Razprave
Obsežna knjiga Slišati tišino. Družine Oblak, Dobovišek in Konte v družbeno-zgodovinskem ogledalu 19. in 20. stoletja, ki je v drugi polovici leta 2025 izšla pri Založbi ZRC, izdajatelj knjige pa je Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU (UIFS), je izjemno delo z več vidikov. Vsebinsko se osredotoča na predstavitev družin Oblak, Dobovišek in Konte in njihove člane postavlja v širok družbeno-zgodovinski kontekst 19. in 20. stoletja. Z vpeljavo sheme opredelitve družbenega potenciala družin metodološko predstavlja prelomno novost. Omogoča namreč sistematičen vpogled v obravnavani čas in prostor s perspektive tako imenovanega malega, navadnega človeka in njegove vpetosti v različne družinske in družbene kontekste. To pred nami po eni strani izrisuje življenjske usode obravnavanih oseb, po drugi strani pa hkrati nudi širšo sliko časa in družbenih razmer, v katerih so te osebe živele in delovale. Mikrozgodovina izbranih posameznikov je, kot bralec spoznava med branjem knjige, v resnici makrozgodovina obravnavanega časa in prostora. Monografija je tako predstavitev izbranih oseb in hkrati svojevrsten portret časa in prostora. Knjiga pa je posebna tudi z vidika samega oblikovanja. A o vsem tem več v nadaljevanju. Umetnostna kronika namreč prinaša na tem mestu zapis pogovora o knjigi, ki je potekal 27. novembra 2025 na Glavnem odru 41. Slovenskega knjižnega sejma. Pogovor z avtorico monografije dr. Barbaro Vodopivec in urednikom monografije izr. prof. dr. Francijem Lazarinijem je vodila izr. prof. dr. Mija Oter Gorenčič.[1]
Začela bi kar pri tebi, Barbara, in bi te najprej prosila, ali nam lahko za začetek orišeš ozadje nastanka te imenitne monografije. Kako je sploh prišlo do te raziskave? Kdo je bil njen pobudnik in zakaj?
Pobudnica raziskave je bila družina, natančneje eden od članov družine Konte. Predzgodovina vsega skupaj pa je evropski projekt Ustvarjalnost žensk od modernizma dalje (MoMoWo), ki smo ga izvajali na UIFS in v okviru katerega smo iskali pionirke poklicev, ki so v začetku 20. stoletja veljali za pretežno moške, kot so arhitektura, gradbeništvo, oblikovanje. Sama sem raziskovala življenje in delo Sonje Lapajne Oblak, prve ženske, ki je leta 1932 diplomirala iz gradbeništva na takratni Tehniški fakulteti v Ljubljani. Ko smo pionirke predstavili na razstavi in v katalogu, je omenjeni član družine, ki, mimogrede, ne želi biti poimensko naveden, Sonjo prepoznal kot sorodnico in se povezal z mano in inštitutom. Povedal mi je, da že dlje časa razmišlja o raziskavi lastne družinske zgodovine, osnovni motiv pa mu predstavlja vprašanje, kaj se je zgodilo na ozemlju nekdanje monarhije in Jugoslavije, da od družin, ki so se tu uveljavile v 19. in prvi polovici 20. stoletja, si prizadevale za izobrazbo in uspeh, danes ni ostalo praktično nič; zgolj nepovezani posamezniki. To ga je še toliko bolj vznemirjalo, ker je situacijo primerjal z močnimi družinami v tujini, zlasti v zahodni Evropi. Kam je izginil ves potencial, ki so ga družine pri nas gradile desetletja, in zakaj? Hkrati je bila zanj motivacija tudi povsem osebne narave. Želel je razumeti lastno zgodbo ter jo predati potomcem. Dodatni motiv pa je bila tudi želja prispevati k razumevanju našega prostora in njegove polpretekle zgodovine. Ob tem mi je omenil nekaj zanimivih drobcev širše družinske zgodovine, ki so se zdeli nadvse zanimivi in ki so kazali, da je bila njegova družina na tak ali drugačen način prisotna pri skoraj vseh večjih dogodkih preteklih 150 let. Dovolj, da sem postala radovedna.
Gre torej res za izjemno ozadje nastanka te knjige: za znanstvene raziskave zainteresirana družina je pristopila k raziskovalni instituciji z željo, da se o njeni rodbini opravi akademska študija, ki jo je bila pripravljena tudi financirati. Pobudnica in sofinancerka knjige je bila torej družina Konte, že iz samega podnaslova pa izvemo, da knjiga obravnava tri družine. Barbara, zakaj tri družine in kolikšno je število vseh oseb, ki si jih obravnavala in vključila v monografijo?
Radovednost se je kmalu prelevila v velik izziv; pogovori o izvedbi projekta med družino ter UIFS in ZRC SAZU, ki sta se s takšnim sodelovanjem srečala prvič, so potekali kar eno leto. Projekt je bilo treba zastaviti tako, da bi izpolnil pričakovanja družine, bi bil izvedljiv in bi, nenazadnje, tudi zame predstavljal dovolj močno motivacijo. Morala sem si odgovoriti na vprašanje, zakaj bi raziskovala družino, s katero nisem sorodstveno povezana. Zelo me je privlačil izziv razbiranja družinskih mitov in preverljivih dejstev. Kaj od tistega, kar živi v družinskem spominu, je bilo res, kaj pa se je s prenosom skozi čas in prostor spremenilo, dopolnilo ali morda pozabilo. Motiv sem nato našla v širši zastavitvi raziskave in v tem, da bi rezultati predstavljali tudi metodološki prispevek k zgodovinopisju. Najprej pa je bilo treba določiti časovni in prostorski okvir. Ker je bil prvi sorodnik, ki mi ga je predstavil naročnik projekta, Augustin Oblak, rojen leta 1867, nato Knafljev štipendist in sodnik v Bosni in Hercegovini, se je zdel kot idealen začetnik raziskave. Izhajal je iz kmečkega zaledja domačije Kralovše na Vrhniki, se z izobrazbo povzpel med meščanstvo in živel v družinskem spominu kot sodnik v procesu proti Gavrilu Principu in Mladi Bosni. Njegovih šest otrok se je tako ali drugače srečevalo zlasti z represivnimi ukrepi različnih sistemov 20. stoletja. Najmlajša hči Neda Oblak se je poročila z Alfonzom Doboviškom in tako povezala obe družini, njuna hči Breda pa se je poročila z Janezom Kontejem ter v zgodbo pritegnila tudi to družino. Tako Doboviški kot Konteji so bili povezani z dogajanji, pomembnimi za naš prostor, kot na primer z OF in internacijami v različna koncentracijska taborišča. Vse to je bilo dovolj, da smo časovni lok raziskave raztegnili na stoletje in pol ter na prostor avstro-ogrske monarhije in nekdanje Jugoslavije. Kot nosilne osebe smo določili Augustina Oblaka ter brata Ivana in Vilibalda Konteja, ob njih pa smo bolj ali manj podrobno predstavili več kot 30 oseb. Skupaj je raziskava zajela več kot 150 oseb, ki so predstavljene v rodovnikih treh družin, sestavljenih prav v okviru tega projekta.
Začela bi kar pri tebi, Barbara, in bi te najprej prosila, ali nam lahko za začetek orišeš ozadje nastanka te imenitne monografije. Kako je sploh prišlo do te raziskave? Kdo je bil njen pobudnik in zakaj?
Pobudnica raziskave je bila družina, natančneje eden od članov družine Konte. Predzgodovina vsega skupaj pa je evropski projekt Ustvarjalnost žensk od modernizma dalje (MoMoWo), ki smo ga izvajali na UIFS in v okviru katerega smo iskali pionirke poklicev, ki so v začetku 20. stoletja veljali za pretežno moške, kot so arhitektura, gradbeništvo, oblikovanje. Sama sem raziskovala življenje in delo Sonje Lapajne Oblak, prve ženske, ki je leta 1932 diplomirala iz gradbeništva na takratni Tehniški fakulteti v Ljubljani. Ko smo pionirke predstavili na razstavi in v katalogu, je omenjeni član družine, ki, mimogrede, ne želi biti poimensko naveden, Sonjo prepoznal kot sorodnico in se povezal z mano in inštitutom. Povedal mi je, da že dlje časa razmišlja o raziskavi lastne družinske zgodovine, osnovni motiv pa mu predstavlja vprašanje, kaj se je zgodilo na ozemlju nekdanje monarhije in Jugoslavije, da od družin, ki so se tu uveljavile v 19. in prvi polovici 20. stoletja, si prizadevale za izobrazbo in uspeh, danes ni ostalo praktično nič; zgolj nepovezani posamezniki. To ga je še toliko bolj vznemirjalo, ker je situacijo primerjal z močnimi družinami v tujini, zlasti v zahodni Evropi. Kam je izginil ves potencial, ki so ga družine pri nas gradile desetletja, in zakaj? Hkrati je bila zanj motivacija tudi povsem osebne narave. Želel je razumeti lastno zgodbo ter jo predati potomcem. Dodatni motiv pa je bila tudi želja prispevati k razumevanju našega prostora in njegove polpretekle zgodovine. Ob tem mi je omenil nekaj zanimivih drobcev širše družinske zgodovine, ki so se zdeli nadvse zanimivi in ki so kazali, da je bila njegova družina na tak ali drugačen način prisotna pri skoraj vseh večjih dogodkih preteklih 150 let. Dovolj, da sem postala radovedna.
