Umetnostna kronika
Razprave

THERESIENHOF ALI VELIKA KAVARNA V MARIBORU

110 let blišča in praznine

Avtorica:

Barbara Črepnjak

Datum:
Številka: 78/2023
Doi koda: https://doi.org/10.3986/uk.78.4
Licenca: CC BY-NC-ND 4.0


Leta pred prvo svetovno vojno je Maribor zaznamovala intenzivna gradbena dejavnost, zaradi česar so v časnikih začeli pisati o spremenjenem mestu.[1] Vzrok za to je bila predvsem gradnja novega mostu čez reko Dravo,[2] z njim pa je povezana tudi gradnja znamenite stavbe Theresienhof (Terezijin dvor) na mariborskem Glavnem trgu, natančneje na naslovih Glavni trg 1 in Dravska ulica 4. Leta 2023 je minilo 110 let od slavnostnega odprtja, v vsem tem obdobju, zaznamovanem s številnimi političnimi, družbenimi in gospodarskimi spremembami, pa je stavba doživljala številne preobrazbe. Tem navkljub so njeni prostori vseskozi obdržali predznak elitnosti, njena stavbna lupina pa še danes stoji ob nekdanjem glavnem mostu kot »njegova utrdba« ter hkrati predstavlja mejnik na pragu starega in novega Maribora.[3] Prav predstavitev stavbe Theresienhofa je namen tega članka.

Kot ena najbolj znanih mariborskih stavb je bila v literaturi pogosto obravnavana. Omeniti velja prispevka Jerneje Ferlež, v katerih izčrpno orisuje kulturnozgodovinski pomen Theresienhofa.[4] Nadalje je obravnavana v monografiji z naslovom Maribor – mesto, hiše, ljudje, v kateri so opisane spremembe lastništva stavbe, deloma pa tudi gradnja.[5] Na drugi strani pa jo je nekoliko spregledala umetnostnozgodovinska stroka. Med pomembnejšimi omenimo opisa Jelke Pirkovič v monografiji Secesijska arhitektura v Sloveniji.[6] Ostalo je omejeno le na kratke omembe, med katerimi so pomembnejši zlasti Curkovi prispevki.[7] Ta jo je sprva označil »kot dober primer neprilagojene sodobne arhitekture«,[8] kasneje za veliko arhitekturo stvarnostnega sloga.[9]

Začetek zgodbe poslovno-stanovanjskega objekta na Glavnem trgu je tesno povezan z gradnjo novega mostu čez reko Dravo med letoma 1909 in 1913,[10] ki so ga po več predlogih in nacionalnih prerekanjih dokončno umestili v podaljšek Gosposke ulice.[11] Gradnjo zadnjega sta kot dobro poslovno priložnost prepoznala brata industrialca Josef in Rudolf Franz,[12] ki sta izhajala iz pomembne pekovske in mlinarske družine.[13] Njun oče Ludwig se je mlinarske obrti priučil na Spodnjem Štajerskem, v Brucku na Muri in Lipnici pa je kupil prva mlina.[14] Leta 1883 si je z nakupom pridobil še mariborski mlin Styria, ki ga je med letoma 1874 in 1876 ustanovil meljski graščak Alois pl. Kriehuber.[15] Družina Franz je s tem postala neločljivo povezana z Mariborom, kamor se je dokončno priselila leta 1891.[16] Po očetovi smrti leta 1904 sta Josef in Rudolf prevzela vodenje mariborskega mlina,[17] vendar sta obdržala očetovo ime podjetja – Ludwig Franz & Söhne (po prvi svetovni vojni so ime poslovenili).[18]

Kot podjetnika sta brata Franz slutila, da je nova tranzitna točka lahko priložnost za dobičkonosen posel.[19] Leta 1912 sta tako kupila tri stavbe tik ob gradbišču novega mostu, dve na južnem delu Glavnega trga, katerih zgodovina sega v 18. stoletje, in objekt na naslovu Dravska ulica 6.[20] Prvi dve so istega leta porušili v celoti, medtem ko so objektu na Dravski ulici odstranili njegov vzhodni del.[21] Za potrebe gradnje sta želela širitev parcel, zato sta marca istega leta na mestni svet naslovila prošnjo, da jima prepusti pas zemljišča ob stopnicah v velikosti 9,22 m2, ki naj bi bil po njunem mnenju za mesto praktično neuporaben.[22] Mestni svet sprva temu ni bil popolnoma nenaklonjen, želel pa je vedeti, za kakšne namene bosta to zemljišče uporabila.[23] Kasneje je to postalo brezpredmetno, saj je mestni svet po poizvedbah pri državnih oblasteh ugotovil, da je pas v lasti državne cestne uprave in ga le-ta ne more predati.[24]


Načrta vzhodne in južne fasade (PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1)

Kot podjetnika sta brata Franz slutila, da je nova tranzitna točka lahko priložnost za dobičkonosen posel.[19] Leta 1912 sta tako kupila tri stavbe tik ob gradbišču novega mostu, dve na južnem delu Glavnega trga, katerih zgodovina sega v 18. stoletje, in objekt na naslovu Dravska ulica 6.[20] Prvi dve so istega leta porušili v celoti, medtem ko so objektu na Dravski ulici odstranili njegov vzhodni del.[21] Za potrebe gradnje sta želela širitev parcel, zato sta marca istega leta na mestni svet naslovila prošnjo, da jima prepusti pas zemljišča ob stopnicah v velikosti 9,22 m2, ki naj bi bil po njunem mnenju za mesto praktično neuporaben.[22] Mestni svet sprva temu ni bil popolnoma nenaklonjen, želel pa je vedeti, za kakšne namene bosta to zemljišče uporabila.[23] Kasneje je to postalo brezpredmetno, saj je mestni svet po poizvedbah pri državnih oblasteh ugotovil, da je pas v lasti državne cestne uprave in ga le-ta ne more predati.[24]


Načrta vzhodne in južne fasade (PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1)

Na izpraznjenih parcelah je bila predvidena nova poslovno-stanovanjska stavba, ki sta jo v spomin na leta 1907 preminulo mater poimenovala Theresienhof.[25] Načrte zanjo je prispeval graški arhitekt dr. Leo Cerny, gradnjo pa je prevzel mariborski stavbni mojster Rudolf Kiffman.[26] Do danes so se od načrtov ohranili tlorisi vseh etaž ter narisa vzhodne in južne fasade.

