Umetnostna kronika
Razprave

Kamniški slikarji in kiparji 17. stoletja

Avtor:

Boris Golec

Datum:
Številka: 78/2023
Doi koda: https://doi.org/10.3986/uk.78.2
Licenca: CC BY-NC-ND 4.0


Potem ko je bil leta 2019 v reviji Acta historiae artis Slovenica v razpravi o višnjegorskih slikarjih med drugim predstavljen Peter Straspurger, čigar izvor je ostajal neznanka,[1] je naključno odkritje njegovega bivanja v Kamniku privedlo do ugotovitve, da se je rodil leta 1670 kot sin kamniškega slikarja Marka Straspurgerja (Strassburger). Pregledovanje kamniških župnijskih matic in fragmentarno ohranjenega mestnega arhiva je poleg te povezave prineslo na površje več v tem mestu delujočih slikarjev in kiparjev, ki so bili vsi njuni sodobniki, o njih pa je bilo znanega malo ali sploh nič. 

Védenje o kamniških slikarjih in kiparjih 17. stoletja je nasploh zelo skromno. V umetnostnozgodovinskem pregledu Kamnika skozi stoletja Emilijana Cevca (1985) se je znašlo eno samo ime. Gre za kamniškega meščana in kiparja Martina Počkarja (Počikarja), omenjenega v zvezi z oltarjem na Skaručni pri Vodicah, ki je, kot navaja Cevc, deloval v Kamniku v zadnjih desetletjih stoletja.[2] Kamnik je v likovno razgibanem poznogotskem času 15. in zgodnjega 16. stoletja z veliko ambicijo posegel v naše umetnostno življenje z več domačimi umetniki, po Cevčevih besedah pa za 17. stoletje na žalost ne vemo niti tega, ali je kakšen kamniški umetnik sodeloval pri seriji zlatih oltarjev kot najvidnejših umetnostnih dosežkih tega časa.[3] 

Namen pričujočega prispevka je predstaviti nove biografske podatke o slikarjih in kiparjih, izpričanih v Kamniku v 17. stoletju. Paberki iz doslej premalo uporabljenih virov bodo morda kdaj pripomogli k odgovoru na zgornje vprašanje, prispevali k razrešitvi odprtih vprašanj in nemara odprli kakšno novo in nepričakovano. Zgornja časovna meja obravnave je začetek 18. stoletja, ko so mesto ob Kamniški Bistrici zapustili zadnji trije v 17. stoletju delujoči mojstri – eden se je vrnil v Višnjo Goro, dva pa sta umrla. Obenem je – če se opremo na Cevca – okoli leta 1700 tudi na kamniška vrata udaril poznobaročni čas in jih na široko odprl barokizaciji mesta.[4]  

Kot kaže, je bilo doslej prezrto ime najstarejšega med obravnavanimi umetniki, slikarja Martina Untersingerja (ok. 1610 – ne pred 1683). V Kamniku ga srečujemo skoraj pol stoletja in prav on utegne biti zaslužen za vzgojo dveh domačih slikarjev, Fortunata Žagarja in Marka Straspurgerja, ki sta se oba rodila v kamniških meščanskih rodbinah in sta do smrti delovala v rodnem mestu. Straspurger, oče višnjegorskega slikarja Petra, je bil tako in drugače povezan tudi s kiparjem Počkarjem, v Kamniku živečim nedomačinom. Medtem ko vsaj v skromnih obrisih že dlje časa poznamo Straspurgerjevo in Počkarjevo delo, tega ni mogoče trditi ne za Untersingerja ne za Žagarja, ki doslej tudi zato ali prav zato nista pritegnila pozornosti. Enako velja za zadnjega, priseljenca Petra Kindla, znanega le iz bežne omembe Franceta Steleta.

Tudi ime Martina Untersingerja bi prejkone ostalo prezrto, če ne bi v letih, ko se je priselil v Kamnik, v dve tamkajšnji krstni matici bolj širokogrudno kot pozneje zapisovali manj običajne poklice očetov in botrov krščencev. Untersinger je tako pri krstu sina Andreja 30. novembra 1639 označen kot kamniški slikar (Martini Vntersinger Pictoris in Camnik).[5] Tedaj mu je moralo biti kakšnih 30 let, v Kamnik pa je bodisi prišel že poročen bodisi si je ženo Elizabeto, ki jo poznamo le po imenu, našel šele tu. Tako ni rečeno, da je bil Andrej njegov prvi otrok. Prvič je izpričan le malo pred sinovim krstom, 4. oktobra 1639, ko je šel za krstnega botra hčerki Kamničanov (ex Civitate) Martina in Jere Mušon. Njegov priimek je bil tedaj zapisan v pozneje pogosti alternativni obliki Hundersinger.[6]  V štiridesetih letih sta se mu v zakonu z Elizabeto rodila še dva sinova, najprej Janez Jurij, krščen 17. aprila 1644, in za njim Franc, ki je prejel krst 1. oktobra 1646.[7] Pri krstu Janeza Jurija in trikrat, ko je bil krstni boter (1642, 1643, 1644 in 1647), kar je bil sicer še večkrat, je Untersinger (Vntersinger, Huntersinger) naveden kot slikar v Kamniku (pictor zu Stein, pictor Camnicensis), kot gospod prvič leta 1642 in izrecno kot kamniški meščan leta 1647 (cive et pictore in Stain).[8] Pozornost pritegne krstni boter vseh njegovih sinov Matija Brecel (Wrezellius, Brezel, Wrezel), župnik v Cerkljah na Gorenjskem, botra pa je bila vsakič druga meščanka. Breclovo ime kaže na neko Untersingerjevo za zdaj neznano povezavo s cerkljansko župnijo. Morda je bil tamkajšnji župnik njegov naročnik. Ugotoviti je mogoče le to, da Martin Untersinger pred tem v prvi cerkljanski krstni matici 1635–1643 ni izpričan kot oče krščenca ali krstni boter in da se tam tudi ni poročil.[9] Njegove poroke prav tako ni v poročni matici ljubljanske stolne župnije, zakoncema se v Ljubljani ni rodil noben otrok, priimka pa ni med tamkajšnjimi krščenci, začenši z letom 1588.[10] O izvoru Martina Untersingerja je tako mogoče samo ugibati. Priimek bi pripisali človeku iz nemškega jezikovnega okolja, a ni nujno prišel od tam. Vsekakor ni izviral iz Kamnika, kjer je bil prvi Untersinger, njegova družina pa tudi edina s tem priimkom.

Po rojstvu zadnjega otroka (1646) je tu izpričan še skoraj štiri desetletja. Redno se pojavlja kot krstni boter in v edini knjigi mestnih sodnih protokolov iz druge polovice 17. stoletja, ki pokriva časovni razpon od leta 1675 do leta 1682. V tem času je že bil notranji mestni svetnik in kot tak pogosto navzoč pri sodnih obravnavah.[11] Zadnjič naletimo na njegovo ime 22. oktobra 1683, ko je botroval krščenki iz mesta,[12] ni pa v Kamniku tudi umrl, tako kot v mrliški matici, ki se začne leta 1671, pogrešamo njegovo ženo in sinove.[13] V prvi poročni matici od leta 1673 dalje prav tako ni poroke nobenega njegovih otrok.[14] Je pa 15. novembra 1688 v Kamniku izjemoma krstil otroka duhovnik Janez Jurij Untersinger,[15] v katerem prepoznamo Martinovega tedaj štiriinštiridesetletnega sina,[16] ki tu najverjetneje ni služboval. Zelo verjetno je ostareli slikar Martin nazadnje zapustil Kamnik, ker je odšel živet k temu ali kateremu drugemu sinu. 

