Umetnostna kronika
Recenzije

Zeleni žarek in barvitost pik, črt, ploskev, krogov, krogel … O razstavi Dialog: Živo – neživo ali o potovanju barve med svetlobo in temo, 26. maj – 1. oktober 2023, Dvorec Novo Celje

Avtor:

Nena Škerlj

Datum:
Številka: 79/2024
Licenca: CC BY-NC-ND 4.0


Razstava Dialog: Živo – neživo ali o potovanju barve med svetlobo in temo je bila na ogled med 26. majem in 1. oktobrom 2023 v Dvorcu Novo Celje. Kustosinja Andreja Rakovec se je osredotočila na večplastnost dialoga med živim, barvitim, osvetljenim in neživim, odsotnostjo barve, temo. Barvitost pik, krogov, krogel, črt, ploskev in drugih geometrijskih in amebastih likov in teles so na slikah in instalacijah predstavile tri umetnice – Natalija R. Črnčec, Simona Šuc in Zdenka Žido.

Na stopnišču in hodniku razstavljena dela Natalije R. Črnčec, Simone Šuc in Zdenke Žido so bila vsebinska in vizualna priprava na vstop v veliko slavnostno dvorano – edini prostor, v katerem je obiskovalec z enim pogledom hkrati zaobjel dela vseh umetnic. Andreja Rakovec je v ukvarjanju z dialogom med živim in neživim poudarila živost svetlobe, ki barve oživi, in neživost teme, v kateri soj barv ugasne. Dialog živega in neživega je potekal v merilu zelene barve v glavni dvorani s slikami in instalacijami, ki so zadržano odsevale v zelenih odtenkih. Zelena barva ima bogato tradicijo, je barva pomladne prenove, posrednik med zimo in poletjem, mrzlim in vročim, spodnjim in zgornjim, med živim in neživim, med svetlobo in temo. Splošno razširjenemu pomenu zelene kot barve nesmrtnosti, saj jo simbolizirajo zelene veje in vejice, se pridružuje še »ambivalentni pomen izraza zeleni žarek: vse lahko predre, zato prinaša tako smrt kot življenje. Tako se valorizacija simbola obrne: zelenim pomladnim poganjkom nasprotuje zeleno plesnobe, gnitja; obstaja zeleno življenja in zeleno smrti.«[1] Velika slavnostna dvorana je naslov razstave Živo – neživo likovno, vsebinsko in interpretativno širila v razvejene dihotomije svetlobe in teme, živost in neživost zelene ter dialoge med dvojnostmi – razstava je bila drugi izmed štirih Dialogov v dvorcu.[2] Umirjen dialog zelenih odtenkov v veliki dvorani je pomirjal nasprotja drugih razgibanih valorizacij barv in različnih odmerkov svetlobe na delih v sosednjih manjših dvoranah.

Natalija R. Črnčec je razstavila nekaj slik in veliko prostorsko postavitev z naslovom Ljubezni. Sestavljalo jo je več kot 2800 poslikanih kroglic različnih velikosti in barv, ki so osvetljene z ultravijolično svetlobo žarele v zatemnjeni dvorani. Obisk temnega prostora s sijočimi kroglicami je omogočal izkušnjo potopitve v mikrokozmos in/ali makrokozmos: prisostvovanje rastlinski drami, pri kateri bodo iz zakopanih semen v temi pognale nove rastline, opazovanje migotanja atomov, nenavadnih cvetov na travniku ali sadežev na drevesih ob polni luni, žarenja zvezd ali ozvezdij in v noči prižganih ognjev. Instalacija je ponujala tudi arhetipske, mitološke in fantazijske primerjave s hojo po rudniku z diamanti, pravljičnem ali uročenem gozdu draguljev, med pogledi lesketajočih se oči v temi in previdno opazovanje bleščic oziroma lusk na hrbtu spečega zmaja v jami. Izkušnjo imerzije je podkrepila glasbena kompozicija, ki je nastala za to priložnost – preplet glasbe in ženskega vokala, delo JUNEsHELEN. »Zvok lebdi v enigmatičnih prostorih nekje v ozadju, dokler ga ne naplavi v ospredje kot val plime, a le za nekaj trenutkov, potem se zopet umakne v globino kompozicije.«[3]

Slike Zemljevid ljubezni in Sipanke so bile razstavljene na obeh straneh stopnišča in hodniku. V vseh barvah vidnega spektra so pike druga ob drugi migotale in pritegovale poglede in valovanje misli. Instalacija Prisevanja s temnimi kroglami v svetlobi je vizualno in simbolno obrnila prejšnjo instalacijo s pisanimi in žarečimi kroglami v temi.