Zataknilo pa se je že pri razgrnitvi načrtov.[27] Svoje pripombe je najprej podala mestna gradbena komisija, vendar so bile te predvsem tehnične narave (kanalizacija, ventilacija v kavarni, širina balkonov ipd.). Bolj kot to je mogoče zanimiva skrb oblasti, da bi bila lahko velika izložbena okna v pritličju moteč element za bodoči promet čez most. Glede na poznejšo ohranjeno korespondenco pa je bila ta skrb popolnoma odveč.

Med prvimi sta pripombe podala tudi Franz in Hedvika Murschetz, lastnika sosednje stavbe na Glavnem trgu,[28] ki pa niso toliko zadevale načrtov nove stavbe.[29] Novogradnji namreč nista nasprotovala, saj so – kot sta zapisala sama – na tem mestu stale stavbe že sedemdeset let, skrbel pa ju je dovod zraka in svetlobe v prvo nadstropje njunega objekta. Zakonca sta želela izkoristiti razmere in zahtevala, da investitorja krijeta stroške za dodatno okno na njunem poslopju, čemur ta dva nista nasprotovala.

Veliko daljnosežnejše posledice za videz stavbe so bile kritike Društva za domovinsko varstvo Štajerske (Verein für Heimatschutz in Steiermark), pod katere se je podpisal grof dr. Franz Clary, sicer graški župan.[30] Društvo, ustanovljeno leta 1909, je skrbelo za uveljavljanje nemške nacionalne ideologije v arhitekturi.[31] Prilastilo si je namreč »pravico odločati o primernosti posameznih arhitekturnih projektov ne le v deželni prestolnici, ampak tudi drugod«.[32] Prav Theresienhof naj bi bil po mnenju Pirkovičeve »eden najpoučnejših primerov delovanja tega društva«.[33] Društvo je namreč zavrnilo predlagane načrte, saj so menili, da bi bila harmonična ureditev trga s tako načrtovano fasado močno okrnjena.[34] Sporna je bila načrtovana dekoracija, ki je bila prerazkošna in neustrezna za opečno gradnjo.[35] Podali so tudi svoje mnenje o barvi fasade, saj so nasprotovali hladnim tonom. Za pritličje in prvo nadstropje bi morali izbrati temnejše tone kot v višjih. Kljub kritikam so poudarjali, da ne nasprotujejo gradnji, ki se lahko začne in dokonča do grobe faze, medtem ko naj načrte fasade investitorja prilagodita.

Društvo je hkrati na lastno pest začelo iskati boljšo rešitev fasade.[36] Svoje načrte mu je maja 1912 sprva posredoval graški arhitekt Hans Pruckner,[37] mesec pozneje pa še dunajski arhitekt Alfred Keller. In prav k predlogu zadnjega se je društvo najbolj nagibalo, saj da so Kellerjevi načrti ponujali boljšo rešitev za povezovanje obeh nivojev, boljšo izbiro strehe, ki je bila enostavnejša, in boljšo izpeljavo zahodne fasade z veliko ložo. Prav tako naj bi Keller veliko skrbneje načrtoval fasade in veliko bolj ritmično razvrstil okenske odprtine.

Drugačnega mnenja sta bila brata Franz, ki sta se v dopisu 25. julija 1912 odločila za nekoliko popravljene Cernyjeve načrte.[38] Cerny je v novih načrtih črtal skoraj vso dekoracijo v obliki polstebrov ob okenskih odprtinah, odstranil pa je tudi nekatera okna.[39] Novi projekt je bil veliko preprostejši in stavba monumentalnejša.[40] Društvo se je z odločitvijo bratov Franz strinjalo in dovolilo izdajo gradbenega dovoljenja,[41] ki so ga izdali novembra 1912.[42]

Theresienhof (foto: Barbara Črepnjak)

Društvo je hkrati na lastno pest začelo iskati boljšo rešitev fasade.[36] Svoje načrte mu je maja 1912 sprva posredoval graški arhitekt Hans Pruckner,[37] mesec pozneje pa še dunajski arhitekt Alfred Keller. In prav k predlogu zadnjega se je društvo najbolj nagibalo, saj da so Kellerjevi načrti ponujali boljšo rešitev za povezovanje obeh nivojev, boljšo izbiro strehe, ki je bila enostavnejša, in boljšo izpeljavo zahodne fasade z veliko ložo. Prav tako naj bi Keller veliko skrbneje načrtoval fasade in veliko bolj ritmično razvrstil okenske odprtine.

Drugačnega mnenja sta bila brata Franz, ki sta se v dopisu 25. julija 1912 odločila za nekoliko popravljene Cernyjeve načrte.[38] Cerny je v novih načrtih črtal skoraj vso dekoracijo v obliki polstebrov ob okenskih odprtinah, odstranil pa je tudi nekatera okna.[39] Novi projekt je bil veliko preprostejši in stavba monumentalnejša.[40] Društvo se je z odločitvijo bratov Franz strinjalo in dovolilo izdajo gradbenega dovoljenja,[41] ki so ga izdali novembra 1912.[42]

Theresienhof (foto: Barbara Črepnjak)

Stavba ima izrazito vogalno lego tik ob vhodu na Glavni most. Zaradi močno nagnjenega terena k reki Dravi je zasnovana na dveh nivojih. Prvi ali glavni del je nivo na Glavnem trgu, drugi ali stranski je na nivoju Dravske ulice. Stranski del je ožji, prostor med njim in mostom pa zapolnjujejo dvoramne stopnice, ki povezujejo oba nivoja. Na zahodu se stavba naslanja na sosednje objekte.

