Umetnostna kronika
Poročila

Poročanje o vojni med cenzuro in propagando v dolgem 19. stoletju. Primer notranjeavstrijskih periodičnih publikacij

Projekt bilateralnega sodelovanja med Slovenijo in Avstrijo, 2022–2024

Avtorica:

Barbara Vodopivec

Datum:
Številka: 78/2023
Licenca: CC BY-NC-ND 4.0

 

Način informiranja javnosti je bil ključnega pomena v zgodovini vojaških spopadov in je tudi danes eden od osrednjih strateških prijemov vojskovanja. Pisno poročanje in komentiranje vojaških spopadov ter tudi vsaj enako močne spremljajoče vizualne podobe, ki jih mediji posredujejo javnosti, praviloma sprožajo močne odzive in čustva ter lahko celo vplivajo na sam potek spopadov.[1]

In prav upravljanje z informacijami v času vojaških spopadov je predmet raziskave, ki poteka v okviru bilateralnega sodelovanja med Slovenijo in Avstrijo. Projekt, ki se je začel jeseni leta 2022, obravnava vojno poročanje notranjeavstrijskih periodičnih publikacij v dolgem 19. stoletju. Analizira tako verbalno kot vizualno posredovanje informacij, osredotoča pa se na izbrane tiske, ki so izhajali na Kranjskem in Štajerskem. Primerjalno perspektivo vpeljuje z izpostavitvijo dveh zgodovinskih obdobij, in sicer obdobja med letoma 1788 in 1815 (poročanje o zadnji avstrijsko-turški vojni ter o koalicijskih in napoleonskih vojnah) ter obdobja prve svetovne vojne, 1914–1918. Vojno poročanje opazuje v vsakokratnih razmerah cenzure in propagande[2] in pri tem izhaja iz lekcij, ki jih ponuja neslavna zgodovinska zakladnica manipulacij z informacijami. Vizualna propaganda je bila kot instrument prepričevanja,[3] pa tudi kot reprezentacija moči, pogosto podprta z upodobitvami orožja in sestavni del načrtnega usmerjanja javnega mnenja. Primere najdemo na primer med imperialnimi upodobitvami v antiki, aristokratskimi portreti v srednjeveških oklepih in upodobitvami vojskovodij in generalov v uniformah, kot so bili Napoleon, Hitler, Stalin in ne nazadnje Tito.[4]  Enega svojih vrhuncev je vizualna propaganda dosegla prav v času prve svetovne vojne,[5] ko je plakatna vojna, s t. i. grozljivo propagando podob najnovejših bojnih tehnologij, od podmornic, letal, cepelinov in minometov do razčlovečenih Hunov kot prispodobe Nemcev (sl. 1),[6] na bojišča potegnila na tisoče mladih ter s tem pomembno vplivala na potek vojne in na daljnosežne politične in družbene spremembe domala celotnega takratnega sveta. Hkrati čas prve svetovne vojne zaznamuje razmah načrtne in sistematične izrabe fotografije in umetnosti v vojno-propagandne namene.[7] To področje pa seveda ni zgolj enoplastno. Postavlja se na primer vprašanje, ali je javnost zrežirane fotografije begunskih otrok, za katere v avstrijskih taboriščih med prvo svetovno vojno lepo skrbijo (sl. 2), zares nekritično sprejemala kot poveličevanje državne skrbi za šibke, čemur jih je propagandni stroj tudi namenil. Ali pa so te fotografije morda že takrat s podobami otrok v tujem okolju in brez staršev bolj kot karkoli drugega posredovale trpljenje nedolžnih in s tem pomenile pravzaprav protivojno propagando. Medtem ko se danes še lahko sprašujemo, kakšen učinek so imele te podobe na javnost, pa pri umetniških delih, ki so tematizirala vojno ter njene posledice in niso nastajala pod okriljem državno vodene propagande, ni nobenega dvoma več. Picassova Guernica je grozo spopada in moreče posledice španske državljanske vojne svetu posredovala z grafično povsem razgaljenim protivojnim sporočilom, Fran Tratnik pa je s ciklusom Begunci ekspresivno surovo in neposredno naslovil begunsko stisko. Tudi druga svetovna vojna je z brutalnim izkoriščanjem možnosti propagande, ki so jo ponujali radio, fotografija in film, odprla do tedaj neslutene dimenzije izrabe in usmerjanja informacij. In če vojni spopadi dolgega 19. in 20. stoletja vsak zase pomenijo postopno brisanje meja med fronto in zaledjem, so množični mediji danes z industrializacijo »fake news« to mejo že popolnoma zabrisali, pri čemer nedavna vojna v Siriji in spopad v Ukrajini predstavljata le najbolj izpostavljena primera. Vojaki in hkrati žrtve smo postali vsi. Strojno učenje ponuja nove možnosti za prevare in manipuliranje s človeškim vedenjem. Razširjanje informacij je postalo globalno[8] in družbeni mediji uporabnike namenoma ciljno usmerjajo s prilagojenimi vsebinami, ki najpogosteje nagovarjajo njihove strahove in negotovosti (npr. personalizirani oglasi in priporočila, sovražni govor, ksenofobija). Na dlani se ponuja teza, iz katere izhaja tudi tu predstavljen projekt, da so v današnji družbi na delu mehanizmi medijske propagande, katerih izvore lahko najdemo globoko v zgodovini, ki je (pre)pogosto zgodovina vojnih spopadov, kot pokaže že tako zgoščen in skromen nabor primerov, kot je predstavljen zgoraj. Razlika je v tem, da so danes ti mehanizmi posredovani prek drugačnih medijev, kot so zlasti družbena omrežja, kar njihov učinek krepi, saj dosegajo še širši krog javnosti. Namen projekta bilateralnega sodelovanja je tako s poglobljeno analizo izbranih primerov iz preteklosti nasloviti to tezo in s tem prispevati h kritičnemu, a hkrati informiranemu razumevanju sodobne medijske krajine in načina posredovanja informacij. Zagovarjamo namreč morda na prvi pogled paradoksalno mnenje, da se lahko oboroženi z znanjem najbolje borimo proti orožju, ki ga poosebljajo zlorabe informacij.