Gre torej res za izjemno ozadje nastanka te knjige: za znanstvene raziskave zainteresirana družina je pristopila k raziskovalni instituciji z željo, da se o njeni rodbini opravi akademska študija, ki jo je bila pripravljena tudi financirati. Pobudnica in sofinancerka knjige je bila torej družina Konte, že iz samega podnaslova pa izvemo, da knjiga obravnava tri družine. Barbara, zakaj tri družine in kolikšno je število vseh oseb, ki si jih obravnavala in vključila v monografijo?
Radovednost se je kmalu prelevila v velik izziv; pogovori o izvedbi projekta med družino ter UIFS in ZRC SAZU, ki sta se s takšnim sodelovanjem srečala prvič, so potekali kar eno leto. Projekt je bilo treba zastaviti tako, da bi izpolnil pričakovanja družine, bi bil izvedljiv in bi, nenazadnje, tudi zame predstavljal dovolj močno motivacijo. Morala sem si odgovoriti na vprašanje, zakaj bi raziskovala družino, s katero nisem sorodstveno povezana. Zelo me je privlačil izziv razbiranja družinskih mitov in preverljivih dejstev. Kaj od tistega, kar živi v družinskem spominu, je bilo res, kaj pa se je s prenosom skozi čas in prostor spremenilo, dopolnilo ali morda pozabilo. Motiv sem nato našla v širši zastavitvi raziskave in v tem, da bi rezultati predstavljali tudi metodološki prispevek k zgodovinopisju. Najprej pa je bilo treba določiti časovni in prostorski okvir. Ker je bil prvi sorodnik, ki mi ga je predstavil naročnik projekta, Augustin Oblak, rojen leta 1867, nato Knafljev štipendist in sodnik v Bosni in Hercegovini, se je zdel kot idealen začetnik raziskave. Izhajal je iz kmečkega zaledja domačije Kralovše na Vrhniki, se z izobrazbo povzpel med meščanstvo in živel v družinskem spominu kot sodnik v procesu proti Gavrilu Principu in Mladi Bosni. Njegovih šest otrok se je tako ali drugače srečevalo zlasti z represivnimi ukrepi različnih sistemov 20. stoletja. Najmlajša hči Neda Oblak se je poročila z Alfonzom Doboviškom in tako povezala obe družini, njuna hči Breda pa se je poročila z Janezom Kontejem ter v zgodbo pritegnila tudi to družino. Tako Doboviški kot Konteji so bili povezani z dogajanji, pomembnimi za naš prostor, kot na primer z OF in internacijami v različna koncentracijska taborišča. Vse to je bilo dovolj, da smo časovni lok raziskave raztegnili na stoletje in pol ter na prostor avstro-ogrske monarhije in nekdanje Jugoslavije. Kot nosilne osebe smo določili Augustina Oblaka ter brata Ivana in Vilibalda Konteja, ob njih pa smo bolj ali manj podrobno predstavili več kot 30 oseb. Skupaj je raziskava zajela več kot 150 oseb, ki so predstavljene v rodovnikih treh družin, sestavljenih prav v okviru tega projekta.
Franci, ti si bil urednik knjige, pa bi te prosila, ali bi nam lahko orisal, kako je potekalo tvoje uredniško delo, tudi z vidika, da gre za delo s področja zgodovinopisja, knjiga pa je izšla na umetnostnozgodovinskem inštitutu? Kaj je bil zate kot urednika največji izziv, glede na to, da knjiga predstavlja tudi nov metodološki pristop?
Moje sodelovanje pri raziskovanju družin Oblak, Dobovišek in Konte ima krajšo predzgodovino. Kot osnovnošolec in srednješolec sem vsako poletje obiskoval tabor Športnega društva Narodni dom v Premanturi (mimogrede, gre za naslednika Sokola, s katerim je bilo povezanih precej članov družin Oblak, Dobovišek in Konte), kot študent pa sem bil v omenjenem taboru vodnik. V tistih letih je bila ekonom tabora Jana Konte, izredno prijetna gospa, ki je bila na fakulteti celo sošolka mojega očeta. Ker je Barbara večkrat pripovedovala o svoji raziskavi, sem jo ob neki priliki bolj za šalo kot zares vprašal, ali je tudi Jana Konte članica družine, ki jo raziskuje, in presenečen izvedel, da je hči enega ključnih protagonistov, Vilibalda Konteja. Barbara me je prosila, da bi postal pričevalec, opravila sva precej obsežen intervju, za katerega upam, da ji je bil pri njeni raziskavi v pomoč.
Kakšno leto kasneje me je Barbara prosila, da bi prevzel uredništvo monografije, saj, čeprav umetnostni zgodovinar, pri svojem raziskovalnem delu v veliki meri uporabljam zgodovinske metode, poleg tega imam nekaj izkušenj z raziskovanjem in pisanjem družinskih zgodovin. Povabila sem bil vesel, po drugi strani pa me je bilo obsežnega dela kar malo strah, saj je resno uredniško delo zahtevna in včasih precej duhamorna zadeva. A vsi strahovi so se razblinili v trenutku, ko sem dobil besedilo, saj je bilo odlično napisano, zanimivo in berljivo, takšno, da te kar »posrka vase«. Prebral sem ga dobesedno na dušek, v dveh ali treh dneh. S samim slogovnim vidikom besedila tako skoraj nisem imel dela, zato sem se lahko osredotočil predvsem na vsebinske in tehnične poudarke. Pri tem sem si prizadeval predvsem za jasnost besedila, nekatere formulacije je bilo namreč treba izpiliti, in za točnost informacij; preverjal sem najrazličnejše faktografske podatke in si prizadeval, da so povezave mikro- in makrozgodovine v celoti usklajene. Barbara, ki je po izobrazbi zgodovinarka in sociologinja kulture, v besedilu spretno prepleta zgodovinopisje in umetnostno zgodovino, zato sem precejšnjo pozornost namenil umetnostnozgodovinskim povezavam, njihovim dopolnitvam in (sicer zelo redko) tudi popravkom.
Barbara, kako pa je potekalo tvoje raziskovalno delo? Nam lahko v nekaj stavkih opišeš to pot od samega začetka do zaključka raziskave, katere rezultat je izdaja monografije, ki jo predstavljamo? Kaj je bilo tvoje vodilo pri raziskovalnem delu? Katere lokacije si obiskala, iz katerih držav so bili sogovorniki?
Ko smo določili časovni okvir raziskave in izbrali družine, ki jim bomo sledili, je bilo treba oblikovati metodološki okvir projekta. Na željo družin smo predvideli, kot rada rečem, rezultat v obliki troglavega zmaja, ki mu je kmalu zrasla še četrta glava: znanstvena monografija s preverljivimi dejstvi, roman o družinah, dokumentarni film in razstava. Kar ambiciozno, če upoštevamo, da sem na začetku vednost o zgodovini vseh treh družin lahko strnila na dve tipkani strani. Izjema je bil Ivan Konte, čigar življenje pred drugo svetovno vojno je bilo že opisano v knjigi Bogdane Marinac Med valovi in oblaki. Naslednji korak je bila sestava ekipe. Za pomoč pri delu v arhivih in rodoslovnih raziskavah smo pritegnili tri študente zgodovine iz Ljubljane, Maribora in Beograda. Zlasti slednje je bilo pomembno, saj je veliko gradiva iz časa med obema vojnama in po letu 1945 shranjenega prav v tamkajšnjih arhivih. Ekipo so sestavljali še pisateljica, snemalec in dokumentarist, ki sta nas spremljala na terenu in snemala naše delo ter pogovore, psihologinja, ki nam je pomagala zasnovati pristop k sorodnikom, ter pravnica, ki je skrbela, da smo pravilno ravnali s podatki in družinskimi arhivi. Delo je bilo tako interdisciplinarno že od začetka. Raziskavo smo začeli s pogovori s sorodniki in pričevalci, ki se jih je nabralo več kot 40. Toliko je bilo tudi pogovorov z različnimi strokovnjaki, s katerimi smo zapolnjevali vrzeli v našem znanju, na primer v zgodovini prava. Terenskih obiskov v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Avstriji in Italiji je bilo več kot deset, obdelali pa smo 38 družinskih in javnih arhivov. Zelo so nam pomagale tehnologije za delo na daljavo, s katerimi smo pridobili arhivsko gradivo v Nemčiji, na Norveškem, pa tudi v Avstraliji in ZDA, kamor so se razselili družinski člani.
