Atelje – komu ali čemú?

Leta 2016 je Mestna občina Maribor prek medobčinskega stanovanjskega sklada prodala atelje dveh Prešernovih nagrajencev za življenjsko delo (Maks Kavčič in Zmago Jeraj) nepremičninski agenciji, ki ga je spremenila v stanovanje. Ob prodaji je bila izgubljena tudi vsa ateljejska oprema. Metka Kavčič je na ateljejsko problematiko opozorila že takrat, ko je bila v luči vprašljive prodajne poteze prav tako organizirana okrogla miza, ki jo je pod okriljem Umetnostne galerije Maribor vodila njena takratna direktorica Breda Kolar Sluga. Umetniki so leta 2016 na občino pravočasno naslovili vprašanje o usodi ateljeja, v uradu za gospodarske dejavnosti pa so kiparki Metki Kavčič odgovorili, da še ne vedo, kaj bodo z ateljejem, ko so ga že prodajali.[1] Dokler ni leta 2009 upravljanja od Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor prevzela občina, je bilo določeno, da ima devet prostorov v mestu status ateljeja, kar pomeni, da jih lahko dobi v najem samo aktivni ustvarjalec, oblikovala pa se je tudi normativna najemnina, ki je bila enaka polovici neprofitne najemnine.[2] Problematika je nakazovala kapitalistični odnos do že tako redkih prostorov, ki so kot še marsikateri prostor v Mariboru žrtev neusmiljene gentrifikacije. Kljub temu da je atelje Metke Kavčič sorazmerno prostoren in lociran v središču Maribora, predstavlja kar nekaj ovir, ki so posledica vnaprejšnje predstave o primernosti vsakega prostora za vsakršno umetniško delo. Prostor nima statusa ateljeja, ob vselitvi pa je zahteval tudi obsežno prenovo, saj ni izpolnjeval pogojev, nujnih za bivanje in uspešno delo: 

»Ta atelje naj bi bil kiparski atelje, a še zdaleč ni kiparski atelje. Kiparska je samo vsebina. Prostor kot prostor ne izpolnjuje skorajda nobenega pogoja, čeprav je izredno lep. Kot prvo je problem dostopnost, saj do njega, kljub višini le pol etaže, vodijo zelo strme in ozke stopnice. Sedaj je nekoliko bolje, saj mi je po dvajsetih letih le uspelo pregovoriti občino za namestitev novih stopnic. Predstavljajte si, kako je, ko moramo prenašati eksponate teže petdeset do sto kilogramov. Bilo je tudi nekaj padcev. Ob prevzemu ateljeja je bil prostor katastrofalen, takšen, kot ga je ves čas imel Gabrijel Kolbič. Sedem let sem tudi sama preživela v prostoru brez kurjave. Pozimi sem vedno rekla, da si odprem hladilnik, da si ogrejem prostor, saj so v njem štiri stopinje, v samem prostoru pa minus. A zaradi navdušenja, da sem dobila delovni prostor, sem vztrajala v takih pogojih. Okna so imela režo dva do tri centimetre in še bi lahko naštevala. Ob tej priliki želim omeniti še nekaj. V času moje vselitve v atelje smo preko Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada naredili popis obstoječih ateljejev. Bilo jih je devet ali enajst. Vsi ti ateljeji so bili oddani za čas aktivnega delovanja umetnika. A bili so težko dostopni, na podstrešjih, brez izolacije, brez ogrevanja, brez dvigala. Žal pa smo do danes izgubili kar ateljejev. Dva sta bila prodana – edina dva ateljeja, ki sta bila načrtovana že v izgradnji in namenjena izključno ateljejskemu delu. To je bil atelje Ide Brišnik Remec in Marjana Remca ter Jerajev atelje, v katerem je najprej ustvarjal Ivan Čobal, nato Maks Kavčič, za njim Zmago Jeraj. Oba ateljeja sta bila prodana za stanovanja. Izgubili smo dva krasna, prava ateljeja. Zdaj smo izgubili še tri ateljeje, v katerih so ustvarjali Bogdan Čobal, Viktor Šest in Rado Jerič. Če seštejemo, je to pet ateljejev. Drugo, kar želim omeniti, je najemnina. V letu 2009 sva se s takratnim predsednikom DLUM-a Radom Jeričem uspela z Javnim medobčinskim stanovanjskim skladom dogovoriti in oblikovati ceno za najemnino. Predhodno cena nikoli ni bila jasna. Oblikovana je bila kot stanovanjska ali kot za poslovni prostor. Z izrednim posluhom takratnega vodstva JMSS smo se uspeli dogovoriti, da je višina najemnine polovična cena neprofitnega stanovanja. Najemnine so torej sprejemljive, a tej moramo dodati še ostale tekoče stroške. Torej najemnine so oblikovane, še vedno pa ni rešen problem statusa ateljeja, kar pomeni, da bi atelje ostajal v dobrobit ustvarjalcem in ne bi bil na prodaj. Med vsemi ateljeji, ki so v Mariboru, pa ni niti enega kiparskega ateljeja, ki bi vsaj delno izpolnjeval pogoje za to vrsto ustvarjanja.« 

