Razprave
Raziskovanje zgodovine umetnostnih zbirk grofov Attems med drugim zahteva pregled in študij številnih arhivskih virov, zlasti zapuščinskih inventarjev posameznih uživalcev pomembnega in obsežnega družinskega fidejkomisa, ki ga je leta 1727 ustanovil Ignac Marija I. grof Attems (1652–1732).[1] Občasno pa naletimo na pomembne vire tudi med pregledom dokumentacije, povezane z drugimi družinskimi člani. Med slednjimi zavzema posebno mesto Marija Jožefa grofica Attems, rojena grofica Khuen von Belasi zu Auer und Lichtenberg (1721–1784), ki se je po prezgodnji smrti svojega moža Ignaca Marije II. Attemsa (1714–1762) skupaj z njunimi otroki znašla v finančnih težavah.[2] Podjetni vdovi je namreč kljub neugodnemu položaju uspelo, da je ohranila primogeniturni fidejkomis in tudi alodialno premoženje za svojega prvorojenca Ferdinanda Marijo I. (1746–1820) in njegove potomce. V nadaljevanju na kratko predstavljam Marijo Jožefo Attems in nekaj njenih portretov, pri čemer posebno pozornost namenjam pomenu njenih prizadevanj za ohranitev družinskega premoženja za raziskovanje zgodovine in usode umetnostnih zbirk v palači Attems v Gradcu.
Leta 1721 na Tirolskem rojena Marija Jožefa,[3] ki je bila hči edinka Janeza Franca grofa Khuena in grofice Marije Ane, rojene Thurn und Taxis, je v literaturi znana predvsem kot ljubiteljica glasbe.[4] Leta 1739 se je (osemnajstletna) poročila s sedem let starejšim Ignacem Marijo Attemsom, in sicer ju je poročil ženinov stric Ernst Amadej, poznejši ljubljanski škof; pri tem slovesnem dogodku v kraju Guntramsdorf nedaleč od Dunaja sta bila poročni priči Emanuel knez Liechtenstein in Sigismund grof Friedrich Khevenhüller.[5] Marija Jožefa je bila zadnja dedinja vseh posesti svoje družine, ki je v moški liniji izumrla z njenim očetom.[6] Z možem sta pogosto bivala na Dunaju, kjer je Ignac Marija opravljal pomembne službe in kjer naj bi se na cesarskem dvoru vzpostavila posebna vez med mladima materama – grofico Attems in le tri leta starejšo vladarico Marijo Terezijo.[7] Tam je verjetno nastal tudi grofičin portret izpod čopiča dvornega portretista Martina van Meytensa, ki ga lahko datiramo v štirideseta leta 18. stoletja (sl. 1).
Raziskovanje zgodovine umetnostnih zbirk grofov Attems med drugim zahteva pregled in študij številnih arhivskih virov, zlasti zapuščinskih inventarjev posameznih uživalcev pomembnega in obsežnega družinskega fidejkomisa, ki ga je leta 1727 ustanovil Ignac Marija I. grof Attems (1652–1732).[1] Občasno pa naletimo na pomembne vire tudi med pregledom dokumentacije, povezane z drugimi družinskimi člani. Med slednjimi zavzema posebno mesto Marija Jožefa grofica Attems, rojena grofica Khuen von Belasi zu Auer und Lichtenberg (1721–1784), ki se je po prezgodnji smrti svojega moža Ignaca Marije II. Attemsa (1714–1762) skupaj z njunimi otroki znašla v finančnih težavah.[2] Podjetni vdovi je namreč kljub neugodnemu položaju uspelo, da je ohranila primogeniturni fidejkomis in tudi alodialno premoženje za svojega prvorojenca Ferdinanda Marijo I. (1746–1820) in njegove potomce. V nadaljevanju na kratko predstavljam Marijo Jožefo Attems in nekaj njenih portretov, pri čemer posebno pozornost namenjam pomenu njenih prizadevanj za ohranitev družinskega premoženja za raziskovanje zgodovine in usode umetnostnih zbirk v palači Attems v Gradcu.
Leta 1721 na Tirolskem rojena Marija Jožefa,[3] ki je bila hči edinka Janeza Franca grofa Khuena in grofice Marije Ane, rojene Thurn und Taxis, je v literaturi znana predvsem kot ljubiteljica glasbe.[4] Leta 1739 se je (osemnajstletna) poročila s sedem let starejšim Ignacem Marijo Attemsom, in sicer ju je poročil ženinov stric Ernst Amadej, poznejši ljubljanski škof; pri tem slovesnem dogodku v kraju Guntramsdorf nedaleč od Dunaja sta bila poročni priči Emanuel knez Liechtenstein in Sigismund grof Friedrich Khevenhüller.[5] Marija Jožefa je bila zadnja dedinja vseh posesti svoje družine, ki je v moški liniji izumrla z njenim očetom.[6] Z možem sta pogosto bivala na Dunaju, kjer je Ignac Marija opravljal pomembne službe in kjer naj bi se na cesarskem dvoru vzpostavila posebna vez med mladima materama – grofico Attems in le tri leta starejšo vladarico Marijo Terezijo.[7] Tam je verjetno nastal tudi grofičin portret izpod čopiča dvornega portretista Martina van Meytensa, ki ga lahko datiramo v štirideseta leta 18. stoletja (sl. 1).
