Razprave
V letih 2024–2025 so v Galeriji DLUM potekali likovni pogovori na temo Prostor barve. Risbe oziroma slike, ki sem jih daljše obdobje spremljala in se srečevala z njimi, so me spodbudile k pogovoru z virtuozinjo barvnega vsakdana, akademsko slikarko Ido Brišnik Remec.
Akademsko slikarko sem spoznala leta 2016 ob projektu Umetnostne galerije Maribor Made in Maribor. Takrat sem imela v tedanjem umetničinem ateljeju na Maistrovi ulici 32 v Mariboru možnost neposrednega vpogleda v njen ustvarjalni in bivanjski prostor, ki je bil obenem tudi prostor likovnega poučevanja. Od tedaj dalje sem imela kar nekaj različnih priložnosti za sodelovanje pri postavitvah njenih likovnih del. Vtis natančnosti in asketskosti me je ponovno prevzel tudi osem let kasneje, ko sem jo skupaj s kustosinjo Umetnostne galerije Maribor, Andrejo Borin, obiskala v SeneCura Domu starejših občanov, kjer smo jo obiskali s člani Društva likovnih umetnikov Maribor tudi na dan pričujočega pogovora.
Pred nami je zapis pogovora, ki je rezultat večkratnih srečanj z akademsko slikarko Ido Brišnik Remec, dobitnico Glazerjeve nagrade za življenjsko delo v letu 2024, katere številna dela hranijo Narodna galerija v Ljubljani, Umetnostna galerija Maribor in Koroška galerija likovnih umetnosti. Pogovor je potekal ob navzočnosti članov društva, oskrbovancev doma in tistih, ki so se nam pridružili tudi preko spleta, vsi pa mi smo bili deležni slikarkinega nesebičnega predajanja mnogoletnih likovnih izkušenj. V pogovoru sva se najprej dotaknili zadnjega desetletja njenega ustvarjanja v tehniki barvnih svinčnikov – barvnikov, kot jih sama imenuje. Čeprav se risba kot likovna zvrst nanaša predvsem na likovna dela na papirju, jih sama nagovarja kot slike. Zakaj, boste spoznali tekom zapisanega, ob razkrivanju pogleda v njen ustvarjalni proces.
Spraševala sem se, kako začeti pogovor z nekom, čigar pogled se je s posebnim občutkom dotaknil toliko bivajočega v naravi, pokrajine, drevesa, lista, kamna. In vztrajal kljub stanju svojega fizičnega telesa.
V letih 2024–2025 so v Galeriji DLUM potekali likovni pogovori na temo Prostor barve. Risbe oziroma slike, ki sem jih daljše obdobje spremljala in se srečevala z njimi, so me spodbudile k pogovoru z virtuozinjo barvnega vsakdana, akademsko slikarko Ido Brišnik Remec.
Akademsko slikarko sem spoznala leta 2016 ob projektu Umetnostne galerije Maribor Made in Maribor. Takrat sem imela v tedanjem umetničinem ateljeju na Maistrovi ulici 32 v Mariboru možnost neposrednega vpogleda v njen ustvarjalni in bivanjski prostor, ki je bil obenem tudi prostor likovnega poučevanja. Od tedaj dalje sem imela kar nekaj različnih priložnosti za sodelovanje pri postavitvah njenih likovnih del. Vtis natančnosti in asketskosti me je ponovno prevzel tudi osem let kasneje, ko sem jo skupaj s kustosinjo Umetnostne galerije Maribor, Andrejo Borin, obiskala v SeneCura Domu starejših občanov, kjer smo jo obiskali s člani Društva likovnih umetnikov Maribor tudi na dan pričujočega pogovora.
Pred nami je zapis pogovora, ki je rezultat večkratnih srečanj z akademsko slikarko Ido Brišnik Remec, dobitnico Glazerjeve nagrade za življenjsko delo v letu 2024, katere številna dela hranijo Narodna galerija v Ljubljani, Umetnostna galerija Maribor in Koroška galerija likovnih umetnosti. Pogovor je potekal ob navzočnosti članov društva, oskrbovancev doma in tistih, ki so se nam pridružili tudi preko spleta, vsi pa mi smo bili deležni slikarkinega nesebičnega predajanja mnogoletnih likovnih izkušenj. V pogovoru sva se najprej dotaknili zadnjega desetletja njenega ustvarjanja v tehniki barvnih svinčnikov – barvnikov, kot jih sama imenuje. Čeprav se risba kot likovna zvrst nanaša predvsem na likovna dela na papirju, jih sama nagovarja kot slike. Zakaj, boste spoznali tekom zapisanega, ob razkrivanju pogleda v njen ustvarjalni proces.
