Ritratti Africani / Afriški portreti. Seydou Keïta, Malick Sidibé, Samuel Fosso

Tržaško razstavišče Magazzino delle idee svojim obiskovalcem že vrsto let ponuja izredne razstavne projekte, ki jih odlikujejo gostovanja vrhunskih protagonistov fotografske umetnosti, skrbno kuratorsko delo, tehnična dovršenost in premišljene postavitve. V prejšnjih letih smo tako lahko uživali ob izboru avtoportretov Vivan Maier (2019),[1] poetičnih posnetkih Roberta Doisneauja (2019), arhitekturnih/prostorskih posnetkih Gabrieleja Basilica (2021), enkratni razstavi o ženski v fotografiji Io, Lei, L'altra (2022), ki je z veliko mero ravnotežja in z odličnim razstavnim konceptom združila fotografije mojstrov kalibra Mana Raya, Edwarda Westona, Henryja Cartier-Bressona, Roberta Mapplethorpa in umetnic Wande Wulz, Inge Morath, Vivian Maier, Nan Goldin, Cindy Sherman, Marine Abramović, če omenim le najpomembnejše avtorje in avtorice. S svojim delovanjem je galerija postala pomembno in zelo dobro obiskano razstavno središče severnega Jadrana in prostora Alee Jadrana na področju fotografske umetnosti in oblikovanja.

Prva letošnja fotografska razstava z naslovom Ritratti Africani. Seydou Keïta, Malick Sidibé, Samuel Fosso, ki je nastala pod kuratorsko taktirko Filippa Maggie, docenta in izkušenega raziskovalca fotografije iz Mestne galerije v Modeni, podarja obiskovalcem enkraten dialog med tremi velikani afriške fotografije. Na razstavi v produkciji ERPAC, Deželnega zavoda za kulturno dediščino Furlanije - Julijske krajine, je predstavljenih več kot 100 avtorskih del, ki prihajajo iz zasebnih zbirk in iz inštitucij C.A.A.C. – The Contemporary African Art Collection v Ženevi, Galerije Jeana Marca Patrasa v Parizu in Fondazione Modena Arti Visive.

Razstavljene fotografije treh afriških mojstrov si sledijo kot nekakšen časovni trak, saj so nastajale v še kar širokem razponu, in sicer od petdesetih let 20. stoletja do prvega desetletja 21. stoletja. Obiskovalcu je takoj jasno, da gre tu za portret neke skupnosti, za družbeno angažirano dejanje, ki se hoče otresti stereotipne podobe o Afriki in kolonialni kulturni podrejenosti.[2] Predstavljeni avtorji s pomočjo fotografskega medija iščejo pot do suverenega umetniškega izražanja. Čeprav je galerijsko-umetniška in zbirateljska scena šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja »odkrila« afriško fotografijo, je ta v zelo kratkem času postala zanimiva. Prav v Trstu razstavljeni avtorji so mogoče najbolj zaznamovali pot k uspehu, saj so njihova dela razstavljena ali hranjena v najpomembnejših svetovnih muzejih in zbirkah. V isti sestavi so svoja dela razstavljali le enkrat, in sicer na odmevni razstavi v Parizu leta 1997, ko je trgovska veriga Tati angažirala afriške fotografe za promocijo svoje franšize.