O doslej neznanem Meytensovem portretu, ki so ga člani družine Attems po drugi svetovni vojni (domnevno leta 1956) prodali na umetnostnem trgu (kupil ga je zasebni zbiratelj v Gradcu), je v svoji zgodovini družine Attems pisala Marija Viktorija Pallavicino.[8] Kolikor mi je znano, je bil ta portret doslej objavljen samo leta 1962, in sicer zgolj kot ilustracija.[9] Identiteto upodobljenke, ki so jo navedli v publikaciji, in Meytensovo avtorstvo, ki ga je omenila tudi Marija Viktorija Pallavicino, posredno potrjujejo analize arhivskih virov. Portret so namreč evidentirali v zbirkah grofov Attems v Gradcu kmalu po sredini 19. stoletja kot Portrait der Frau Gräfin Marie Attems, geborne Gräfin Chuen. Von Meydens;[10] visel je v drugem nadstropju palače Attems, njegovo vrednost so ocenili na 50 goldinarjev. Verjetno ga lahko povežemo s skopim zapisom o treh neocenjenih (torej družinskih) portretih v inventarjih alodialnih premičnin grofa Ignaca Marije iz leta 1762.[11] V drugih arhivskih virih portreta še ni bilo mogoče zanesljivo prepoznati, njegovo sedanje hranišče ni znano.
Še en portret grofice Marije Jožefe zasledimo v novejših inventarjih zbirk grofov Attems; tega so leta 1879 pripisovali slikarju J. Kapellerju,[12] leta 1915 pa Carpentiersu.[13] Kot kaže, se prva atribucija naslanja na povezavo s portretom Ferdinanda grofa Attemsa (verjetno gre za portret njenega sina) s Kapellerjevo signaturo, druga pa je nastala po analogiji s portretom njenega moža iz leta 1738, ki nosi Carpentiersovo signaturo – oba moška portreta sta namreč v letih 1879 in 1915 visela v neposredni bližini grofičinega.[14] Poleg tega sta bila portreta Marije Jožefe in Ignaca Marije II. enakih mer (99 x 72 cm), torej sta bila pendanta. Vendar pa je neposredna povezava med tema portretoma izključena, saj sta na moževem zabeležena letnica 1738 in kraj nastanka – Rim; Ignac Marija in Marija Jožefa sta se namreč poročila šele leta 1739 in pred tem nista skupaj potovala v Rim. Torej bi bilo verjetneje, da je šlo za portret, ki ga je naslikal slikar J. Kapeller, njegove mere pa so (pozneje) prilagodili grofovemu portretu; vendar tej možnosti nasprotujejo pozne letnice rojstva in smrti vseh znanih slikarjev s tem priimkom in začetnico.[15] Ali je torej Adriaen Carpentiers po grofovi poroki naslikal še pendant njegovemu portretu iz leta 1738 s podobo grofice? Glede na to, da v inventarjih iz let 1879 in 1915 ne zasledimo Meytensovega portreta grofice, bi se lahko tudi vprašali, ali niso morda tega pripisovali Kapellerju oziroma Carpentiersu. Odgovore na ti dve vprašanji bi gotovo prinesla analiza portretov ali vsaj poznavanje mer Meytensovega, vendar so ti podatki – enako kot hranišča portreta ali portretov – za zdaj neznani.