Kot rečeno, bi lahko iz delavnice Martina Untersingerja izšla dva slikarja domačina, vrstnika njegovih sinov. Gre za Fortunata Žagarja, o čigar slikarskem poklicu pričata zgolj dva zapisa v kamniških matičnih knjigah, prvi ob njegovi poroki in drugi ob smrti, ter za Marka Straspurgerja, ki, kot kaže, v matičnih knjigah sploh nikoli ni omenjen kot slikar, je pa bilo doslej vsaj nekaj znanega o njegovem delu, pri čemer je v eni omemba imenovan tudi kamniški meščan. Za oba je mogoče z gotovostjo trditi, da sta izvirala iz kamniških meščanskih družin in da njuna očeta nista bila slikarja, saj bi se tak podatek gotovo pojavil v maticah, tako kot je v letih okoli njunega rojstva večkrat označen kot slikar Martin Untersinger.

Slikarja Fortunata Žagarja (Sagar, Shagar) (1641–1696) poznamo za zdaj samo iz kamniških matičnih knjig in mestnih sodnih protokolov. Navedba starosti 55 let ob smrti[17] ne dopušča dvoma, da gre za domačina in meščanskega otroka, čigar rod je v Kamniku utegnil segati več generacij nazaj in izvirati iz okolice, kjer je bil ta priimek precej razširjen.[18] V mestnih sodnih protokolih 1613–1622, edinih ohranjenih iz prve polovice 17. stoletja, srečujemo meščana Florijana Žagarja, leta 1621 tudi kot mestnega sodnika.[19] Fortunata, ki bi bil lahko njegov vnuk, so krstili 14. junija 1641 kot predzadnjega otroka meščana Mihaela Žagarja (Dni Michaelis Sagar civis in Camnik) in njegove žene Marjete, njegova krstna botra pa sta bila Jurij Kofer in Eva Majdič.[20] Kakšen poklic je opravljal Fortunatov oče, ni izpričano, ampak le, da je bil kamniški meščan in da je kot tak pred letom 1642, torej v času slikarjevega rojstva, več let imel v zakupu mestno mitnico, tega leta pa se je zaman potegoval za njen vnovični zakup.[21] Tudi Fortunat je ob poroki 2. maja 1673 že imel meščanske pravice, saj je označen kot gospod (Dnus Fortunatus Sagar pictor). O njegovi nevesti Mariji, hčerki kamniškega meščana Antona Kusa, poročna matica z oznako puella pove, da je morala biti še zelo mlada.[22] Rodila se je leta 1657 v Kamniku kot prvorojenka zakoncev Antona in Jere Kus[23] in imela ob poroki z dvaintridesetletnim slikarjem manj kot 16 let. Glede na njeno mladost ne preseneča, da se je zakoncema v naslednjih 21 letih rodilo enajst otrok: Martin (krščen 1. novembra 1674), Marija (k. 29. julija 1676), Ana Marija (k. 25. oktobra 1677), Marija Rozina (k. 8. septembra 1679), Jurij Jožef (k. 17. aprila 1681), Urban (k. 23. maja 1684), Valentin (k. 9. februarja 1687), Jožef (k. 20. marca 1688), Suzana (k. 12. maja 1689), Valentin Jožef (k. 4. februarja 1692) in še en Jožef (k. 31. oktobra 1694).[24] Za botre sta zakonca vabila ugledne kamniške meščane in domača duhovnika.[25] Vsaj pet otrok sta v rosnih letih pospremila na kamniško pokopališče, verjetno pa se kateri skriva še med tistimi, ki jim mrliška matica ne namenja imena in priimka.[26] Iz nekaterih vpisov krstov in pokopov je razvidno, da je družina živela v obzidanem delu Kamnika (in Civitate),[27] kamor mrliška matica postavlja tudi Fortunata, meščana in slikarja (Fortunatus Shagar ciuis et pictor). Pokopali so ga 3. maja 1696, starega 55 let.[28] Ni gotovo, ali je Fortunat Žagar kdaj postal mestni svetnik tako kot njegov starejši brat Janez (1636–1704).[29] Za razliko od Janezovega rodu se Fortunatov v Kamniku očitno ni nadaljeval, ampak razselil. Ne pred slikarjevo smrtjo ne po njej namreč ni v maticah navedena poroka ali smrt katerega njegovih otrok. Tudi vdova Marija, ki ji je bilo ob moževi smrti malo manj kot 39 let in je ostala sama z nedoraslimi otroki, se v Kamniku ni vnovič poročila.[30] Prav tako ni znano, kaj se je zgodilo s Fortunatovo hišo, ki jo je slikar zagotovo imel. Na popisu kamniških hiš iz leta 1723 ali 1724 je le ena Žagarjeva, in sicer hiša vdove Fortunatovega nečaka Lovrenca v obzidanem delu mesta (In der Statt).[31]

Čeprav je Fortunat Žagar vso odraslo dobo preživel v Kamniku, ni za zdaj znano nobeno drugo neposredno pričevanje o njegovem poklicu. Pač pa najdemo v sodnih protokolih iz let 1675–1682 dve zanimivi sodni pravdi, ki ga kažeta kot precej obrekljivega človeka. Dragoceni sta predvsem zato, ker razkrivata imena še štirih drugih v Kamniku živečih oseb, ki so se ukvarjale s slikarstvom in kiparstvom. Leta 1676 je Fortunata Žagarja tožil (slikar) Marko Straspurger (Marx Strasburger), in sicer zaradi širjenja žaljivih govoric. Žagar naj bi govoril, da je Straspurger svojemu nekdanjemu mojstru (seinem gewesten Maister) vzel 12 kron »na nekem slikarskem delu« (an einer Mallerarbaith 12 Cronen genomben habe). Kamniško mestno sodišče je odločilo, da mora obtoženi trditve dokazati v roku 14 dni. Ker se to ni zgodilo, je Straspurger po dobrih dveh mesecih pred sodiščem dosegel, da se mu je moral Žagar javno opravičiti, mestni sodnik pa je temu še naložil, naj se ob zagroženi kazni 10 zlatih dukatov v bodoče vzdrži takšnih neprimernih besed. Slednjič ga je Straspurger tožil še za poravnavo stroškov (Expensen), a mu sodišče v tem primeru ni ustreglo in je Žagarja oprostilo.[32] Sodni protokoli ne povedo, kdo je bil Straspurgerjev nekdanji mojster in v katerem času. Sklepamo lahko le, da sta imela z dve leti starejšim Žagarjem istega mojstra, in ta bi utegnil biti Martin Untersinger. 