Razstava Ritratti africani / Afriški portreti že z uvodno fotografijo vsrka obiskovalca, a ne le zaradi ogromne dimenzije analogno vrhunsko tiskane reprodukcije, pač pa predvsem zaradi poze portretiranca. Seydou Keïta (Bamako, 1921/1923 – Pariz, 2001)[3] je očitno pomembnega malijskega veljaka portretiral frontalno, s poudarjeno statiko, telo skoraj prekriva celotno površino. Ponosen temnopolti obraz kontrastno izstopa iz rahlo dekoriranega svetlega oblačila, kot izstopa tudi telesce otroka v njegovih rokah. Malijski fotografski mojster, najstarejši med razstavljenimi, je s svojimi fotografskimi portreti beležil prehod med obdobjem, ko se je njegova rojstna država še imenovala Francoski Sudan, in leti po osvoboditvi. Mali je namreč slavil svojo neodvisnost leta 1960. Seydou Keïta je izhajal iz klana Sundjate Keïtaja, ustanovitelja Malijskega imperija v 12. stoletju in dinastije Touré, ki je bila tudi med ustanoviteljicami mesta Bamako. Seydou Keïta je začel delati v družinski mizarski delavnici, življenje pa se mu je zasukalo, ko mu je stric leta 1935 podaril svoj fotoaparat Kodak Brownie 6 × 9. Pri 18 letih je začel svojo dejavnost kot fotograf samouk in leta 1948 odprl studio v Bamaku. Kot portretist je v svojem ateljeju do leta 1977 ustvaril na tisoče slik, ki so danes pomembno pričevanje afriške kulture in družbe v kolonialnem in postkolonialnem obdobju. Večinoma je uporabljal velikoformatni fotoaparat, saj pri tisku ni uporabljal povečav. Kontaktne kopije je za stranke izdeloval v enem izvodu. Slogovno so njegove fotografije vezane na slikarsko tradicijo portreta oziroma na klasično portretno fotografijo: stranke ponosno zrejo v objektiv, statično in dostojanstveno, ujete v celopostavne ali doprsne portrete. Fotografski set je najraje postavil kar na dvorišču, kjer je naravno svetlobo mojstrsko »ukrotil« tako, da je luč skoraj božala figure in teksture tekstila. Tradicionalne noše portretirancev, ki se s svojimi vzorci hipnotično včasih skoraj spajajo z ozadji, je fotograf oplemenitil z ročno izdelanim nakitom, kar še bolj poudarja nekakšno »afriško zavest«. Prav zato je toliko bolj zanimiva sprememba v oblačilnem videzu portretirancev, ki so stopili pred Keïtajev objektiv v letih neodvisnosti. Nošo so nadomestila »zahodnjaška« sodobna oblačila in modni dodatki (lakirana torbica, temna očala, nalivno pero ipd.). Tudi kompozicijsko se je fotograf delno osvobodil statične kompozicije in vključil v sliko predmete kot nekakšne simbole »novega sodobnega Afričana«. Portretiranci so zajahali vespo, novo kolo, naslanjajo se na radijski sprejemnik ali pa preprosto držijo v roki cvet. Fotografije niso podnaslovljene, na nekaterih pa je zabeležena številka negativa. Po ustaljeni praksi fotografskih ateljejev se številka veže na stranko, kar potrjuje, da so portreti nastali v okviru umetnoobrtne prakse. Odkritje in razstavljanje opusa talentiranega malijskega fotografa je te portrete upravičeno uvrstilo v sam vrh afriške fotografske umetnosti. Delo Seydouja Keïtaja je bilo prvič razstavljeno na prelomni razstavi Africa explores: 20th Century African Arts v New Yorku (1991),[4] a anonimno. Francoski kurator André Magnin je zaznal visok umetniški nivo razstavljenih fotografij in se je osebno podal v Mali poiskat anonimnega mojstra. Odkritje ateljeja in arhiva več kot 30.000 negativov je fotografu odprlo pot do pomembnih razstavišč, od Fundacije Cartier do Guggenheima in MoME. Ko je prvič na razstavi videl svoje slike v okvirju in večjih dimenzij, je izjavil: »Mislil sem, da sem le fotograf, zdaj sem umetnik.«[5]