Znano pa je hranišče Carpentiersovega portreta grofičinega moža, ki je nastal v času grofovega kavalirskega potovanja leta 1738. Tudi ta portret je verjetno evidentiran v grofovih zapuščinskih inventarjih iz leta 1762, vendar prav tako s premalo natančnim opisom, da bi ga lahko identificirali.[16] Zanesljivo pa ga lahko prepoznamo v inventarju, nastalem po sredini 19. stoletja (Portrait des Grafen Ignaz Attems Von Carpentier), ko so njegovo vrednost ocenili na 50 goldinarjev, kot tudi v tistih iz let 1879 in 1915, ko je bil vreden 30 goldinarjev oziroma 60 kron.[17] Po koncu druge svetovne vojne, ko so bili ostanki dediščine po (od leta 1946) pogrešanem Ferdinandu Mariji III. Attemsu (1885–1946)[18] razdeljeni med njegove še živeče sinove, je najstarejši sin Ignac Marija V., ki je prebival na Dunaju, velik del družinskih portretov oddal svojemu sorodniku Heinrichu Attemsu (1910–2001), ki je takrat še bival v dvorcu Neu Gösting.[19] Tako je Heinrich še leta 1959 hranil 40 portretov iz Attemsove galerije prednikov, katere začetki so segali v leto 1650.[20] Leta 2010 je nekatere teh portretov od Heinrichovih dedičev kupil Univerzalni muzej Joanneum za zbirke v dvorcu Eggenberg, med njimi tudi Carpentiersov portret Ignaca Marije II. iz leta 1738.[21]
Grof Ignac Marija II. je poleg glasbe ljubil konje, lov in jahanje. Leta 1762 so v njegovih konjušnicah redili približno 200 konj: v Brežicah je imel devet vrhunskih žrebcev in 26 kobil z žrebeti ter 107 drugih konj v skupni vrednosti 6.885 goldinarjev, medtem ko je imel v Bistrici sicer samo 31 konj in 6 konj za vprego, ki pa so bili skupaj vredni kar 3.028 goldinarjev.[22] O njegovem zanimanju pričajo upodobitve konj, ki so jih evidentirali v njegovi sobi v Bistriškem gradu: dvanajst upodobitev konj iz voska v rdečih okvirčkih in osem naslikanih Pferd Stuk.[23] Njegovo konjeniško strast pa ilustrirata tudi konjeniška portreta, ki ju je družina Ferdinanda III. Attemsa ob koncu druge svetovne vojne hranila v Bistriškem gradu (sl. 2–3).[24] Ikonografsko gledano gre za redkost med portreti, ohranjenimi v slovenskih javnih zbirkah. Na prvi pogled se zdi, da gre za portreta vladarice Marije Terezije in cesarja Franca Štefana, vendar natančnejši ogled slik podpira domnevo, da gre za portreta grofa Ignaca Marije II. in grofice Marije Jožefe, ki temelji na zapisu na zadnji strani ženskega portreta.[25] Glede na starost upodobljencev bi ju lahko datirali v štirideseta ali petdeseta leta 18. stoletja. Čeprav se je pred časom pojavila domneva, da gre za delo Jožefa Digla,[26] pa atribucije ni mogoče z vso gotovostjo potrditi ne z arhivskimi viri niti na podlagi slogovne analize, saj ne poznamo podobnih Diglovih upodobitev. Portreta Attemsov se zdi smiselno primerjati z dvema portretoma, ki kažeta Marijo Terezijo na konju, potem ko je bila kronana za madžarsko kraljico.[27] Zlasti portret grofice Marije Jožefe bi lahko primerjali tudi s konjeniškim portretom ruske carice Elizabete Petrovne.[28] Vsekakor sta portreta zakoncev posebnost tudi v širšem prostoru, saj je konjeniški portret v tem obdobju namenjen predvsem vladarskim upodobitvam. Pendantov žal ne moremo prepoznati v nobenem od starejših inventarjev grofov Attems, predvsem pa ne v zbirkah v graški palači, kar bi lahko pomenilo, da sta bila naročena za Bistriški grad, kjer sta potem ostala vse do zaplembe in nacionalizacije premoženja Ferdinanda III. Attemsa leta 1945.[29] Jeseni leta 1951 sta bila uvrščena v zbirke Pokrajinskega muzeja Maribor.[30]
Skupaj s konjeniškima portretoma je v mariborski muzej leta 1951 prispelo še enajst manjših dopasnih oziroma dokolenskih portretov članov rodbine Attems.[31] Sodeč po napisih na njihovi zadnji strani, predstavljajo Ignaca Marijo II. in Marijo Jožefo ter njune otroke v odrasli dobi, po vsej verjetnosti gre za kopije manjših mer, nastale po sicer večjih portretih, morda po tistih iz nekdanje graške zbirke, ki jih je po drugi vojni prevzel Heinrich Attems.[32] Mere portretov v Pokrajinskem muzeju Maribor so enotne (približno 42 x 31 cm), glede na starost upodobljencev pa (originali) niso mogli nastati istočasno, na kar je pred pol stoletja opozarjal že Sergej Vrišer.[33] Med njimi je tudi portret, ki vsaj od leta 2008 velja za podobo grofice Marije Jožefe, roj. Khuen (sl. 4).[34] Kot je opazil že France Stele, je upodobljenka oblečena po modi s konca 18. stoletja. Natančneje lahko čas nastanka (originala) datiramo v konec sedemdesetih let 18. stoletja, ko so bile v modi čezmerno visoke pričeske, ta datacija pa se ujema tudi s starostjo Ignaca Marije III. Attemsa (1774–1861), ki ima na portretu iz iste serije približno pet let.