Tudi ko se je Fortunat Žagar dve leti in pol zatem, spomladi 1679, znašel v drugi pravdi, ni izrecno naveden kot slikar. Prav tako ni povedano, pri kom je zaposlen slikarski pomočnik Jakob Dimec (Jacob Dimez Mallergesell), ki je Žagarja tožil, da mu očita krajo srebrne žlice. Obtoženi Žagar je priznal širjenje govoric o kraji ter poklical za priči kiparja Martina Počkarja (Martin Podtschkhar Pildthauer) in njegovega pomočnika Tomaža Tominšiča (Thomas Tominschitsch Pildthauer gesell), a nista potrdila Dimcu očitanega dejanja. Tako je Žagar zopet potegnil krajši konec, vendar ga je sodišče tokrat kaznovalo strožje kakor prejšnjič. Poleg javnega opravičila tožniku in opomina, naj se pod kaznijo 10 zlatih dukatov vzdrži neprimernih in kaznivih besed (vngebührlich und straffmessigen Worten), je moral plačati še goldinar in 51 krajcarjev sodnih stroškov ter sedeti v zaporu na Malem gradu, dokler ni mestnemu sodniku plačal kazni 3 zlatih dukatov.[33]

Od štirih oseb, ki v letih 1676 in 1679 nastopajo v dveh Žagarjevih pravdah, je največ znanega o slikarju Marku Straspurgerju (1643–1706). Bil je dve leti mlajši od Fortunata Žagarja in je izhajal iz podobnega meščanskega okolja. Njegov priimek so dolgo zapisovali kot Strasperger (Strassperger, Strassberger), tako tudi pri slikarjevem krstu 12. maja 1643 (Strasperger), ko sta ob krstnem kamnu stala botra Jakob Šter (civis in Kamnik) in Eva Turner. Rodil se je staršema Marku in Katarini za bratom Martinom (krščen 8. novembra 1640), pri katerem je navedeno drugačno materino ime – Jera, kot bivališče pa obzidani del Kamnika (ex Civitate).[34] O slikarjevi primarni družini imamo le malo podatkov. Nekemu Marku Straspurgerju se je v mestu leta 1630 rodil sin Jakob, ime žene in matere pogrešamo, zato pa se priimek tedaj prvič pojavi v obliki Straspurger (Marx Straspurger).[35] Isti Marko ali njegov soimenjak (Marx Straßperger) je osem let prej, leta 1622, naveden v mestnih sodnih protokolih 1613–1622 med prisedniki mestnega sodišča,[36] kar pomeni, da je bil mestni svetnik. Sicer pa je priimek Strasperger izpričan v Kamniku že konec 16. stoletja. Med šestintridesetimi tamkajšnjimi protestanti (sectische Unterthanen in Stein), ki so jih leta 1594 poklicali pred protireformacijsko komisijo, najdemo imeni Marka in Luke Straspergerja (Straßperger), po poklicu brivca ali ranocelnika (Scherer).[37] Starejša oblika priimka Strasperger/Strasberger, ki jo je šele v slikarjevem času povsem zamenjala mlajša Straspurger, navaja na domnevo – utemeljeno z analogijami dobesednega prevajanja[38] –, da se je priimek prvotno glasil Stražar in da je izhajal iz kamniške okolice, kjer je dokumentiran vsaj od 17. stoletja.[39]

V otroških letih slikarja Marka Straspurgerja je v Kamniku morda živela še ena družina Straspurgerjev oz. Straspergerjev,[40] v njegovi odrasli dobi pa samo njegova sekundarna družina. Oženil se je najverjetneje leta 1667, pri štiriindvajsetih letih, glede na to, da se mu je prvi otrok rodil konec junija naslednje leto. Žena Regina je, sodeč po imenu, prav tako izhajala iz mestnega okolja. Morda je bila tako kot Marko Kamničanka, vendar kamniška poročna knjiga iz tega časa ni ohranjena, poroke pa ni v poročni matici ljubljanske stolne župnije sv. Nikolaja.[41] Za prvorojencem Janezom Jakobom, krščenim 30. junija 1668, je prišel na svet poznejši slikar Peter, ki je dobil krstni imeni Janez Peter in je krst prejel 27. junija 1670,[42] nato pa še sedem otrok: v sili krščena hči Alenčica (Alenzheza) 15. maja 1671,[43] Regina 25. avgusta 1673, Marija 27. maja 1675, Marko Anton 8. aprila 1678, Andrej Nikolaj 20. novembra 1680, Uršula 22. oktobra 1683 in Matija Jožef 30. januarja 1686.[44] Najpopolnejši podatki so ravno pri vpisu Petrovega krsta, iz katerega edinkrat izvemo, da je Straspurgerjeva družina živela v obzidanem delu Kamnika (ex Civitate) in da so bile vse osebe – starša ter botra Martin Počkar in »gospa« Eva Šter – kamniški meščani (omnibus civibus Stainensis). Drugim otrokom so botrovali člani kamniških družin Wolf, Počkar, Šter in Adamič, največkrat Eva Šter, žena večkratnega mestnega sodnika Jurija Bernardina Štera, ki je šel za botra predzadnjemu Straspurgerjevemu otroku.[45] Kot odrasle srečamo štiri, od preostalih štirih pa so trije, Andrej Nikolaj, Uršula in Jožef, potrjeno umrli v zgodnjem otroštvu. Ker se prva mrliška knjiga začenja šele leta 1671 in ker so otroke vpisovali vanjo pogosto brez imena in priimka, ne vemo, ali je med njimi tudi Marija.[46] 

Od sinov sta otroška leta poleg slikarja Petra preživela dva, Janez Jakob in Marko Anton. Janez Jakob je končal šestletno ljubljansko jezuitsko gimnazijo, kjer ga srečujemo med letoma 1681 in 1687, vseskozi kot alumna (štipendista) Thalerjevega alumnata.[47] Marko Anton, ki so ga klicali Marko, pa se je že kot »gospod« 19. februarja 1705 v domačem mestu oženil z Ano Marijo Drnovšek.[48] Od hčera je odrasla Regina, omožena 7. februarja 1701 z domačinom Gregorjem Cirkovičem,[49] in morda tudi Marija, ki bi se lahko skrivala med nevestami brez navedbe priimka.[50]

Kamniške matične knjige Marka Straspurgerja, kolikor je bilo mogoče ugotoviti, nikoli ne omenjajo z njegovim slikarskim poklicem, ker so ti podatki po sredi 17. stoletja precej redkejši. Kot smo videli, ga kot slikarja posredno razkriva edina knjiga sodnih protokolov iz tega časa (1675–1682), ko je leta 1676 zaradi obrekovanja tožil slikarskega kolega Fortunata Žagarja. V isti knjigi se pojavi še leta 1679, tokrat kot#xo52 obtoženi, pri čemer je ta sodni primer pomembnejši od prejšnjega, saj govori o slikarjevem delu. Matija Prešeren, župnik na Vranskem, in tamkajšnji cerkveni ključarji so Straspurgerju (Marxen Straßburger) očitali, da ni opravil naročenega in deloma že plačanega dela. Sedem let prej, torej leta 1672, so mu zaupali pozlatitev oltarja sv. Mihaela (glavnega oltarja v vranski župnijski cerkvi) in mu že izplačali aro v višini 25 goldinarjev. Ker Straspurger naj ne bi spoštoval pogodbe, so zdaj zahtevali ne samo vrnitev are, temveč tudi slik, ki jih je imel pri sebi (die beÿ sich habunde bilder). Straspurger je kamniškemu mestnemu sodišču predložil pogodbo, sklenjeno s klavzulo deželne obveze za škodo (den Landschadenpindigen Contract). Svoje ravnanje je utemeljil s tem, da tožniki polovice plačila (des verdingten gelts) niso izplačali v dogovorjenem roku šestih tednov in da so delo »potuhnjeno« izročili drugemu (dise arbeith einen andern vndterschleifer übergeben). Mestno sodišče je Straspurgerju pritrdilo, da je pogodbo vsekakor treba spoštovati, in ga oprostilo obtožbe.[51]

Kolikor je znano, se ime slikarja Marka Straspurgerja v literaturi prvič pojavi leta 1880[52] v Orožnovi obravnavi podružnične cerkve sv. Kunigunde v Šentjungerti nad Galicijo v Savinjski dolini, kjer je Straspurger skupaj z župnikom in dvema ključarjema podpisan za oltarjem Sv. trojice z letnico 1694.[53] Na še eno njegovo delo je leta 1941 v lokalnem glasilu bežno opozoril Janez Veider, ki je našel podatek, da je leta 1676 prejel plačilo za glavni oltar v cerkvi sv. Miklavža na Goropečah nad Ihanom. Tedaj se slikar omenja tudi kot kamniški meščan, je pa Veider napačno prebral njegovo drugo ime Marx (Marko), saj ga imenuje Hans Max Strasperger,[54] kar so povzele tudi poznejše skromne omembe Straspurgerja v literaturi.[55] Straspurgerjeva povezava s Kamnikom torej ni ostala povsem neznana, ni pa prodrla v širšo zavest.