Zdenka Žido z barvami, svetlobo, barvnimi toni in medtoni ustvarja eterična dela zalomljenih črt, robov, trikotnih oblik in različnih stopenj lomljenja svetlob na fasetah kristalov. Zgostitve ostrih barvnih ploskev in ravnih črt tvorijo nežen sfumato, mehke atmosferske prehode, nepreštevne svetlobne učinke in eteričnost. Natančna strogost in meglena zabrisanost tvorita slike in prostorske postavitve – eterična polja dvo- in tridimenzionalnih silnic v ostrih in meglenih lomih svetlobe, ki se na nekaterih delih nadaljujejo v tretjo dimenzijo. Dela Zdenke Žido so materializirani prividi, kjer se prepletajo lesketajoče se špice in bodice, zalomljene strukture, vmes pa nastajajo penaste meglice in skrivnostna svetloba, »ki predstavlja prehod med dvema svetovoma«.[4] Kristalinične forme, nastajanje in rast kristalov so podobni značilnostim najenostavnejših živih bitij: kristali so razumljeni tudi kot most med živim in neživim svetom, kar nas spomni na naslov razstave.

Simona Šuc je na različno oblikovanih barvitih slikovnih površinah s pikami, črtami in krogi ustvarila mrežaste mrestaste strukture, ki so se občasno razrasle tudi po stenah. Krogi – celice, mehurčki, mrest, kapljice, semena ... vnašajo stabilnost, raznolikost, pa tudi napetost, energijo in potencialen razvoj. Na pokrajini slišanosti so se obrezane in razrezane slike kot olesenela debla z letnicami, stebla in veje čez majhne pike na stenah rizomsko povezovale in komunicirale med seboj in z umetničino pesmijo, izpisano na steni. Amebaste slike in oblike so vizualno lebdele pred steno in prikazovale breztežno migotanje energije v zraku, vodi in mislih ter prepletale in presegale omejitve časovnih in prostorskih dimenzij. Majhna nestalna vodna telesa, začasne male oaze zvezdastih in amebastih oblik, kjer vse mrgoli od potencialnega življenja alg in drobnih, človekovemu očesu nevidnih bitij, kjer slutimo čofotanje in druge zvoke, so dinamični, sezonski in ciklični, vizualno privlačni in potencialni ekosistemi luž in mlak, v katerih lahko živo in neživo skače iz enega v drugega – tako kot tudi pogledi obiskovalcev. Naslikane krožne forme, koncentrični krogi, niti bombažnega platna, volna in avtoričina besedila na stenah so se večplastno prepletali v barvne in pomenske strukture v brezmejna mnoštva konstelacij. Meje med umetniškimi deli in stenami, med slikanjem, tkanjem niti in tkanjem besed so se prepletale in se zabrisovale in pojavljala se je tudi podoba tkanja besed, pike, črte, besede in niti, ki proizvajajo umetniško delo – tkanino besed, besedil, barv in pomenov. Na treh delih je uporabila tudi volno – material, ki se direktno navezuje na naslov razstave, saj volna »označuje razliko med živim in neživim«.[5]

Razstavljena dela so se razraščala in se širila s svojimi lastnimi vitalnimi sistemi in množila razsežnosti svetlob, barv, odtenkov, pomenov in simbolov. Pika, črta, krog in zelena barva so tudi simboli za kačo, ki se levi v pomlad, prerod, klitje ali jesen, plesen in gnitje – zeleni žarek je imaginarna zelena kača, speča v dvorcu. Obiskovalca je lahko ponesla v svoj mitološki čas, lahko pa ga je spomnila na Zeleni rez, razstavo v Equrni leta 2020, ki je razmišljala o zeleni barvi v slovenski umetnosti od 19. stoletja in odgovore podala v zelenih odtenkih del od Tuga Šušnika in Hermana Gvardjančiča naprej. »Zelena ima svojo življenjsko čutnost, ki se je naučimo v naravi, in umetelno vrednost, ki sodi v simbolne in oblikovalske prakse.«[6] Zdenka Žido je tam razstavljala eno svojih del v zelenih odtenkih Brez naslova (2013). Dela v Dvorcu Novo Celje so pritegovala s svojo estetiko, breztežnostjo, meditativnostjo in povezanostjo z naravo in njenimi principi, razstava pa je bogatila likovno in vizualno percepcijo, domišljijo in čutni spomin, ki zre v prihodnost. Navezovala se je na imerzivne elemente od prazgodovine prek antike do sodobnih del in postavitev (barvite pike, krogi, koncentrični krogi in črte na stenah jam, petroglifi, tradicionalna in sodobna aboriginska umetnost, Ernst Wilhelm Nay, Jajoj Kusama ...) in bila v dialogu z njimi, kar novoceljske dialoge v Žalcu postavlja v mnogo širši kontekst.