Si pri raziskovalnem delu naletela na kakšne težave?
Morda največja zadrega je bila povezana s tem, da smo raziskavo začeli v času kovida, v začetku leta 2022. Takrat smo se na Dunaju dogovorili za snemanje pogovora z direktorico Arhiva Univerze na Dunaju dr. Ulrike Denk. Ker zaradi kovidnih omejitev našemu snemalcu ni uspelo priti čez mejo, smo gospo Denk snemali kar z mobilnim telefonom, s čimer nismo naredili prav profesionalnega vtisa. Sicer pa je bila največji izziv negotovost, saj je bil projekt za vse nas nekaj novega: ali bo metodološki okvir ustrezen, ali bo na voljo dovolj gradiva, ali se bodo sorodniki sploh odzvali na raziskavo, ali nam bodo odprli svoje družinske arhive, kako bodo reagirali. Tu se je kot ključni dejavnik izkazala podpora naročnika raziskave. Ker večina oseb, ki smo jih raziskovali, niso bile znane osebnosti, ampak navadni ljudje, smo morali gradivo iskati zelo široko. Najprej v družinskih arhivih, nato pa tudi v ustanovah, ki niso arhivske, kot so banke, sodišča, podjetja, v katerih so bili člani družin zaposleni. Pogosto je bil prvi odgovor na naše zaprosilo »ne«, a predvsem zahvaljujoč vztrajnosti naročnika projekta, ki nam je priskrbel vsa potrebna pooblastila in dovoljenja, se je nato pogosto prav čudežno našlo odlično gradivo. Dejansko so tako ostala zaprta le ena vrata, in sicer vrata Vojnega arhiva v Beogradu. Eden od članov družin, Vilibald Konte, je bil namreč zaprt kot ibejevec že julija 1948. Pričevanja se tu razhajajo. Po nekaterih naj bi ga zaprli brez sojenja in dokumenti o tem ne obstajajo, po drugih pa naj bi bilo gradivo o procesu v Beogradu. A tudi s pomočjo našega člana ekipe v Beogradu do tega gradiva, če zares obstaja, nismo prišli.
Si pri raziskovalnem delu naletela na kakšne težave?
Morda največja zadrega je bila povezana s tem, da smo raziskavo začeli v času kovida, v začetku leta 2022. Takrat smo se na Dunaju dogovorili za snemanje pogovora z direktorico Arhiva Univerze na Dunaju dr. Ulrike Denk. Ker zaradi kovidnih omejitev našemu snemalcu ni uspelo priti čez mejo, smo gospo Denk snemali kar z mobilnim telefonom, s čimer nismo naredili prav profesionalnega vtisa. Sicer pa je bila največji izziv negotovost, saj je bil projekt za vse nas nekaj novega: ali bo metodološki okvir ustrezen, ali bo na voljo dovolj gradiva, ali se bodo sorodniki sploh odzvali na raziskavo, ali nam bodo odprli svoje družinske arhive, kako bodo reagirali. Tu se je kot ključni dejavnik izkazala podpora naročnika raziskave. Ker večina oseb, ki smo jih raziskovali, niso bile znane osebnosti, ampak navadni ljudje, smo morali gradivo iskati zelo široko. Najprej v družinskih arhivih, nato pa tudi v ustanovah, ki niso arhivske, kot so banke, sodišča, podjetja, v katerih so bili člani družin zaposleni. Pogosto je bil prvi odgovor na naše zaprosilo »ne«, a predvsem zahvaljujoč vztrajnosti naročnika projekta, ki nam je priskrbel vsa potrebna pooblastila in dovoljenja, se je nato pogosto prav čudežno našlo odlično gradivo. Dejansko so tako ostala zaprta le ena vrata, in sicer vrata Vojnega arhiva v Beogradu. Eden od članov družin, Vilibald Konte, je bil namreč zaprt kot ibejevec že julija 1948. Pričevanja se tu razhajajo. Po nekaterih naj bi ga zaprli brez sojenja in dokumenti o tem ne obstajajo, po drugih pa naj bi bilo gradivo o procesu v Beogradu. A tudi s pomočjo našega člana ekipe v Beogradu do tega gradiva, če zares obstaja, nismo prišli.
Knjiga zajema dolg časovni lok, pa vendar si ta lok morala zamejiti tako navzgor kot tudi navzdol. Nam lahko poveš kaj več o tem?
Tako je. Kot rečeno, smo raziskavo začeli z Augustinom Oblakom in njegovo družino sredi 19. stoletja, zaključili pa smo jo v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Kasneje člane družin spremljamo le v biografskih obrisih. Za to smo se odločili, ker bi bilo podrobno opisovanje še živečih članov družin lahko občutljivo. Nekateri so zlahka govorili o časovno bolj oddaljenih dogodkih, ob pripovedovanju o sebi pa je bilo zaznati določeno nelagodje. Ob tej priložnosti bi rada omenila tudi, da sem na željo družine na nekaterih mestih, konkretno na dveh, pustila zgodbo odprto. Čeprav je to opazno, določenih ugotovitev nisem zapisala, ker jih družina bodisi ne sprejema ali ne želi, da postanejo javne. To sem spoštovala, saj je bilo zaupanje družine ključno za uspeh projekta. Dolg časovni lok zgodbe, stoletje in pol, ter veliko število obravnavanih oseb sta predstavljala velik raziskovalni izziv z vidika časa, ki je bil na voljo – za raziskavo smo sprva določili dve leti, nato pa jo podaljšali še za dve leti. Po drugi strani pa je bila to velika prednost. Takšna zasnova družinske zgodovine omogoča opazovanje odnosov, prenosa tradicij in vrednot skozi čas ter spremembe identitet. Kako so različni dogodki in procesi vplivali na življenje posameznikov in družin ter kako so se nanje odzivali. Kakšne so bile posledice na dolgi rok. Takšna perspektiva v stilu Braudelovega dolgega trajanja in večplastnosti zgodovinskega časa zares omogoča opazovati preseke med mikro- in makrozgodovino.
Franci, nam lahko knjigo predstaviš s tehničnega in oblikovalskega vidika? Skupaj obravnava 160 ljudi, v njej so rodovniki, izjemno bogato slikovno gradivo, prav posebne ilustracije, že oblikovanje samo je zgodba zase ...
Ena od avtoričinih želja je bila, da bi bila knjiga tudi na pogled privlačna, in pri tem smo se odlično ujeli z oblikovalcem Domnom Ermencem iz Studia Potok. Že na prvem sestanku, ko mu je Barbara na kratko predstavila vsebino svoje knjige, ga je zgodba izjemno pritegnila in imel sem občutek, da je že tedaj dobil zamisel, kako oblikovati to kompleksno monografijo, ki jo poleg besedila sestavlja množica slikovnega gradiva (družinskih fotografij, reprodukcij primarnih virov in podobnega), obsežni rodovniki vseh treh družin in podobno. Vsako poglavje je oblikovalec zasnoval kot zaključeno celoto, med njegove izvirne zamisli pa sodita večji font pisave, kar je bilo pri marsikaterem bralcu dobro sprejeto, in barvna ozadja pri slikovnih prilogah, s katerimi so tudi optično ločene posamezne družine (pri fotografijah družin Oblak in Dobovišek zelena, pri družini Konte vijolična, arhivski viri pa so na črni podlagi). Poseben prispevek knjige pa so izvirne ilustracije, delo ilustratorke in oblikovalke Terezije Prepadnik. Vsako poglavje namreč uvede ilustracija/portret osebe oziroma oseb, obravnavanih v njem. Še več, nekatere od teh ilustracij so s posebno tiskarsko tehniko reproducirane tudi na naslovnici, ki je na prvi pogled videti kot siva ploskev, ob natančnejšem pogledu in obračanju proti svetlobi pa iz sivine izstopijo obrazi glavnih protagonistov – natančno tako, kot so iz sivine nepoznavanja – zahvaljujoč Barbarini raziskavi – izstopile izjemne osebnosti družin Oblak, Dobovišek in Konte.
Barbara, katere pa so nosilne osebnosti v knjigi in zakaj si se odločila prav za njih?