Leta 2022 je občina uredila ateljejske prostore v stavbi na Partizanski cesti in jih prek razpisa ponudila umetnikom, ki morajo zanje plačevati sprotne vzdrževalne stroške. Gre za trinajst nekdanjih praznih ali pisarniških prostorov. V lasti jih imajo tri leta, nato pa se morajo z referencami na razpis znova prijaviti. Trenutno jih zasedajo umetniki Marijan Mirt, Alenka Spacal, Slađana Matić Trstenjak, Hana Repše, Petra Kapš in Aleksandra Saška Gruden. »Razpis je bil dvodelen. Na eni strani smo ponujali prostore uveljavljenim umetnikom, drugi del pa je bil namenjen mlajšim, še ne tako uveljavljenim umetnikom, in ravno ta segment je umanjkal,« je ob predstavitvi ateljejev povedal vodja občinskega urada za kulturo in mladino Klemen Brvar. Razloge za manjši odziv mlajših umetnikov vidi v bojazni pred nezmožnostjo pokrivanja obratovalnih stroškov za prostor, saj so ti na plečih najemnikov.[3] Umetniki so v splošnem zadovoljni z občinsko iniciativo in pridobitvijo novih prostorov. O svoji izkušnji z novim občinskim ateljejem je spregovorila Petra Kapš, intermedijska umetnica, ki se osredotoča na zvočno umetnost. Opozarja na psihični napor, ki ga povzroča pomanjkanje ločenosti bivalnega in delovnega prostora. Problem vidi predvsem v pomanjkanju razumevanja umetniškega dela kot kredibilnega dela, ki zahteva svojstveno »pisarno«. Opozarja tudi, da je atelje pogosto neklasična pisarna, saj je umetnik odgovoren za svoje račune, razpise, produkcijo, besedila in organizacijo projektov. Želi si občutka, da je atelje svet prostor, kjer lahko vzpostavi odmik od rutine in vsakdana, ker za realizacijo svojega dela velikokrat potrebuje tudi specifično opremo in lokacijo. Pomanjkanje dopolnjuje z obiskovanjem različnih studiev in rezidenc, kar ji omogoči osredotočenje na temo svoje raziskave. Ni naklonjena promoviranju ateljejev v smislu odprtih vrat in razstav v ateljejskih prostorih, saj je za njeno delo nujna tišina in visoka stopnja zbranosti v izolaciji od zunanjih motečih dejavnikov. Kljub temu vidi vrednost v soobstoju z umetnostjo drugih in izpostavitvi samega sebe novostim: 

