elko JUSTIN, Orig-lesorez, Naš obzor, 1929, 1/10–11, str. 159–160.

45 »Pri Justinovih ilustracijah za 'Okrogle povesti', vinjetah in inicialkah, je značilno, da skuša ilustrator doseči stilno sorodnost z Doréjem, ne da bi se odpovedal svojim že znanim ilustrativnim prijemom, ki razodevajo izrazito osebno noto. Justin si prizadeva, da – prav kakor njegov vzornik Doré – pronikne v duha francoske starine in poda z umetniškim vživetjem v miniaturni risbi avtentično ozračje Balzacovih zgodb. Zlasti v ornamentih kaže prizadevanje po povsem novem in samosvojem izrazu. Značilni so tudi njegovi prispevki k Balzacovi ikonografiji.« Božidar BORKO, Reklamni list za Balzacove Okrogle povesti, Ljubljana 1954, str. 6–7.

46 Dr. Prešerin, 'vzdignite me, zadušiti me hoče', Jutro, ponedeljska izdaja, 20/6 (31a), 1939, str. 3; 100 let nazaj: France Prešeren na dobrodelnem plesu, Jutro, 20/25, 1939, str. 3; Prešernova?, Jutro, 21/28, 1940, str. 5; Ob 91. obletnici Prešernove smrti, Jutro, 21/31, 1940, str. 3; Ob Prešernovem Sonetnem vencu, Jutro, ponedeljska izdaja, 21/9 (46a), 1940, str. 3–4; Kaj je z novo odkrito Prešernovo listino v Ameriki?, Jutro, ponedeljska izdaja, 21/43 (246a), 1940, str. 3 in 44 (252a), 1940, str. 3; Kako je nastala Blasnikova faksimilirana izdaja Prešernovega cenzurnega rokopisa, Jutro, ponedeljska izdaja, 21/282a, 1940, str. 3, 288a, 1940, str. 3, 294a, 1940, str. 3; Vršac našega Olimpa 1941 (op. 42), str. 3; Prešernova neznana prijateljica, Jutro, ponedeljska izdaja, 10/41 (245a), str. 4 in 42 (251a), 1942, str. 4; Prešernova oporoka 6. februarja 1849, Jutro, ponedeljska izdaja, 11/11 (60a), str. 4 in 12 (65a), str. 3; Dr. Preshernov Sonetni venez in Gasele, Razglednik Jutra, 1/1, 1943, str. 147–160; Prešernova smrt, Tovariš, 5/6, 1949, str. 120; Prešeren in Langus. O življenju in smrti velikega pesnika, Tovariš, 7, 1950, str. 109–110; Ob Prešernovi 150-letnici, Tovariš, 6/40, 1950, str. 644; Prešernova bolečina, Slovenski poročevalec, 13/35, 1952, str. 6. Justin je več člankov posvetil tudi Matiji Čopu: Matiju Zhópu, ki spi v presgódnim gróbi …, Slovenski narod, 75/228, 234, 240, 250, 251, 252, 253, 40 (ponedeljska izdaja), 1943. Besedilo o Matiju Čopu je začel pripravljati 6. julija 1943 (ob obletnici Čopove smrti). Nekatere odlomke je priredil iz neobjavljenega rokopisa »Kaj je s Prešernovo literarno zapuščino«. Dopolnjen Justinov spis o Matiji Čopu naj bi predvidoma na začetku leta 1944 izšel v manjši nakladi v manjši knjižici (Matiju Zhópu, ki spi v presgódnim gróbi …, Slovenski narod, 75/253, 1943, str. 5).

47 Miran HLADNIK, Zgodbe Prešernovih rokopisov, Slavistična revija, 64/3, 2016, str. 235.

48 HLADNIK 2016 (op. 47), str. 226 in 235.

49 JUSTIN, Ob Prešernovem Sonetnem vencu, 1940 (op. 46), str. 3.

50 Justinova zapuščina je ohranjena v Rokopisnem oddelku NUK in vsebuje natančna poročila o pridobitvi raritet.

51 JUSTIN, Ob Prešernovem Sonetnem vencu 1940 (op. 46), str. 3. Discacciamento – po knjižici o abecedni vojni Nuovo discacciamento di lettere inutili, das ist: Slowenischer ABC-Krieg, ki jo je leta 1833 pripravil Matija Čop.