V prvi vrsti so že omenjeni Augustin Oblak in brata Konte. Manj podrobno, a še vedno dovolj obsežno so predstavljeni Oblakovi otroci: Marinka, prva smučarka v Bosni in Hercegovini, sodnik Vital in njegova žena, inženirka Sonja Lapajne Oblak, uradnica in kasneje gospodinja Anči in njen mož, agronom Rudolf Doršner, vojak Damaz in njegovi dve ženi, Antonija in Lidija, inženirka Neda in njen mož, gradbenik in funkcionar na železnici Alfonz Dobovišek, ter študent prava Lenko. Nadalje so predstavljeni Iva Konte, žena Ivana Konteja, in njuna otroka Manja in Janez ter družina Vilibalda Konteja: žena Mara in hči Jana ter dvojčka Boris Marko in Vili Matjaž. Pri vseh treh družinah smo se poglobili tudi v njihove prednike in ugotovili, da Oblaki izvirajo z Vrhnike in iz okolice, Konteji iz Metlike in Istre, Doboviški pa iz Šentjurja. Razlog, da sem izpostavila te osebnosti, je v tem, da se na vsakega od njih veže določen družbeno-zgodovinski okvir, ki se mi je zdel zanimiv in za katerega sem ocenila, da v slovenskem zgodovinopisju še ni bil podrobneje obdelan ali pa sploh še ni bil tematiziran. Na primer: Ob družini Oblak je bilo mogoče prikazati preobrazbo Bosne in Hercegovine konec 19. in v začetku 20. stoletja iz regije pod osmansko oblastjo v avstro-ogrski upravni, pravni, zdravstveni in šolski sistem. To seveda ni bil enoplasten proces, ampak je bilo to obdobje zelo pestro in raznoliko. Nekateri so monarhijo videli kot prinašalko napredka, drugi kot represivni sistem. Arhivsko gradivo je tudi razblinilo enega od družinskih mitov, in sicer o sojenju Mladi Bosni. Augustin je bil član sodnega sveta v procesu proti dijakom banjaluške realke, ki so se zavzemali za združitev s Srbijo in so bili z gibanjem Mlada Bosna le zelo oddaljeno povezani. A nekaj malega resnice je v tem mitu vendarle bilo in družinski spomin ni v celoti ostal brez te zgodbe. Tu je tudi okvir uveljavljanja žensk v znanosti, saj sta bili tako Sonja kot Neda pionirki gradbeništva, Sonja pa po vojni tudi urbanizma in varstva okolja. Zahtevno obdobje druge svetovne vojne lepo ilustrira zgodba Damaza Oblaka, njegove prve žene Antonije in sina Bojana. Ko se je Damaz vrnil iz internacije v Padovi, je izvedel, da se je žena zapletla v razmerje z italijanskim funkcionarjem Ljubljanske pokrajine. Damaz je tudi zato odšel v partizane. Antonija je ob koncu vojne z Damazovim nekajletnim sinom pobegnila v Trst, nato pa se je za njima izgubila vsaka sled. Družina ju je iskala, a njuno iskanje do danes ni obrodilo sadov. V času projekta je naročnik najel celo detektivko, pa tudi njeno iskanje, ki ga je razširila v mednarodno okolje, ni bilo uspešno. Mimogrede, ob tem sem pomislila, da delo zgodovinarjev včasih ni daleč od detektivskega (smeh). Družina Augustinove hčerke Anči v Sarajevu je čas druge svetovne vojne in pomanjkanja preživela tudi s pomočjo njenih inovativnih kuharskih receptov, ko je, kot je pričal njen sin, iz nič ustvarjala odlične jedi. Prav ti recepti so družini pomagali tudi v času obleganja Sarajeva v jugoslovanski vojni v devetdesetih letih. Ob zgodbah bratov Konte sem lahko na primer osvetlila posledice Golega otoka za družino, pri Vilibaldu pa še značilnosti in pomen komunističnega gibanja pri nas med obema vojnama. Čeprav gre v knjigi za zelo različne usode, je mogoče razbrati nekaj značilnosti, ki povezujejo družine. Med njimi morda najbolj izstopa tako imenovana leva provenienca, s čimer mislim, da so skoraj brez izjeme otroci Oblakov, Doboviškov in Kontejev ob začetku druge svetovne vojne vstopili v OF. Vendar pa kasneje niso vsi postali člani komunistične partije.
Knjigo si zasnovala na treh ravneh: besedilo, slikovno gradivo, dokumenti.
Da, pripoved sem zasnovala na treh ravneh. Osnova je besedilo, ki predstavlja življenjske zgodbe oseb, ki jih obravnavam, obarvane z izbranimi družbeno-zgodovinskimi okviri. Vse temelji na preverjenih dejstvih. Druga raven je slikovno gradivo, namenjeno temu, da osebe iz knjige oživijo in da se pred nami izrišejo osebnosti, ki – tako kot mi – niso bile črno-bele, ampak so imele svoje sanje in dileme, svoje prednosti in napake ter so si v danem času in prostoru prizadevale po svojih močeh in se odločale najbolje, kot so znale. Tretja raven so izbrani dokumenti, ki imajo dvojno vlogo. Ena je podkrepitev povedanega in ilustracija raznolikosti sistemov, ki so vladali obravnavanemu prostoru. Osebe, ki so prikazane v knjigi, so namreč zamenjale celo vrsto različnih državnih okvirov in sistemov: Avstro-Ogrsko, Državo SHS, Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo, socialistično Jugoslavijo, nekatere med njimi NDH, Italijo, Nemčijo … Druga vloga dokumentov pa je, tako kot slikovnega gradiva, oživitev pripovedi. Gre za izseke iz korespondenc, dnevnikov, spominskih knjig in podobno. Posebej me je zabavala na primer upodobitev iz spominske knjige mlade Pavle Deisinger, kasneje Augustinove žene, ki prikazuje polomljenega Amorja na berglah z napisom »Amor po odhodu gospodične Pavle iz Gradca«. Zelo verjetno je šlo za živahno dekle. Tu pa kmalu pridemo do gradiva, ki ga v knjigo vseeno nisem mogla umestiti, ker gre za domneve in govorice o, na primer, nezakonskih otrocih ali ljubicah. To gradivo sem hranila in ga predala pisateljici. Roman, ki bo kot eden od rezultatov projekta izšel predvidoma leta 2026, pa si bo verjetno lahko privoščil tudi poti v te smeri.
Pri delu te je torej vodila vsebina, knjiga pa je prelomna tudi z metodološkega vidika. Družbenozgodovinske in politične dogodke predstavljaš s perspektive od spodaj navzgor in hkrati presegaš meje ene same metode. Nam lahko poveš nekaj besed o razmerju med pisanjem zgodovine od zgoraj in od spodaj ali, če se izrazim z drugimi besedami, o potrebi poznavanja mikrozgodovine za razumevanje makrozgodovine?