Zunanjščina stavbe je zasnovana v historičnem slogu s posameznimi secesijskimi elementi.[43] Zadnji se razkrivajo v velikih oknih in izmenjavi različnih vrst ometa, ki se vrstijo po celotni fasadi.[44]

Glavna fasada je obrnjena proti trgu in je triosna. Osrednja os je poudarjena z glavnim vhodom, dvema balkonoma v nadstropjih in čelom, ki razgiba mansardno streho. Skrajno desno je podhod na notranje dvorišče. V pritličju so velika izložbena okna, v prvem nadstropju pa so okna zgoraj zaobljena in pri njih najdemo tudi edino dekoracijo s preprosto geometrično shemo. V drugem in tretjem nadstropju so okna nekoliko manjša, kar ustreza funkciji prostorov. Ta razmejitev je nakazana tudi s poudarjenim zidcem med prvim in drugim nadstropjem. Na vogalih so v dveh višjih nadstropjih zaobljeni konzolni pomoli. Podobna členitev fasade se nadaljuje tudi na preostalih straneh. Tako zaobjema balkon s secesijsko oblikovano kovinsko ograjo celotno vzhodno fasado v prvem nadstropju, ki se deloma nadaljuje še na jugu, kjer pa najdemo tudi manjši balkon v drugem nadstropju. Manjše čelo je tudi na zahodni strani fasade.

Nekoliko drugačna je zunanja členitev stranskega dela stavbe. Pritličje in prvo nadstropje sta členjena s plitvo rustiko v obliki vodoravnih črt. V pritličju je stranski vhod v prostore, v prvem nadstropju pa manjša zgoraj zaobljena okna, ki nakazujejo funkcijo notranjščine. Naslednji dve nadstropji sta spet členjeni z nekoliko večjimi okni, ki ustrezajo členitvi glavnega dela stavbe. Stranski del se zaključuje s teraso, okoli katere poteka kovana ograja.

Oba dela stavbe sta trinadstropna.[45] Pritličje stranskega dela je bilo namenjeno poslovnim prostorom, v prvem nadstropju je bilo predvideno stanovanje, v naslednjih dveh pa kavarna. Vhod vanjo je bil urejen z mostu. Glavni del stavbe je deloma podkleten. Prvi kletni prostori so bili namenjeni električni opremi, drugi shrambam. V pritličju so bili poslovni prostori, prvo nadstropje pa je bilo namenjeno gostinski ponudbi. V njem so bile biljardnica, igralnica, restavracija in kavarna. V naslednjih dveh nadstropjih so bila urejena štiri stanovanja, v vsakem nadstropju po eno petsobno in eno trisobno s kabinetom. Podstrešje je bilo namenjeno prostorom za osebje, likalnici in pralnici.[46]

S secesijskimi elementi se srečamo tudi v notranjščini.[47] Ti se razkrivajo v dekorativnosti ograj notranjih stopnišč. Ohranjeni so tudi načrti za del notranje opreme, za preprosto vitrino, ki jo je načrtoval Wilhelm Ulama, oblikovalec kovin iz Gradca.[48]

Gradnja ni potekala popolnoma brez težav, za kar so okrivili gradnjo mostu. Stavba naj bi se namreč zaradi teže mostu pogreznila za približno 20 centimetrov.[49] Prav tako so ugotovili, da stanovanje za hišnika ni v skladu z vsemi sanitarnimi pogoji, zato je Cerny izdelal načrte za hišico na notranjem dvorišču.[50] To je bila enostavna podkletena stavba, ki je v pritličju obsegala samo kuhinjo in sobo.[51]

Že sredi januarja 1913 so v Slovencu, kasneje pa je bil isti članek povzet celo v Clevelandski Ameriki, poročali, da je Theresienhof že pod streho in da bo to najvišja stavba v Mariboru.[52] Začetna gradnja je bila sicer dokončana aprila, avgusta pa so potekali pregledi posameznih prostorov, na podlagi česar so podeljevali uporabna dovoljenja.[53] Še istega meseca so se pojavili tudi prvi oglasi za najem poslovnih prostorov in stanovanj.[54] V najem so oddali tri stanovanja, medtem ko se je v četrtega naselil Josef Franz z družino.[55] V stavbi so svoje trgovine uredili Alois Schnideritsch, Franz X. Krainz in Martin Gaischeg, medtem ko je kavarniške prostore najel Karl Hofmann.[56]

Dva tedna po odprtju novega mostu 6. septembra 1913 je potekalo odprtje kavarne.[57] Če je moč soditi po zapisu v Marburger Zeitung, je bil to eden najveličastnejših – če ne celo najveličastnejši – dogodek v mestu. Raznobarvne luči, ki so osvetljevale stavbo, zvok orkestralne glasbe, ki je odmeval po mestu, nepregledna množica ljudi in bleščeča notranjščina naj bi po mnenju časnika obiskovalcem dali iluzijo »velemestnosti«. Hkrati so pohvalili videz stavbe, ki je z velikimi okenskimi odprtinami minimaliziral stavbno lupino, in najmodernejšo opremo prostorov. V časniku niso skoparili s pohvalami in so kavarno označili za najmodernejšo na Štajerskem.