»Splošna predstava je, da za delo z zvokom ne potrebujem veliko. Res ne, ampak potem pa ničesar ni. Lahko bi dodala, da sem v bistvu skozi svojo zgodovino ustvarjala v zelo raznolikih prostorih. Od stanovanja do zunanjih prostorov, do najetih, deljenih prostorov, do prostora v Skicirki … Okoliščine se kar naprej pretakajo. Zame je najbolj pomembno, da ustvarjam, na kakršenkoli način že. Sama zase rečem, da ustvarjam s časom. To je zvok, video, performans. Za zvok sam je prostor bistvenega pomena. Izhajam iz tega, da posnamem osnovno gradivo – bodisi v naravi, mestu bodisi telo, karkoli je zvočni subjekt. Potem pa potrebujem prostor, kjer zgradim to na času temelječo zvočno skulpturo; lahko je majhna, lahko je velika. Če hočem zvok prizemljiti, ga potegniti iz kozmičnih, eteričnih sfer ali iz globine zemlje v naša ušesa, je tehnološka podstat ključna. Živimo še vedno v telesu, čeprav se tudi to počasi spreminja. Raznoliki prostori zahtevajo različne načine ustvarjanja. Delam s prostorom, zavestjo in intencami Zemlje. Zaradi tega tudi potujem. Rezidenčni prostori so specifično namenjeni ustvarjanju umetniškega dela in podpori umetniškemu procesu. Četudi je umetniško delo zame zelo solo, intimen, introvertiran proces, potem ta drugi pol zahteva ekstrovertiranost, izpostavljanja samega sebe komurkoli/čemurkoli že.«

Na vprašanje o specifiki ateljeja in dejstvu, da ne more vsak umetnik ustvarjati sam in ne vsak v skupinskem vidiku oziroma v bližini, odgovarja naslednje: 

»Zame je zelo pomembna tišina. Čeprav delam z zvokom. Zato velikokrat delam popoldan ali zvečer, ko drugih ni. Takrat imam tišino prostora in lahko hkrati grem s svojo zvočnostjo glasneje. Potrebujem dinamiko med tišino in zmožnostjo predvajanja glasnih zvokov. Verjetno sem edina, ki je opozarjala druge, naj prosim zapirajo vrata, saj me motnje vržejo pokonci, ko se zvoki med ateljeji prenašajo. To je specifika mojega dela: ušesa se ti izostrijo, slišiš vse. Sama sem v dotičnem prostoru našla varianto dela zvečer. Saj tudi drugi včasih delajo takrat, a nam je ob teh urah bolj jasno, da prihajamo tja vsak s svojo specifično potrebo.«

Metka Kavčič je glede novih ateljejev v luči predhodnega dogajanja in razpisne ureditve izrazila nekaj utemeljenih skrbi glede pretočnosti dela, shranjevanja in prevoza eksponatov:

Dostopnost je v splošnem večji problem v MOM, saj se tudi galerije v središču mesta soočajo z neodzivnostjo občine, ki kartice za dostop do središča in trgov omejuje na ure, primerne za dostavo materiala gostinskim lokalom in trgovinam. Dostop je omogočen le do 9.30, kar resno onemogoča delo galerij, ki pogosto podirajo in postavljajo razstave čez dan. Mesto se sooča tudi z resnim pomanjkanjem depojev, kjer bi umetniki lahko varno skladiščili svoje delo in ga tudi ob zahtevanem praznjenju ateljejev primerno hranili. Vprašanju depojev se je posvetil tudi slikar Oto Rimele, ki je izpostavil, da veliko likovnih del propada v neprimernih zasebnih prostorih – stanovanjih, garažah, kleteh. Sam je po študiju ustvarjal v prostorih Doma ustvarjalnosti še s tremi drugimi umetniki. Ateljeje so iskali petnajst let in nenehno predlagali ureditev praznih prostorov. Z Nadjo Čobal so pripravili tudi celoten koncept tega, kako bi lahko bil del Pekarne namenjen umetnosti, sedaj pa se sprašuje tudi o potencialu Mariborske tekstilne tovarne, ki je bila leta 2021 lokacija trienala EKO 8. Ob tem se lahko vprašamo še o prostorih, ki občasno služijo kot razstavišča (Velika kavarna, Modna hiša) in večino leta samevajo. Oto Rimele izpostavlja, da lahko ateljeje plačajo le umetniki, ki so komercialno uspešni ali imajo redno službo. Mladi umetniki bi zatorej morali biti štipendirani ali popolnoma podprti s strani občine. Poudaril je tudi, da je atelje intimen, ne prehoden prostor, ki je del umetnikove zgodbe in identitete umetniškega dela, zato vztraja v svojem občinskem ateljeju, čeprav ni primerno ogrevan in povzroča tudi večje stroške oziroma bi zahteval umetnikovo vlaganje v prenovo – vlaganje v tujo lastnino. 

