Umetnostna kronika
Poročila

Dr. Blaž Resman

Prejemnik nagrade Izidorja Cankarja za leto 2023

Avtorica:

Ana Lavrič ,

Alenka Klemenc ,

Mija Oter Gorenčič

Datum:
Številka: 78/2023
Licenca: CC BY-NC-ND 4.0

Letos je bila nagrada Izidorja Cankarja podeljena dr. Blažu Resmanu, znanstvenemu svetniku v pokoju in dolgoletnemu sodelavcu Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. Prejel jo je za svoje življenjsko delo pri raziskovanju starejše likovne umetnosti na Slovenskem in za fundamentalni prispevek k razvoju slovenske umetnostnozgodovinske vede.

Dr. Blaž Resman, doma in v tujini uveljavljeni vrhunski umetnostni zgodovinar, je izkazal  znanstveno odličnost z izjemnimi dosežki, ki bistveno nadgrajujejo dosedanje vedenje v stroki ter v marsičem pomenijo radikalen preobrat v raziskovalnem postopku in pojmovanju umetnostnega razvoja. Odlikujejo ga znanstvenokritični pristop, inovativnost, kompleksna raziskovalna metoda, posluh za slogovne odtenke, jezikovna izbrušenost in izredna razgledanost. Njegovo raziskovalno področje je zelo široko, v glavnem pa se osredotoča na umetnost novega veka, zlasti baročno. Posega v vse zvrsti umetnosti, najbolj sistematično pa se že več desetletij posveča preučevanju baročnega kiparstva, kjer je dosegel izjemne rezultate in postal absolutna in hkrati mednarodno uveljavljena avtoriteta. 

Znanstvene objave dr. Resmana sodijo med temeljna dela slovenske umetnostne zgodovine. Od kapitalnih je treba izpostaviti znanstveni monografiji Barok v kamnu (1995) in Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem (2006). S prvo, v kateri je na novo osvetlil na Slovenskem delujoče beneške mojstre in beneško orientirano domačo kamnoseško produkcijo, je zbudil velik odmev med tujimi, zlasti italijanskimi strokovnjaki, med domačimi, predvsem mlajšimi kolegi pa sprožil interes za ta segment naše dediščine. Z drugo monografijo je zapolnil veliko vrzel v poznavanju umetnostnega patrimonija na področju gorenjske regije, kjer je iz anonimnosti rešil vrsto spomenikov. V gradivu je namreč diferenciral opuse posameznih ustvarjalcev oziroma delavnic, ob tem pa korigiral starejše atribucije. Kot novo ime je med kiparje uvrstil tudi poljskega priseljenca Petra Žiwobskega, ki ga niti njegova domovina dotlej ni poznala. Eden najprebojnejših izsledkov raziskave pa je korekcija vloge Petra Janežiča, ki je dotlej veljal za osrednjo osebnost poznobaročnega kiparstva na Kranjskem, a mu poslej pripada le mesto pozlatarja in polihromatorja, medtem ko se je glavnina njemu pripisanih del izkazala za avtorski prispevek kranjske delavnice Valentina Vrbnika.

Kiparstvu je dr. Resman posvetil tudi vrsto specialnih znanstvenih študij in razprav, mdr. o Francescu Robbi, Angelu Puttiju, baročnih kamnitih oltarjih na Kranjskem, oltarni opremi ljubljanskih cerkva (frančiškanske, jezuitske, uršulinske), kiparjih v Krškem idr. Pri obravnavi opreme cistercijanske cerkve v Kostanjevici na Krki je pokazal na njen južnonemški izvor, pozornost nemških znanstvenikov pa je pritegnil tudi s prispevkom o povezavah slovenskega prostora z bavarskim, zlasti s predstavitvijo deleža wessobrunnskih štukaterjev na naših tleh. Od novejših izsledkov izstopa evropsko pomembna razprava o baročnem velikem oltarju Marijine cerkve na Dobrovi pri Ljubljani, o katerem je dr. Resman dognal, da je nastal kot pomanjšana kopija Berninijeve Cathedre Petri v baziliki sv. Petra v Rimu in da je bil kot tak v prvotni obliki izjemen primerek na samo na Slovenskem, ampak celo v širšem evropskem prostoru (Veliki oltar na Dobrovi, 2015).