Skok v novo poglavje razstave je obiskovalcem takoj zaznaven. Na stenah visijo podobe, ki kar izžarevajo radoživost, veselje, željo po svobodi in kršenju tabujev konservativne družbe. Fotografije, ki so najverjetneje nastale ob ritmu evropskega in ameriškega rokenrola in svinga, nosijo podpis Malicka Sidibéja (Soloba, 1936 – Bamako, 2016).[6] Kot najbolj nadarjeni sin veččlanske družine je Malick smel študirati na Umetnoobrtni šoli in se je nato kot vajenec zaposlil v francoskem fotografskem studiu v glavnem mestu Bamaku. Leta 1956 si je nabavil prvi fotoaparat Leica, kar mu je odprlo vrata v beleženje osamosvojitvenega procesa Malija. Bolj kot politično dogajanje ga je zamikalo fotografiranje družbenih sprememb in portretiranje vrstnikov. Uporaba 35-milimetrskega formata mu je omogočala večjo prilagodljivost situacijam in izhod iz fotografskega studia. Čeprav ga je še kdo obiskal v ateljeju za portret, se je Malick raje podal med mlade na ulici, na plesih, na zabavah ob bregu reke Niger in fotografiral neustavljivo željo po svobodi. Tudi portreti, izdelani v ateljeju »Studio Malick«, predstavljajo novo poglavje v malijski fotografiji: Sidibé je portretirancem pustil popolnoma svobodno izbiro pri pozi in uporabi modnih dodatkov in predmetov, ki jih je dajal na razpolago strankam. Pred njegovim objektivom so tako nastale neverjetne inscenacije, polne ironije in igrivosti, predvsem pa spontanosti. Mladi, oblečeni v zahodnjaškem in afrobeat slogu (hlače na zvonec, očala na metulja, pisane srajčke in fularji), zajahajo vespo ali pa s ponosom razkazujejo vinilke z ameriškimi hiti. Tudi fotografije, posnete v eksterierju, sledijo podobnemu duhu: divji plesi, lenarjenje ob reki po neprespani noči, skupinske slike z vinilkami v roki in z večerno obleko na sebi. Pomembno je poudariti, da se je pri Sidibéju spremenil tudi odnos do same fotografske umetnosti. Če je bilo pri Keïtaju portretiranje del obrtniškega poklica, čeprav vrhunskega, se pri Sidibéju zazna nekakšno iskanje osebnega sloga: študijske portretne fotografije odlikujejo drznejše kompozicijske rešitve, tudi vloga detajlov in njihovo izpostavljanje sta bolj premišljena in vrhunsko izvedena. Tudi ulične fotografije izražajo, poleg dokumentarne vrednosti, zelo močno izpovedno noto; fotograf ni več le opazovalec, temveč pravi akter. S svojim fotoaparatom in vlogo je del scene, soustvarja malijsko »dolce vita«, animira zabave in s svojimi posnetki ponuja pot k svobodnemu izražanju, veselju in optimizmu ob nastajanju nove države in družbe. Obiskovalci bodo najverjetneje opazili, da so njegove fotografije naslovljene, kar moramo nedvomno pripisati želji fotografa po avtorskemu »podpisu« svojih del (nekaj primerov: Piknik na cesti, Zakaj si mi odnesel hčer, Afriški Herkul, Zaspani po naporni noči ...). Slava in mednarodno priznanje za izredni opus sta prišla relativno pozno, na začetku devetdesetih let, a sta malijskemu mojstru med drugim prinesla tudi dve izredni nagradi: najprej pomembno Hasselbladovo priznanje (2003), nato pa prestižnega zlatega leva na Beneškem bienalu (2007), ki ga je prejel kot prvi fotograf na tej mednarodni umetniški razstavi.