Fotografija notranjščine kavarne iz leta 1914 (PAM, Zbirka fotografij in razglednic, Maribor (fotografije, dopisnici, razglednice): Glavni trg (1848–1994), 1693/001/006/005_00013)

Dva tedna po odprtju novega mostu 6. septembra 1913 je potekalo odprtje kavarne.[57] Če je moč soditi po zapisu v Marburger Zeitung, je bil to eden najveličastnejših – če ne celo najveličastnejši – dogodek v mestu. Raznobarvne luči, ki so osvetljevale stavbo, zvok orkestralne glasbe, ki je odmeval po mestu, nepregledna množica ljudi in bleščeča notranjščina naj bi po mnenju časnika obiskovalcem dali iluzijo »velemestnosti«. Hkrati so pohvalili videz stavbe, ki je z velikimi okenskimi odprtinami minimaliziral stavbno lupino, in najmodernejšo opremo prostorov. V časniku niso skoparili s pohvalami in so kavarno označili za najmodernejšo na Štajerskem.

Fotografija notranjščine kavarne iz leta 1914 (PAM, Zbirka fotografij in razglednic, Maribor (fotografije, dopisnici, razglednice): Glavni trg (1848–1994), 1693/001/006/005_00013)

Že po nekaj obratovalnih dneh pa so se pojavile prve težave. Najprej je za to poskrbela električna napeljava in v Marburger Zeitung so se takrat spraševali, zakaj kavarna ne uporablja plinske razsvetljave, če je dovolj dobra za vse druge v mestu.[58] Vendar s tem še ni bilo konec težav. Aprila 1914 so poročali, da se je podrl del stropa na verandi in uničil nekaj opreme.[59] Ob tem so v Narodnem listu okrcali stavbenika, ki mu takšen pripetljaj naj ne bi bil ravno v čast.[60]

Že leto po odprtju se je začela tudi pestra zgodba o spremembah lastništva. Leta 1914 je namreč Josef Franz nepričakovano umrl.[61] Njegov delež v Theresienhofu sta si razdelila njegova tedaj še mladoletna otroka Ludvik in Elizabeta.[62] Zadnja je leta 1925 odkupila bratov delež.[63] Čez štiri leta je njeno polovico kupil stric Rudolf, ki je tako postal edini lastnik stavbe.[64] Leta 1937 je skrbnik Rudolfovega lastništva postal Julij Pfrimer,[65] naslednje leto pa je po dolgotrajni bolezni Rudolf umrl.[66] Stavba je pripadla njegovi hčeri Ilze, poročeni z mariborskim zdravnikom dr. Valterjem Thalmannom.[67]

Ko govorimo o Theresienhofu ali Veliki kavarni med obema vojnama, pa ne moremo mimo nacionalnih trenj, ki so se razplamtela v tem času. Ko je s saintgermainsko pogodbo Maribor dokončno pripadel novi državi, se je nemški del prebivalstva znašel na udaru ne samo novih oblasti, temveč tudi slovenskega dela prebivalstva.[68] Del tega je postal tudi Theresienhof, katerega kavarna v prvem nadstropju je tudi med obema vojnama obdržala izrazito nemški predznak.[69]

Prvi pomislek je bilo nemško poimenovanje stavbe, kar je postalo še posebno moteče pred napovedanim obiskom regenta Aleksandra leta 1920.[70] Tedaj so številni časniki zahtevali poslovenjenje imen javnih prostorov, pri čemer Theresienhof ni bil izjema. Straža je leta 1920 večkrat poudarjala neprimernost nemškega poimenovanja stavbe, ki je sicer prav na začetku dvajsetih let dobila tudi slovensko ime – Velika kavarna,[71] hkrati pa se je v časnikih začelo pojavljati poslovenjeno ime Terezišče.[72] A tudi to ni zadostilo željam slovenskih časnikov. V Mariborskem delavcu so precej ostro pisali o imenu Theresienhof: »'Velika kavarna' nosi tudi še vedno podnaslov 'Theresienhof'. Kaj je mar cesarica M. Terezija patrona te kavarne? In če je, vprašamo naše oblasti, kako da ima ta avstrijska kurtizana tako moč, da še vedno straši ob državnem mostu? Z isto pravico bi se imenoval lahko tudi 'Franz-Josef-Hof' ali pa 'Vittorio- Emanuele-III.-Hof'? itd.«[73] Očitno jih je veliko bralcev po tej objavi opomnilo, da ime Theresienhof ni nastalo v čast cesarici, temveč iz imena Terezija, saj so v časniku nekaj dni zatem zapisali, da ni šlo za njihovo neznanje, ampak da večina tujcev ob tem imenu pomisli na cesarico.[74] Spet so opomnili, da naj se ime odstrani ali posloveni, »da bo mir.«[75] Theresienhof je sicer dokončno izginil šele leta 1930, ko ga je zamenjala tabla z napisom Velika kavarna.[76]

Theresienhof je bil tudi ena izmed tarč demonstracij, ki so potekale po razglasitvi rezultatov koroškega plebiscita sredi oktobra 1920 na Glavnem trgu.[77] Protestniki, razočarani nad rezultati plebiscita, so tedaj razbili izložbena okna, vdrli v kavarno in iz nje pometali vso opremo.[78] Tudi kasneje je v Veliki kavarni prihajalo do manjših trenj med slovenskim in nemškim delom prebivalstva.[79] Hkrati so v časnikih kritizirali delovanje lastnikov oziroma najemnikov prostorov ter jim večkrat očitali simpatiziranje z Nemci.[80]

Kavarna pa je kljub narodnim razprtijam ostala elitno družabno središče.[81] V njej se ni popila le kava, prebral časopis ali pojedel obrok, ampak so v njej prirejali tudi plese, koncerte in najrazličnejše predstave, med njimi omenimo le hipnotizerja Svengalija. Hkrati so se v pritličjih izmenjevali najemniki, ki so si tu urejali trgovine, leta 1939 pa je tukaj svoje prostore dobil tudi Radio Maribor.