Spraševala sem se, kako začeti pogovor z nekom, čigar pogled se je s posebnim občutkom dotaknil toliko bivajočega v naravi, pokrajine, drevesa, lista, kamna. In vztrajal kljub stanju svojega fizičnega telesa.
Bel list in na njem prosojno okno. Ker sva se kar nekaj ur predtem družili, si ne morem kaj, da ne bi začela prav s tem motivom. Večkrat prisotnim, ki pogosto tudi nakaže tvoje prelomnice in nove začetke. Most med zunanjim in notranjim svetom. Leta 2013 si ustvarila cikel Okna, h kateremu se vedno znova vračaš. Kaj je tisto, kar te določa, tisto, v čemer te lahko vidimo oziroma prepoznamo?
Takrat sem bila že sama, Marjana ni bilo več. Bila je zima. Ležala sem v ateljeju z zelo visoko vročino, imela sem gripo. Ležala sem nasproti ogromnega ateljejskega okna, skozi katerega je prihajala močna svetloba. Zunaj čudovit, ampak mrzel zimski dan, vse prekrito s snegom. A sonce je sijalo. Močno sonce. In prišlo je do nenavadnih videnj: sonce oziroma tista močna svetloba in odbleski snega so enostavno požirali oblike in okenske okvirje, ki so zaradi močne svetlobe izginjali. Ta svetloba me je tako prevzela, da sem si v svoji vročičnosti rekla: »To moram narisati.« Toda nisem imela nič pripravljenega. Zato sem vzela, kar sem našla, pač tisto, kar je bilo v ateljeju pri roki: črn in rdeč barvnik; potem sem se usedla nazaj na posteljo in kljub vročini risala, prevzeta od tiste drobne, zanimive svetlobe, ki je vse požirala. Tako se je začelo. Tudi kasneje, ko sem bila že zdrava, sem nadaljevala z upodabljanjem oken in ves čas me je vznemirjala svetloba: kako je požirala oblike in kako se je barva osvobajala ujetosti v oblike brez omejitev. Potem sem začela opazovati tudi delitve v tistem velikem trikotnem oknu, ki so bile kot križ. Zato sem naredila serijo slik s križi. Tudi format se je spremenil, na začetku sem imela manjše formate.
Torej gre za prehod, pogled v zunanji svet. Zanima me, kako te motiv najde.
Ne morem delati vsega, kar vidim. Mora se me dotakniti, da to občutim. Vsako leto sem počitnikovala na Rogli. Tam me je pred leti, ko sem bila na balkonu, prevzela pokrajina s hribi. V njej iščem svetlobo, ki se ujame v oblikah. V svetlobi barva naenkrat prehaja v belino, v praznino, izginja. To me bolj ali manj vseskozi zasleduje.
Pri motivu prerezanega zelja se zdi, da gledalci lahko pogledamo v njegovo notranjost.
Zanimalo me je, kaj je znotraj zelja; prerežem ga in odkrije se mi vesolje.
Zanima me praznina. Praznina samega lista in dotik. Kako se to zgodi?
Poudarek je pravzaprav na barvnih površinah. Oblike spet izginejo. To sem videla v gozdu. Nasploh me zanima odnos med drevesi v gozdu. Drevesa so živa bitja. Med sabo vzpostavljajo povezave, ki se tudi vidijo, sporazumevajo se, si pomagajo in se podpirajo. V tem vidim nekaj sorodnega človeški družbi.
Kako pa je bilo to doživeti na terenu?
Zjutraj sem vzela stolček, blok in slikarske pripomočke ter odšla v gozd. Gledala sem. Ko me je nekaj pritegnilo, sem na tisto mesto postavila stolček in tam preživela celo dopoldne. Nekaj časa sem samo sedela in gledala, nič drugega. Potem sem se naenkrat začela odpirati nezaznavnemu. Opažati sem začela barvo, ki je prej nisem videla. Barva je bila na površini, ob njej pa se je nenadoma pojavila še nevídena – globinska barva. Spraševala sem se, zakaj rišem ti dve drevesi. Kako sta povezani? Težko je o tem govoriti. Težko najdem besede. Nemogoče se mi zdi vse te likovne prvine prevesti v besede. Beseda je čisto nekaj drugega kot barva, oblika, linija.