52 Elko JUSTIN, Pravi Rembrandt v Ljubljani?, Jutro, ponedeljska izdaja, 10/12 (67a), 1939, str. 3.

53 Elko JUSTIN, Pazi-falzifikat!, Jutro, ponedeljska izdaja, 11/18 (98a), 1940, str. 3–4.

54 Elko JUSTIN, Pazi-falzifikat!, Jutro, ponedeljska izdaja, 11/19 (103a), 1940, str. 3.

55 Elko JUSTIN, Izjavljam in zavračam!, Jutro, 23/104, 1943, str. 4.

56 Elko JUSTIN, Izjavljam in zavračam, Jutro, 23/146, 1943, str. 4.

57 Elko JUSTIN, Doktorja Kramerja poslednji obraz, Jutro, ponedeljska izdaja, 11/25 (137a), 1943, str. 4, in 11/26 (142a), 1943, str. 4. Justin je bil nekaj časa lastnik posmrtne maske Ivana Cankarja. Dimitrij KEBE, Častni meščan Ljubljane Švabić odgovoren za smrt Ivana Cankarja, https://casnik.si/ustni-kot-slikovni-dokazi-da-je-bil-ivan-cankar-umorjen/ (10. 1. 2024). Gasilska četa Ljubljana-Barje je leta 1934 ministru dr. Kramerju poklonila diplomo, s katero ga je imenovala za svojega častnega člana. Diploma je bila, podobno kot več diplom, ki jih je izdelal Justin, razstavljena v izložbi Tiskovne zadruge. »Na levem listu je zaščitnik gasilcev sv. Florijan v baročni zasnovi, na desnem pa je grafično prav okusno zasnovano posvetilo z vinjeto mostiščarske naselbine z ljubljanskim in gasilskim grbom. Oba lista sta v načinu starih listin povezana z rdečim trakom.« (Novo delo slikarja grafika Justina, Jutro, 15/109, 1934, str. 3).

58 Gospod Elko Justin, Umetnost, 7/10–12, 1942–1943, str. 196; V naši reviji št. 10–12, Umetnost, 8/4–6, 1944, str. 96.

59 Elko JUSTIN, V beneških palačah, Jutro, 16/244, 1935, str. 3.

60 Elko JUSTIN, Tizianova razstava v Benetkah, Jutro, 16/ 245, 1935, str. 7.

61 Elko JUSTIN, Paolo Veronese, Jutro, ponedeljska izdaja, 10/26 (št. 151a), 1939, str. 6; Elko JUSTIN, Tiepolo. Zanimivosti po neobjavljenih zapiskih, Jutro, ponedeljska izdaja, 11/26 (157a), 1941, str. 4.

62 JUSTIN 1942 (op. 15), str. 4.

63 Elko JUSTIN, Med ljubljanskimi umetninami, Jutro, 13/254, 1932, str. 4; Elko JUSTIN, Spomeniki srednjega veka v Crngrobu, Jutro, 16/220, 1935, str. 5; Elko JUSTIN, Slike Dušana Petriča, Jutro, 21/35, 1940, str. 3.

64 Elko JUSTIN, Pismo o razstavi ročnih umetnin naših kmetskih deklet, Jutro, 20/296, 1939, str. 3; Elko JUSTIN, Ob malih umotvorih slovenskih deklet, Jutro, 20/297, 1939, str. 3.

65 Elko JUSTIN, Legenda o petorici italijanskih glumačev, Jutro, ponedeljska izdaja, 11/18 (112a), 1941, str. 4. Umirajoči prijatelj slikar Jen je Justinu tri dni pred smrtjo izročil skrinjico s spomini na svojo ljubezen. Jen se je zaljubil v hčerko trgovca z antikvitetami, ki jo je spoznal na umetniškem potovanju po Italiji (na ogledu Veronesejeve razstave v Benetkah). V skrinjici so bili različni spisi in beležke, notni rokopisi, porcelanasta figurica pevca iz serije italijanskih glumačev, ruta iz kašmirja, s katero je beneška lepotica zakrivala svojo zakrnelo levo roko, in sporočilo o smrti Jenove ljubezni.