»Umetnost je takšna, kot se dogaja v prostoru, torej prostor soustvarja umetnino, in pomembno je, da mesto ali okolica ponudi možnost, da se ljudje tam realizirajo. V vsakem primeru prostor zelo močno vpliva na umetniški izraz in seveda ustvarjalec, ki predvsem išče prostore, zelo malo dela. Tisti, ki izpolnjuje formularje, še manj dela. Dokler se nekdo počuti v mestu nezaželen, bo razmišljal, da bi šel kam drugam. Ko smo se mi vrnili iz akademije, smo bili primorani razmišljati, da bi šli kam drugam, ker smo se počutili v mestu nezaželene. Ker smo pravzaprav trideset let čakali na tisto, kar se je potem zgodilo tukaj na Partizanski. Tudi takrat smo se obrnili na alternativne kroge, ki so nam potem pokazali, da z nami ne bodo sodelovali, in postavili zelo jasne pogoje v Pekarni, torej tudi tam nismo bili zaželeni. Jaz imam najet občinski poslovni prostor. Nisem poslovnež. Ne znajo niti napisati, da sem umetnik, kar se mi zdi grozno. Danes je za druge morda malo boljše, ateljeji na Partizanski so povsem novi, tudi rezidence. Pekarni smo predlagali, da bi naredili ateljeje, razdeljene na ateljeje za mlade, za uveljavljene umetnike, za tujce …, a takrat za to sploh ni bilo posluha. Zelo sem vesel, da se to zdaj dogaja, da rezidence obstajajo. Presenečen sem bil sicer, ko sem po radiu slišal, da je v Ljubljani približno petinpetdeset prostorov, ki jih oddaja mesto in za katere ni treba plačati najemnine. Jaz že dolgo plačujem najemnino. Predvsem se mi zdi, da ima mesto še vedno premalo evidence in posluha za ljudi, ki tukaj ustvarjamo – mlade, stare, kakršnekoli. Zato se mi zdi pomembno imeti pristop do različnih generacij. Različni ustvarjalci potrebujejo različne stvari, si želijo. Mlajši potrebujejo tudi štipendije, ateljeji so dragi. Zdi se mi, da bi mesto moralo v vsakem primeru narediti več, zato da bi našlo dialog z umetniki, ki bi tukaj ostali, ustvarjali in gradili identiteto mesta. Denar je za mesto nekaj, kar pride in odide, ni nič trajnega. Umetniki in umetnost to gradijo drugače, v tem smislu bi se moralo z umetniki komunicirati več.« 

Ema Širec, mlada fotografinja, ki po magistrskem študiju v Londonu vstopa na trg umetniškega dela, nima lastnega ateljeja. Pri produkciji se zanaša na prosto dostopne temnice, studie in skladiščenje del v lastnem domu ter priložnostno prostore prijateljev in strokovnih kolegov. Sooča se ne le s pomanjkanjem delovnega in shranjevalnega prostora, temveč tudi skupinskih ateljejev, ki bi mladim umetnikom omogočili povezanost in poskrbeli za njihov prehod iz izobraževalnega okolja na umetniški trg: 