Potujva v gozd. Gozd ima v tvojem življenju za razliko od okna čisto drugačno vlogo. Kako nastajajo risarsko slikarska občutenja, ko te pokličejo?
Gre za svetlobo, ki prodira skozi drevesa, in v njej izginjajoče oblike. To se na tak ali drugačen način povsod ponavlja. Iz svetlobe nastajajo nove oblike. Vedno se omejim na minimum, včasih je to ena sama barva ali dve barvi, največ tri, redkokdaj več. Pri slikah z barvnimi svinčniki, jaz jih imenujem barvniki, lahko s prekrivanjem pridem do drugih barv. S prvim odtenkom barve naredim plast, ki jo prekrijem z istim odtenkom ali z drugim, pri čemer izrabljam lazurnost barve, da skozi zgornjo barvo proseva spodnja. Nato lahko nanesem še tretjo in četrto plast, tako da nastanejo novi barvni odtenki. Če uporabiš dva različna barvnika in ju prekrivaš, pride do mešanja – ne na paleti, ampak na papirju.
Na delu Listi (2011) prideta do izraza prosojnost in globina.
Do tega pridem tedaj, ko barvo nanesem na podlago in jo začnem plastiti, preizkušam jo do skrajnosti. Zanima me, do kod gre, kako dolgo papir še prenese nanašanje slojev, kolikokrat lahko prekrijem spodnjo plast, da bo intenzivnost barve taka, kakršno želim. Intenzivnost barve nato zmanjšujem, zato pride do prosojnosti, prehodov in zato oblika tudi ni izrazita. Enostavno izgine. Prav to se mi zdi neverjetno, privlači me, da oblike izginejo in da je gledalec prisiljen sam videti obliko, čeprav je prekinjena, čeprav je ni. V svoji domišljiji jo nadaljuje. Postane soustvarjalec in ni samo gledalec.
Cikel, ki me je resnično presenetil in je zelo drugačen, čeprav hkrati ni, je slikarski cikel Modro, pri katerem se mi zdi zanimivo to, da ga ne občutim kot abstraktnega.
Moja dela niso nikoli abstraktna, saj vedno izhajam iz tega, kar vidim in hkrati občutim. Nimam nobenih vzorov, razen narave. Ves čas me po malem vznemirja, kako osvoboditi barvo, da ni vezana na obliko, da ni omejena z obliko, s črto ali konturo. Ali lahko barva živi sama zase, brez tega?
Pri motivih, kakršni so na risbi Listje iz leta 2011, sem se spomnila na naslove tvojih del, npr. Listi, Listje, Družina listov, Razvrščanje. Kaj ti pomeni naslov?
Meni naslov čisto nič ne pomeni oziroma me celo ovira. Imam večne težave s tem, kakšen naslov bi dala svojim delom, zato jih poimenujem na podlagi tega, kar pove slika. Zdi, se mi, da je naslov ovira tudi za gledalce. Opazujem ljudi, ki hodijo na razstave. Hodijo in samo gledajo, kaj piše pod sliko, ne da bi jo najprej pogledali. Ob tem takoj nastane blokada. Gledalec se ne more več vživeti v sliko, ker išče, kje je zdaj tisto, kar je v naslovu.
V sedemdesetih letih se je v tvojem opusu pojavila akrilna tehnika. Neverjetno je, do kakšnih skrajnosti lahko privedeš barvo na akrilnih slikah. Kaj si prepotovala do takrat?
Stupica je oboževal jajčno tehniko, zato smo študentje v njej ustvarjali dve leti. Ko sem končala akademijo, sem nekaj časa slikala v oljni tehniki. Barva me priteguje na vse možne načine. Tehnika akrila nudi tiste možnosti, ki jih olje ne – nadvse intenzivno barvo. Na mojih slikah se vedno najprej pojavi ena svetla barva, nato pa velike forme, na primer zaključena forma, ki ne izginja. Vse je ploskovno. Ne gre za prehajanje ene v drugo niti izginjanje, ampak ostro omejitev vsake barvne površine.
Že v času študija na likovni akademiji si začela ustvarjati avtoportrete. Velikokrat se soočaš z zrcalom. Kako se opazuješ?
Tako kot vse ostalo, kot kakšno rastlino.
V sedemdesetih letih se je v tvojem opusu pojavila akrilna tehnika. Neverjetno je, do kakšnih skrajnosti lahko privedeš barvo na akrilnih slikah. Kaj si prepotovala do takrat?