Okrogle in skoraj okrogle pike, krogi in krogle so bili v dialogih s črtami, raznimi ploskvami in trikotniki. Dialogi med živim in neživim, svetlim in temnim, barvitim žarenjem in črnostjo, zeleno živim in zeleno neživim pa se lahko nadaljujejo z dialogi med organskim in neorganskim, neravnim in ravnim, med plamenom in kristalom, krogom in trikotnikom. Natalija R. Črnčec je kroglice poslikala z nepreštevnim številom barvnih trikotnikov, trikotniki tvorijo tudi belo mrežo na njenem Zemljevidu ljubezni, slike Zdenke Žido so zgrajene iz ogromne količine najrazličnejših trikotnikov, nekaj pa jih je postavila tudi v prostor, kjer se njihova oblika spreminja glede na premikanje obiskovalca, Simona Šuc pa je iz pik na steni poleg drugih oblik ustvarila tudi številne trikotne. Njen preplet barvnih gladin je delo, ki združuje organsko in neorgansko, dva svetova, ki se dotikata le v eni, a bistveni točki. Ta nas s svojo umestitvijo postavlja na začetek branja zakodiranega besedila oziroma slike in nas lahko ponovno zasuče v razmislek o celotni razstavi: tudi stik organske in kristalinske mreže je lahko zelena kača, zeleni žarek, stik med živim in neživim, skrito vizualno težišče in vsebinsko središče razstave. Slika je povzemala dogajanje v glavni dvorani. Razstava Živo – neživo ali o potovanju barve med svetlobo in temo se je tam začenjala in se končala v povzemanju potovanj med svetlobo in temo, med barvitimi pikami, krogi, črtami, amebastimi in geometričnimi ploskvami in kristali, med živim in neživim. Sklenila se je v imaginarnem zelenem žarku oziroma kači, ki se levi – v zelenem živega in zelenem neživega. Zeleni žarek je hkrati linearen in cikličen, omenjeno delo Simone Šuc pa s pikami, krogi in trikotnimi ploskvami vizualno in vsebinsko združuje vsa razstavljena dela amebastih in kristaliničnih oblik. Sam spoj se dogaja skoraj neopazno ob levem robu na zgornjem delu spodnje polovice na točki stika med krogom in trikotnikom, med organskim svetom in ostrim svetom kristalov. V tej točki spoja na prepletu barvnih gladin se lahko vidi eno od imaginarnih osišč, okrog katerih gravitirata razstava in glavna dvorana: zeleni žarek spremenljivih nasprotij, zelena kača levitev in zelena oaza umetnosti.

