Umetnostna kronika
Mnenja

Še o ljubljanski hiši Pri vitezu

Avtor:

Damjan Prelovšek

Datum:
Številka: 78/2023
Licenca: CC BY-NC-ND 4.0


Rad bi se vrnil k vprašanju avtorstva portala ljubljanske hiše Pri vitezu na Bregu št. 20, ki mu je dr. Metoda Kemperl posvetila članek v zadnji številki Kronike, glasilu Zveze zgodovinskih društev Slovenije.[1] Ker sem o tem portalu pred davnimi leti tudi sam pisal,[2] me ta zadeva še vedno zanima. Dr. Kemperl zanj predlaga drugega avtorja in trdi, da je šlo tudi za drugega naročnika, kar naj bi izdelavo portala avtomatično prestavilo za nekaj let pred leto 1749, to pa je v nasprotju z zapisom Petra Radicsa, ki sem mu sledil.[3] Fabjančičevi podatki v Knjigi ljubljanskih hiš naj bi bili po trditvi dr. Kemperl verodostojnejši od Radicsevih, s čimer se strinjam, čeprav vem, da tudi njegovo delo ni brez napak.

Gre torej za dvoje vprašanj: Kdo je bil lastnik hiše v času izdelave portala in kdo naj bi bil njegov avtor? Če se najprej posvetimo prvemu vprašanju in se skušamo prebiti skozi nepregleden gozd podatkov, ki jih navaja dr. Kemperl, lahko ugotovimo, da ni prav nobenega dokaza, da bi bil Janez Štefan Gasparini lastnik hiše že pred letom 1749. Avtorica tudi sama priznava, da ji ni uspelo ugotoviti, kdaj naj bi Gasparini pridobil vogalno hišo na Bregu z današnjo številko 20.[4] Pri tem se sklicuje na popis prebivalstva iz leta 1754, kar je v tem primeru nepomembno, saj nihče ne dvomi o zgodnejšem nastanku omenjenega baročnega portala. Spet na drugem mestu pa nasprotno trdi, da so bili Gaspariniji njeni lastniki že mnogo prej, in sicer naj bi Janez Štefan hišo kupil leta 1728.[5] V družinski lasti naj bi ostala vse do leta 1815. Katera letnica drži, iz njenega članka celo ob večkratnem branju nisem izvedel. Nejasnost gotovo izhaja iz dejstva, da gre za dve hiši pod enotno fasado, ki so ju različni avtorji različno obravnavali, kot stavbo z dvema različnima uličnima številkama ali z eno samo. Da bo zmeda še večja, je bila numeracija ljubljanskih hiš v 18. stoletju drugačna od današnje. Za naš namen je odveč nadaljnje naštevanje lastnikov v 19. in 20. stoletju, ker se s tem le oddaljujemo od jedra problema. Vprašanje lastništva je očitno povezano z reliefom militarij nad vhodom. Ali naj bi bil to Avguštin Codelli s plemiškim pridevkom Fahnenfeld, puščam ob strani, čeprav se mi še vedno zdi najprimernejši kandidat za lastnika stavbe z upodobljenimi vojaškimi atributi. Preprosto sklepam, da naj bi imel prav on najmočnejši interes za njihovo ponosno razkazovanje, še zlasti, ker je bil tudi njegov plemiški vzdevek povezan z vojaško zastavo, upodobljeno na reliefu. Lahko pa se tudi motim.

Če se vrnemo še k portalu, ni dvoma, da je nastal v štiridesetih letih 18. stoletja in da je glava viteza s perjanico delo priseljenega Benečana Francesca Robbe.[6] Dr. Kemperl zasnovo celote pripisuje v severnoitalijanskem Vidmu rojenemu in v Trstu delujočemu Giovanniju Fusconiju,[7] ki je z Robbo pred tem sodeloval že pri neuresničenem velikem oltarju ljubljanske uršulinske cerkve. Zakaj prav njemu, mi ni jasno. Prav lahko bi ga pripisala tudi komu drugemu, ki se je tedaj mudil v Ljubljani, na primer graškemu stavbnemu mojstru Johannu Georgu Schmidtu,[8] ki je pri nas umrl leta 1754, saj o njem komaj kaj vemo. Lahko tudi Candidu Zullianiju,[9] ki je bil beneški arhitekturni umetnosti veliko bližji od Štajerca Schmidta.