»Prihajam iz likovne akademije v Ljubljani, kjer si navajen na konstanten proces v velikem skupinskem ateljeju, povezan si s sedmimi do desetimi drugimi študenti. Navajen si na konstanten odziv svojih vrstnikov in profesorjev. Tudi v Londonu je bilo enako, vendar še na večjem nivoju. Ko se vrneš, nimaš nobenega prostora ali možnosti prostora. Jaz imam srečo, da sodelujem z GT22 in lahko uporabljam njihovo temnico ter da me je ,posvojila‘ ena od profesoric, kjer imam še eno temnico. Nimam pa res svojega prostora, kjer bi lahko skladiščila in izvajala procese svoje eksperimentalne fotografije. Ne le jaz, verjetno tudi veliko slikarjev, ki delajo velike formate – jaz delam fotografije na formatih 100 cm × 150 cm in imam v fizični obliki le tri fotografije.« 

Tovrstne problematike otežujejo tudi delo kustosov. Ko sva z Emo Širec kot umetnica in kustosinja sodelovali pri njeni razstavi Meat v mariborski Galeriji Tkalka, sem kot kustosinja njena dela v fizični obliki videla šele na dan postavljanja razstave, saj mladi umetniki dela pripeljejo iz več različnih krajev, stanovanj …, predvsem fotografi pa jih zaradi pomanjkanja prostora pogosto razvijejo, šele ko je zagotovljeno, da bodo tudi razstavljena. Kustosi smo vajeni, da je obisk ateljeja in fizičen pregled del redka praksa. Ob snovanju razstave se zanašamo na digitalne reprodukcije in zapisane mere, zaradi česar si je postavitev in koncept tudi težje predstavljati, saj včasih z delom do zadnjega trenutka sploh nismo v fizičnem stiku. Kljub temu da MOM ponuja najem ateljeja prek razpisa tudi mladim umetnikom, se pojavlja problem bojazni pred nezmožnostjo pokrivanja obratovalnih stroškov za prostor, saj so ti na plečih najemnikov. V ozir moramo vzeti stanovanjsko krizo in delovni trg, ki veliko mladim v kateremkoli poklicu onemogočata samostojnost in možnost najema (kaj šele nakupa) lastnega stanovanja. Najem drugega prostora se tudi v primeru primernih referenc in uspešnosti na razpisu za mnoge zdi nemogoč. Na Štajerskem skupinskih ateljejev, ki bi umetnikom omogočali minimalni denarni prispevek ali brezplačni najem, kljub mnogim večjim praznim prostorom ni. Tudi Klemen Brvar potrjuje, da je na razpisu del, namenjen mlajšim umetnikom, umanjkal.[4] Ema Širec o skupinskih ateljejih pravi: 

»Definitivno bi me zanimala možnost deljenega prostora. Nasploh mislim, da je za vse fotografe velika prednost v tem, da imaš skupen prostor, ki ponuja tudi dovolj ločenosti. Pri nas gre v veliki meri za dialog. Imaš neko vizijo, ki je nihče drug ne razume zares, ampak je vseeno prijetno, da jo lahko nekomu predstaviš, debatiraš o njej in vidiš, kaj delajo drugi okrog tebe, ker smo fotografi specifika. Smo edini, ki ustvarjamo z nečim, kar že obstaja. To drugačnost dela, drugačnost v pristopu k delu, je težko razložiti slikarjem in kiparjem, ker vsi izhajajo iz sebe, naše izhodišče pa je v tem, kar je okoli nas. Zato se mi zdi pri fotografih dialog ključnega pomena.«

Ilustratorka Nea Likar je za primerjavo orisala svojo pot do ateljeja v Celju, ki umetnikom omogoča tudi plačevanje najemnine neposredno z umetniškim delom, kar vsaj delno rešuje finančno problematiko, a ne nujno dostopnosti prostorov mladim umetnikom: 