V poznejših letih je Marko Straspurger posegal tudi po funkcijah v kamniški mestni samoupravi. Potem ko ga od leta 1680 srečujemo med mestnimi svetniki, sodnimi prisedniki,[56] so ga v letih 1699, 1700 in 1705 izvolili v enoletni mandat mestnega sodnika.[57] Med svojim zadnjim  mandatom je umrl in bil pokopan 11. marca 1706. Mrliška matica ga imenuje mestni sodnik (judex civitatis) in mu daje 60 let,[58] dejansko pa jih je imel nekaj manj kot 63. Slabi dve leti pred njim so 22. aprila 1705 pokopali ženo Regino, staro po mrliški knjigi več kot 50 let.[59] 

Kot rečeno, so kot odrasli izpričani štirje njuni otroci. Peter (roj. 1670) je večino življenja preživel v Višnji Gori, kjer se je nemara že učil in delal kot slikarski pomočnik, nato pa se je še mlad oženil z vdovo slikarja Franca Faenzija.[60] Morda je slikarski poklic nadaljeval tudi mlajši Marko (roj. 1678), s čigar zgodnjo smrtjo je Straspurgerjev rod v Kamniku vsaj po moški strani ugasnil. Marko se je, kot smo videli, oženil dobro leto pred očetovo smrtjo, star 27 let. Ko se mu je naslednje leto rodil edini sin, je bil še živ, ni pa gotovo, ali je živel tudi še, ko je otrok po dobrem letu umrl.[61] Preminil je bodisi nekje zunaj Kamnika bodisi je vpis njegove smrti v mrliško matico izostal. Njegova vdova Ana Marija se je že 30. januarja 1708 omožila z Janezom Antonom Krašičem (Krashizh).[62]

Tako kot ne poznamo konca Marka Straspurgerja ml., tudi ni znana usoda Straspurgerjeve hiše. Glede na to, da Marko ni zapustil otrok, so skoraj gotovo postali glavni Njene prodaje namreč ni v mestni knjigi listin iz let 1715–1726,[63] na seznamu kamniških hiš iz leta 1723 ali 1724 pa ni več nobenega gospodarja s priimkom Straspurger, niti ne Krašiča, ki se je poročil z Markovo vdovo.[64]

Malo pred smrtjo slikarja Marka Straspurgerja se je iz Višnje Gore v Kamnik začasno vrnil njegov sin slikar Peter Straspurger (1670–1739) in tu s svojo družino ostal največ nekaj let. Naključno odkritje krsta njegove hčerke Marije Katarine 25. novembra 1703 (Petri Straſburgar filia et conjuge Vrsulae) pojasnjuje, zakaj v Višnji Gori v časovnem razponu od maja 1702 do januarja 1707 ni prišel na svet noben njegov otrok. Razlog, da se je umaknil v rodni Kamnik, so bile očitno gmotne težave. Višnjegorsko mesto mu je prav leta 1703 zaradi precejšnjih zaostankov pri davku in kontribuciji zarubilo njivo, terjalo pa ga je tudi še za pristojbino ob sprejemu v meščanstvo (Burgerrecht) in mu v primeru neplačila zagrozilo z odvzemom mestnih vrtov, ki jih je dobil v zakup.[65] V Kamniku je imel tedaj živa še oba starša, poročeno sestro in še neoženjenega brata Marka. Morda je pričakoval, da mu bo oče Marko prepustil domačo hišo, kar se očitno ni zgodilo, ampak je postal gospodar mlajši sin Marko. Opozoriti kaže tudi na ime enega od krstnih botrov Petrove hčerke. Ta je imela poleg botre Marjete Jenčič veliko imenitnejšega botra Janeza Mihaela Florjančiča pl. Grienfelda,[66] bližnjega sorodnika Adama Florjančiča, graščaka na Zgornjem Perovem tik ob Kamniku.[67] Janez Mihael Florjančič (1668–1724/38) je bil stotnik, sicer pa rojen Višnjan[68] in po vsem sodeč Straspurgerjev prijatelj, morda tudi mecen oz. naročnik. Drugih podatkov o Petrovi družini v krstni, poročni in mrliški matici ni.[69] Nazaj v Višnjo Goro se je preselila pred 3. januarjem 1707, ko so tam krstili slikarjevega najmlajšega otroka iz prvega zakona.[70]

Glede na to, da so Petru v letih 1704 in 1706 umrli starši, leta 1706 ali 1707 pa tudi brat Marko, ki ni zapustil potomcev, se v Višnjo Goro gotovo ni vrnil praznih rok. Nemara je podedoval domačo hišo in jo prodal. Vsekakor mu je uspelo poplačati dolgove, sicer v višnjegorski mestni hierarhiji v naslednjih letih ne bi mogel napredovati do samega vrha. Tako kot njegovega očeta v Kamniku so Petra v Višnji Gori trikrat izvolili v enoletni mandat mestnega sodnika, prvič leta 1708 in zadnjič 1713. V tem dolenjskem mestecu je nato ostal do smrti leta 1739, ko mu je bilo 69 let.[71] 

Od kamniških slikarjev in kiparjev obravnavane dobe je bil s Straspurgerji najbolj povezan kipar Martin Počkar (2. četrtina 17. stol. – ne pred 1686), o katerem se je vedelo tudi to, da je bil kamniški meščan. Nanj je najverjetneje prvi naletel Stele, ki ga kot edinega od kamniških umetnikov tega časa omenja v umetnostni topografiji Politični okraj Kamnik, in sicer v zvezi z glavnim oltarjem nove podružnične cerkve sv. Lucije na Skaručni pri Vodicah. Po zapisu v vodiškem župnijskem arhivu so leta 1673 izplačali slikarja Sebastijana Schnögkha, deset let zatem, leta 1683, pa Počkarja, označenega kot kamniški meščan in kipar (Martin Pozhikar, ciuis et sculptor Stainensis).[72] Na drugo znano, približno desetletje starejše Počkarjevo delo, glavni oltar v cerkvi sv. Miklavža na Goropečah nad Ihanom, je leta 1941 opozoril Veider, in sicer zgolj v lokalnem glasilu ter z napačno prebranim kiparjevim imenom: leta 1675 naj bi bil izplačan »podobar Martin Potokar« in naslednje leto, 1676, »slikar, kamniški meščan Hans Maks Strasperger«,[73] dejansko Janez Marko (Marx) Straspurger. Obe kiparski deli, na Skaručni in Goropečah, je Počkarju pripisal Sergej Vrišer, ki ima tudi pravilen zapis kiparjevega priimka: Počkar (Počikar, Pozhikar).[74]