Fusconijevi najpomembnejši znani deli pri nas sta ljubljanska župnijska cerkev sv. Petra in grajska kapela na Kodeljevem, nobena od njiju pa s svojimi vhodi ne kaže nikakršne večje sorodnosti z našim portalom. Morda mu je še najbližji vhod v grajsko kapelo, ki ga kot dokaz predlaga dr. Kemperl.[10] Vendar pri presojanju velja previdnost, da ne pretiravamo z iskanjem podobnosti, ki so bile splošno razširjene v vsem beneškem prostoru. Porezani vrhnji vogali vhoda resda niso zelo pogosti, a po mojem prepričanju ne morejo biti nedvoumen dokaz Fusconijevega avtorstva. Dr. Kemperl navaja še nekaj arhitektovih stavb v Trstu, ki pa tudi ne prepričajo.[11] V znanem Fusconijevem opusu prevladujejo utilitarne stanovanjske stavbe in skladišča, podobnega portala pa pri njih ne najdemo. Isto velja za reliefno ploščo nad vhodom v hišo Pri vitezu. Na Fusconijevi risbi hiše za štiri ali osem trgovcev je nad portalom z volutama obdana v ometu zamišljena pravokotna plošča, kakršne najdemo tudi pod okni obeh višjih nadstropij. Gre za značilen poznobaročni okras, za katerega Nemci uporabljajo izraz Plattenstil. Tudi sicer gre za drugačno, na klasicizem cepljeno arhitekturo. Fusconi se je na prihajajoči rokoko odzival z drobnim plastenjem stene, pri hiši na Bregu pa imamo opravka s polnoplastično rešitvijo, ki kaže na kiparsko roko. Kot vemo, si je Francesco Robba leta 1745, torej prav v času nastanka portala, ki ga predlaga dr. Kemperl, pridobil tudi naziv stavbnega mojstra. Žal ne poznamo nobenega njegovega podobnega dela, ki bi nam lahko služilo za primerjavo. Argument Mateja Klemenčiča, da se portal močno razlikuje od drugih sočasnih del v Ljubljani,[12] govori prej v prid tezi o Robbovem avtorstvu kot o nasprotnem. Takšnih nastavkov, kot sta ob reliefu nad venčnim zidcem, v beneški baročni arhitekturi ne najdemo. Namesto njiju so postavljali kamnite vaze s cvetjem ali kak podoben okras, ne pa pravokotnih, vazam podobnih nastavkov s kroglo in kovinsko konico, kar je, kot rečeno, dokajšen tujek v ljubljanski, pa tudi v celotni beneški baročni arhitekturi. Najdemo ju le vrh obeliskov. Na hišni portal sta prav gotovo prišla s sočasnega Robbovega vodnjaka pred ljubljansko mestno hišo. Za Robbovo avtorstvo bi govorila tudi njuna oblika, saj gre za predelavo dela ljubljanskega obeliska, in sicer tistega nad volutami. Če torej njegov spodnji del obrnemo in nekoliko raztegnemo, blazine pa stisnemo, dobimo okras portala na Bregu. Logično se zdi, da naj bi kipar, ki se je ponašal tudi z naslovom arhitekta, poleg glave viteza s perjanico zasnoval celoten vhod v stavbo. Posnel ga je lahko po običajnih vzorih, zaključil pa na svoj način. Primerjava z anonimnim portalom palače Brigido v Trstu[13] po mojem mnenju potrjuje le, da je šlo za tipološko soroden izdelek brez večjega medsebojnega vpliva, saj tržaški portal tudi po kakovosti močno zaostaja za ljubljanskim. Isto velja za glavo s šlemom v njegovem temenu, ki predstavlja zelo razširjen okras beneških baročnih palač.

Opombe in viri



1 Metoda KEMPERL, Ljubljanska hiša Breg 20 in njen portal, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 71/2, 2023, str. 313–326.

2 Damjan PRELOVŠEK, O dveh ljubljanskih baročnih portalih, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 30/3, 1982, str. 206–209.

3 Peter RADICS, Alte Häuser in Laibach. Geschichtserinnerungen, I., Ljubljana 1908.

4 KEMPERL 2023 (op. 1), str. 318.

5 KEMPERL 2023 (op. 1), str. 316.

6 Gl. Matej KLEMENČIČ, Francesco Robba (1698–1757). Beneški kipar in arhitekt v baročni Ljubljani, Maribor 2013.

7 Gl. Damjan PRELOVŠEK, Ljubljanski baročni arhitekt Candido Zulliani in njegov čas, Razprave 1. razreda SAZU, 15, Ljubljana 1986, str. 72–73.

8 PRELOVŠEK 1986 (op. 7), str. 77–79.

9 PRELOVŠEK 1986 (op. 7).

10 KEMPERL 2023 (op. 1), str. 321.

11 Fusconijevi načrti so reproducirani v več publikacijah, gl. npr. Maria WALCHER CASOTTI, L'architettura a Trieste dalla fine del Settecento agli inizi del Novecento, Udine 1967.

12 KLEMENČIČ 2013 (op. 6), str. 114, 115.

13 KEMPERL 2023 (op. 1), str. 324.


Preberite tudi

Marko Lesar (1957–2023)
In memoriam

Marko Lesar (1957–2023)

ILUSTRATOR IN LESOREZEC ELKO JUSTIN
Razprave

ILUSTRATOR IN LESOREZEC ELKO JUSTIN

Konservatorska (za)misel ob tokratnih posegih na velikem oltarju župnijske cerkve v Šenčurju
Razprave

Konservatorska (za)misel ob tokratnih posegih na velikem oltarju župnijske cerkve v Šenčurju

THERESIENHOF ALI VELIKA KAVARNA V MARIBORU
Razprave

THERESIENHOF ALI VELIKA KAVARNA V MARIBORU

Nazaj na vrh