Dr. Blaž Resman je znanstveno obdelal tudi posamezna poglavja baročne arhitekture. Za najrevolucionarnejši rezultat velja njegova kritična razprava o stavbenikih Mačkih, v kateri je ovrgel dotlej v stroki že desetletja uveljavljeno razlago o enem samem arhitektu, ko je dokazal, da gre za več oseb s tem priimkom, in izdvojil dejanski stavbni delež Gregorja Mačka (Mački, 2003). Stavbne problematike se je loteval tudi v kompleksnih študijah cerkva, npr. ljubljanskih jezuitske, frančiškanske in uršulinske (pri slednji je presenetljivo ugotovil tudi dolgo iskanega arhitekta, za katerega se je izkazalo, da gre za Carla Martinuzzija), cerkva v župnijah Dobrova, Ig, Dob, Homec, Šmarca idr. Nekaj sakralnih objektov je nato predstavil tudi v zbirki vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije (npr. Uršulinke v Ljubljani, 2010; Šentjakobska cerkev v Ljubljani, 2014).

Za izjemne dosežke na področju raziskovanja baročnega kiparstva in arhitekture (za monografiji Barok v kamnu in Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem) je leta 2007 prejel priznanje Izidorja Cankarja, leta 2009 pa Zlati znak ZRC SAZU.

V sklopu celostnih obravnav posameznih spomenikov se je dr. Resman dotaknil tudi slikarstva, samostojno pa ga je obravnaval mdr. v prispevkih o prezrtih slikah v atikah baročnih oltarjev (Šopek atiških, 2006) in o nekaterih ikonografsko ali avtorsko zanimivih delih (npr. o motivih Marije Pomagaj, Zadnje večerje, Svete Trojice, o slikah Hansa Georga Geigerja von Geigerfelda v Laškem). Doma in v tujini je veliko pozornost zbudila njegova odlična študija o bratovščinah in upodobitvah Matere božje Dobrega sveta (Accipe consilium a me, 2017), v kateri je predstavil historiat milostne podobe iz Genazzana in njene kopije, ki spadajo med najštevilčnejše marijanske upodobitve v slovenskem poznobaročnem slikarstvu. Četudi je večina kopij anonimnih, jih je avtorju uspelo precejšnje število prepričljivo atribuirati posameznim umetnikom.

Dr. Resman je posegel tudi na področje grafike, posebej intenzivno s pripravo zahtevnega znanstvenokritičnega kataloga v albumu portretnih grafik Valvasorjeve zbirke Iconotheca Valvasoriana (2008; v sodelovanju z dr. Ano Lavrič).   

V okviru Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta je dr. Blaž Resman skupaj s sodelavko doc. dr. Heleno Seražin metodološko zasnoval serijo Umetnostna topografija Slovenije, ki jo ureja po visokih znanstvenih kriterijih, terminološko bogati ter vsebinsko in jezikovno pili, za kar je skupaj s kolegico leta 2013 prejel priznanje Izidorja Cankarja. Zvezka Upravna enota Kočevje (2010) in Upravna enota Logatec (2014) je pripravil avtorsko v soavtorstvu z dr. Heleno Seražin oziroma mag. Simono Kermavnar, samostojno pa je pripravil še pregled Upravne enote Radovljica, ki čaka na natis. S temeljitim in z velikim znanjem opravljenim redaktorskim delom je sodeloval – in še vedno sodeluje tudi po upokojitvi – pri domala vseh inštitutskih publikacijah ter s tem bistveno prispeval k njihovi kvaliteti in uveljavitvi v mednarodnih znanstvenih krogih. Bil je soustanovitelj in dolgoletni urednik inštitutske znanstvene revije Acta historiae artis Slovenica, pri kateri je še vedno član uredniškega odbora in skrbi za celostni vsebinski in jezikovni pregled besedil, bil je član uredniškega odbora inštitutske zbirke Opera Instituti Artis Historiae in revije Umetnostna kronika, sodeloval pa je tudi pri urejanju drugih monografskih publikacij. Z drugimi besedami: sled svojega dela in znanja je zapustil v sleherni izdaji inštituta Franceta Steleta.