Martin Počkar po rodu ni bil Kamničan, ampak mu je tam mogoče slediti dobrih dvajset let od srede šestdesetih do srede osemdesetih let 17. stoletja. V kamniških župnijskih maticah tako kot Marko Straspurger nikoli ni označen s poklicem. Morda se je tu tudi poročil, vendar se prva (ohranjena) poročna matica začenja pozneje, ko je že imel družino. Žena Marjeta mu je v Kamniku rodila najmanj štiri otroke: Marijo Klaro (krščeno 27. julija 1665), Janeza Jakoba (k. 26. julija 1669), Tomaža (k. 15. decembra 1671), verjetno še enega otroka v letih 1673–1675, ko je krstna matica deloma poškodovana, in Agato (k. 5. januarja 1678).[75] Pri prvi pojavitvi je priimek zapisan kot Pezhar,[76] nato pa pri krstih otrok in številnih botrstvih kot Pozhkar, Potzkar, Pozkar, Pozikar in Pozhikar.[77] Glede na njegovo razširjenost v današnji Obalno-kraški regiji[78] gre izvor Martina Počkarja iskati na območju Krasa, v prid čemur bi govoril tudi njegov s kamnom povezan poklic. Tako kot ni znano, od kod je prišel v Kamnik, ostaja odprto tudi vprašanje, kam se je z družino odselil, potem ko ga zadnjič srečamo kot krstnega botra 5. marca 1686.[79] Tu vsekakor nista umrla ne on ne žena, smrti enega ali več otrok pa bi bile lahko skrite v zapisih umrlih otrok, ki jim prva mrliška matica (1671–1707) ne namenja priimka ali niti imena. Hčerko, tragično preminulo pri petnajstih letih, najdemo pod priimkom Piltaver, kar je ljudska oznaka za kamnoseka (nemško Bildhauer): 17. novembra 1680 so pokopali Marijo, hčerko Martina Piltaverja (Maria Martini Piltauer filia), označeno kot nevesta (sponsa), ki se je utopila v Kamniški Bistrici, ko je bila povabljena na poroko (dum iuerat invitatum ad nuptias).[80] Tik preden se Počkar v Kamniku zadnjič pojavi kot krstni boter, je v začetku leta 1686 botroval otroku slikarja Marka Straspurgerja,[81] ki je šel v sedemdesetih letih za botra tretjemu Počkarjevemu otroku (1671), žena Regina pa zadnjemu (1678).[82]

Če izvzamemo Petra Straspurgerja, domačina, ki je v Kamniku kratko izpričan v začetku 18. stoletja, se med obravnavanimi slikarji in kiparji iz 17. stoletja nazadnje pojavi v virih slikar Peter Pavel Kindl (pred 1660–1710), slikar, o čigar delu prav tako ni podatkov. Njegov priimek so v Kamniku razen ob smrti, ko je zapisan kot Kündl, vedno zapisovali v obliki Kindel oz. Kindl, osebno ime pa je razen ob poroki navedeno samo kot Peter. Viktor Steska navaja slikarjev pokop 7. avgusta 1710 po kamniški mrliški matici, po kateri povzema tudi obliko priimka Kündl (Dnus Petrus Kündl) ter podatke, da je bil pokojni »slikar, meščan in mestni odbornik v Kamniku« (Pictor et Senator Civitatis Stainensis). Napačna je navedba starosti »nad 40 let«, saj mu mrliška knjiga v resnici daje več kot 50 let (ultra 50 annos). Ni jasno, kje je Steska dobil podatek, da naj bi bil Kindl »z Vranje peči«, saj se ne sklicuje na noben dodaten vir.[83] O slikarju prav tako ni navedel nobenega drugega dejstva. Kindl vsekakor ni bil domačin, saj v kamniški župniji, v katero je spadala tudi Vranja Peč, v času njegovega rojstva sredi 17. stoletja ne zasledimo takšnega ali podobnega priimka.[84] Slikarjeva sorodnica (mati ali sestra) je bila zelo verjetno Marija Kundel (Marina Kundelnovka), ki so jo pokopali 18. maja 1681, vendar v mrliški matici ni ne navedbe kraja smrti ne pokojničine starosti.[85] Kindel se v matičnih knjigah pojavi šele ob poroki 4. junija 1685, ko je, sodeč po skromnih podatkih v poročni matici, že živel v Kamniku, saj bi bilo sicer navedeno, od kod se je priženil. Vpis poroke je poleg vpisa smrti edini vir, ki razkriva njegov slikarski poklic, iz njega pa tudi edinkrat izhaja slikarjevo dvojno ime Peter Pavel (Petrus Paulus Kindel pictor). Nevesta Regina Drnovšek je označena zgolj z imenom in priimkom, poročni priči sta bila kamniška meščana Jakob Čebulj (Zebol) in Sigmund Škerpin (Scerpin), domovanje mladoporočencev pa tako kot ob Kindlovi smrti obzidani del Kamnika (ex Civitate).[86] Kindel, ki se je glede na izpričano starost ob smrti rodil pred letom 1660, je torej verjetno prišel v Kamnik nekaj let pred poroko. Ni se rodil v Ljubljani, kjer ta priimek v istem času prav tako ni znan.[87] Žena Regina Drnovšek pa je identična z edino kamniško krščenko s tem imenom in priimkom, hčerko »gospoda« Jakoba Drnovška in Suzane, krščeno 22. septembra 1651.[88] Po vsem sodeč je šlo za edinko,[89] nekaj starejšo od moža in dedinjo hiše v mestu. Glede na to, da je ob poroki štela že skoraj štiriintrideset let, ne preseneča, da je rodila samo tri otroke, dvojčka Andreja in Jožefa (krščena 14. novembra 1686) in Marijo Elizabeto (k. 13. oktobra 1689), od katerih sta vsaj drugi sin in hči zgodaj umrla.[90] Ker v kamniški mrliški matici veliko umrlih otrok nima imena in priimka, so Kindlovima morda pomrli vsi trije otroci. O slikarju Petru Pavlu lahko sklenemo, da je moral biti hišni posestnik, sicer ne bi postal meščan, in da je kot mestni svetnik pripadal zgornjemu sloju kamniškega meščanstva. Po njegovi smrti leta 1710 ni znana usoda vdove Regine in domnevno preživelega sina Andreja. Ne eden ne drugi se v Kamniku nista poročila ali umrla,[91] hiša pa je prešla v druge roke neznano kdaj pred nastankom popisa kamniških hiš in pustot iz leta 1723 ali 1724, na katerem ni nobenega Kindla.[92]

Nazadnje so pomudimo še pri obeh pomočnikih, omenjenih leta 1679 v mestnih sodnih protokolih, enem slikarskem in drugem kiparskem.[93] Slikarski pomočnik Jakob Dimec, ki ga je slikar Fortunat Žagar dolžil kraje srebrne žlice, a si je opral čast, je bil bodisi Žagarjev bodisi Straspurgerjev pomočnik. Glede na starost je zelo verjetno identičen z Jakobom Dimcem (Dimizh), 2. julija 1657 krščenim sinom Matevža in Marije, sodeč po imenih botrov, rojenim v samem Kamniku.[94] Jakobova usoda po letu 1679, ko bi mu bilo dvaindvajset let, ostaja neznanka. Vemo le, da se v domači župniji ni poročil in si ustvaril družine, tako kot v mrliških maticah pogrešamo tudi vpis njegove smrti.[95] 

Tomaž Tominšič, pomočnik kiparja Martina Počkarja, je znan le iz navedbe v sodnih protokolih, ko je leta 1679 pod prisego zanikal Dimčevo krivdo. V Kamniku se ni poročil ne umrl, prav tako ga nisem zasledil kot krstnega botra ali poročne priče.[96] Tudi njegov priimek na tem območju ni izpričan ne v tej ne v kakšni podobni obliki, kar pomeni, da je šlo za potujočega pomočnika od drugod, tako kot je v Kamnik od neznano kod prišel njegov mojster. Ni izključeno, da so nenavadni priimek Tominšič (Tominschitsch) v sodnem protokolu zapisali napačno in se je mladenič dejansko pisal Tominšek.[97]