Družine in posamezniki, ki s svojim življenjem in dosežki lahko bolj ali manj izstopajo, so v tem pogledu zelo hvaležni za raziskovanje zgodovine od spodaj oziroma kar najbolj slikovito odsevajo preseke med mikro- in makrozgodovino. Družinska zgodovina se idealno vpenja v razvoj zgodovinopisja, kot poteka že vsaj od sedemdesetih let 20. stoletja. Takrat je prišlo do tako imenovanega kulturnega obrata, ko je zgodovinopisje začelo zanimati ne le, kaj in zakaj se je zgodilo, ampak tudi, kako je to dogajanje vplivalo na ljudi in kako so se nanj v vsakokratnem časovnem in prostorskem okviru ter v skladu s svojim razumevanjem sveta in vrednotnim sistemom odzivali. Kulturna zgodovina je tako začela opazovati družine ne le kot enoplastne mikrostrukture, ampak tudi skozi čustva, identitete, tradicije in prakse vsakdanjega življenja. Poleg tega mi je bila pri shematiziranju pripovedi o družinski zgodovini v pomoč teorija o kulturnem transferju. Po tej teoriji se kulturni elementi, kot so norme, navade, vrednote, tradicije, identitete in spomini, prenašajo med različnimi okolji, skupnostmi in zgodovinskimi konteksti ter se pri tem tudi spreminjajo. Morda je prav družina najbolj hvaležno okolje za opazovanje teh prenosov. Posredniki prenosa so starši, stari starši, sorodniki in drugi, njegovi nosilci pa migracije, poroke, šolanje, poklici, vojska in drugo. Vse te elemente predstavlja tudi moja knjiga in na ta način najbolj opisuje prav kulturni transfer. Na tem mestu bi rada povedala anekdoto. Ko sem raziskovala Augustinova študijska leta na Dunaju, sem v hotelu Korotan pri zajtrku srečala zgodovinarja Marka Štuhca, ki je med drugim veliko pisal tudi o kulturnem transferju. To se mi je zdela odlična priložnost, da ga nagovorim glede metode našega projekta in z njim povezanih dilem. Ko sem ga navsezgodaj zasipavala s temi vprašanji, mi je v nekem trenutku rahlo nejevoljno rekel, da ni enotne metode, pristopa, paradigme ..., greš v arhiv in raziskuješ. To me je zares osvobodilo občutka, da moram nujno delati v skladu z nekimi metodološkimi pričakovanji. Tudi zato sem si bolj pogumno postavila raziskovalni okvir, ki sem ga poimenovala »družbeni potencial družin«. Osnovno vprašanje je bilo, kaj in kako so družine prispevale k razvoju družbe na različnih področjih, od kulture, gospodarstva, športa in politike do literature, umetnosti in oblikovanja vrednot ter načina življenja, ki je nastajal (in izginjal) več generacij. In če niso, zakaj ne. Postavila sem mrežo, v katero sem sistematično umeščala elemente, ki sem jih prepoznala kot pomembne za razumevanje družinske zgodovine, kot so pionirski in prebojni dosežki na poklicnem področju, v umetnosti, športu in tako dalje, sorodstvene povezave in sodelovanje med družinami (širše sorodstvo Oblakov je na primer omogočilo nadarjenemu Augustinu šolanje v Ljubljani in na Dunaju), kraji življenja (na primer rojstva, poroke, dosežki) in kraji trpljenja (na primer smrti, taborišča, ločitve). Nekateri dejavniki so potencial krepili, kot na primer pionirski ali opazni dosežki, drugi so ga slabili, kot na primer zaporne kazni. Kot dejavnik slabitve potenciala sem opredelila tudi povojni molk, ki sem ga povezala z eksistencialnim strahom, vezanim na konkretne travmatične izkušnje posameznika, in s strahom ali slutnjo slabe izkušnje v primeru dejanskega ali pripisanega nasprotovanja režimu. Ti dve vrsti molka sta bili namenjeni zaščiti bližnjih. Tretji izvor molka pa je po mojem mnenju zanikanje kot strategija preživetja, ki so jo, kot so pokazala pričevanja, dolgo gojili tudi potomci družin, rojeni v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Ta molk je bil nenazadnje tudi navdih za naslov knjige Slišati tišino. Shema opredelitve družbenega potenciala družin je dovolj odprta, da ji je mogoče vidike dodajati ali odvzemati, s čimer, si predstavljam, lahko ponudi metodološko oporo za raziskovanje katere koli družinske zgodovine v izbranem družbeno-zgodovinskem okviru.
Knjigo si zasnovala na treh ravneh: besedilo, slikovno gradivo, dokumenti.
Da, pripoved sem zasnovala na treh ravneh. Osnova je besedilo, ki predstavlja življenjske zgodbe oseb, ki jih obravnavam, obarvane z izbranimi družbeno-zgodovinskimi okviri. Vse temelji na preverjenih dejstvih. Druga raven je slikovno gradivo, namenjeno temu, da osebe iz knjige oživijo in da se pred nami izrišejo osebnosti, ki – tako kot mi – niso bile črno-bele, ampak so imele svoje sanje in dileme, svoje prednosti in napake ter so si v danem času in prostoru prizadevale po svojih močeh in se odločale najbolje, kot so znale. Tretja raven so izbrani dokumenti, ki imajo dvojno vlogo. Ena je podkrepitev povedanega in ilustracija raznolikosti sistemov, ki so vladali obravnavanemu prostoru. Osebe, ki so prikazane v knjigi, so namreč zamenjale celo vrsto različnih državnih okvirov in sistemov: Avstro-Ogrsko, Državo SHS, Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo, socialistično Jugoslavijo, nekatere med njimi NDH, Italijo, Nemčijo … Druga vloga dokumentov pa je, tako kot slikovnega gradiva, oživitev pripovedi. Gre za izseke iz korespondenc, dnevnikov, spominskih knjig in podobno. Posebej me je zabavala na primer upodobitev iz spominske knjige mlade Pavle Deisinger, kasneje Augustinove žene, ki prikazuje polomljenega Amorja na berglah z napisom »Amor po odhodu gospodične Pavle iz Gradca«. Zelo verjetno je šlo za živahno dekle. Tu pa kmalu pridemo do gradiva, ki ga v knjigo vseeno nisem mogla umestiti, ker gre za domneve in govorice o, na primer, nezakonskih otrocih ali ljubicah. To gradivo sem hranila in ga predala pisateljici. Roman, ki bo kot eden od rezultatov projekta izšel predvidoma leta 2026, pa si bo verjetno lahko privoščil tudi poti v te smeri.
Pri delu te je torej vodila vsebina, knjiga pa je prelomna tudi z metodološkega vidika. Družbenozgodovinske in politične dogodke predstavljaš s perspektive od spodaj navzgor in hkrati presegaš meje ene same metode. Nam lahko poveš nekaj besed o razmerju med pisanjem zgodovine od zgoraj in od spodaj ali, če se izrazim z drugimi besedami, o potrebi poznavanja mikrozgodovine za razumevanje makrozgodovine?
Družine in posamezniki, ki s svojim življenjem in dosežki lahko bolj ali manj izstopajo, so v tem pogledu zelo hvaležni za raziskovanje zgodovine od spodaj oziroma kar najbolj slikovito odsevajo preseke med mikro- in makrozgodovino. Družinska zgodovina se idealno vpenja v razvoj zgodovinopisja, kot poteka že vsaj od sedemdesetih let 20. stoletja. Takrat je prišlo do tako imenovanega kulturnega obrata, ko je zgodovinopisje začelo zanimati ne le, kaj in zakaj se je zgodilo, ampak tudi, kako je to dogajanje vplivalo na ljudi in kako so se nanj v vsakokratnem časovnem in prostorskem okviru ter v skladu s svojim razumevanjem sveta in vrednotnim sistemom odzivali. Kulturna zgodovina je tako začela opazovati družine ne le kot enoplastne mikrostrukture, ampak tudi skozi čustva, identitete, tradicije in prakse vsakdanjega življenja. Poleg tega mi je bila pri shematiziranju pripovedi o družinski zgodovini v pomoč teorija o kulturnem transferju. Po tej teoriji se kulturni elementi, kot so norme, navade, vrednote, tradicije, identitete in spomini, prenašajo med različnimi okolji, skupnostmi in zgodovinskimi konteksti ter se pri tem tudi spreminjajo. Morda je prav družina najbolj hvaležno okolje za opazovanje teh prenosov. Posredniki prenosa so starši, stari starši, sorodniki in drugi, njegovi nosilci pa migracije, poroke, šolanje, poklici, vojska in drugo. Vse te elemente predstavlja tudi moja knjiga in na ta način najbolj opisuje prav kulturni transfer. Na tem mestu bi rada povedala anekdoto. Ko sem raziskovala Augustinova študijska leta na Dunaju, sem v hotelu Korotan pri zajtrku srečala zgodovinarja Marka Štuhca, ki je med drugim veliko pisal tudi o kulturnem transferju. To se mi je zdela odlična priložnost, da ga nagovorim glede metode našega projekta in z njim povezanih dilem. Ko sem ga navsezgodaj zasipavala s temi vprašanji, mi je v nekem trenutku rahlo nejevoljno rekel, da ni enotne metode, pristopa, paradigme ..., greš v arhiv in raziskuješ. To me je zares osvobodilo občutka, da moram nujno delati v skladu z nekimi metodološkimi pričakovanji. Tudi zato sem si bolj pogumno postavila raziskovalni okvir, ki sem ga poimenovala »družbeni potencial družin«. Osnovno vprašanje je bilo, kaj in kako so družine prispevale k razvoju družbe na različnih področjih, od kulture, gospodarstva, športa in politike do literature, umetnosti in oblikovanja vrednot ter načina življenja, ki je nastajal (in izginjal) več generacij. In če niso, zakaj ne. Postavila sem mrežo, v katero sem sistematično umeščala elemente, ki sem jih prepoznala kot pomembne za razumevanje družinske zgodovine, kot so pionirski in prebojni dosežki na poklicnem področju, v umetnosti, športu in tako dalje, sorodstvene povezave in sodelovanje med družinami (širše sorodstvo Oblakov je na primer omogočilo nadarjenemu Augustinu šolanje v Ljubljani in na Dunaju), kraji življenja (na primer rojstva, poroke, dosežki) in kraji trpljenja (na primer smrti, taborišča, ločitve). Nekateri dejavniki so potencial krepili, kot na primer pionirski ali opazni dosežki, drugi so ga slabili, kot na primer zaporne kazni. Kot dejavnik slabitve potenciala sem opredelila tudi povojni molk, ki sem ga povezala z eksistencialnim strahom, vezanim na konkretne travmatične izkušnje posameznika, in s strahom ali slutnjo slabe izkušnje v primeru dejanskega ali pripisanega nasprotovanja režimu. Ti dve vrsti molka sta bili namenjeni zaščiti bližnjih. Tretji izvor molka pa je po mojem mnenju zanikanje kot strategija preživetja, ki so jo, kot so pokazala pričevanja, dolgo gojili tudi potomci družin, rojeni v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Ta molk je bil nenazadnje tudi navdih za naslov knjige Slišati tišino. Shema opredelitve družbenega potenciala družin je dovolj odprta, da ji je mogoče vidike dodajati ali odvzemati, s čimer, si predstavljam, lahko ponudi metodološko oporo za raziskovanje katere koli družinske zgodovine v izbranem družbeno-zgodovinskem okviru.