[35] Toda takšna datacija se ne ujema s starostjo grofice Marije Jožefe, ki je bila v tem času stara skoraj 60 let, gospa na sliki pa jih kaže precej manj. Zato ugotavljam, da je na portretu, ki zadaj nosi napis Maria Josephina, upodobljena najstarejša hči zakoncev Attems Marija Jožefa (1740–1802), tedaj stara slabih 40 let. Zmotno identifikacijo je verjetno povzročilo dejstvo, da je grofica, ki je bila po letu 1762 dvorna dama Marije Terezije, nosila enako ime kot njena mati. Odgovor na vprašanje, ali je med drugimi portreti iz gradu v Slovenski Bistrici tudi portret grofice Marije Jožefe starejše, bo zahteval primerjalno analizo drugih portretov iz zbirk grofov Attems. Za zdaj namreč poznamo samo še en grofičin portret: neznani umetnik jo je upodobil v pozni starosti, risba pa se je ohranila v Avstrijski narodni knjižnici (sl. 5).[36] Gre za sproščeno upodobitev, ki meji na skico, zato lahko sklepamo, da je ta portret verodostojnejši od Meytensovega. Marija Viktorija Pallavicino je namreč omenjala grofičin dolgi nos in nelepi obraz,[37] a teh ne opazimo niti na Meytensovem niti na konjeniškem portretu. Izhodišče za nadaljnje iskanje grofičinih portretov tako predstavljajo tri zelo različne upodobitve in posamezne navedbe v arhivskih virih. Vsekakor pa si v prihodnosti zasluži tudi portretna zbirka Attemsov v Pokrajinskem muzeju Maribor natančnejšo obravnavo in potrditev identitete upodobljencev, ki trenutno temelji na napisih na zadnji strani slik.
Konjušnicama in konjem je Ignac Marija II. namenjal veliko svojega časa in denarja, tako da je morala Marija Jožefa zaradi dolgov že v začetku leta 1762 prodati del družinske srebrnine.[38] Njen mož, ki je pogosto bolehal zaradi prehladov in pljučnic, je umrl že leta 1762 na Dunaju, star 48 let.[39] Za univerzalnega dediča je določil svojega prvorojenca in fidejkomisnega dediča Ferdinanda Marijo I., ki je bil v času očetove smrti star komaj šestnajst let, soprogi pa je v oporoki zaupal nadaljnjo vzgojo preostalih otrok in skrb za njihovo prihodnost.[40] Verjetno se ni dobro zavedal, da ji je poleg enajstih mladoletnih otrok zapustil v upravljanje tri velike posesti – Bistrico, Brežice in Vurberk – s tremi dvorci oziroma gradovi, dve veliki konjušnici ter fidejkomisno palačo na Sackstrasse in še dve hiši v Gradcu,[41] predvsem pa 150.000 goldinarjev dolgov.
Skupaj s konjeniškima portretoma je v mariborski muzej leta 1951 prispelo še enajst manjših dopasnih oziroma dokolenskih portretov članov rodbine Attems.[31] Sodeč po napisih na njihovi zadnji strani, predstavljajo Ignaca Marijo II. in Marijo Jožefo ter njune otroke v odrasli dobi, po vsej verjetnosti gre za kopije manjših mer, nastale po sicer večjih portretih, morda po tistih iz nekdanje graške zbirke, ki jih je po drugi vojni prevzel Heinrich Attems.[32] Mere portretov v Pokrajinskem muzeju Maribor so enotne (približno 42 x 31 cm), glede na starost upodobljencev pa (originali) niso mogli nastati istočasno, na kar je pred pol stoletja opozarjal že Sergej Vrišer.[33] Med njimi je tudi portret, ki vsaj od leta 2008 velja za podobo grofice Marije Jožefe, roj. Khuen (sl. 4).[34] Kot je opazil že France Stele, je upodobljenka oblečena po modi s konca 18. stoletja. Natančneje lahko čas nastanka (originala) datiramo v konec sedemdesetih let 18. stoletja, ko so bile v modi čezmerno visoke pričeske, ta datacija pa se ujema tudi s starostjo Ignaca Marije III. Attemsa (1774–1861), ki ima na portretu iz iste serije približno pet let.[35] Toda takšna datacija se ne ujema s starostjo grofice Marije Jožefe, ki je bila v tem času stara skoraj 60 let, gospa na sliki pa jih kaže precej manj. Zato ugotavljam, da je na portretu, ki zadaj nosi napis Maria Josephina, upodobljena najstarejša hči zakoncev Attems Marija Jožefa (1740–1802), tedaj stara slabih 40 let. Zmotno identifikacijo je verjetno povzročilo dejstvo, da je grofica, ki je bila po letu 1762 dvorna dama Marije Terezije, nosila enako ime kot njena mati. Odgovor na vprašanje, ali je med drugimi portreti iz gradu v Slovenski Bistrici tudi portret grofice Marije Jožefe starejše, bo zahteval primerjalno analizo drugih portretov iz zbirk grofov Attems. Za zdaj namreč poznamo samo še en grofičin portret: neznani umetnik jo je upodobil v pozni starosti, risba pa se je ohranila v Avstrijski narodni knjižnici (sl. 5).[36] Gre za sproščeno upodobitev, ki meji na skico, zato lahko sklepamo, da je ta portret verodostojnejši od Meytensovega. Marija Viktorija Pallavicino je namreč omenjala grofičin dolgi nos in nelepi obraz,[37] a teh ne opazimo niti na Meytensovem niti na konjeniškem portretu. Izhodišče za nadaljnje iskanje grofičinih portretov tako predstavljajo tri zelo različne upodobitve in posamezne navedbe v arhivskih virih. Vsekakor pa si v prihodnosti zasluži tudi portretna zbirka Attemsov v Pokrajinskem muzeju Maribor natančnejšo obravnavo in potrditev identitete upodobljencev, ki trenutno temelji na napisih na zadnji strani slik.