»Jaz sem v Celju članica Umetniške četrti, kar mi je dragoceno z vidika, da gre za stičišče več ateljejev v mestu in tudi izven mesta. Ni bilo vedno tako. Del te skupnosti sem peto leto, kar mi poleg vsega, kar smo že omenili – da je atelje brlog, zavetišče, da omogoča neko izkustvo lastne ustvarjalnosti –, omogoča tudi bližino drugih ateljejev in dialog o tem, kar se med nami dogaja, razreševanje dilem. Preden sem bila članica Umetniške četrti, sem najemala prostore, ki so pisarniški prostori na raznoraznih lokacijah, in čakala na razpis, ki bi mi omogočil, da se pridružim Umetniški četrti. Razpis spominja na prijavo za status samozaposlenega v kulturi, zajema torej precej stvari, ki omogočijo, da sploh imaš možnost, da prideš zraven. Do takrat imaš že velike finančne investicije v prejšnje prostore. Tu je neka problematika. Ko si član Umetniške četrti, se najemnina prostora kompenzira z delom oziroma storitvami. To je neko obdobje lahko fantastična rešitev, odvisno od tega, kaj se ti med letom dogaja, v kakšnem obsegu dela predaš v stalno zbirko, pokriješ z nekimi, v mojem primeru, oblikovalskimi storitvami. To je ena rešitev, če je najbolj smiselna, bomo še videli.«

Simon Žlahtič, sodelavec Zavoda Pekarna Magdalenske mreže, v katerem v sklopu prostora za umetnost in participacijo Obrat deluje kot kustos in koordinator rezidenčnega programa SobaZaGosteMaribor, je v rednem stiku z mladimi umetniki, njihovimi potrebami in preizkušnjami. Na okrogli mizi je spregovoril o mariborskem rezidenčnem programu in opažanju rezultatov implementacije njihovih prizadevanj, pri čemer se je dotaknil tudi povezave med bivanjsko stisko mladih in ateljeji ter rezidenčnimi programi: 

»Pogosto se odzovemo na aktualne družbeno-politične dogodke. Letos smo v odprtem pozivu dve mesti od šestih namenili za palestinske in libanonske umetnike – tiste, ki so že živeči v Evropi, zaradi birokratskih preprek, ki jih to prinese s sabo. Omeniti moramo Nemško, Češko, Zahodno Evropo, ki je postala tudi veliko bolj neodprta do različnih dejstev, na primer do genocida, ki se dogaja. Vseeno smo v našem prostoru toliko odprti, da smo lahko ponudili ne le fizični, ampak tudi mentalni prostor za razmislek in izražanje. Treba je poudariti, da veliko umetnikov dandanes z rezidenčnim bivanjem ne rešuje le svojih ustvarjalnih potreb, rešujejo tudi svojo bivanjsko in pa eksistencialno krizo. V preteklih letih smo srečali več umetnikov, ki so prihajali na našo rezidenco zato, ker si niso mogli privoščiti najemnine, in so potrebovali tudi podaljške rezidence, da so imeli zopet na voljo prostor, kamor se lahko preselijo. Sočasno torej poteka več problemov in pritiskov na več mestih. Poglejmo, kaj se dogaja s Koroško (ulico), Pekarno, ateljeji v mariborski občini, ki se prodajajo za stanovanja. Premostitveno obdobje se vedno bolj veča. Nedvomno nudimo platformo in fizični prostor, kjer lahko umetniki dokončajo projekte, premislijo in se potem vrnejo v džunglo in na prosti trg, kjer – v slovenskem prostoru, kjer prej tega nismo bili toliko vajeni – razumevanje umetnosti na žalost več ne zaseda mesta v širšem kontekstu družbene vloge, ki ga je imela vsaj v 20. stoletju.«

Spregovoril je tudi o razlikah med osebnim in rezidenčnim ateljejem ter možnosti za angažiran pristop k ponujanju rezidenčnih mest manj uveljavljenim in manj privilegiranim umetnikom: 