Ugotovljena nova imena in uvrstitev že znanih med umetnike, delujoče v Kamniku, odstirajo tančico nad »umetnostnim mrakom« mesta, ki je v 17. stoletju sicer doživljalo viden zaton, ni pa bilo tako zelo revno, kot se zdi iz Valvasorjevega opisa (1689).[98] Kot se je izkazalo, je privlačilo tuje ter dalo domače slikarje in kiparje, čeprav ne eni ne drugi niti za kranjske razmere niso bili prvorazredni umetniki. Prav mogoče je, da se v kamniških župnijskih matičnih knjigah in fragmentih mestnega arhiva skriva še več že znanih ali neznanih slikarskih in kiparskih imen, ki jih bo treba šele identificirati.[99]

OPOMBE IN VIRI


* Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa »Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti« (P6-0052) in temeljnega raziskovalnega projekta »Ambicije, karierizem, pohlep, prevare: socialno-materialne strategije, prakse in komunikacija družbenih elit na Slovenskem v zgodnjem novem veku« (J6-2575).

1 Boris GOLEC, Višnjegorski slikarji 17. in 18. stoletja, njihovo socialno in naročniško okolje: Frančišek Karel (Francesco) Faenzi, Franc Faenzi, Janez Jakob Menhard (Mönhardt), Jakob Killer, Karel Ludvik Gentilli, Peter Straspurger, Franc Anton Nirenberger, Franc Ksaver Nirenberger, Anton Nirenberger, Acta historiae artis Slovenica, 24/1, 2019, str. 63–66.

2 Emilijan CEVC, Umetnostni vzponi in upadi kamniškega mesta, Kamnik 1229–1979. Zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici mesta, Kamnik, Ljubljana 1985, str. 71.

3 CEVC 1985 (op. 2), str. 68–71.

4 CEVC 1985 (op. 2), str. 71.

5 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Župnijski arhiv (ŽA) Kamnik, Matične knjige, R 1622–1642, fol. 67v.

6 Prav tam, fol. 65r.

7 Prav tam, fol. 44v in 73r.

8 Prav tam, fol. 21v (7. 2. 1642), 29v (4. 2. 1643), 44v (17. 4. 1644) in 88v (13. 12. 1647). Meščanske pravice je imel vsaj že ob krstu zadnjega sina leta 1646 (prav tam, fol. 73r), ko je pri botri navedena množinska oblika civibus in Stain, ki se lahko nanaša samo na zakonca Untersinger, saj je bil boter cerkljanski župnik.

9 NŠAL, ŽA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige, R 1635–1643, P 1630–1655.

10 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1588–1621, Ind R 1621–1653, P 1632–1651.

11 Arhiv Republike Slovenije (SI AS), SI AS 149, Mesto Kamnik, šk. 2, sodni protokoli 1675–1682, npr. str. 1, 5, 553.

12 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1672–1685, fol. 106v.

13 Žena, ki je botrovala veliko redkeje od njega, je bila živa vsaj še 22. januarja 1665, ko je šla za krstno botro (NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1662–1673, fol. 39r). Najverjetneje je umrla, preden se z novim letom 1671 začne prva kamniška mrliška matica (prav tam, R 1671–1707).

14 Prav tam, P 1673–1711.

15 Prav tam, R 1685–1699, fol. 39v.

16 Janez Jurij Untersinger (Vntersingar, Huntersingar) iz Kamnika je med letoma 1656 in 1662 izpričan kot študent ljubljanske jezuitske gimnazije, ves čas kot alumen (štipendist) alumnata Kamničana Krištofa Planka (Ljubljanski klasiki 1563–1965 (ur. Živka Črnivec idr.), Ljubljana 1999, str. 80, 81, 83–85). Leta 1662, ko je bil v zadnjem razredu, ga najdemo tudi med člani jezuitske kongregacije Marije Vnebovzete (SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, str. 244). Josip Mantuani navaja, da je bil leta 1681 učitelj glasbe (Josip MANTUANI, Katalog razstave: Razvoj glasbe pri Slovencih, Ljubljana 1932, s. p.).

17 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1671–1707, fol. 89v.

18 Vsaj nekaterim Žagarjem je dal priimek zaselek Žaga pod Sv. Primožem nad Kamnikom, kjer je, denimo, leta 1705 umrl petinpetdesetletni Primož Žagar (ex Saga infra S. Primus) (prav tam, fol. 138v).

19 SI AS 149, Mesto Kamnik, šk. 1, sodni protokoli 1613–1622, s. p., 4. 10. 1621.

20 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1640–1650, fol. 17r. Pred njim so se rodili sorojenci Matija (krščen 6. februarja 1632), Janez Krstnik (k. 8. maja 1636) in Rozina (k. 22. oktobra 1638), za njim pa Krištof (k. 13. julija 1643) (prav tam, R 1622–1642, fol. 25r, 48r in 57v; R 1640–1650, fol. 34r).

21 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 150, I/187, lit. S V–8, 5. 8. 1642, 20. 8. 1642.

22 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, P 1673–1711, fol. 2r. Kot meščan (cive) je Fortunat Žagar izrecno naveden pri krstu devetega otroka 12. maja 1689 (prav tam, R 1685–1699, fol. 48v).

23 Marija Kos je bila krščena 31. julija 1657 kot hči Antona in Jere (prav tam, R 1651–1661, fol. 78r).

24 Prav tam, R 1673–1685, fol. 13r, 25r, 34r, 54r, 74v in 133r; R 1685–1699, fol. 14v, 31v, 48v, 84r in 116v.

25 Botri so bili iz družin Kobal, Rece, Šter, Rodar, Majnik, Ferri, Klančnik in Buseti, šestemu in sedmemu otroku je botroval kamniški župnik in gorenjski arhidiakon Janez Mihael Ferri, osmemu pa Adam Žagar (Sagar), označen kot nobili ac generoso Domino.

26 Dne 28. februarja 1681 so pokopali Marijo Rozino, ki je v mrliški matici navedena brez imena kot leto dni stara deklica (puella) Fortunata Žagarja, kmalu po rojstvu je umrl Jožef, po mrliški matici star osem dni in pokopan 27. marca 1688, 16. aprila 1693 so v zemljo položili Valentina, imenovanega zgolj enoletni deček (puer), enega Žagarjevega otroka (infans) brez navedbe imena, spola in starosti pa so pokopali 14. maja istega leta (NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1671–1707, fol. 27r, 53r, 73r in 75v). Nedvomno je kot otrok umrl tudi prvi od dveh Valentinov, in sicer pred krstom soimenjaka 4. februarja 1692.

27 Prav tam, R 1685–1699, fol. 14v, 31v, 84r in 116v; M 1671–1707, fol. 53r in 73r.

28 Prav tam, M 1671–1707, fol. 89v.

29 Sedemdesetletnika (Septuagenarius) »gospoda« Janeza Žagarja, mestnega svetnika (Senator Civitatis Stainensis) iz mesta (ex civitate), so pokopali 11. aprila 1704 (prav tam, M 1671–1707, fol. 128v). Bil je pet let starejši od Fortunata, krščen 8. maja 1636 kot Janez Krstnik (prav tam, R 1622–1642, fol. 25r), poročen pa z neko Katarino, ki mu je prvega otroka, sina Lovrenca, povila leta 1668 (R 1662–1673, fol. 89v). Katarina, pokopana 2. maja 1698, je umrla pri 48 letih (M 1671–1707, fol. 99v). Janeza srečujemo v mestnih sodnih protokolih 1675–1682 med mestnimi prisedniki od leta 1676, od tega le dvakrat z imenom (Hans Sagar) (SI AS 149, Mesto Kamnik, šk. 2, sodni protokoli 1675–1682, str. 41 in 304), sicer pa po splošnem pravilu zgolj s priimkom (str. 433, 436, 444, 471, 518, 532 in 538).