Konjušnicama in konjem je Ignac Marija II. namenjal veliko svojega časa in denarja, tako da je morala Marija Jožefa zaradi dolgov že v začetku leta 1762 prodati del družinske srebrnine.[38] Njen mož, ki je pogosto bolehal zaradi prehladov in pljučnic, je umrl že leta 1762 na Dunaju, star 48 let.[39] Za univerzalnega dediča je določil svojega prvorojenca in fidejkomisnega dediča Ferdinanda Marijo I., ki je bil v času očetove smrti star komaj šestnajst let, soprogi pa je v oporoki zaupal nadaljnjo vzgojo preostalih otrok in skrb za njihovo prihodnost.[40] Verjetno se ni dobro zavedal, da ji je poleg enajstih mladoletnih otrok zapustil v upravljanje tri velike posesti – Bistrico, Brežice in Vurberk – s tremi dvorci oziroma gradovi, dve veliki konjušnici ter fidejkomisno palačo na Sackstrasse in še dve hiši v Gradcu,[41] predvsem pa 150.000 goldinarjev dolgov.
Mlada vdova se je pogumno odločila, da bo rešila ne le fidejkomis, temveč tudi alodialno posest Vurberk, ki jo je njen mož leta 1737 podedoval po svoji stari materi Kristini Krescenciji grofici Attems, rojeni grofici Herberstein.[42] Že v nekaj mesecih po moževi smrti leta 1762 je Marija Jožefa fidejkomisno palačo z izjemo nekaj prostorov oddala v najem Tomažu Gundakarju grofu Wurmbrandu za šest let, torej do polnoletnosti svojega prvorojenca Ferdinanda Marije.[43] Pred tem je nekaj otrok odposlala na šolanje oziroma na dvor, sama pa se je s preostalimi šestimi otroki preselila k svoji tašči v sosednjo Witwenpalais.[44] Arhivski viri kažejo, da je po selitvi strogo nadzorovala stanje v fidejkomisni palači in jo še naprej vzdrževala ter skrbela za popravila.[45] Potem ko je bil narejen popis vse lastnine njenega moža, je marca leta 1763 na dražbi celo z dobičkom prodala precejšen del moževih fidejkomisnih in alodialnih premičnin.[46] Ker se je odpovedala vdovščini v korist svojih sinov – zlasti Ferdinanda Marije –, si je poiskala službo. Vladarica Marija Terezija jo je imenovala za višjo dvorno mojstrico svoje 21-letne hčere, nadvojvodinje Marije Elizabete, kmalu pa je Marija Jožefa lahko preskrbela še nekaj otrok z dvornimi službami.[47] Po smrti Marije Terezije se je leta 1781 upokojila, tri leta zatem pa umrla na Dunaju.[48] Njen sin Ferdinand Marija se je lahko takoj po poteku najemne pogodbe leta 1768 vselil v palačo Attems v Gradcu, kjer je nadaljeval bleščečo kariero in linijo svojih prednikov, po zaslugi svoje matere pa je prevzel tudi vse fidejkomisne in alodialne posesti svojega očeta.