Zadnje poglavje razstave prestavljajo fotografije še živečega, zdaj skoraj kultnega umetnika Samuela Fossa (Kamerun, 1962).[7] Ko je pri rosnih 13 letih odprl vrata svojega fotoateljeja, je bila njegova življenjska pot že polna pretresljivih zgodb. Zaradi hudih zdravstvenih težav se je kot otrok preselil k stricu zdravilcu v Nigerijo, zaradi vojne se je kasneje zatekel v Kamerun, nato pa v Bangui v Srednjeafriški republiki in se zaposlil pri čevljarju. Po enoletnem vajeništvu v fotografskem studiu je stopil na samostojno pot in leta 1975 odprl svoj »Studi Photo Nationale«. Uspešen začetek, ki ga je doživel kot portretist, mu je finančno omogočil tudi samostojno produkcijo in ustvarjanje na bolj umetniško konceptualni ravni. Prvi projekt seže v sam začetek njegovega ustvarjanja, saj je nedokončane filmske trakove izkoristil za samoportretiranje. Fotografiral se je predvsem zato, da bi lahko posnetke pošiljal babici in jo tako tolažil, da je z njim vse v redu. Pod vplivom tujih revij (predvsem Esquire) se je Fosso pred svojo kamero skoraj igralsko prelevil zdaj v rokerja, nato pa v manekena, v zasanjanega mladega fanta, ki koketira z rožami v roki in feminilno zre v objektiv. Serija je bila s pomenljivim naslovom 70's Lifestyle prvič predstavljena javnosti leta 1994 na pomembnem fotografskem festivalu Rencontres de Bamako. Kritika ga je takoj razglasila za izredno talentiranega umetnika, kar je Fossa spodbudilo k raziskovanju avtoportreta ne le kot rezultata samoprezentacije, temveč predvsem kot sredstva za ustvarjanje nekakšnega »gledališča imaginarnega«. Njegove transformacije in insceniranje pred objektivom so presenetljivi in raziskovanje ga je privedlo do zavedanja, da so lahko njegove podobe nosilke močnega političnega in socialnega naboja. Od leta 1997 do leta 2003 je delal na projektu, ki je najbliže performativni umetnosti. Zamaskiral se je v arhetipske figure in z dobršno mero ironije in kritičnosti izpostavil problem afriške identitete med tradicijo in vdorom zahodnjaške pop kulture. Fotografije so posnete na barvnem filmu z izrazito nasičenostjo, kar nas popelje v svet forsiranega hotenega kiča in fikcije. Na tržaški razstavi nastopa Fosso kot (navajam naslove del) Plemenski vodja (aluzija na afriško dediščino Igbojev (tudi Ibojev) je očitna, naslikana zrcala ozadja pa nagovarjajo gledalca k samorefleksiji), Svobodna ameriška ženska iz 70. let, Roker, Pirat in Buržujka. Še bolj politično angažiran in konceptualno izpiljen je cikel African spirits.[8] Samuel Fosso je izbral štirinajst osebnosti iz Afrike in Severne Amerike, ki so odigrale pomembno vlogo pri podpori temnopoltega prebivalstva na obeh celinah v njegovem boju za enakost, neodvisnost in svobodo. Med njimi so politiki, kot sta Nelson Mandela in Patrice Lumumba, borci za državljanske pravice, kot so Angela Davis, Malcolm X in Martin Luther King, pa tudi športniki, ki so bili del gibanja za državljanske pravice temnopoltih, kot sta Muhammad Ali in Tommie Smith. Izhajajoč iz igbojske zamaskirane uprizoritve živih mrtvecev in prenosa njihovih duš v tostranstvo, se Fosso zaveda moči fotografije kot ikone pri oblikovanju kolektivnega spomina in se je zato lotil zbiranja upodobitev omenjenih osebnosti v medijih. Za fotografiranje je tako izbral najbolj ikonične podobe in postavil maskiranje na višjo raven, in sicer na nivo apropriacije. Tu ne gre več za gledališki imaginarij, pač pa za poosebljanje in ponotranjenje lika, ki zunanji podobi doda čustveni naboj. Za tržaško razstavo je kustos iz tega ciklusa izbral sedem velikoformatnih črno-belih fotografij, ki delujejo kot nekakšna aleja velikanov. Svetujem obisk spletne strani Samuela Fossa, saj sta bili fotografova politična angažiranost in pozornost, posvečena novim aktualnejšim temam, navdih za ustvarjenje novih serij (npr. Emperor of Africa,[9] Black Pope[10]). Zaradi svojega izrednega umetniškega opusa je kamerunski umetnik maja 2023 prejel prestižno nagrado, in sicer Deutsche Börse Photography Foundation Prize. Ob izbruhu državljanske vojne se je Fosso preselil v Pariz. Žal je njegov fotografski arhiv studijskih portretov (15.000 negativov) zgorel v napadih. Vsi njegovi avtorski ciklusi pa so bili že prej odkupljeni in so hranjeni v številnih zbirkah od Centra Pompidou v Parizu do MoME v New Yorku.