30 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1671–1707, M 1707–1731, P 1673–1711.

31 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 275, I/139, lit. XIX S–1, Specification dern Contr. mössigen Haüßer, s. d. Datacija popisa hiš temelji na mestni knjigi listin 1715–1726 (SI AS 149, Mesto Kamnik, šk. 2). »Gospod« Lovrenc Žagar iz mesta se je poročil 26. novembra 1699, pokopali pa so ga 16. aprila 1720 (NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, P 1673–1711, fol. 66v; M 1707–1731, fol. 80v).

32 SI AS 149, Mesto Kamnik, šk. 2, sodni protokoli 1675–1682, str. 89 (28. 8. 1676), 97 (11. 9. 1676), 118 (6. 11. 1676), 122 (7. 12. 1676) in 125–126 (18. 12. 1676).

33 Prav tam, str. 336 (19. 4. 1679), 337–339 (21. 4. 1679).

34 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1640–1650, fol. 10r in 33r.

35 Prav tam, R 1622–1642, fol. 15r.

36 SI AS 149, Mesto Kamnik, šk. 1, sodni protokoli 1613–1622, s. p., 17. 8. 1622.

37 August DIMITZ, Urkunden zur Reformationsgeschichte Krains (1540–1634), Laibach 1868, str. 44. Prim. Ljudevit STIASNY, Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski opis, Ljubljana 1894, str. 74–75. O izrazu Scherer gl. https://woerterbuchnetz.de/?sigle=DWB&lemid=S06998 (28. 11. 2023).

38 Iz druge polovice 16. stoletja je v mestnih okoljih znana vrsta primerov dobesednega prevajanja priimkov, npr. v Višnji Gori Godec v Geiger, Zima v Winter, Vovk v Wolf (Boris GOLEC, Was bedeutet »slowenisch« und »deutsch« in den krainischen und untersteirischen Städten der Frühen Neuzeit?, Slowenen und Deutsche im gemeinsamen Raum: Neue Forschungen zu einem komplexen Thema (ur. Harald Heppner), München 2002 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission, Bd. 38), str. 43–44. Tudi kamniški meščanski priimek Wolf je prevod slovenskega Vovka; leta 1667 beremo v krstni matici Wolf seu Volkh (NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1662–1673, fol. 81r).

39 Npr. NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1685–1699, fol. 82v, 90r.

40 Dne 9. avgusta 1646 je bila krščena hči Maksimilijana (Maximiliano Strospergar) in Marije (prav tam, R 1640–1650, fol. 42v), če ne gre za napako in je šlo v resnici za Marka Straspurgerja.

41 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1651–1682.

42 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1662–1673, fol. 89r in 111r.

43 Prav tam, M 1671–1707, fol. 5v.

44 Prav tam, R 1673–1685, 2v, 18r, 39v, 69v in 105r; R 1685–1699, fol. 3v.

45 O mestnem sodniku Juriju Bernardinu Šteru gl. STIASNY 1894 (op. 37), str. 62.

46 Dne 9. septembra 1681 je umrl še ne eno leto star Andrej Nikolaj, naveden zgolj kot otrok moškega spola (sepultus est infans) Marka Straspergerja (Marci Strasperger) (NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1671–1707, fol. 29v). Dne 2. avgusta 1684 so pokopali Uršulo, ki je v mrliški matici prav tako vpisana brez imena in starosti, kot otrok ženskega spola, hči »gospoda« Marka Straspurgarja (Strospurgar) (prav tam, fol. 39v), ter 19. februarja 1687 dobri dve leti starega Jožefa, ki ga mrliška knjiga navaja brez očetovega imena, starost okoli enega leta, kot kraj smrti pa Kamnik (ex Stein). Ni jasno, kdo naj bi bil petletni Anton Straspurger iz mesta, ki so ga pokopali 18. aprila 1698 (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1671–1707, fol. 99r), saj ni bil krščen v Kamniku ali pa je njegov krst v krstni matici pomotoma izostal (prav tam, R 1685–1699). Lahko bi šlo za sorodnika od drugod, nezakonskega sina ene od hčera, ki bi ga krstili v drugi župniji, ali preprosto za tujega otroka, hišnega rejenca.

47 Njegov priimek so zapisovali kot Strasperger in Straspergar, samo v zadnjih dveh razredih kot Straspurger (Ljubljanski klasiki 1999 (op. 16), str. 108, 110, 112, 113, 115–117). Leta 1686 je v petem in leta 1687 v šestem razredu gimnazije naveden tudi med člani jezuitske kongregacije Marije Vnebovzete (SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, str. 340, 366).

48 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, P 1673–1711, fol. 86v.

49 Prav tam, P 1673–1711, fol. 72r.

50 Med pari iz mesta (ex Civitate) srečamo v začetku 18. stoletja dva takšna, pri katerih je nevesta navedena zgolj z osebnim imenom Marija (prav tam, P 1673–1711, fol. 75v in 94v).

51 SI AS 149, Mesto Kamnik, šk. 2, sodni protokoli 1675–1682, str. 363 (7. 8. 1679).

52 Ignaz OROŽEN, Das Bisthum und die Diözese Lavant, III. Theil, Cilli 1880, str. 397.

53 HERR IOHAN BAPTISTA KORTNIK PAROCHUS MARCUS STROSPURGER MALLER ZEHPROPST ANDRE TRATNIK UND HANNS POTOZNIK 1694 (Jože CURK, Topografsko gradivo II. Sakralni spomeniki na območju občine Žalec, Celje 1967, str. 75; prim. Marijan MAROLT, Dekanija Celje. II. zvezek: cerkvene umetnine izven celjske župnije, Maribor 1932, str. 255; Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (ZRC SAZU, UIFS), Kartoteka umetnikov, Strassburger Marcus – podobar). Orožen očitno navaja latinski prepis oltarnega napisa: sub parocho Joanne Cortnig a pictore Marco Strasspurger sub Syndicia Andrea Trattnig et Hanns Pototschnig (OROŽEN 1880 (op. 52), str. 397).

54 ZRC SAZU, UIFS, Kartoteka krajev, Goropeče nad Ihanom – p. c. sv. Nikolaja. Veider je podatke objavil v listu Pod Grintovci. Glasilo za kamniški okraj.

55 Stane STRAŽAR, Svet pod Taborom. Kronika Ihana, Ihan 1974, str. 109; https://zupnija-ihan.rkc.si/index.php/content/display/10/sv-miklavz/20 (27. 11. 2023).

56 Njegovo ime se v sodnih protokolih začne pojavljati 16. julija 1680 (SI AS 149, Mesto Kamnik, šk. 2, sodni protokoli 1675–1682, str. 433).

57 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 275, I/139, lit. XVIII S–1, 29. 7. 1699, 30. 7. 1700 in 29. 8. 1705. STIASNY 1894 (op. 37), str. 62, je ime Marx (Marko) razumel kot Maks, priimek pa zapisal kot Strassburger.

58 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1671–1707, fol. 140v.