Z umetnostnozgodovinskega vidika je podatek o najemu palače izredno pomemben za raziskovanje zgodovine zbirke tapiserij, ki so jih grofje Attems vse do druge svetovne vojne hranili v palači v Gradcu. Kot prilogo najemni pogodbi so namreč jeseni leta 1762 sestavili dodatni popis premičnin, iz katerega je bilo mogoče izluščiti nekaj novih podatkov o opremi palače Attems v tem času.[49] Tako je preučevanje udejstvovanja Marije Jožefe Attems pripomoglo k rekonstrukciji posameznih – zdaj večinoma izgubljenih – serij tapiserij v palači Attems in njihovih postavitev, nove ugotovitve pa so omogočile tudi identifikacijo posameznih lastnikov tapiserij in njihovih provenienc.[50] V kontekstu raziskovanja zgodovine zbirk grofov Attems pa so pomembni tudi seznami na dražbah prodanih predmetov oziroma kosov opreme iz palače Attems v Gradcu, saj so se raziskave zbirk grofov Attems do nedavnega omejevale zgolj na prvi fidejkomisni inventar iz leta 1733, občasno sta bila upoštevana še inventarja iz let 1750 in 1762, poznejši viri pa so bili spregledani. Posledično prodaje, ki jih je izvedla grofica Attems, niso bile upoštevane, kar lahko pri raziskovanju provenience in usode posameznih predmetov privede do napak in zapelje raziskavo v slepo ulico. Preudarna grofica Attems na dražbah sicer ni prodala niti ene tapiserije, slike ali grafike, a je vendarle treba te novo odkrite vire natančno preučiti in na podlagi primerjalne analize določiti konkordanco posameznih zapisov s tistimi v starejših inventarjih, kar je poleg preučevanja portretnih upodobitev članov rodbine Attems ena od nalog, ki nas čakajo v prihodnosti.[51]
OPOMBE IN VIRI
1 Za ustanovitev fidejkomisa gl. mdr. Dejan ZADRAVEC, Postavitev in postavljavec materialnih in rodbinskih temeljev plemiške družine Attems na Štajerskem, Zbornik občine Slovenska Bistrica III, Slovenska Bistrica 2009, str. 99–114. O umetnostnih zbirkah grofov Attems in njihovi zgodovini gl. nazadnje Renata KOMIĆ MARN, The Transfer of Paintings from Palais Attems in Graz to Yugoslavia in the Light of Provenance Research, Collections in Early Modern Era (ur. Eliška Zlatohlávková), Prague 2024, str. 332–365.
2 Za biografske podatke o grofici in grofu gl. mdr. Metoda KOKOLE, Migrations of Musical Repertoire. The Attems Music Collection from Around 1744, Musicians' Mobilities and Music Migrations in Early Modern Europe. Biographical patterns and cultural exchanges (ur. Gesa zur Nieden, Berthold Over), Bielefeld 2016, str. 341–346, in tam navedeno literaturo.
3 Točen datum in kraj krsta, ki sta se raziskovalcem in genealogom doslej izmikala, je bilo mogoče ugotoviti na podlagi skopih podatkov, navedenih v potrdilu o njenem rojstvu z dne 4. oktobra 1771 (Steiermärkisches Landesarchiv (AT StLA), Archiv Attems, K. 92, H. 949). Maria Josepha Elisabetha Augusta Claudia je bila krščena 5. julija 1721 ad Sanktum Jacobum Majorem, torej v katedrali sv. Jakoba v Innsbrucku, rojena pa verjetno dan prej (4. julija) v kraju Hall pri Innsbrucku, kjer je bivala njena družina; prim. Diözesanarchiv Innsbruck (AT DAI), Innsbruck – St. Jakob, Taufbuch 1711–1724, fol. 59v, https://matriken.tirol.gv.at/portal/searchresult.php?searcharea=portal&category=4386&mc=781760 (22. 5. 2025).
4 Metoda Kokole je obravnavala zanimivo in odlično ohranjeno zbirko muzikalij, ki sta jih kupovala ali naročala zakonca Attems, in ugotovila, da je grofica ljubila opero in da je verjetno zelo rada pela, najverjetneje kot sopranistka. Gl. Metoda KOKOLE, Glasba v plemiških bivališčih na Slovenskem od srednjega veka do konca 18. stoletja, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 60/3, 2012, str. 688–689.
5 Diözesanarchiv Wien (AT DAW), Guntramsdorf – St. Jakobus, Tauf-, Trauungs-, Sterbebuch, 01,2,3-02, 1732–1760, pag. 16, https://data.matricula-online.eu/sl/oesterreich/wien/guntramsdorf-st-jakobus/01%252C2%252C3-02/?pg=168 (14. 5. 2025). Za zaroke in poročno pogodbo gl. AT StLA, Archiv Attems, K. 19, H. 86.
6 Prim. podatke v zapuščinskem inventarju Janeza Franca grofa Khuena v AT StLA, Archiv Attems, K. 92, H. 948. Za družino in njene druge veje gl. Franz Karl WIßGRILL, Schauplatz des landsässigen Nieder-Oesterreichischen Adels von Herren- und Ritterstande, von dem XI Jahrhundert an, bis auf jetzige Zeiten, 5, Wien 1804, str. 120; Constantin von WURZBACH, Khuen, die Grafen von, Genealogie, Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, 11, Wien 1864, str. 233–236.
7 Maria Viktoria Pallavicino, Familiengeschichte, VI/3, pag. 11 (zasebni arhiv).
8 Maria Viktoria Pallavicino, Familiengeschichte, VI/3, pag. 9–10, 25 (zasebni arhiv). Za dela Martina van Meytensa gl. nazadnje Martin van Meytens der Jüngere; anlässlich der Ausstellung vom 18. Oktober 2014 bis 8. Februar 2015 im Winterpalais des Belvedere (ur. Agnes Husslein-Arco, Georg Lechner), Belvedere, Wien 2014.