Barbara, kako pa se tvoje delo vpenja v najnovejše tokove zgodovinopisja? Zagotovo poznaš sorodna dela izven slovenskega prostora?
Naj grem pri tem vprašanju še nekoliko bolj nazaj v času. Že od konca 19. stoletja se zgodovinopisje vedno bolj odpira drugim vedam, meje med njimi pa postajajo vse bolj prehodne. Najprej vstopajo na primer politična zgodovina, ekonomija, demografija, še posebej močno vpliva antropologija na tako imenovano analovsko zgodovinopisje, nato imamo socialno zgodovino in že omenjeno kulturno zgodovino. Kasneje se zgodovinopisje sreča na primer s postkolonialnim pogledom, marginalnimi skupinami, jezikovnim obratom ter analizo diskurza in naracij. Tudi če pogledamo zgolj biografijo, vidimo, da je bila sprva namenjena velikim osebnostim, danes pa so biografije navadnih ljudi, tako kot v moji knjigi, tudi del zgodovine vsakdanjega življenja. Če vse to prenesemo na raziskovanje družinske zgodovine, vidimo, da ta, kot rečeno, dejansko predstavlja zelo dober primer za raziskovanje v okviru najnovejših zgodovinopisnih trendov.
Kar zadeva primere, naj povem, da sem na začetku pogovorov o projektu najprej pomislila na knjigo Sto let samote pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza, ki je ena mojih najljubših. Naročnik raziskave je pogosto omenjal Pasternakov roman Doktor Živago, morda pa je kdo od nas pomislil, a si ni upal izreči na glas, tudi na Vojno in mir. A če se vrnem na realna tla (smeh). V projektu smo kot ekipa za zgled najprej vzeli v roke roman Miljenka Jergovića Rodbina; pisatelj je zgodovino svoje družine postavil prav na ozemlje nemirnega Balkana v 20. stoletju. Čeprav menim, da je tu predstavljen projekt v našem prostoru in morda tudi širše nekaj posebnega, predvsem zaradi dolgega časovnega loka, velikega števila obravnavanih oseb ter povezovanja več ved in sektorjev, zgodovinski romani o družinah pri nas niso novost. Vsekakor sodi sem omemba romana Draga Jančarja To noč sem jo videl, ki je nastal kot eden od rezultatov obširnega raziskovalnega dela, opravljenega za razstavo in katalog Temna stran meseca.
Barbara, kako pa se tvoje delo vpenja v najnovejše tokove zgodovinopisja? Zagotovo poznaš sorodna dela izven slovenskega prostora?
Naj grem pri tem vprašanju še nekoliko bolj nazaj v času. Že od konca 19. stoletja se zgodovinopisje vedno bolj odpira drugim vedam, meje med njimi pa postajajo vse bolj prehodne. Najprej vstopajo na primer politična zgodovina, ekonomija, demografija, še posebej močno vpliva antropologija na tako imenovano analovsko zgodovinopisje, nato imamo socialno zgodovino in že omenjeno kulturno zgodovino. Kasneje se zgodovinopisje sreča na primer s postkolonialnim pogledom, marginalnimi skupinami, jezikovnim obratom ter analizo diskurza in naracij. Tudi če pogledamo zgolj biografijo, vidimo, da je bila sprva namenjena velikim osebnostim, danes pa so biografije navadnih ljudi, tako kot v moji knjigi, tudi del zgodovine vsakdanjega življenja. Če vse to prenesemo na raziskovanje družinske zgodovine, vidimo, da ta, kot rečeno, dejansko predstavlja zelo dober primer za raziskovanje v okviru najnovejših zgodovinopisnih trendov.
Kar zadeva primere, naj povem, da sem na začetku pogovorov o projektu najprej pomislila na knjigo Sto let samote pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza, ki je ena mojih najljubših. Naročnik raziskave je pogosto omenjal Pasternakov roman Doktor Živago, morda pa je kdo od nas pomislil, a si ni upal izreči na glas, tudi na Vojno in mir. A če se vrnem na realna tla (smeh). V projektu smo kot ekipa za zgled najprej vzeli v roke roman Miljenka Jergovića Rodbina; pisatelj je zgodovino svoje družine postavil prav na ozemlje nemirnega Balkana v 20. stoletju. Čeprav menim, da je tu predstavljen projekt v našem prostoru in morda tudi širše nekaj posebnega, predvsem zaradi dolgega časovnega loka, velikega števila obravnavanih oseb ter povezovanja več ved in sektorjev, zgodovinski romani o družinah pri nas niso novost. Vsekakor sodi sem omemba romana Draga Jančarja To noč sem jo videl, ki je nastal kot eden od rezultatov obširnega raziskovalnega dela, opravljenega za razstavo in katalog Temna stran meseca.
Knjiga je torej izšla na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU in v tem je pravzaprav kar lepa simbolika, saj je Slišati tišino po eni strani zgodovinska knjiga, ki pa je hkrati na presečišču ved. Franci, nas lahko seznaniš, v čem vse knjiga, ki jo predstavljamo, sega preko samega zgodovinopisja in posega na precej širše področje kulturne in tudi umetnostne zgodovine?
Kot je omenila že Barbara, se je horizont zgodovinopisja v zadnjih petdesetih, šestdesetih letih precej razširil in se iz proučevanja političnih, vojaških, gospodarskih in do neke mere kulturnih dogodkov osredotočil tudi na vpliv teh dogodkov na posameznika. Monografija Slišati tišino pa ta pristop še nadgrajuje, saj je eden od njenih pomembnih poudarkov tudi povezava posameznih članov z umetnostjo, pri čemer se avtorica ne ukvarja le z ustvarjalci likovnih del (na primer oblikovalka in krajinska arhitektka Breda Dobovišek, pesnica in slikarka Breda Konte), temveč tudi z osebnostmi, ki so na druge načine povezane z nastankom umetnostnih in arhitekturnih del (na primer prva slovenska gradbena inženirka Sonja Lapajne Oblak, avtorica statičnih izračunov vrste pomembnih slovenskih arhitektur). Umetnostna zgodovina je že pred desetletji presegla poudarjanje vloge umetnika pri nastanku umetniškega dela in sedaj analizira tudi vpliv drugih deležnikov, kot so na primer naročnik, državna in lokalna politika, zakonodajni predpisi, pri arhitekturi na primer vloga gradbenika, to je izvajalca del, in podobno. In pričujoča knjiga je v kar nekaj segmentih posegla na to mejno področje umetnostne zgodovine in zgodovinopisja.
Barbara, kaj pa z očmi zgodovinarke? Se še kje knjiga dotakne presečišča zgodovine in umetnostne zgodovine?
Najbolj neposredno gotovo z že omenjenima pionirkama, Sonjo Lapajne Oblak in Nedo Dobovišek, pa tudi s krajinsko arhitektko Bredo Dobovišek. Med raziskovanjem sem naletela tudi na nekaj presenečenj, ki sodijo na področje umetnostne zgodovine. Med kupi zaprašenih dokumentov – od določene družine sem gradivo prejela kar v petih velikih vrečah za smeti – sem našla portret takratnega partizanskega funkcionarja Damaza Oblaka, ki ga je s svinčnikom narisal slikar Nikolaj Pirnat leta 1943. Prav tako sem med gorami papirja odkrila portret Ive Konte, ki ga je s svinčnikom narisala slikarka Mara Kralj leta 1945, ko sta obe prestajali zaporno kazen na Dolenjskem. Nenazadnje je Breda Konte, hči Nede Dobovišek, slikarka in pesnica. Pred kratkim je v samozaložbi izdala knjigo poezij Poigravanja, ki jo je tudi sama ilustrirala.
V knjigi je obravnavanih tudi nekaj oseb, s katerimi si se, Franci, pri svojem raziskovalnem delu srečal, še predno je prišlo do raziskave, ki je pripeljala do objave knjige, ki jo predstavljamo. Ena takšnih je Sonja Lapajne Oblak. Lahko predstaviš, kje in v kakšnem kontekstu si pri svojem raziskovalnem delu naletel nanjo?