59 Prav tam, fol. 129r.

60 GOLEC 2019 (op. 1), str. 63–66.

61 Janez Baltazar, krščen 4. januarja 1706, se je rodil v obzidanem delu Kamnika, oče Marko pa je ob njegovem krstu označen kot meščan (NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1700–1710, fol. 106v). Ko so ga 2. februarja 1707 pokopali, je v mrliški matici naveden samo kot Janez Straspurger iz mesta, star eno leto (prav tam, M 1671–1707, fol. 147v).

62 Prav tam, fol. 97v. Nevesta v poročni matici ni označena kot vdova, ampak kot gospa ter z imenom in priimkom, kraj bivanja mladoporočencev pa je bilo obzidano mesto (ex Ciuitate). Zakonca v naslednjih letih nista imela v Kamniku krščenih otrok (prav tam, R 1700–1710, R 1710–1727).

63 SI AS 149, Mesto Kamnik, šk. 2, knjiga listin 1715–1726.

64 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 275, I/139, lit. XIX S–1, Specification dern Contr. mössigen Haüßer, s. d. Glede na majhno časovno razdaljo je malo verjetno, da bi bila hiša Marka Straspurgerja identična s hišo nekega Straspurgerja (N: Straspurger Hauß) na Svinjskem trgu (Am Schwein Plaz), popisano med hišami, ki so propadle že zelo dolgo tega (von Manns gedenkhen hero abgefahlene Heüser).

65 GOLEC 2019 (op. 1), str. 63–64.

66 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1700–1710, fol. 64v. Janezu Mihaelu Florjančiču se je na Zgornjem Perovem (ex Perau) le teden prej rodila hči (prav tam, fol. 64r).

67 Adam Florjančič je dvorec že naslednje leto prodal (Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 571).

68 O leta 1664 poplemeniteni rodbini Florjančič gl. Miha PREINFALK, Plemiške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje, 1. del, Ljubljana 2014, str. 67–74.

69 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1700–1710, P 1673–1711, M 1671–1707.

70 GOLEC 2019 (op. 1), str. 64.

71 GOLEC 2019 (op. 1), str. 64–65.

72 France STELE, Politični okraj Kamnik. Topografski opis, Ljubljana 1929 (Umetnostni spomeniki Slovenije I), str. 476. Prim. ZRC SAZU, UIFS, Kartoteka umetnikov, Pozhikar Martin – kipar.

73 ZRC SAZU, UIFS, Kartoteka krajev, Goropeče nad Ihanom – p. c. sv. Nikolaja.

74 Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976, str. 210.

75 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1662–1673, fol. 45r, 100v in 123r; R 1673–1682, fol. 37r. Krstni matici 1673–1685 manjka zgornji rob z vpisi od maja 1673 do aprila 1675. Krstni botri Počkarjevim otrokom so bili neveljski župnik Janez Ludvik Herand ter člani kamniških meščanskih rodbin Kobal, Turk in Straspurger (slikar Marko in žena Regina).

76 Priimku je pri krstu hčerke leta 1665 pripisana še zabrisana neberljiva različica: Pezhar seu ….

77 Npr. NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1673–1685, fol. 94r, 102r, 107r; R 1685–1686, fol. 3r in 4r.

78 https://www.stat.si/imenarojstva#/names?lastname=Po%C4%8Dkar (26. 11. 2023). Prim. France BEZLAJ, Začasni slovar slovenskih priimkov, Ljubljana 1974, str. 461.

79 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1685–1686, fol. 4r.

80 Prav tam, M 1671–1707, fol. 26r.

81 Prav tam, R 1685–1686, fol. 3r.

82 Gl. op. 75.

83 Viktor STESKA, Slovenska umetnost, I. Slikarstvo, Prevalje, 1927, str. 112; NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1707–1731, fol. 20r.

84 Prim. prav tam, R 1640–1650, R 1651–1661.

85 Prav tam, M 1671–1707, fol. 28v.

86 Prav tam, P 1671–1711, fol. 32r.

87 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1621–1653, Ind R 1653–1692.

88 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1651–1662, fol. 8r.

89 Prim. prav tam, R 1640–1650.

90 Prav tam, R 1675–1699, fol. 12r in 52v. Njihovi botri so bili iz uglednih kamniških rodbin Škerpin, Majnik in Rece; pri hčerki je še podatek o rojstvu v obzidanem delu Kamnika (ex civitate), tako kot ob smrti obeh otrok. Štiriletno Marijo, hčerko Petra Kindla, so pokopali 27. marca 1693, sedemletnega Jožefa pa nekaj tednov pozneje, 11. maja (prav tam, M 1671–1707, fol. 74r in 75v).

91 Prav tam, M 1707–1731, P 1673–1711, P 1712–1744.

92 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 275, I/139, lit. XIX S–1, Specification dern Contr. mössigen Haüßer, s. d. Tudi v knjigi mestnih listin 1715–1726 ni nobene o lastniški menjavi hiše (SI AS 149, Mesto Kamnik, šk. 2).

93 [1] SI AS 149, Mesto Kamnik, šk. 2, sodni protokoli 1675–1682, str. 336 (19. 4. 1679), 337–339 (21. 4. 1679).

94 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1651–1662, fol. 77r. Njegova krstna botra sta bila Štefan Smrečnik in Eva Majetič. Priimek se v krstni matici sicer pojavlja kot Dimiz in Dimez (npr. prav tam, fol. 77r in 94r).

95 Prav tam, P 1673–1711, R 1673–1675, R 1685–1699, R 1700–1710, M 1671–1707, M 1707–1731.

96 Gl. prejšnjo opombo.

97 Priimka Tominšič na Slovenskem ni bilo v prvi polovici 20. stoletja (BEZLAJ 1974 (op. 78), str. 642) in ga ni tudi danes (https://www.stat.si/imenarojstva#/names/topNames, 28. 11. 2023).

98 Johann Weichard VALVASOR, Die Ehre deß Hertzogthums Crain XI, Laybach-Nürnberg 1689, str. 541–547. Prim. CEVC 1985 (op. 2), str. 70–71.

99 Leta 1640 je, denimo, kot krstna botra otroku iz mesta nastopila Maria Mallerin, prejkone žena nekega slikarja (NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1640–1650, fol. 2r), ki pa ni bil Martin Untersinger, saj se je njegova žena imenovala Elizabeta.


Preberite tudi

O razstavi Dialog: Živo – neživo ali o potovanju barve med svetlobo in temo, 26. maj – 1. oktober 2023, Dvorec Novo Celje
Recenzije

Zeleni žarek in barvitost pik, črt, ploskev, krogov, krogel … O razstavi Dialog: Živo – neživo ali o potovanju barve med svetlobo in temo, 26. maj – 1. oktober 2023, Dvorec Novo Celje

Italijanske fantazije. Notica o Maxu Beckmannu v Piranu in Portorožu
Razprave

Italijanske fantazije. Notica o Maxu Beckmannu v Piranu in Portorožu

Damir Globočnik: V kraljestvu fotografije. Prvi fotografski klubi na Slovenskem 1889–1950, Založba Buča, Šmarje - Sap, 2023, 392 str.; 400 izvodov
Recenzije

Veličasten pregled slovenske fotografije Damir Globočnik: V kraljestvu fotografije. Prvi fotografski klubi na Slovenskem 1889–1950, Založba Buča, Šmarje - Sap, 2023, 392 str.; 400 izvodov

In memoriam: dr. Ksenija Rozman (1935–2024)
In memoriam

In memoriam: dr. Ksenija Rozman (1935–2024)

Back to top