Razstavljena dela so organizatorji opremili z dvojezičnim italijansko-angleškim uvodnim tekstom in z življenjepisi avtorjev, nekatere stene so oplemenitili z grafično obdelanimi vzorci afriškega tekstila, tiskanimi na fototapetah. Te niso obremenjevale prostorov, saj je bila postavitev fotografij zelo premišljena. Razstava Ritratti Africani / Afriški portreti se je zaključila z rekonstrukcijo fotografskega ateljeja po navdihu Keïtaja in Sidibéja, kjer so se lahko obiskovalci portretirali. Razstavo je pospremil tudi bogat katalog, ki je izšel pri založbi Electa. Poleg uvodnikov in reprodukcij vseh razstavljenih fotografij lahko bralec prebere esej kuratorja Filippa Maggie s pomenljivim naslovom Portret kot potrjevanje osebne in kolektivne identitete ter zanimiv prepis intervjuja z Jeanom Marcom Patrasom, poznavalcem afriške umetnosti, iskalcem talentov na področju fotografije in ekskluzivnim galeristom Samuela Fossa.

Razstava Afriški portreti je za mnoge najverjetneje prvi stik z afriško fotografijo. Našo podobo Afrike so nam doslej oblikovale fotografije raziskovalcev in antropologov iz prejšnjega stoletja, fotografov v iskanju eksotike (npr. serija Nube Leni Riefenstahl) ali fotoreporterske pretresljive podobe državljanskih vonj, beguncev in lakote (Sebastiao Salgado, severnoafriška agencija Bang Bang Club itd.). Seydou Keïta, Malick Sidibé in Samuel Fosso nam predstavijo podobe, na katerih je glavna os »afriška pokončnost«. Kot poudarja tudi kurator v uvodnem eseju, so njihove fotografije vpete med osebni in kolektivni ponos. Nastale so (delno tudi pri Fossu) kot intimni spomin, in sicer kot posnetki za osebno rabo, kvečjemu za družinski album ali za uokvirjeno malo fotografijo na kredenci. S ponatisom večjih dimenzij ter z razstavljanjem in predstavljanjem širši publiki (predvsem evropski in ameriški) pa so portreti prestopili prag intimnega sveta in postali na neki način podoba osvobajanja in ustvarjanja nove družbe. Ob ogledu so se v obiskovalcu odprla tudi številna vprašanja: Ali smo se na kateri razstavi že srečali z afriško reportersko ali avtorsko fotografijo? Če je italijanska fotografija vezana na razvoj krajinske fotografije in ameriška na streetart fotografijo, ali je afriška fotografija res vezana le ali pretežno na portretno fotografijo? Po drugi strani je, zahvaljujoč spletu, za nas večinoma še malo poznani svet afriške fotografije bližji in radovedno brskanje nas lahko preseneti z neverjetnimi »odkritji«. Tržaška razstava je nedvomno dragocen biser, organizator pa nas je ponovno prepričal, da je Magazino delle idee ne le »skladišče idej«, temveč prava zakladnica emocij in umetniških užitkov.