66 Justin je v Tovarišu objavil več prispevkov o slovenskih umetnikih: Hinko Smrekar in njegove podobe: odlomek iz zapiskov o pokojnem umetniku in njegovem ustvarjanju, Tovariš, 4/41, 1948, str. 970–972; Jurija Šubica življenje in delo: drobne opombe in pojasnila k našim podobam, Tovariš, 4/42, 1948, str. 994–996; Spomini in delo kiparja Ivana Zajca, Tovariš, 5/12, 1949, str. 222; Umetnik Rihard Jakopič, Tovariš, 5/14, 1949, str. 264; Matej Sternen nas je zapustil, Tovariš, 5/28, 1949, str. 484; Spomini na Petra Lobodo, Tovariš, 8/12, 1952, str. 192; Ljubljanski grad: drobni zapiski o nastanku gradu in njegovem mestu iz pradavnine do danes, Tovariš, 2/11, 1946, str. 8–9, 2/12, 1946, str. 8–9; Staroslovenska grobišča v Ljubljani, Tovariš, 4/39, 1948, str. 926; Iz zgodovine mesta Ljubljana: opombe o zgodovinsko-umetnostnih spomenikih, Tovariš, 4/44, 1948, str. 1044; Ivan Cankar, Tovariš, 5/49, 1949, str. 820; Kulturni spomenik mesta Kranja, Tovariš, 4/52, 1948, str. 1238 (o preureditvi kranjskega pokopališča v park lepote in miru); Navje, Tovariš, 5/35, 1949, str. 596; France Kidrič, Tovariš, 6/17, 1950, str. 276; Sadnikarjev muzej: drobni doneski o slovenskem zbirateljstvu, Tovariš, 6/25, 1950, str. 404; Kako je z ljubljanskimi kulturnimi spomeniki, Slovenski poročevalec, 12/138, 1951, str. 4. O Ivanu Zajcu je napisal članek tudi za časopis Slovenski poročevalec: 80-letnica kiparja Ivana Zajca, Slovenski poročevalec, 10/164, 1949, str. 2.

67 Milček KOMELJ, Justinove ilustracije Romana o Prešernu, v: Ilka Vašte, Roman o Prešernu, Ljubljana 2000, str. 391.

68 Judenkust: nem. Jüdische Kunst, judovska oziroma židovska umetnost. Stavek v Justinovem odgovoru na anketo Slovenskega naroda »Kaj delajo in snujejo naši umetniki« je nedvomna antisemitistična izjava, čeprav je morda nastal na podlagi stereotipnih predstav o židovstvu oziroma židovski umetnosti. Kaj delajo in snujejo naši umetniki 1928 (op. 13), str. 3.

69 Kaj delajo in snujejo naši umetniki 1928 (op. 13), str. 3.

70 Elko JUSTIN, Orig-lesorez, Naš obzor, 1/8, 1929, str. 118.

71 Č. Š. [Čoro ŠKODLAR] 1973 (op. 9), str. 5.

72 Za napade na Kraljevo skulpturo Priroda oziroma Simbol slovenske žene gl.: Stane MIKUŽ, Razbita plastika na Muzejskem trgu ali kulturna Ljubljana, Dom in svet, 51/7, 1939, str. 428–432; Špelca ČOPIČ, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000 (M'ars, 5), str. 363–364; Igor KRANJC, France Kralj, Ljubljana 2001, str. 121; Damir GLOBOČNIK, Spomeniška afera na Muzejskem trgu v Ljubljani, Zgodovina za vse. Vse za zgodovino, 26/2, 2019, str. 42–68.

73 Elko JUSTIN, K vprašanju naše umetnostne kritike ali primer Č. Škodlarja, Jutro, 20/225, 1939, str. 9.

74 Elko JUSTIN, Petdesetletnica Vodnikovega spomenika – Ganglovega umotvora, Jutro, 20/ 152, 1939, str. 3.

75 Elko JUSTIN, Luigi Kasimir razstavlja, Jutro, 16/284, 1935, str. 7.