Kot ekspert je bil angažiran tudi pri redakciji in pisanju gesel za Enciklopedijo Slovenije, Saurjev Allgemeines Künstlerlexikon in Novi Slovenski biografski leksikon.

Dr. Blaž Resman, čigar objave so zanesljiv znanstveni vir tako za raziskovalce in pedagoge kot tudi za spomeniškovarstvene, restavratorske, muzejske in galerijske ustanove, je med poklicnimi kolegi in tudi strokovnjaki iz drugih humanističnih področij cenjen kot dragocen in nesebičen konzultant in mentor. V letih 2009–2013 je bil vključen tudi v visokošolsko delo kot aktiven univerzitetni predavatelj na Filozofski fakulteti v Mariboru. 

Njegov nenadomestljivi ekscelentni prispevek na področju raziskav fundamentalnih tem naše stroke ga uvršča med nosilne stebre slovenske umetnostne zgodovine.

Ob prejemu nagrade za življenjsko delo mu iskrene čestitke izrekajo Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU ter nekdanji sodelavci dr. Ana Lavrič, dr. Damjan Prelovšek in Alenka Klemenc.

dr. Blaž Resman (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem (2006)

Umetnostna topografija Slovenije. Upravna enota Kočevje (2010)

Umetnostna topografija Slovenije. Upravna enota Logatec (2014)

Prejemnik nagrade Izidorja Cankarje dr. Blaž Resman in predsednica Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Helena Seražin (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Letos je bila nagrada Izidorja Cankarja podeljena dr. Blažu Resmanu, znanstvenemu svetniku v pokoju in dolgoletnemu sodelavcu Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. Prejel jo je za svoje življenjsko delo pri raziskovanju starejše likovne umetnosti na Slovenskem in za fundamentalni prispevek k razvoju slovenske umetnostnozgodovinske vede.

Dr. Blaž Resman, doma in v tujini uveljavljeni vrhunski umetnostni zgodovinar, je izkazal  znanstveno odličnost z izjemnimi dosežki, ki bistveno nadgrajujejo dosedanje vedenje v stroki ter v marsičem pomenijo radikalen preobrat v raziskovalnem postopku in pojmovanju umetnostnega razvoja. Odlikujejo ga znanstvenokritični pristop, inovativnost, kompleksna raziskovalna metoda, posluh za slogovne odtenke, jezikovna izbrušenost in izredna razgledanost. Njegovo raziskovalno področje je zelo široko, v glavnem pa se osredotoča na umetnost novega veka, zlasti baročno. Posega v vse zvrsti umetnosti, najbolj sistematično pa se že več desetletij posveča preučevanju baročnega kiparstva, kjer je dosegel izjemne rezultate in postal absolutna in hkrati mednarodno uveljavljena avtoriteta. 

Znanstvene objave dr. Resmana sodijo med temeljna dela slovenske umetnostne zgodovine. Od kapitalnih je treba izpostaviti znanstveni monografiji Barok v kamnu (1995) in Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem (2006). S prvo, v kateri je na novo osvetlil na Slovenskem delujoče beneške mojstre in beneško orientirano domačo kamnoseško produkcijo, je zbudil velik odmev med tujimi, zlasti italijanskimi strokovnjaki, med domačimi, predvsem mlajšimi kolegi pa sprožil interes za ta segment naše dediščine. Z drugo monografijo je zapolnil veliko vrzel v poznavanju umetnostnega patrimonija na področju gorenjske regije, kjer je iz anonimnosti rešil vrsto spomenikov. V gradivu je namreč diferenciral opuse posameznih ustvarjalcev oziroma delavnic, ob tem pa korigiral starejše atribucije. Kot novo ime je med kiparje uvrstil tudi poljskega priseljenca Petra Žiwobskega, ki ga niti njegova domovina dotlej ni poznala. Eden najprebojnejših izsledkov raziskave pa je korekcija vloge Petra Janežiča, ki je dotlej veljal za osrednjo osebnost poznobaročnega kiparstva na Kranjskem, a mu poslej pripada le mesto pozlatarja in polihromatorja, medtem ko se je glavnina njemu pripisanih del izkazala za avtorski prispevek kranjske delavnice Valentina Vrbnika.