Stupica je oboževal jajčno tehniko, zato smo študentje v njej ustvarjali dve leti. Ko sem končala akademijo, sem nekaj časa slikala v oljni tehniki. Barva me priteguje na vse možne načine. Tehnika akrila nudi tiste možnosti, ki jih olje ne – nadvse intenzivno barvo. Na mojih slikah se vedno najprej pojavi ena svetla barva, nato pa velike forme, na primer zaključena forma, ki ne izginja. Vse je ploskovno. Ne gre za prehajanje ene v drugo niti izginjanje, ampak ostro omejitev vsake barvne površine.
Že v času študija na likovni akademiji si začela ustvarjati avtoportrete. Velikokrat se soočaš z zrcalom. Kako se opazuješ?
Tako kot vse ostalo, kot kakšno rastlino.
Okrog leta 1980 je bil razpisan interni natečaj za izdelavo barvnih oken v Marijini cerkvi na Ptujski Gori, ki je leta 2009 postala bazilika. Na ta natečaj ste bili povabljeni štirje umetniki. Kakšno je bilo vsebinsko izhodišče natečaja?
Zanimivo je, da je bil razpis natečaja v skladu z mojo dotedanjo naravnanostjo in usmerjenostjo, Sončno pesem svetega Frančiška Asiškega sem namreč poznala in občutila že prej. Pisana mi je na dušo. Čutenje svetega Frančiška Asiškega, ki v hvalnici Bogu govori o bratu Soncu, sestri Luni, bratu Vetru in Zraku, sestri Vodi, bratu Ognju, sestri Zemlji in sestri Smrti; tudi tu gre za naravo, celo več kot naravo, gre za vse to, kar je zadaj. Nikoli me ne zanima površina, ampak tisto, kar se skriva pod njo. Skratka, pesem Frančiška Asiškega mi je ustrezala zaradi moje povezanosti z naravo. Cerkev na Ptujski Gori je zaščitena kot spomenik kulturne dediščine državnega pomena, zato so bile zahteve precejšnje, med drugim je bilo treba upoštevati, da ostane cerkev svetla in zračna. Kar je pomenilo, da bom delala z vitrajskimi barvnimi stekli, ki smo jih stežka dobili iz tujine. Ker na ta stekla nismo nanašali patine, pride do izraza prosojnost, ki deluje akvarelno. Čeprav na videz delujejo vitraji abstraktno, temu ni tako. Pozoren pogled nam odkrije sonce, luno, zračne tokove vetra itn. S tem projektom sem se intenzivno (dan in noč) ukvarjala štiri leta, ker je tehnika barvnih oken zahtevna. Čeprav barvnih oken ne izdelaš sam, temveč samo predlogo zanje, ki je narejena v razmerju 1 : 1, moraš poiskati izvajalca in nadzorovati tudi celoten postopek izvedbe. Skupna površina vitrajev je več kot 100 m2. Predvsem pa si je to vredno ogledati, saj si je sicer brez tega težko predstavljati.
Zanimajo me dimenzije vitrajev. Ko si stopila pred prazno površino, kako si se je lotila? Kako majhni so stekleni kosi?
Kosi stekla so čisto majhni, višina pa je ogromna. V ateljeju sem delala najprej barvne osnutke v razmerju 1 : 10, potem pa je bilo treba narediti črtni karton v razmerju 1 : 1. V vsaki obliki je bila napisana številka barve. Delala sem na tleh in višina okna (kartona) je segala točno od ene do druge stene ateljeja. Površina vseh oken je bila več kot 100 m2.
Rekla si, da je barva enako svetloba.
Svetloba nosi barvo. Nosi jo dobesedno, ne more brez nje. Ko gre skozi vitraj, se barvi ne more izogniti. Barva tudi ne obstaja brez svetlobe. Svetloba v cerkvi se seveda spreminja, kar je odvisno od zunanje svetlobe in notranje osvetlitve. Barve z vitrajev tako ali drugače obarvajo celotno notranjost.
V zimski svetlobi se obarva cel prostor. Neprecenljiv občutek.
Vsak dan je učinek svetlobe drugačen. Pa naj sije sonce ali pa je temačno.
Zanimajo me dimenzije vitrajev. Ko si stopila pred prazno površino, kako si se je lotila? Kako majhni so stekleni kosi?