S Sonjo Lapajne Oblak sem se prvič srečal pred dobrim desetletjem pri svojih raziskavah slovenske arhitekture prve polovice 20. stoletja, saj je bila avtorica statičnih izračunov nekaterih ključnih arhitekturnih spomenikov tega obdobja. Izpostavim naj le tri. Najprej Plečnikovo Narodno in univerzitetno knjižnico, ohranjena je zelo povedna fotografija – reproducirana je tudi v knjigi – Sonje Lapajne Oblak na gradbišču NUK, obdane s samimi moškimi. Pomembno je sodelovala tudi pri gradnji Ravnikarjeve Moderne galerije, pa tudi pri današnji Gimnaziji Bežigrad, ki jo je zasnoval Emil Navinšek. Pomena slednje se izven strokovnih krogov premalo zavedamo, gre za prvo brezkoridorno šolsko stavbo v širši regiji in predstavlja prototip, po katerem je bilo v šestdesetih letih 20. stoletja zgrajenih več deset slovenskih osnovnih šol. Zaradi inovativne arhitekturne zasnove so bila prav vprašanja statike pri gradnji teh šol ključnega pomena.
Poleg tega sem pri uredniškem delu za Novi Slovenski biografski leksikon naletel tudi na arhitektko, oblikovalko in krajinsko arhitektko Bredo Dobovišek, rojeno Balentin, ženo gradbenika Boruta Doboviška, ki je v slovenski prostor prinesla vrsto novih pogledov na kulturo bivanja (na primer ergonomija, bionika, recikliranje materialov), pomembna pa je tudi z vidika izobraževanja bodočih oblikovalcev, a ne le kot profesorica na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, temveč tudi kot avtorica učnih načrtov na Višji šoli za oblikovanje in oblikovanje opreme, ki pa žal nikoli ni zaživela.
Barbara, pisanje mikrozgodovine z makroperspektive ni lahka naloga. Kakšne so nevarnosti takšnega pristopa, pred kakšnimi dilemami in zadregami se znajde raziskovalec?
Prva dilema, ki me je spremljala vse do konca projekta, je bila, kje in kako globoko zakopati v različne kontekste, ki so me nagovarjali, kako široko naj zastavim raziskavo. Kot sem že omenila, sem se pri raziskovanju pustila voditi življenju oseb, ki sem jih obravnavala, in te so me pripeljale do vsebin, ki sem se jih lotila. Ali pa, žal, tudi ne. Če smo namreč želeli raziskavo pripeljati do konca, so bile »žrtve« neizogibne. Tako sem na primer opustila zgodbe, povezane z banjaluško realko na začetku 20. stoletja, ki je bila središče tamkajšnjega življenja, in Banjaluko, ki je bila v tistem času, tako kot mnoga druga mesta monarhije, pravi kalejdoskop različnih jezikov in kultur. Oblakovi otroci so v gimnazijo hodili skupaj z Judi, ruskimi emigranti in drugimi, pouk je potekal v nemščini in srbohrvaščini, pisali so v latinici in cirilici. Vse to lepo ilustrirajo vpisi v več jezikih v spominski knjigi Nede Oblak. Tudi povsem na začetku raziskave, ko se je na Vrhniki z izjemnim dokumentom – ohranjenim rodovnikom, ki sega v 17. stoletje – kazala možnost poglobitve rodoslovne raziskave še globlje v zgodovino, smo morali na neki točki postaviti piko. Prav tako bi se lahko poglobili v usodo družine Augustinove sestre Antonije Mihevc iz Logatca, ki jo je v času druge svetovne vojne usodno zaznamovala državljanska vojna. Vsekakor pa sem menila, da je določene vidike bolje opustiti kot pa zaiti v posploševanje, kar je ena od velikih pasti takšnega raziskovanja. Po drugi strani pa je bila nevarnost raziskave tudi v tem, da bi pripoved ostala zgolj na ravni podatkov, nekakšne kronike, kar pa ni bil naš namen.
V knjigi je obravnavanih tudi nekaj oseb, s katerimi si se, Franci, pri svojem raziskovalnem delu srečal, še predno je prišlo do raziskave, ki je pripeljala do objave knjige, ki jo predstavljamo. Ena takšnih je Sonja Lapajne Oblak. Lahko predstaviš, kje in v kakšnem kontekstu si pri svojem raziskovalnem delu naletel nanjo?
S Sonjo Lapajne Oblak sem se prvič srečal pred dobrim desetletjem pri svojih raziskavah slovenske arhitekture prve polovice 20. stoletja, saj je bila avtorica statičnih izračunov nekaterih ključnih arhitekturnih spomenikov tega obdobja. Izpostavim naj le tri. Najprej Plečnikovo Narodno in univerzitetno knjižnico, ohranjena je zelo povedna fotografija – reproducirana je tudi v knjigi – Sonje Lapajne Oblak na gradbišču NUK, obdane s samimi moškimi. Pomembno je sodelovala tudi pri gradnji Ravnikarjeve Moderne galerije, pa tudi pri današnji Gimnaziji Bežigrad, ki jo je zasnoval Emil Navinšek. Pomena slednje se izven strokovnih krogov premalo zavedamo, gre za prvo brezkoridorno šolsko stavbo v širši regiji in predstavlja prototip, po katerem je bilo v šestdesetih letih 20. stoletja zgrajenih več deset slovenskih osnovnih šol. Zaradi inovativne arhitekturne zasnove so bila prav vprašanja statike pri gradnji teh šol ključnega pomena.
Poleg tega sem pri uredniškem delu za Novi Slovenski biografski leksikon naletel tudi na arhitektko, oblikovalko in krajinsko arhitektko Bredo Dobovišek, rojeno Balentin, ženo gradbenika Boruta Doboviška, ki je v slovenski prostor prinesla vrsto novih pogledov na kulturo bivanja (na primer ergonomija, bionika, recikliranje materialov), pomembna pa je tudi z vidika izobraževanja bodočih oblikovalcev, a ne le kot profesorica na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, temveč tudi kot avtorica učnih načrtov na Višji šoli za oblikovanje in oblikovanje opreme, ki pa žal nikoli ni zaživela.
Barbara, pisanje mikrozgodovine z makroperspektive ni lahka naloga. Kakšne so nevarnosti takšnega pristopa, pred kakšnimi dilemami in zadregami se znajde raziskovalec?
Prva dilema, ki me je spremljala vse do konca projekta, je bila, kje in kako globoko zakopati v različne kontekste, ki so me nagovarjali, kako široko naj zastavim raziskavo. Kot sem že omenila, sem se pri raziskovanju pustila voditi življenju oseb, ki sem jih obravnavala, in te so me pripeljale do vsebin, ki sem se jih lotila. Ali pa, žal, tudi ne. Če smo namreč želeli raziskavo pripeljati do konca, so bile »žrtve« neizogibne. Tako sem na primer opustila zgodbe, povezane z banjaluško realko na začetku 20. stoletja, ki je bila središče tamkajšnjega življenja, in Banjaluko, ki je bila v tistem času, tako kot mnoga druga mesta monarhije, pravi kalejdoskop različnih jezikov in kultur. Oblakovi otroci so v gimnazijo hodili skupaj z Judi, ruskimi emigranti in drugimi, pouk je potekal v nemščini in srbohrvaščini, pisali so v latinici in cirilici. Vse to lepo ilustrirajo vpisi v več jezikih v spominski knjigi Nede Oblak. Tudi povsem na začetku raziskave, ko se je na Vrhniki z izjemnim dokumentom – ohranjenim rodovnikom, ki sega v 17. stoletje – kazala možnost poglobitve rodoslovne raziskave še globlje v zgodovino, smo morali na neki točki postaviti piko. Prav tako bi se lahko poglobili v usodo družine Augustinove sestre Antonije Mihevc iz Logatca, ki jo je v času druge svetovne vojne usodno zaznamovala državljanska vojna. Vsekakor pa sem menila, da je določene vidike bolje opustiti kot pa zaiti v posploševanje, kar je ena od velikih pasti takšnega raziskovanja. Po drugi strani pa je bila nevarnost raziskave tudi v tem, da bi pripoved ostala zgolj na ravni podatkov, nekakšne kronike, kar pa ni bil naš namen.
Še en vidik bi želela izpostaviti, in sicer ženske. Barbara, nam lahko orišeš vlogo žensk v obravnavanih družinah in kako ta odraža splošni družbeni kontekst? Kakšna je bila moč žensk v obravnavanih družinah?