»Želel bi izpostaviti, da je rezidenčni prostor, rezidenčni atelje, precej specifičen, ker je namenjen začasnemu ustvarjanju, projektnemu delu in se razlikuje od ateljejev, ki bi jih umetniki potrebovali na vsakodnevni ravni. Moramo poudariti, da je umetnost proces, ki je kontinuiran, traja doma, na sprehodu, v službi, kjerkoli se umetnik ne ukvarja izključno z umetnostjo, vseeno pa potrebuje neko delovno mesto, kjer se lahko ta proces tudi uresniči. Vsi znamo včasih improvizirati, ampak če vemo, da imamo mesto, kjer lahko dejansko tudi delamo produkcijo, smo tudi bolj produktivni – kar je dandanes ta čudežna beseda, s katero se na žalost ne reflektira nujno tudi uspeh ali sama kvaliteta. Kar se tiče rezidenčnih ateljejev, pogosto naletimo na veliko presenečenj. Tudi rezidenčni ateljeji in rezidenčne prakse so se v zadnjih letih radikalno spremenile. Dandanes ni več samoumevno, da so pozivi odprti in da imaš privilegij ustvarjati svoja dela koncentrirano. Dodajamo tudi štipendije, imamo štipendirane rezidence. Tu bi za mariborski in slovenski kontekst želel poudariti, da je tudi v širšem okolju to redkost. Dobiti rezidenco je postal prestiž, nagrada. Na področju rezidenc se je zgodilo to, da nekdo mlad, ki išče zaposlitev ali rezidenco, težko pride v sistem, kjer je predpogoj za začetek dela to, da imaš pretekle izkušnje. Tudi na rezidenčnem področju je postalo normalno, da če nimaš za sabo ene ali dveh rezidenc, težko vstopiš v ta sistem. Mi imamo bolj atelje, ki je tudi bivalni. Za neko kiparjenje ali akcijsko slikanje je to nepraktično, tudi zato, ker so prostori, ki jih imamo v uporabi, pogojeni s tem, da se ne smejo uničiti. Pravzaprav so naši ateljeji zelo hendikepirani. S tem ko umestimo ateljeje v prostore neke nagrajene arhitekture, iščemo nedotaknjenost in ateljeji ne omogočajo celotnega potenciala ateljejske prakse. Rezidenti, ki prihajajo iz Slovenije in tujine – smo mednarodna rezidenčna platforma –, to zelo pogrešajo.«

Nataša Kocjančič iz Urada za kulturo in mladino MOM je ob končnem dogodku prisluhnila sogovornikom in orisala občinsko stališče do ateljejske problematike, s čimer je tudi zaokrožila izpostavljene tematike in se dotaknila nekaterih pomislekov sodelujočih: 