Simona Šuc, preplet barvnih gladin, 2019, akril na platno, foto: Simona Šuc

Okrogle in skoraj okrogle pike, krogi in krogle so bili v dialogih s črtami, raznimi ploskvami in trikotniki. Dialogi med živim in neživim, svetlim in temnim, barvitim žarenjem in črnostjo, zeleno živim in zeleno neživim pa se lahko nadaljujejo z dialogi med organskim in neorganskim, neravnim in ravnim, med plamenom in kristalom, krogom in trikotnikom. Natalija R. Črnčec je kroglice poslikala z nepreštevnim številom barvnih trikotnikov, trikotniki tvorijo tudi belo mrežo na njenem Zemljevidu ljubezni, slike Zdenke Žido so zgrajene iz ogromne količine najrazličnejših trikotnikov, nekaj pa jih je postavila tudi v prostor, kjer se njihova oblika spreminja glede na premikanje obiskovalca, Simona Šuc pa je iz pik na steni poleg drugih oblik ustvarila tudi številne trikotne. Njen preplet barvnih gladin je delo, ki združuje organsko in neorgansko, dva svetova, ki se dotikata le v eni, a bistveni točki. Ta nas s svojo umestitvijo postavlja na začetek branja zakodiranega besedila oziroma slike in nas lahko ponovno zasuče v razmislek o celotni razstavi: tudi stik organske in kristalinske mreže je lahko zelena kača, zeleni žarek, stik med živim in neživim, skrito vizualno težišče in vsebinsko središče razstave. Slika je povzemala dogajanje v glavni dvorani. Razstava Živo – neživo ali o potovanju barve med svetlobo in temo se je tam začenjala in se končala v povzemanju potovanj med svetlobo in temo, med barvitimi pikami, krogi, črtami, amebastimi in geometričnimi ploskvami in kristali, med živim in neživim. Sklenila se je v imaginarnem zelenem žarku oziroma kači, ki se levi – v zelenem živega in zelenem neživega. Zeleni žarek je hkrati linearen in cikličen, omenjeno delo Simone Šuc pa s pikami, krogi in trikotnimi ploskvami vizualno in vsebinsko združuje vsa razstavljena dela amebastih in kristaliničnih oblik. Sam spoj se dogaja skoraj neopazno ob levem robu na zgornjem delu spodnje polovice na točki stika med krogom in trikotnikom, med organskim svetom in ostrim svetom kristalov. V tej točki spoja na prepletu barvnih gladin se lahko vidi eno od imaginarnih osišč, okrog katerih gravitirata razstava in glavna dvorana: zeleni žarek spremenljivih nasprotij, zelena kača levitev in zelena oaza umetnosti.

Simona Šuc, preplet barvnih gladin, 2019, akril na platno, foto: Simona Šuc

OPOMBE IN VIRI


1 Jean CHEVALIER, Alain GHEERBRANT, Slovar simbolov. Miti, sanje, liki, običaji, barve, števila, Ljubljana 1993, str. 696.

2 Serijo razstav Dialogi je zasnovala Alenka Domjan, leta 2022 je bila na ogled Fantastika – geometrija ali preteklost in prihodnost v igri realnosti, napovedani pa sta še razstavi Pozabljene zgodbe vrnjene v življenje in Materialno – nematerialno.

3 Andreja RAKOVEC, Dialog: Živo – neživo ali o potovanju barve med svetlobo in temo. ZKŠT Žalec, Dvorec Novo Celje, 26. maj – 1. oktober 2023, Žalec 2023, str. [6].

4 Robert INHOF, Zdenka Žido in Sandi Červek: slike, Murska Sobota 2002, str. 18.

5 Svetlana SLAPŠAK, Volna in telo. Pogled iz zgodovinske antropologije, Ljubljana 2019, zlasti 1. poglavje Volna med živim in neživim, str. 31.

6 Zeleni rez, Galerija Equrna, 12. marec – 26. junij 2020, besedilo Tomaž Brejc, Ljubljana 2020, str. [2].


Preberite tudi

O razstavi Dialog: Živo – neživo ali o potovanju barve med svetlobo in temo, 26. maj – 1. oktober 2023, Dvorec Novo Celje
Recenzije

Zeleni žarek in barvitost pik, črt, ploskev, krogov, krogel … O razstavi Dialog: Živo – neživo ali o potovanju barve med svetlobo in temo, 26. maj – 1. oktober 2023, Dvorec Novo Celje

Italijanske fantazije. Notica o Maxu Beckmannu v Piranu in Portorožu
Razprave

Italijanske fantazije. Notica o Maxu Beckmannu v Piranu in Portorožu

Damir Globočnik: V kraljestvu fotografije. Prvi fotografski klubi na Slovenskem 1889–1950, Založba Buča, Šmarje - Sap, 2023, 392 str.; 400 izvodov
Recenzije

Veličasten pregled slovenske fotografije Damir Globočnik: V kraljestvu fotografije. Prvi fotografski klubi na Slovenskem 1889–1950, Založba Buča, Šmarje - Sap, 2023, 392 str.; 400 izvodov

In memoriam: dr. Ksenija Rozman (1935–2024)
In memoriam

In memoriam: dr. Ksenija Rozman (1935–2024)

Back to top