Med obema vojnama ne najdemo večjih naložb v stavbo. Znana je le gradnja garaže na njenem notranjem dvorišču iz leta 1939, pod načrte katere se je podpisal mariborski stavbenik Ubald Nassimbeni in je bila dokončana naslednje leto.[82]

Lahko bi rekli, da je druga svetovna vojna prizanesla stavbi Velike kavarne. Sicer je že na začetku leta 1941 umrl dotedanji najemnik gostinskih prostorov Aleksander Klešić,[83] vendar je njegovo delo po daljšem premoru septembra leta 1942 nadaljevala njegova žena Marija.[84] Kavarna z restavracijo je po ponovnem odprtju nosila ime Café – Restaurant Theresienhof,[85] kar je bila posledica nemških raznarodovalnih ukrepov. Že sredi aprila leta 1941 je namreč nemška okupacijska politika odredila, da se morajo vsi slovenski napisi zamenjati z nemškimi.[86] V tem medvojnem obdobju so poskrbeli tudi za manjšo obnovo kavarniških prostorov, zaradi česar je bila kratek čas tudi zaprta.[87]

 Novo obdobje v življenju stavbe je pomenil čas po drugi svetovni vojni, ko je bila celotna lastnina družine Franz podržavljena.[88] Leta 1948 so bili popolnoma adaptirani gostinski in trgovski prostori v pritličju in prvem nadstropju.[89] Namesto bara v prvem nadstropju so v njem uredili restavracijo, v pritličju pa so dva trgovska prostora združili v okrepčevalnico.[90] Načrte za adaptacijo je izdelal Herbert Drofenik.[91] Že konec leta 1949 pa so se zaradi slabih poslovnih rezultatov začele pojavljati prve ideje o vnovični vzpostavitvi zasebnega sektorja na gostinskem področju, kar je leta 1951 privedlo do ustanovitve samostojnega gostinskega podjetja Velika kavarna.[92] Kavarna je nato neprekinjeno delovala pod različnimi najemniki do leta 1979, okrepčevalnica pa osem let dlje.[93]

Prostori so bili nato prazni do leta 1989, ko so v njih uredili igralnico, ki je v zgradbi delovala dvajset let.[94] Takrat je bila notranjščina popolnoma preurejena. Zaznamovali so jo zlata barva ter igralni avtomati in mize. Napis Velika kavarna je zamenjal znameniti napis Casinò, ki sta ga oblikovala Matjaž Bertoncelj in Ivan Dvoršak.

Jugovzhodni vogal stavbe (foto: Barbara Črepnjak)

Lahko bi rekli, da je druga svetovna vojna prizanesla stavbi Velike kavarne. Sicer je že na začetku leta 1941 umrl dotedanji najemnik gostinskih prostorov Aleksander Klešić,[83] vendar je njegovo delo po daljšem premoru septembra leta 1942 nadaljevala njegova žena Marija.[84] Kavarna z restavracijo je po ponovnem odprtju nosila ime Café – Restaurant Theresienhof,[85] kar je bila posledica nemških raznarodovalnih ukrepov. Že sredi aprila leta 1941 je namreč nemška okupacijska politika odredila, da se morajo vsi slovenski napisi zamenjati z nemškimi.[86] V tem medvojnem obdobju so poskrbeli tudi za manjšo obnovo kavarniških prostorov, zaradi česar je bila kratek čas tudi zaprta.[87]

 Novo obdobje v življenju stavbe je pomenil čas po drugi svetovni vojni, ko je bila celotna lastnina družine Franz podržavljena.[88] Leta 1948 so bili popolnoma adaptirani gostinski in trgovski prostori v pritličju in prvem nadstropju.[89] Namesto bara v prvem nadstropju so v njem uredili restavracijo, v pritličju pa so dva trgovska prostora združili v okrepčevalnico.[90] Načrte za adaptacijo je izdelal Herbert Drofenik.[91] Že konec leta 1949 pa so se zaradi slabih poslovnih rezultatov začele pojavljati prve ideje o vnovični vzpostavitvi zasebnega sektorja na gostinskem področju, kar je leta 1951 privedlo do ustanovitve samostojnega gostinskega podjetja Velika kavarna.[92] Kavarna je nato neprekinjeno delovala pod različnimi najemniki do leta 1979, okrepčevalnica pa osem let dlje.[93]

Prostori so bili nato prazni do leta 1989, ko so v njih uredili igralnico, ki je v zgradbi delovala dvajset let.[94] Takrat je bila notranjščina popolnoma preurejena. Zaznamovali so jo zlata barva ter igralni avtomati in mize. Napis Velika kavarna je zamenjal znameniti napis Casinò, ki sta ga oblikovala Matjaž Bertoncelj in Ivan Dvoršak.

Jugovzhodni vogal stavbe (foto: Barbara Črepnjak)

Po stečaju igralnice leta 2009 so bili prostori spet nekaj časa prazni in za razstavne namene obujeni leta 2012, leto zatem pa je v njih začel delovati Salon uporabnih umetnosti.[95] V njem so se povezali kavarna, trgovina z oblikovalskimi izdelki in prireditveni prostori.[96] Svoja vrata je salon zaprl leta 2019.[97] Danes so gostinski prostori znova izpraznjeni, vendar ne smemo pozabiti, da ne zapolnjujejo celotne stavbe. Tu so tudi stanovanja, ki pravzaprav zavzemajo polovico stavbe in so jih »v nekakšni anonimnosti ves čas napolnjevali stanovalci.«[98] V preteklosti so se tukaj zvrstili modistinja, zobozdravnik, starinar in še bi lahko naštevali.[99]