»Kar se tiče umetniških ateljejev, Urad za kulturo in mladino je imel že vrsto let v upravljanju nekaj umetniških ateljejev, recimo likovni atelje DLUM, foto atelje, ki ga je in ga še vedno uporablja Fotoklub Maribor, tudi ateljeje, ki so v uporabi Pekarne Magdalenske mreže na Koroški cesti. Za ateljeje, ki so v našem upravljanju, smo seveda tudi skrbniki in imamo z njihovimi uporabniki pogodbena razmerja. Seveda smo ves čas zaznavali potrebo po dodatnih kapacitetah, po dodatnih prostorih. Skušali smo najti neke rešitve, pridobiti nove prostore, na drugačen način pomagati umetnikom. Pred tremi leti smo lahko dobili in realizirali nekaj poslovnih prostorov na Partizanski 12, ki so bili prej v upravljanju Urada za gospodarske dejavnosti, nato so se prenesli k nam in takoj smo jih prek razpisa oddali umetnikom. V letu 2022 smo izvedli prvi razpis z ločenimi sklopi. Imeli smo tudi možnost prijave mladih, ne samo uveljavljenih. Moramo reči, da je bil odziv na razpis slab. Vsi prostori se niso oddali. Za preostale prostore smo ponovili razpis in jih ponudili kot večje enote, večje, kot so bile predvidene v prvem razpisu. Leta 2023, na drugem razpisu, smo potem oddali preostale štiri ateljeje in zdaj je zapolnjenih vseh deset ateljejev na Partizanski. Vsi imajo pogodbe za uporabo za določen čas. Najemnina se ne plačuje, plačujejo pa se funkcionalni stroški. Ateljeji, ki jih omenja gospod Rimele, so v drugem režimu, ateljeji, ki nikoli prej niso bili v okviru Urada za kulturo in mladino, ampak so bili oddani preko medobčinskega stanovanjskega sklada in so tudi bili oddani po drugi zakonodaji. Te pogodbe so za nedoločen čas. Zdaj so ti prostori tudi v našem upravljanju. Če bi želeli pogodbe razkleniti, bi morali vse uporabnike usmeriti na razpis. Situacija je ostala takšna, kot je. Zaenkrat so ti prostori na voljo. Ko bo ta čas potekel, se bo ponovil razpis, kandidirajo lahko isti ali novi umetniki. Mladi umetniki za prijavo na razpis ne potrebujejo statusa samozaposlenega v kulturi. Tudi zahteve referenc so za mlade prilagojene in pogoji razrahljani. Glede na to, da se je na Partizanski oblikovala lepa ateljejska skupnost, bi s tem želeli nadaljevati, če bo za to ostajal interes. Ne vemo še, ali bo razpis za daljše obdobje ali isto obdobje treh let, vsekakor pa imamo namen pridobiti še dodatne prostore. Obstaja veliko idej, da bi se oblikovali tudi skupinski ateljeji, morda znotraj Mariborske tekstilne tovarne, kar je ena od idej. Tudi vaše ideje so dobrodošle, apeliramo na vas. Glede vsake ideje se lahko obrnete na nas direktno ali preko fokusnih skupin, ki so se oblikovale z namenom spremljanja kulture. Vse to bomo obravnavali in preučili. To za sabo seveda povleče tudi dodatne finančne vložke, kar predstavlja težavo, ampak se trudimo, da bi našli rešitve.« 

Stanje v zvezi z ateljeji lahko dojemamo kot učni proces, ki se tiče prav vseh. Pogovori o pomanjkanju primernih prostorov, ki ga opažamo skozi leta, ter morebitnih rešitvah omogočajo jasnejšo sliko umetniških prostorskih potreb, ki so vse prej kot samoumevne ali popolnoma primerljive s splošno prostorsko krizo. Kot vse ostale problematike sta tudi kultura in umetnost vezani na čas in kontekst. Dejstvo je, da obstajamo v času, ko zaznavamo pomanjkanje razumevanja za humanistično udejstvovanje in vrednotenje poklicev, ki kapitalistični družbi, nagnjeni k črno-belemu razločevanju in gentrifikaciji, ne doprinesejo potrošniško želenih rezultatov. Kot vsak proces tudi izboljšanje razmer na področju pridobivanja ateljejev zahteva stopenjsko razreševanje, ki mora težiti k upoštevanju človeških potreb, zahtev specifičnih umetniških procesov in družbeno-političnih implikacij, s katerimi se soočajo vsi delavci v umetniških sferah.

Opombe in viri

1 Petra VIDALI, Ponavljanje je mati stagnacije, Večer, 75/256, 13. 11. 2019, str. 18.

2 VIDALI 2019 (op. 1), str. 18.

3 Žane KURENT, Novi umetniški ateljeji v Mariboru, Pro Bauhaus, 16. 1. 2022, https://probauhaus.com/novi-umetniski-ateljeji-v-mariboru/ (9. 5. 2025).

4 KURENT 2022 (op. 3).