Kosi stekla so čisto majhni, višina pa je ogromna. V ateljeju sem delala najprej barvne osnutke v razmerju 1 : 10, potem pa je bilo treba narediti črtni karton v razmerju 1 : 1. V vsaki obliki je bila napisana številka barve. Delala sem na tleh in višina okna (kartona) je segala točno od ene do druge stene ateljeja. Površina vseh oken je bila več kot 100 m2.
Rekla si, da je barva enako svetloba.
Svetloba nosi barvo. Nosi jo dobesedno, ne more brez nje. Ko gre skozi vitraj, se barvi ne more izogniti. Barva tudi ne obstaja brez svetlobe. Svetloba v cerkvi se seveda spreminja, kar je odvisno od zunanje svetlobe in notranje osvetlitve. Barve z vitrajev tako ali drugače obarvajo celotno notranjost.
V zimski svetlobi se obarva cel prostor. Neprecenljiv občutek.
Vsak dan je učinek svetlobe drugačen. Pa naj sije sonce ali pa je temačno.
Cikel Sonce je nastal leta 2015. Zanj si uporabila zanimivo tehniko. Kako je cikel nastal?
Bilo je pozno jesensko obdobje, že začetek zime. Takrat sem bila vajena vsak dan hoditi na Piramido. Počasi je že zahajalo sonce in s Piramide sem gledala v nasprotno smer, torej za Pohorje, kjer zahaja. Občudovala sem tisto, kar sem videla. Ampak vse je bilo v sivini, mračno, kot bi bil mrk. Samo sonce je žarelo, ostanki sonca skozi meglo. Ta pojav sem samo gledala, nisem ga mogla niti skicirati, tudi mrzlo je bilo. Ko sem prišla domov, sem začela takoj delati. Na risalno desko sem pritrdila papir v velikosti formata A2, ki je malo neobičajen za to tehniko, ki sem jo uporabila, voščeni in oljni pastel. Težava je bila tudi v tem, da je bil papir nekoliko neobičajen, zato se je barva težko oprijemala papirne površine. Pri vsaki tehniki barvo polagam v plasteh. Nisem mogla nanašati druge plasti, ker se je prva snela. Bilo je naporno in trajalo je nekaj dni, da sem delo dokončala. Vsakokrat, ko sem šla na Piramido, sem videla drugačno zahajajoče sonce. Povsem me je prevzelo, zlasti spoznanje, kaj se dogaja v notranjosti žareče krogle.
Cikel Sonce je nastal leta 2015. Zanj si uporabila zanimivo tehniko. Kako je cikel nastal?
Bilo je pozno jesensko obdobje, že začetek zime. Takrat sem bila vajena vsak dan hoditi na Piramido. Počasi je že zahajalo sonce in s Piramide sem gledala v nasprotno smer, torej za Pohorje, kjer zahaja. Občudovala sem tisto, kar sem videla. Ampak vse je bilo v sivini, mračno, kot bi bil mrk. Samo sonce je žarelo, ostanki sonca skozi meglo. Ta pojav sem samo gledala, nisem ga mogla niti skicirati, tudi mrzlo je bilo. Ko sem prišla domov, sem začela takoj delati. Na risalno desko sem pritrdila papir v velikosti formata A2, ki je malo neobičajen za to tehniko, ki sem jo uporabila, voščeni in oljni pastel. Težava je bila tudi v tem, da je bil papir nekoliko neobičajen, zato se je barva težko oprijemala papirne površine. Pri vsaki tehniki barvo polagam v plasteh. Nisem mogla nanašati druge plasti, ker se je prva snela. Bilo je naporno in trajalo je nekaj dni, da sem delo dokončala. Vsakokrat, ko sem šla na Piramido, sem videla drugačno zahajajoče sonce. Povsem me je prevzelo, zlasti spoznanje, kaj se dogaja v notranjosti žareče krogle.
Čeprav izbereš le tri barve, je neverjetno, kaj dobiš iz njih. Že sama tehnika z barvniki (kot jih ti poimenuješ) je zelo asketska, preprost je tudi list papirja.
Nič ni komplicirano, vse je preprosto in direktno. Barve izbiram tako, da ko gledam motiv pred seboj, občutim že tudi barvo, a ne določam, katero bom uporabila. Ko nadaljujem z gledanjem, naenkrat zaznam, kaj bi rada ustvarila. Nato začnem izbirati med temi barvami, ki jih imam na razpolago. Ustrezajo tistemu, kar občutim, ne le temu, kar vidim. Na risbi so barve lahko drugačne kot v realnosti.