Kiparstvu je dr. Resman posvetil tudi vrsto specialnih znanstvenih študij in razprav, mdr. o Francescu Robbi, Angelu Puttiju, baročnih kamnitih oltarjih na Kranjskem, oltarni opremi ljubljanskih cerkva (frančiškanske, jezuitske, uršulinske), kiparjih v Krškem idr. Pri obravnavi opreme cistercijanske cerkve v Kostanjevici na Krki je pokazal na njen južnonemški izvor, pozornost nemških znanstvenikov pa je pritegnil tudi s prispevkom o povezavah slovenskega prostora z bavarskim, zlasti s predstavitvijo deleža wessobrunnskih štukaterjev na naših tleh. Od novejših izsledkov izstopa evropsko pomembna razprava o baročnem velikem oltarju Marijine cerkve na Dobrovi pri Ljubljani, o katerem je dr. Resman dognal, da je nastal kot pomanjšana kopija Berninijeve Cathedre Petri v baziliki sv. Petra v Rimu in da je bil kot tak v prvotni obliki izjemen primerek na samo na Slovenskem, ampak celo v širšem evropskem prostoru (Veliki oltar na Dobrovi, 2015).

Dr. Blaž Resman je znanstveno obdelal tudi posamezna poglavja baročne arhitekture. Za najrevolucionarnejši rezultat velja njegova kritična razprava o stavbenikih Mačkih, v kateri je ovrgel dotlej v stroki že desetletja uveljavljeno razlago o enem samem arhitektu, ko je dokazal, da gre za več oseb s tem priimkom, in izdvojil dejanski stavbni delež Gregorja Mačka (Mački, 2003). Stavbne problematike se je loteval tudi v kompleksnih študijah cerkva, npr. ljubljanskih jezuitske, frančiškanske in uršulinske (pri slednji je presenetljivo ugotovil tudi dolgo iskanega arhitekta, za katerega se je izkazalo, da gre za Carla Martinuzzija), cerkva v župnijah Dobrova, Ig, Dob, Homec, Šmarca idr. Nekaj sakralnih objektov je nato predstavil tudi v zbirki vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije (npr. Uršulinke v Ljubljani, 2010; Šentjakobska cerkev v Ljubljani, 2014).

Za izjemne dosežke na področju raziskovanja baročnega kiparstva in arhitekture (za monografiji Barok v kamnu in Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem) je leta 2007 prejel priznanje Izidorja Cankarja, leta 2009 pa Zlati znak ZRC SAZU.

V sklopu celostnih obravnav posameznih spomenikov se je dr. Resman dotaknil tudi slikarstva, samostojno pa ga je obravnaval mdr. v prispevkih o prezrtih slikah v atikah baročnih oltarjev (Šopek atiških, 2006) in o nekaterih ikonografsko ali avtorsko zanimivih delih (npr. o motivih Marije Pomagaj, Zadnje večerje, Svete Trojice, o slikah Hansa Georga Geigerja von Geigerfelda v Laškem). Doma in v tujini je veliko pozornost zbudila njegova odlična študija o bratovščinah in upodobitvah Matere božje Dobrega sveta (Accipe consilium a me, 2017), v kateri je predstavil historiat milostne podobe iz Genazzana in njene kopije, ki spadajo med najštevilčnejše marijanske upodobitve v slovenskem poznobaročnem slikarstvu. Četudi je večina kopij anonimnih, jih je avtorju uspelo precejšnje število prepričljivo atribuirati posameznim umetnikom.