Vidik močnih žensk, ki so dosegle prebojne rezultate, v pripovedi o treh družinah res izstopa. Tu so že omenjene pionirke. Z vidika mikrozgodovine vsakdanjega življenja pa velja omeniti tudi anonimne ženske, ki so pomembno prispevale k preživetju družin. V Augustinovi družini na Vrhniki smo v treh generacijah našli ženske, ki so zelo zgodaj ovdovele: Augustinovo mater, babico, prababico in še teto povrhu. Da so uspešno pripeljale kmetije do polnoletnosti potomcev, so se znašle na različne načine. Ene so imele na kmetiji še žganjekuho, druge so določene prostore v velikih domačijah oddajale. Kot izjemno močni ženski vidim tudi obe ženi bratov Konte. Ko sta bila brata v razmiku nekaj tednov aretirana in zaprta, sta obe družini izgubili stanovanji v Zemunu in Beogradu. Ženi z majhnimi otroki sta bili dobesedno izgnani iz udobnih domovanj in sta se nato vrnili v Ljubljano, kjer sta živeli v skromnih najemnih stanovanjih. Kljub temu jima je uspelo, da so se otroci šolali, in čeprav so živeli v težkih razmerah, jim po pričevanjih ničesar ni manjkalo. Presunljiva je zgodba Mare, vdove Vilibalda Konteja. Za smrt moža, ki je umrl zaradi posledic prestajanja zaporne kazni na Golem otoku, je izvedela šele več mesecev kasneje, in še to le zaradi velikega poguma, ki ga je izkazala, ko je terjala odgovore od takratnih funkcionarjev režima. Žal je tudi ona umrla razmeroma mlada, zato je najstarejša, hči Jana, morala še kot najstnica prevzeti skrb za mlajša dvojčka, kar tudi njo uvršča med močne ženske. Tudi na ta način knjiga prinaša nekatere do nedavnega zapostavljene tematike, kot je na primer položaj žensk na podeželju konec 19. in v začetku 20. stoletja.
Za konec pa še vprašanje za oba: v čem vidita najpomembnejši prispevek te knjige v slovenskem prostoru?
Barbara: Mislim, da knjiga odpira prostor za razmislek in omogoča pogovore o zgodovini na podlagi konkretnih zgodb, usod in intimnih pripovedi, s katerimi se lahko poistovetimo. Morda se na ta način lažje zazremo v lastno družinsko zgodovino, vsekakor pa sem prepričana, da je oziranje v preteklost na podlagi vsebine mnogo bolj konstruktivno kot razprave z različnih nazorskih bregov. Zgodbe osebnosti v knjigi so vsaka zase posebne, hkrati pa tudi univerzalne. Skupna jim je želja, da bi šlo njihovim otrokom bolje kot njim. Skupno jim je, da so skušali ravnati najbolje, kot so zmogli v danem trenutku. Skupno jim je, da so bili soočeni s številnimi izzivi, dilemami in preizkušnjami, tako kot se to dogaja tudi nam. V tem pogledu vidim te zgodbe kot navdih.
Nenazadnje verjamem, da knjiga prinaša zanimiv metodološki pristop, ki lahko ponudi oporo nadaljnjim raziskavam družinske zgodovine. Glede na prehojeno pot, ovire, ki smo jih pri tem preskočili, in veliko zanimanje, ki ga knjiga vzbuja, se mi zdi, da bi se zdaj tudi sama mnogo lažje lotila še kakšne podobne raziskave družinske zgodovine – morda celo svoje lastne družine …
Franci: Knjiga pomembno osvetljuje nekatera manj znana poglavja slovenske zgodovine, pa tudi zgodovine širšega alpsko-jadranskega prostora, kot je modernizacija Bosne in Hercegovine v času avstro-ogrske okupacije in aneksije, usoda vodilnih predvojnih komunistov v času po sporu z informbirojem in podobno, za (laičnega) bralca pa je posebej privlačno, da so zgodovinski dogodki predstavljeni preko življenjskih zgodb posameznikov. Gre torej za odličen preplet dveh nivojev proučevanja zgodovine, čemur je avtorica, kot sem že omenil, dodala še vidik kulturne in umetnostne zgodovine. Brez dvoma je to največji prispevek knjige.
Za konec pa še vprašanje za oba: v čem vidita najpomembnejši prispevek te knjige v slovenskem prostoru?
Barbara: Mislim, da knjiga odpira prostor za razmislek in omogoča pogovore o zgodovini na podlagi konkretnih zgodb, usod in intimnih pripovedi, s katerimi se lahko poistovetimo. Morda se na ta način lažje zazremo v lastno družinsko zgodovino, vsekakor pa sem prepričana, da je oziranje v preteklost na podlagi vsebine mnogo bolj konstruktivno kot razprave z različnih nazorskih bregov. Zgodbe osebnosti v knjigi so vsaka zase posebne, hkrati pa tudi univerzalne. Skupna jim je želja, da bi šlo njihovim otrokom bolje kot njim. Skupno jim je, da so skušali ravnati najbolje, kot so zmogli v danem trenutku. Skupno jim je, da so bili soočeni s številnimi izzivi, dilemami in preizkušnjami, tako kot se to dogaja tudi nam. V tem pogledu vidim te zgodbe kot navdih.
Nenazadnje verjamem, da knjiga prinaša zanimiv metodološki pristop, ki lahko ponudi oporo nadaljnjim raziskavam družinske zgodovine. Glede na prehojeno pot, ovire, ki smo jih pri tem preskočili, in veliko zanimanje, ki ga knjiga vzbuja, se mi zdi, da bi se zdaj tudi sama mnogo lažje lotila še kakšne podobne raziskave družinske zgodovine – morda celo svoje lastne družine …
Franci: Knjiga pomembno osvetljuje nekatera manj znana poglavja slovenske zgodovine, pa tudi zgodovine širšega alpsko-jadranskega prostora, kot je modernizacija Bosne in Hercegovine v času avstro-ogrske okupacije in aneksije, usoda vodilnih predvojnih komunistov v času po sporu z informbirojem in podobno, za (laičnega) bralca pa je posebej privlačno, da so zgodovinski dogodki predstavljeni preko življenjskih zgodb posameznikov. Gre torej za odličen preplet dveh nivojev proučevanja zgodovine, čemur je avtorica, kot sem že omenil, dodala še vidik kulturne in umetnostne zgodovine. Brez dvoma je to največji prispevek knjige.
Hkrati pa v monografiji Slišati tišino vidim dodatno spodbudo za raziskovanje zgodb naših prednikov, predvsem družin, ki so v 19. in 20. stoletju pomembno sooblikovale slovensko politično, gospodarsko, družbeno in kulturno življenje in brez katerih Slovenci danes ne bi bili, kar smo. Ob prebiranju knjige sem na primer takoj pomislil na družino Lapajne, iz katere poleg večkrat omenjene Sonje Lapajne Oblak prihajajo tudi pedagog Ivan Lapajne, pravnik Stanko Lapajne, zdravnik Živko Lapajne, gradbenik in eden vodilnih strokovnjakov za betonske konstrukcije v nekdanji Jugoslaviji ter profesor na ljubljanski arhitekturni fakulteti Svetko Lapajne, potomec te družine pa je tudi pred dobrim desetletjem umrli kemik Jurij Brenčič. In takšnih družin je še ogromno, naša naloga je le, da se naučimo slišati tišino …
Spoštovana sogovornika, dr. Barbara Vodopivec in dr. Franci Lazarini, za vse vajine odgovore se obema najlepše zahvaljujem. Mislim, da nam je uspelo pokazati, da je knjiga Slišati tišino prelomno delo slovenskega zgodovinopisja in hkrati vzorčna študija, ki ji bodo, upam, sledile tudi druge in z vidika vsakdanjega človeka predstavile življenje na ozemlju nekdanje monarhije in skupne države. V izjemno tekočem in lepem jeziku knjiga odstira tančice z življenja treh družin na prelomu iz 19. v 20. stoletje in s tem predstavlja širšo družbeno, kulturno in politično zgodovino obravnavanega časa in prostora.
Poglavja v knjigi in slikovno gradivo bogatijo citati, ki bralca nagovarjajo in vabijo k branju. Naj zaključim s citatom Yasmine Doršner, prapravnukinje Augustina Oblaka: »Ko si mlajši, te želijo starši zaščititi, ampak starejša ko sem in več ko vem, bolj me zanima družinska zgodovina. Želim izvedeti več, ker mi je to nadvse fascinantno. Ko na primer pogledam fotografijo svoje babice, vidim sebe in si rečem, vau, pa to sem jaz!«
Opombe in viri
1 Več o dogodku gl.: https://knjizni-sejem.si/dogodek/slisati-tisino-ali-o-druzinski-zgodovini/ (5. 1. 2026).