Prav to me najbolj prevzame. Ko pogledam školjko, si prikličem v spomin školjko s povsem drugačnimi barvami. V ciklu Školjke si naredila poklon svojim barvnikom in svoji tehniki. Živost je neverjetna.
Površina izgine in vse je notranjost. Pojavijo se kontrasti: kontrasti v nekaj barvnih odtenkih polžje hišice, komplementarni kontrast, svetlo-temni kontrast, tudi kontrast v oblikah, v smereh. Povsod so kontrasti, ki vnašajo življenje.
Čeprav izbereš le tri barve, je neverjetno, kaj dobiš iz njih. Že sama tehnika z barvniki (kot jih ti poimenuješ) je zelo asketska, preprost je tudi list papirja.
Nič ni komplicirano, vse je preprosto in direktno. Barve izbiram tako, da ko gledam motiv pred seboj, občutim že tudi barvo, a ne določam, katero bom uporabila. Ko nadaljujem z gledanjem, naenkrat zaznam, kaj bi rada ustvarila. Nato začnem izbirati med temi barvami, ki jih imam na razpolago. Ustrezajo tistemu, kar občutim, ne le temu, kar vidim. Na risbi so barve lahko drugačne kot v realnosti.
Prav to me najbolj prevzame. Ko pogledam školjko, si prikličem v spomin školjko s povsem drugačnimi barvami. V ciklu Školjke si naredila poklon svojim barvnikom in svoji tehniki. Živost je neverjetna.
Površina izgine in vse je notranjost. Pojavijo se kontrasti: kontrasti v nekaj barvnih odtenkih polžje hišice, komplementarni kontrast, svetlo-temni kontrast, tudi kontrast v oblikah, v smereh. Povsod so kontrasti, ki vnašajo življenje.
Kje na prazni površini začneš? Ali vsakič drugače ali v centru?
Običajno začnem risati oz. slikati bolj v sredini, potem pa nadaljujem okrog, oddaljim se od začetka. Nato spet dodajam, neprestano primerjam, usklajujem eno za drugim in se vračam. Nikoli ničesar ne zavržem. Ne rečem si: »To pa ni v redu, ni uspelo.« Včasih se mi zdi, da moje delo ni čisto tako, kot bi si želela, ampak se odločim, da bom iz njega vseeno nekaj naredila. Nadaljujem tako dolgo, da pridem do nekega rezultata. Papirja nikoli ne zmečkam, zavržem ali začnem ustvarjati na novo. Vsaka črta ali barvna lisa je del mene, takšna, kot je v tistem trenutku.
Če nadaljujemo s tehniko suhega pastela, vidimo, da si ga uporabila na povsem drug način. Omenjam jo zato, da vidimo, kaj vse je v tej tehniki možno.
Upodobila sem rastlino, ki mi jo je podaril Branko Rudolf. Nekateri se ga boste spomnili. Nekoč se je zelo navduševal nad mojimi slikami. Rekel je, da mi bo dal nekaj, kar bom lahko upodobila. Z lončnico, ki mi je bila nepoznana, sem se ukvarjala dolgo časa. Listi so mesnati, široki, temno zeleni, steblo pa je mesnato, precej debelo in dolgo. Na vrhu je cvet, ki se ni nikoli do kraja odprl, gre za bele cvetne liste, čeprav so se včasih pokazali prašniki. Rastlino sem risala v suhem pastelu iz različnih zornih kotov, nastala je cela serija. Ta rastlina me je povsem prevzela. Bila je na več razstavah, cela serija je tudi v zasebni zbirki. Glede nenavadnega načina, na katerega sem uporabila pastel, lahko rečem, da je pastel sicer nekaj nežnega, prosojnega, na teh delih pa je barva močna, zbita do skrajnosti, poudarjena, temna.
Kje na prazni površini začneš? Ali vsakič drugače ali v centru?
Običajno začnem risati oz. slikati bolj v sredini, potem pa nadaljujem okrog, oddaljim se od začetka. Nato spet dodajam, neprestano primerjam, usklajujem eno za drugim in se vračam. Nikoli ničesar ne zavržem. Ne rečem si: »To pa ni v redu, ni uspelo.« Včasih se mi zdi, da moje delo ni čisto tako, kot bi si želela, ampak se odločim, da bom iz njega vseeno nekaj naredila. Nadaljujem tako dolgo, da pridem do nekega rezultata. Papirja nikoli ne zmečkam, zavržem ali začnem ustvarjati na novo. Vsaka črta ali barvna lisa je del mene, takšna, kot je v tistem trenutku.