Že leta 1993 se je sicer začel denacionalizacijski postopek, ki se je končal šele leta 2020.[100] Po odločitvi sodišča je stavba pripadla vdovi Rudigerja Thalmanna, ki je bil Ilzin vnuk, Izoldi Thalmann.[101] Prav v svojem 110. letu obstoja je stavba prešla v roke novega zasebnega lastnika, ki je od dedičev odkupil celotno poslopje.[102]

Kljub pestri zgodovini lastništva je stavbna lupina dobro ohranjena, vendar jo je po zaprtju salona že začel načenjati zob časa, o stanju notranjščine pa lahko le ugibamo. Vse od propada kazina se namreč vanjo ni posebno vlagalo.[103] Zadnja nujna vzdrževalna dela so izvedli leta 2021,[104] obnove pa naj bi se že lotil tudi novi lastnik.[105] Ta načrtov za obravnavano stavbo ne razkriva in le upamo lahko na ustrezno revitalizacijo poslovno-gostinskih prostorov. Sicer je stavba z odlokom iz leta 1992 prešla pod spomeniškovarstveno zaščito,[106] zato se bo morala pri tem izkazati tudi stroka. Kot je lepo zapisano v odloku o razglasitvi spomenikov, je treba obravnavani objekt varovati v »avtentični pričevalnosti njegove pojavne slike v prostoru in njegovih originalnih funkcij, ki jih je treba obnoviti.«[107]

Čeprav je danes stavba ena najbolj prepoznavnih v Mariboru, so se o njej v preteklosti kresala različna mnenja. Za konec moramo opozoriti tudi na kritike, ki jih je bila deležna. V uvodu smo že omenili Curkovo, ki jo je označil za primer »neprilagojene sodobne arhitekture.«[108] V odloku o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Maribor je zapisano, da »stavba sicer ni v skladu s siceršnjo gradbeno strukturo Glavnega trga.«[109] Podobno jo je kot »tujek v svojem okolju« zaradi prevelike mase označila Tamara Vodopivec.[110] A prve kritike so se pojavljale že ob gradnji. Fritz Friedriger, znameniti arhitekt in stavbni mojster, ki je med letoma 1894 in 1920 deloval v Mariboru in samo v tem obdobju narisal več kot sto načrtov,[111] naj bi pri gradnji Theresienhofa pikro pripomnil, da je zgradba grda kot ženska s povešenimi prsmi.[112]

Namen tega članka je bil predstaviti pestro zgodovino stavbe Theresienhofa ali Velike kavarne in izpostaviti umetnostnozgodovinski vidik, ki je bil do zdaj nekoliko spregledan. Ob tem je morda najpomembnejša podrobno osvetljena problematika ob razgrnitvi načrtov, saj prikazuje vpliv deželne prestolnice tudi na gradnjo v Mariboru. Popolnoma pa je bila do zdaj neraziskana zgodba stavbe med drugo svetovno vojno. Kljub vojni vihri sta v njej delovali kavarna in restavracija, prostori pa so bili tudi delno obnovljeni. Tudi kasnejše pretrese je preživela kot »utrdba« in upamo, da bo tako tudi v prihodnosti.


OPOMBE IN VIRI



1 Das veränderte Marburg, Marburger Zeitung, 52/109, 11. 9. 1913, str. 3.

2 Več o gradnji mostu: Sabina LEŠNIK, Stoletni mariborski glavni most, Maribor 2013.

3 Tako je Theresienhof opisalo Društvo za domovinsko varstvo Štajerske. Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

4 Jerneja FERLEŽ, Velika kavarna. Metamorfoze prostora, Večer, 69/207, 6. 9. 2013, str. 22–23; Jerneja FERLEŽ, Velika kavarna. Metamorfoze prostora, Salon. Knjiga obdobja, Maribor 2021, str. 32–35.

5 Zdenka SEMLIČ RAJH, Žiga OMAN, Lučka MLINARIČ, Maribor. Mesto, hiše, ljudje, Maribor 2012, str. 218–219.

6 Jelka PIRKOVIČ, Slovenci in secesija, Secesijska arhitektura v Sloveniji, Ljubljana 1997, str. 26; Jelka PIRKOVIČ, Katalog secesijskih stavb drugod po Sloveniji, Secesijska arhitektura 1997 (op. 6), str. 181; njene ugotovitve povzete v: Katarina MOHAR, Velika kavarna (Theresienhof), http://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/velika-kavarna-theresienhof- (21. 2. 2023).

7 Jože CURK, Urbano-gradbena in komunalna zgodovina Maribora, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 31/2–3, 1983, str. 155; Jože CURK, Dopolnitve, v: Rudolf Gustav Puff, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999, str. 364; Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000, str. 45; Jože CURK, Mariborsko gradbeništvo med sredinama 19. in 20. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, 75, n. v. 40/2–3, 2004, str. 320.

8 CURK 1983 (op. 7), str. 155.

9 CURK 1999 (op. 7), str. 364.

10 FERLEŽ 2021 (op. 4), str. 33.

11 Z urbanističnega vidika še danes velja izbira lokacije mostu za popolnoma neustrezno. PIRKOVIČ, Slovenci 1997 (op. 6), str. 26; CURK 2000 (op. 7), str. 83; Marjeta CIGLENEČKI, Urbanistična podoba Maribora v 19. in 20. stoletju, Studia Historica Slovenica, 6/2–3, 2006, str. 540.

12 FERLEŽ 2013 (op. 4), str. 22.

13 Martin BELE, Plin, elektrika in možje, zaslužni za njun prihod v Maribor, Prispevki za novejšo zgodovino, 60/3, 2020, str. 50.