9 Hans Friedrich von EHRENKROOK, Genealogisches Handbuch der gräflichen Häuser. Gräfliche Häuser A IV, Limburg an der Lahn 1962 (Genealogisches Handbuch des Adels, 28), s. p.
10 AT StLA, Fideikommiss, K. 285, Verzeichniss.
11 AT StLA, Archiv Attems, K. 126, H. 1143, Fideicommis und Allodialinventar, 1762, fol. 73v.
12 Lahko bi šlo za Josepha Antona Kapellerja (1760–1806), ki je bil doma s Tirolskega, umrl pa je v bližini Gradca. Prim. Joseph von LEMMEN, Tirolisches Künstler-Lexikon, Innsbruck 1830, str. 107–110.
13 AT StLA, Landesgericht Graz, VII 149/1878, Protokoll; AT StLA, Bezirksgericht Graz, A VII 125/1915, Protokoll.
14 Za navedbo portretov gl. AT StLA, Landesgericht Graz, VII 149/1878, Protokoll; AT StLA, Bezirksgericht Graz, A VII 125/1915, Protokoll. Za portret Ignaca Marije II. in avtorstvo gl. Polona VIDMAR, Portret Franca Antona grofa Schrattenbacha (1712–1783) v Oaxaci, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 57–58, 2021–2022, str. 287, 295, 298.
15 Prim. Joseph von LEMMEN, Tirolisches Künstler-Lexikon, Innsbruck 1830, str. 107–111.
16 AT StLA, Archiv Attems, K. 126, H. 1143, Fideicommis und Allodialinventar, 1762, fol. 73v.
17 AT StLA, Fideikommiss, K. 285, Verzeichniss; AT StLA, Landesgericht Graz, VII 149/1878, Protokoll; AT StLA, Bezirksgericht Graz, A VII 125/1915, Protokoll. Slikar je leta 1879 naveden kot Karpentiers, 1915 pa kot Carpentiers.
18 Za razmere v Jugoslaviji, kjer je Ferdinand III. živel, po letu 1945 in usodo zbirk iz njegovega gradu v Slovenski Bistrici gl. Renata KOMIĆ MARN, Zaplemba – prenos – distribucija. Slike grofa Attemsa iz gradu Slovenska Bistrica v slovenskih javnih zbirkah, Acta historiae artis Slovenica, 26/2, 2021, str. 81–125.
19 Podatek o povojni usodi portretne galerije iz palače Attems mi je posredoval dr. Johannes Attems, za kar se mu najlepše zahvaljujem. Heinrich Attems je leta 1956 dvorec prodal trgovcu z vinom Hansu Totzu in se z družino preselil v bližnjo hišo. Leta 1999 naj bi preostanek posesti Gösting prodal znanemu graškemu peku Hubertu Auerju. O nekdanjem videzu in strukturi portretne galerije ter sedanjem hranišču preostalih portretov ni veliko znanega.
20 Erzherzog Johann Gedächtnisausstellung, Joanneum, Graz 1959, str. 123.
21 Universalmuseum Joanneum. Jahresbericht 2010 (ur. Jörg Eipper Kaiser, Karl Peitler), Graz 2011, str. 205–206. Med 13 portreti, kolikor jih je kupil muzej, je domnevno samo šest portretov članov družine Attems.
22 AT StLA, Archiv Attems, K. 126, H. 1143, Fideicommis und Allodialinventar, 1762, fol. 18v–19v, 40–40v.
23 AT StLA, Archiv Attems, K. 126, H. 1143, Fideicommis und Allodialinventar, 1762, fol. 24v.
24 Za podobe konj in oba portreta gl. KOMIĆ MARN 2021 (op. 18), str. 115.
25 Prim. ZRC SAZU, UIFS, Terenski zapiski Franceta Steleta, V A, 30. 11. 1947, št. 563.
26 KOMIĆ MARN 2021 (op. 18), str. 115.
27 Prim. Martin van Meytens 2014 (op. 8), str. 46–47. Prim. tudi C. Hirsch, Lot No. 105, https://www.dorotheum.com/en/l/7403023/ (14. 5. 2025); Maria Theresia als Königin von Ungarn zu Pferde, https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Maria_Theresia_als_K%C3%B6nigin_von_Ungarn_zu_Pferde.jpg (14. 5. 2025).
28 Prim. The Empress Elizabeth of Russia (1709–1762) on Horseback, Attended by a Page, https://www.metmuseum.org/art/collection/search/436590 (14. 5. 2025).
29 Gl. zgoraj, op. 18.
30 Prim. prevzemni seznam v Arhiv Republike Slovenije (SI ARS), SI AS 231, Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, šk. 89, 1237, št. 56–57.