Če nadaljujemo s tehniko suhega pastela, vidimo, da si ga uporabila na povsem drug način. Omenjam jo zato, da vidimo, kaj vse je v tej tehniki možno.
Upodobila sem rastlino, ki mi jo je podaril Branko Rudolf. Nekateri se ga boste spomnili. Nekoč se je zelo navduševal nad mojimi slikami. Rekel je, da mi bo dal nekaj, kar bom lahko upodobila. Z lončnico, ki mi je bila nepoznana, sem se ukvarjala dolgo časa. Listi so mesnati, široki, temno zeleni, steblo pa je mesnato, precej debelo in dolgo. Na vrhu je cvet, ki se ni nikoli do kraja odprl, gre za bele cvetne liste, čeprav so se včasih pokazali prašniki. Rastlino sem risala v suhem pastelu iz različnih zornih kotov, nastala je cela serija. Ta rastlina me je povsem prevzela. Bila je na več razstavah, cela serija je tudi v zasebni zbirki. Glede nenavadnega načina, na katerega sem uporabila pastel, lahko rečem, da je pastel sicer nekaj nežnega, prosojnega, na teh delih pa je barva močna, zbita do skrajnosti, poudarjena, temna.
Ustavimo se še pri ciklu Korenine. Zakaj prav korenine?
Pri rastlini me zanima vse, tudi korenine. Rastlin ne morem imeti v neprosojnih vazah, ampak v navadnih, steklenih posodah, da jih lahko opazujem v vodi. Rastlina sčasoma začne poganjati korenine. Imam jih dalj časa in vedno več korenin se razrašča in prepleta. Nastajajo cele gmote, celo vesolje. Slednje sem nato upodobila predvsem v risbi, vedno s samo enim barvnikom, na primer s črnim. Risanje korenin je naporno, ker se moraš precej skoncentrirati, da slediš posameznim koreninicam. Včasih sem risala samo to, saj so korenine življenje rastlinskega bitja.
Opozorimo še na motiv kamnov, ki se pojavljajo v istoimenskem ciklu.
Kamni me vsake toliko časa prevzamejo. So skrivnostni, polni notranje moči. Glavno je, da niso mrtva stvar, pusta snov, ampak so nekaj živega. Kamen ima svoje življenje, tako kot rastline, samo da ga mi ne opazimo, ker se vse odvija zelo počasi. Če jih opazuješ, vidiš, kako se spreminjajo. Zadnje čase, ko sama ne morem kam iti, opazujem kamne. Problemi pri njih ostajajo isti – svetloba, razpadanje form, tudi povezovanje med različnimi kamni, žile v njih. Tudi rastlina in človeško telo imata izrazite žile. Če jih malo opazuješ in gledaš, se ti odpirajo svetovi. Vse je povezano.
Akademska slikarka Ida Brišnik Remec sodi med vidnejše mariborske umetnike druge polovice 20. stoletja. V strokovni javnosti je znana predvsem v umetniškem tandemu s svojim pokojnim možem Marjanom Remcem, s katerim sta pogosto razstavljala skupaj in ju je likovna kritika obravnavala kot umetniško dvojico, čeprav ju je vendarle zaznamovala medsebojna neodvisnost v likovnem ustvarjanju. Leta 1964 je diplomirala na ljubljanski likovni akademiji pri Gabrijelu Stupici, zatem je delala kot likovna pedagoginja, med letoma 1975 in 1997 pa kot svobodna umetnica. Redno je razstavljala v okviru mariborskega likovnega društva doma in v tujini, udeležila se je več domačih in tujih likovnih kolonij. Leta 2011 je Umetnostna galerija Maribor pripravila retrospektivno razstavo njenega opusa in del njenega moža. Kot prva akademsko izobražena slikarka v Mariboru je na mariborski Delavski univerzi vodila tečaje risanja in slikanja ter druge likovne dejavnosti in pripravljala tečajnike na sprejemne izpite za likovno akademijo in pedagoško akademijo ter za študij arhitekture in krajinske arhitekture. Tako je vzgojila vrsto generacij na likovnem in z likovno umetnostjo povezanih področjih.