14 Ludwig Franz, Marburger Zeitung, 43/93, 2. 8. 1904, str. 4.

15 Tone KOLAR, Intes. 110 let TOZD Pekatin, Ptuj 1975, str. 3.

16 Ludwig Franz 1904 (op. 14), str. 4.

17 Omenimo, da sta mlin v Veliki Kaniži (Nagykanizsa) prevzela brata Ludwig in Karl, medtem ko se v zapuščinskih spisih omenjata še sestra Terese (Risa) in Otmar. Prva se omenja kot zasebnica v Gradcu, kasneje kot žena inšpektorja Južnih železnic v Innsbrucku, Otmar pa kot študent. PAM, Okrožno sodišče Maribor 1898–1941, Ludwig Franz, zapuščinska zadeva A 6/04 Okrožnega sodišča Maribor.

18 Emica OGRIZEK, Sodni register Okrožnega sodišča Maribor 1898–1941. Trgovski register, Maribor 1996, str. 482.

19 FERLEŽ 2013 (op. 4), str. 22.

20 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012 (op. 5), str. 218–219.

21 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012 (op. 5), str. 219.

22 Vsi načrti in spisovno gradivo so javno dostopni v Virtualni arhivski čitalnici: https://vac.sjas.gov.si/vac/search/details?id=1275607&text=SI_PAM%2F0011%2F012%2F00001%20MA%2F102%20-%20Glavni%20trg%201%2C%20Maribor%3A%20gradbeni%20spisi%20in%20gradbena%20%20dokumentacija (18. 2. 2023)

23 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

24 Prav tam.

25 FERLEŽ 2013 (op. 4), str. 22; Todesfälle, Marburger Zeitung, 46/70, 11. 6. 1907, str. 3.

26 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

27 Odstavek je povzet po: PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

28 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012 (op. 5), str. 218.

29 Odstavek je povzet po: PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

30 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1; PIRKOVIČ Slovenci 1997 (op. 6), str. 26.

31 PIRKOVIČ Slovenci 1997 (op. 6), str. 26; Dediči prostora, varuhi pomnikov. Ob 60-letnici mariborske spomeniškovarstvene službe (ur. Mateja Neža Sitar), Maribor 2021, str. 328, https://www.zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/uploads/files/publication/dedici-prostora-all-spread-lr.pdf (15. 3. 2023)

32 PIRKOVIČ Slovenci 1997 (op. 6), str. 26.

33 PIRKOVIČ Slovenci 1997 (op. 6), str. 26.

34 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

35 Prav tam.

36 Odstavek je povzet po: PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

37 Graški arhitekt Hans Pruckner je izdelal načrte za nekaj monumentalnih mariborskih zgradb. Mednje spadajo palača Scherbaum (kasnejša Mestna hranilnica in Nova kreditna banka Maribor) in Okrajno glavarstvo in finančna direkcija (današnja Mestna občina Maribor), pri kateri je sodeloval s Karlom Freymuthom. Prav tako je Pruckner pripravil načrte za povečavo in preureditev dvorca Viltuš v Spodnjem Slemenu. Franci LAZARINI, Najpomembnejši arhitekti in inženirji ter njihova dela na območju Republike Slovenije, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 686.

38 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

39 Prav tam.

40 PIRKOVIČ Slovenci 1997 (op. 6), str. 26.

41 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

42 Prav tam.

43 MOHAR (op. 6).

44 PIRKOVIČ Slovenci 1997a (op. 6), str. 181.

45 Odstavek je povzet po: PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

46 FERLEŽ 2021 (op. 4), str. 33.

47 MOHAR (op. 6).

48 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

49 Dnevni pregled, Dan, 2/397, 16. 4. 1913, str. 2.

50 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

51 Prav tam.

52 Mariborske novice, Slovenec, 41/8, 11. 1. 1913, str. 7; Mariborske novice, Clevelandska Amerika, 6/9, 31. 1. 1913, str. 6.

53 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

54 Ab 1. september 1913, Marburger Zeitung, 52/93, 5. 8. 1913, str. 8.

55 FERLEŽ 2013 (op. 4), str. 22.

56 FERLEŽ 2021 (op. 4), str. 33.

57 Odstavek je povzet po: Die Eröffnung des Theresienhofes, Marburger Zeitung, 52/108, 9. 9. 1913, str. 4.

58 FERLEŽ 2013 (op. 4), str. 22.

59 Strop se je podrl, Narodni list, 9/10, 16. 4. 1914, str. 7.

60 Strop se je podrl 1914 (op. 59), str. 7.

61 Gemeinderat Josef Franz, Marburger Zeitung, 53/181, 19. 11. 1914, str. 2; Osmrtnica, Marburger Zeitung, 53/181, 19. 11. 1914, str. 5–6.

62 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012 (op. 5), str. 219.

63 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012 (op. 5), str. 219.

64 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012 (op. 5), str. 219.

65 Julij Pfrimer je bil med drugim tudi prvi predsednik zadruge mariborskih trgovcev Handelsgremium in Marburg, ustanovljene leta 1884. Antoša LESKOVEC, Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752–1941, Maribor skozi stoletja. Razprave I, Maribor 1991, str. 335.

66 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012 (op. 5), str. 219; Industrialec dr. Rudolf Franz, Slovenec, 66/100, 3. 5. 1938, str. 4.

67 Walter Thalmann je v prvem letu nemške okupacije Maribora prevzel direktorsko mesto mariborske splošne bolnišnice. Elko BORKO, Dogodki pred 70 leti so potrdili narodno zavednost slovenskih zdravnikov, Isis. Glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, 21/4, 2012, str. 27.

68 Jernej KOSI, Janez CVIRN, Prevrat 1918/1918, Nemci in Maribor. Stoletje preobratov (1846–1946) (ur. Jerneja Ferlež), Maribor 2012, str. 59; Jernej KOSI, Janez CVIRN, Nemški begunci v Avstriji, Nemci in Maribor 2012 (op. 68), str. 62.