Dr. Resman je posegel tudi na področje grafike, posebej intenzivno s pripravo zahtevnega znanstvenokritičnega kataloga v albumu portretnih grafik Valvasorjeve zbirke Iconotheca Valvasoriana (2008; v sodelovanju z dr. Ano Lavrič).   

V okviru Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta je dr. Blaž Resman skupaj s sodelavko doc. dr. Heleno Seražin metodološko zasnoval serijo Umetnostna topografija Slovenije, ki jo ureja po visokih znanstvenih kriterijih, terminološko bogati ter vsebinsko in jezikovno pili, za kar je skupaj s kolegico leta 2013 prejel priznanje Izidorja Cankarja. Zvezka Upravna enota Kočevje (2010) in Upravna enota Logatec (2014) je pripravil avtorsko v soavtorstvu z dr. Heleno Seražin oziroma mag. Simono Kermavnar, samostojno pa je pripravil še pregled Upravne enote Radovljica, ki čaka na natis. S temeljitim in z velikim znanjem opravljenim redaktorskim delom je sodeloval – in še vedno sodeluje tudi po upokojitvi – pri domala vseh inštitutskih publikacijah ter s tem bistveno prispeval k njihovi kvaliteti in uveljavitvi v mednarodnih znanstvenih krogih. Bil je soustanovitelj in dolgoletni urednik inštitutske znanstvene revije Acta historiae artis Slovenica, pri kateri je še vedno član uredniškega odbora in skrbi za celostni vsebinski in jezikovni pregled besedil, bil je član uredniškega odbora inštitutske zbirke Opera Instituti Artis Historiae in revije Umetnostna kronika, sodeloval pa je tudi pri urejanju drugih monografskih publikacij. Z drugimi besedami: sled svojega dela in znanja je zapustil v sleherni izdaji inštituta Franceta Steleta.

Kot ekspert je bil angažiran tudi pri redakciji in pisanju gesel za Enciklopedijo Slovenije, Saurjev Allgemeines Künstlerlexikon in Novi Slovenski biografski leksikon.

Dr. Blaž Resman, čigar objave so zanesljiv znanstveni vir tako za raziskovalce in pedagoge kot tudi za spomeniškovarstvene, restavratorske, muzejske in galerijske ustanove, je med poklicnimi kolegi in tudi strokovnjaki iz drugih humanističnih področij cenjen kot dragocen in nesebičen konzultant in mentor. V letih 2009–2013 je bil vključen tudi v visokošolsko delo kot aktiven univerzitetni predavatelj na Filozofski fakulteti v Mariboru. 

Njegov nenadomestljivi ekscelentni prispevek na področju raziskav fundamentalnih tem naše stroke ga uvršča med nosilne stebre slovenske umetnostne zgodovine.

Ob prejemu nagrade za življenjsko delo mu iskrene čestitke izrekajo Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU ter nekdanji sodelavci dr. Ana Lavrič, dr. Damjan Prelovšek in Alenka Klemenc.

dr. Blaž Resman (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem (2006)

Umetnostna topografija Slovenije. Upravna enota Kočevje (2010)

Umetnostna topografija Slovenije. Upravna enota Logatec (2014)

Prejemnik nagrade Izidorja Cankarje dr. Blaž Resman in predsednica Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Helena Seražin (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Preberite tudi

Marko Lesar (1957–2023)
In memoriam

Marko Lesar (1957–2023)

ILUSTRATOR IN LESOREZEC ELKO JUSTIN
Razprave

ILUSTRATOR IN LESOREZEC ELKO JUSTIN

Konservatorska (za)misel ob tokratnih posegih na velikem oltarju župnijske cerkve v Šenčurju
Razprave

Konservatorska (za)misel ob tokratnih posegih na velikem oltarju župnijske cerkve v Šenčurju

THERESIENHOF ALI VELIKA KAVARNA V MARIBORU
Razprave

THERESIENHOF ALI VELIKA KAVARNA V MARIBORU

Back to top