Akademska slikarka Ida Brišnik Remec sodi med vidnejše mariborske umetnike druge polovice 20. stoletja. V strokovni javnosti je znana predvsem v umetniškem tandemu s svojim pokojnim možem Marjanom Remcem, s katerim sta pogosto razstavljala skupaj in ju je likovna kritika obravnavala kot umetniško dvojico, čeprav ju je vendarle zaznamovala medsebojna neodvisnost v likovnem ustvarjanju. Leta 1964 je diplomirala na ljubljanski likovni akademiji pri Gabrijelu Stupici, zatem je delala kot likovna pedagoginja, med letoma 1975 in 1997 pa kot svobodna umetnica. Redno je razstavljala v okviru mariborskega likovnega društva doma in v tujini, udeležila se je več domačih in tujih likovnih kolonij. Leta 2011 je Umetnostna galerija Maribor pripravila retrospektivno razstavo njenega opusa in del njenega moža. Kot prva akademsko izobražena slikarka v Mariboru je na mariborski Delavski univerzi vodila tečaje risanja in slikanja ter druge likovne dejavnosti in pripravljala tečajnike na sprejemne izpite za likovno akademijo in pedagoško akademijo ter za študij arhitekture in krajinske arhitekture. Tako je vzgojila vrsto generacij na likovnem in z likovno umetnostjo povezanih področjih.
Njen opus obsega slike, akvarele, risbe, pastele, je avtorica več vitrajev za sakralne prostore, med katerimi so najbolj znani vitraji v ptujskogorski cerkvi; za cerkev sv. Jožefa na Studencih v Mariboru je naredila osnutek za tapiserijo sv. Jožefa z malim Kristusom (1978), ki so jo leta 2014 zakrili, ko so v cerkev namestili rekonstruirano baročno oltarno arhitekturo. Njen opus sestavlja več zaokroženih ciklov, ki v posameznih značilnostih nakazujejo kontinuiran razvoj umetniškega dela. Zapisana je barvi in formi. Že v zgodnjem opusu se je s serijo Portali (1967) zapisala problematiki svetlobnega vira v sliki, v ciklu z motivi svetilk, žarnic oz. svetlobnih teles, ki je začel nastajati leta 1969, pa je izpostavila pestre odtenke v komplementarnih kombinacijah, pri čemer je barva postala nosilka svetlobe. Pomemben preobrat v slikarskem opusu predstavlja sprememba tehnike, ko je leta 1971 opustila oljne barve in jajčno tempero ter začela slikati z akrilnimi barvami: z enakomernimi nanosi barve je predmete podajala ploskovito brez modeliranja, kar ustvarja distanco in sliko približuje likovnim rešitvam poparta. Skupaj s tehniko je prišlo do preobrata na vsebinskem področju, ko je slikarka našla motiviko, od katere se ni ločila nikdar več: rastline. Sobne lončnice, zelenjava, gozdni plodovi, cvetje in sadje so od začetka sedemdesetih let 20. stoletja dalje prepoznavni znak slikarstva Ide Brišnik Remec. Slikarka se poglablja v bistvo rastlin, v njihovo zgradbo, površino, razvejanost žil in neustavljivo moč rasti. Posveča se tudi krajinskim motivom, in sicer so jo v akvarelu pritegnili pohorski gozdovi z vertikalami smrek in gostimi krošnjami, skozi katere pronicajo koprene sončne svetlobe in tvorijo subtilno naglašene interpretacije gozdov. V zadnjih letih je v tehniki barvnih svinčnikov nastalo več ciklov risb z različnimi motivi, pri čemer je pri posameznih dosegla stopnjo abstrahiranja, npr. v ciklih Okna in Križi. V ciklu Okna je ujela kontrast med trdno konstrukcijo ravnih linij okenskih okvirov in mehkobo blaga zaves, v ciklu Križi pa je tako kot v starejših delih motiv obravnavala v ožjih izrezih in dosegla abstraktne kompozicije križastih oblik, pri čemer je uporaba kontrastnih barv naglasila simboliko. Njena dela hranita Umetnostna galerija Maribor in Narodna galerija v Ljubljani. Leta 2024 je prejela Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.[1]
Opombe in viri
1 Povzeto po: Andreja RAKOVEC, Ida Brišnik Remec, Osebnosti, Likovna umetnost v prostoru mesta Maribor, http://www.mariborart.si/osebnost/-/article-display/ida-brisnik-remec (18. 6. 2025); Marjeta CIGLENEČKI, Ida Brišnik Remec, Slovenska biografija, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020410/ (18. 6. 2025).
* Zahvala Andreji Rakovec in Anji Milič Iskra za vztrajnost, zaupanje, podporo in potrpežljivost.