31 Prim. prevzemni seznam v SI ARS, SI AS 231, Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, šk. 89, 1236, št. 16–18; ZRC SAZU, UIFS, Terenski zapiski Franceta Steleta, XI A, 23. 6. 1948, št. 3475–3482.
32 Gl. zgoraj, op. 19.
33 Sergej VRIŠER, Iz zbirk Pokrajinskega muzeja v Mariboru. 1: Skupina portretov rodbine Attems, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 10/1, 1974, str. 143.
34 Ferdinand ŠERBELJ, Mecen in njegov slikar vabita v Bistriški grad. Franz Ignaz Flurer, baročni freskant in krajinar, Slovenska Bistrica 2008, str. 32.
35 Za portret Ignaca Marije III. gl. VRIŠER 1974 (op. 33), str. 142–143.
36 Attems, Maria Josepha Gräfin, geborene Khuen zu Auer von Belasy und Lichtenberg, https://onb.wg.picturemaxx.com/?16756386081222671803 (14. 5. 2025).
37 Maria Viktoria Pallavicino, Familiengeschichte, VI/3, pag. 9–10 (zasebni arhiv).
38 Maria Viktoria Pallavicino, Familiengeschichte, VI/3, pag. 14 (zasebni arhiv).
39 AT DAW, Wien – St. Stephan, Sterbebuch, 03-29, 1761–1764, pag. 92, https://data.matricula-online.eu/sl/oesterreich/wien/01-st-stephan/03-29/?pg=122 (14. 5. 2025).
40 Gl. AT StLA, Archiv Attems, K. 19, H. 92, Testament des Ignaz Grafen von Attems, 1762; AT StLA, Archiv Attems, K. 126, H. 1143, Fideicommis und Allodialinventar, 1762.
41 Ignac Marija II. je leta 1750 od Heinricha Adama grofa Brandisa kupil hišo in der so genannten hinteren Hofgaßen, leta 1757 pa od Jožefa pl. Thinfelda še hišo ob fidejkomisni palači, danes Sackstrasse 15; prim. AT StLA, Archiv Attems, K. 126, H. 1143, Fideicommis und Allodialinventar, 1762, fol. 55v. Obe hiši je kupil za svojo mačeho – očetovo drugo ženo. Vdova uživalca fidejkomisa je namreč imela pravico do svoje smrti uporabljati prvo nadstropje fidejkomisne palače, kar pa ni ustrezalo novemu uživalcu fidejkomisa, zato so od leta 1757 dalje vdove nosilcev fidejkomisa bivale v hiši na Sackstrasse, ki so jo imenovali tudi Kleine Palais Attems oziroma Witwenpalais.
42 Za oporoko Kristine Krescencije gl. AT StLA, Archiv Attems, K. 89, H. 891. V literaturi se pogosto pojavlja podatek, da je bil Ignac Marija njen dedič. V resnici je poleg manjše hiše na Tummelplatz v Gradcu po svoji stari materi podedoval samo tretjino njenega premoženja, pri čemer je izrecno naročila, naj prevzame gospostvo Vurberk, univerzalni dedinji – njeni hčeri Mariji Margareti grofici Dietrichstein – pa izplača razliko vrednosti.
43 Prim. najemno pogodbo v AT StLA, Landrecht, K. 39, H. 41. Iz najema so bili izvzeti: rodbinski arhiv, tri sobane v drugem nadstropju in ena v prvem, stanovanje hišnega mojstra in še trije manjši prostori.
44 Maria Viktoria Pallavicino, Familiengeschichte, VI/3, pag. 19–20 (zasebni arhiv).
45 Prim. npr. dokumentacijo v AT StLA, Archiv Attems, K. 127, H. 1144.
46 Prim. dokumentacijo v AT StLA, Archiv Attems, K. 128, H. 1149.
47 Maria Viktoria Pallavicino, Familiengeschichte, pag. 21–22 (zasebni arhiv).
48 AT DAW, Wien – St. Michael, Sterbebuch, 03–09, 1773–1784, pag. 719, https://data.matricula-online.eu/sl/oesterreich/wien/01-st-michael/03-09/?pg=728 (21. 5. 2025). Inventar njenega premoženja je ohranjen v AT StLA, Archiv Attems, K. 92 H. 952.
49 Prim. prilogo k najemni pogodbi v AT StLA, Landrecht, K. 39, H. 41.
50 Izsledki raziskav so predstavljeni v Renata KOMIĆ MARN, Zbirka tapiserij v palači grofov Attems v Gradcu. Lastniki, postavitve in identitete, Acta historiae artis Slovenica, 30/1, 2025, str. 83–128.
51 Raziskave za prispevek so potekale na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta, v okviru temeljnega raziskovalnega projekta Nacionalizacija in muzealizacija umetnostnih zbirk na Slovenskem v luči raziskav provenience (J6–60106) in raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061), ki ju iz državnega proračuna financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.