69 FERLEŽ 2013 (op. 4), str. 22.

70 Teh par dni, Mariborski delavec, 3/139, 30. 6. 1920, str. 2.

71 Mariborska velekavarna »Theresienhof«, Straža, 12/24, 8. 3. 1920, str. 3; Nekaj glede jugoslovanskega lica, Straža, 12/67, 23. 6. 1920, str. 3.

72 Oglas, Nova doba, 1/107, 30. 9. 1919, str. 4; Maribor, Jutro, 1/46, 14. 10. 1920, str. 1.

73 Tegetthof, Mariborski delavec, 3/115, 26. 5. 1920, str. 2.

74 »Theresienhof«, Mariborski delavec, 3/118, 29. 5. 1920, str. 2.

75 »Theresienhof« 1920 (op. 74), str. 2.

76 »Theresienhof« izginil, Mariborski večernik Jutra, 4/179, 8. 8. 1930, str. 2.

77 Demonstracije, Tabor, 1/42, 15. 10. 1920, str. 1; Demonstracije in izgredi v Mariboru, Jutro, 1/46, 14. 10. 1920, str. 1.

78 Demonstracije in izgredi 1920 (op. 77), str. 1.

79 Maribor, Borba, 2/48, 30. 11. 1934, str. 4.

80 Dvojezična napoved, Borba, 1/30, 29. 12. 1933, str. 2; Za naše gledališče, Borba, 2/37, 14. 9. 1934, str. 3.

81 Odstavek je povzet po: FERLEŽ 2021 (op. 4), str. 34.

82 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

83 Velika kavarna spet obratuje, Jutro, 22/206, 10. 9. 1942, str. 4.

84 Velika kavarna spet obratuje, Jutro, 22/206, 10. 9. 1942, str. 4.

85 Velika kavarna 1942 (op. 84), str. 4.

86 Marjan ŽNIDARIČ, Okupatorjevi raznarodovalni ukrepi v Mariboru leta 1941, Časopis za zgodovino in narodopisje, 48, n. v. 13/1–2, 1997, str. 306.

87 Iz mariborskega poslovnega življenja, Jutro, 23/187, 20. 8. 1943, str. 4.

88 Jernej KOSI, Janez CVIRN, Leta po drugi svetovni vojni, Nemci in Maribor 2012 (op. 68), str. 83.

89 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

90 FERLEŽ 2013 (op. 4), str. 23.

91 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102 – Glavni trg 1.

92 Jože PRINČIČ, Mariborsko gospodarstvo v času prilagajanja socialistični ureditvi in miselnosti (1945–1953), Mesto in gospodarstvo. Mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju (ur. Željko Oset, Aleksandra Berberih Slana, Žarko Lazarević), Maribor 2010, str. 174, 196.

93 FERLEŽ 2013 (op. 4), str. 23.

94 Odstavek je povzet po: FERLEŽ 2021 (op. 4), str. 35.

95 FERLEŽ 2021 (op. 4), str. 35.

96 Nina AMBROŽ, Tujcem mestni biser, Mariborčanom več kot to, Večer, 78/88, 15. 4. 2022, str. 8.

97 AMBROŽ 2022 (op. 96), str. 8.

98 FERLEŽ 2021 (op. 4), str. 35.

99 FERLEŽ 2021 (op. 4), str. 35; Oglas, Nova doba, 1/107, 30. 9. 1919, str. 4.

100 Tomaž KLIPŠTETER, Neskončno pravdanje za Veliko kavarno, Dnevnik, 70/3, 6. 1. 2019, str. 9.

101 Barbara BRADAČ, Nekdanja Velika kavarna ima novo lastnico, Večer, 76/263, 13. 11. 2020, str. 9.

102 Nina AMBROŽ, Velika kavarna ima novega lastnika, https://vecer.com/maribor/aktualno/velika-kavarna-ima-novega-lastnika-kaksni-so-njegovi-nacrti-10335709 (23. 12. 2023).

103 Dediči prostora 2021 (op. 31), str. 328.

104 Nujna in obsežna dela na ikonični stavbi,  https://maribor24.si/lokalno/nujna-in-obsezna-dela-na-ikonicni-stavbi  (24. 12. 2023).

105 AMBROŽ, Velika kavarna (op. 102).

106 Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Maribor, Medobčinski uradni vestnik, 27/5, 31. 3. 1992, str. 103.

107 Odlok o razglasitvi 1992 (op. 106), str. 103.

108 CURK 1983 (op. 7), str. 155.

109 Odlok o razglasitvi 1992 (op. 106), str. 103.

110 Tamara VODOPIVEC, Mariborski trgi znotraj srednjeveškega obzidja. Zgodovinski razvoj in obnove, Varstvo spomenikov, 39, 2001, str. 112.

111 CURK 2004 (op. 7), str. 311.

112  Salon uporabnih umetnosti. Mestna dnevna soba, https://live.editiondigital.com/e/187mhhnfq/maribor-friendly-home-2#!page5 (21. 3. 2023).



Preberite tudi

Marko Lesar (1957–2023)
In memoriam

Marko Lesar (1957–2023)

ILUSTRATOR IN LESOREZEC ELKO JUSTIN
Razprave

ILUSTRATOR IN LESOREZEC ELKO JUSTIN

Konservatorska (za)misel ob tokratnih posegih na velikem oltarju župnijske cerkve v Šenčurju
Razprave

Konservatorska (za)misel ob tokratnih posegih na velikem oltarju župnijske cerkve v Šenčurju

THERESIENHOF ALI VELIKA KAVARNA V MARIBORU
Razprave

THERESIENHOF ALI VELIKA KAVARNA V MARIBORU

Back to top