Left

1. Emilio Kupfer, The Soul of the Hun. Podoba je bila objavljena v tedenskem glasilu The Call to Arms, ki je bilo ustanovljeno z namenom, da spodbuja rekrutacijo. Glasilo, ki je izhajalo leta 1916 in ga je izdajal avstralski tiskovni urad, je uporabljalo prijeme t. i. grozljive protinemške propagande. (The Call to Arms, 18, 1916, str. 13, https://nswanzaccentenary.records.nsw.gov.au/the-call-to-arms/call-to-arms-7/).

Right 1

2. Georg Forster: primorski otroci pred mlekarno dojencev v begunskem taborišču Steinklamm v Spodnji Avstriji, 1917 (© Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, digitalna zbirka Prva svetovna vojna).

Left

1. Emilio Kupfer, The Soul of the Hun. Podoba je bila objavljena v tedenskem glasilu The Call to Arms, ki je bilo ustanovljeno z namenom, da spodbuja rekrutacijo. Glasilo, ki je izhajalo leta 1916 in ga je izdajal avstralski tiskovni urad, je uporabljalo prijeme t. i. grozljive protinemške propagande. (The Call to Arms, 18, 1916, str. 13, https://nswanzaccentenary.records.nsw.gov.au/the-call-to-arms/call-to-arms-7/).

Right 1

2. Georg Forster: primorski otroci pred mlekarno dojencev v begunskem taborišču Steinklamm v Spodnji Avstriji, 1917 (© Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, digitalna zbirka Prva svetovna vojna).

3. Laibacher Zeitung, ki je izhajal med letoma 1778 in 1918, je bil med najvplivnejšimi nemškimi časopisi na Slovenskem. Dne 16. junija 1815 je bilo na prvi strani objavljeno poročilo Kriegsbericht z bojišča v Italiji (Laibacher Zeitung, 48, 16. 6. 1815, str. 1, http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-8F6NNVIR/f174eb2f-8373-4fe2-8a23-5526de0800ef/PDF).

4. Tednik Ilustrirani glasnik, ki je izhajal v času prve svetovne vojne, je 9. novembra 1916 na naslovnici objavil fotografijo porušene cerkve na soški fronti pri Devinu (Ilustrirani glasnik, 3/10, 9. 11. 1916, str. 1, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-8954M0Z0), ob koncu istega meseca pa je na prvi strani s celostransko fotografijo oznanil smrt cesarja Franca Jožefa I. (Ilustrirani glasnik, 3/13, 30. 11. 1916, str. 1, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2M461870).

Relevanca projekta tako izhaja iz dveh aktualnih vprašanj, povezanih z oblikami in načini poročanja o vojnih spopadih v medijih: Katere so ključne značilnosti in zakonitosti vizualne in besedne komunikacije, ki so se uveljavile v dolgem 19. stoletju? Kako lahko razumevanje primerov iz zgodovine prispeva k prepoznavanju propagandnih mehanizmov posredovanja informacij in soočanju z njimi? V iskanju odgovorov na ta vprašanja smo zastavili primerjalni, multidisciplinarni in transregionalni projekt, ki povezuje zgodovinarje in umetnostne zgodovinarje iz Univerze v Gradcu in ZRC SAZU. V ospredju analize sta Štajerska in Kranjska, ki sta imeli do leta 1918 status notranjeavstrijskih dežel. Nanju se osredotočamo zato, ker sta bili njuni glavni mesti Gradec in Ljubljana pomembni notranjeavstrijski središči z živahno medijsko krajino, ki je dobro ohranjena v knjižnicah, muzejih in arhivih. Četudi se zdi, da obe obdobji, ki ju bomo primerjali, torej čas vojaških spopadov konec 18. stoletja in prva svetovna vojna, pripadata zelo različnemu zgodovinskemu času, pa nekatere poudarjene podobnosti med njima dovoljujejo primerjavo. Potek obeh vojn je bil po obsegu in brutalnosti brez primere, oba spopada sta bila za habsburško monarhijo pogubna in sta posledično povzročila velike politične spremembe. Vojskovanje je prineslo grozodejstva, ki so rušila do tedaj ustaljene tabuje, kar je povzročilo nepredstavljivo opustošenje in izgubo življenj. Z vidika komunikacije je razmah izdajanja časopisov v 1780-ih in 1790-ih letih temeljito spremenil habsburško medijsko krajino in omogočil novo, dinamično izkušnjo vojne v medijih. Medijski krajini na Štajerskem in Kranjskem sta se sčasoma razvili najmanj bipolarno, torej slovensko in nemško,[9] zaradi česar lahko primerjamo nasprotujoča si stališča obeh polov in hkrati opazujemo, ali so ti mediji že odslikavali nastajanje slovenske nacionalne identitete, še zlasti po letu 1917, ko je začela državna cenzura kot del vojnega absolutizma popuščati.[10] Še zlasti pa trdno osnovo za poglabljanje razumevanja o načinu poročanja o vojni v obeh izbranih časovnih obdobjih, zaznamovanih z vojno resničnostjo, predstavlja primerjava med narativnimi in vizualnimi oblikami vojnega poročanja. S takšno analizo izbranih periodičnih publikacij se bomo približali ambicioznemu cilju projekta, da se učimo na podlagi lekcij iz preteklosti. 

Časopisi so med letoma 1788 in 1815 natančno poročali o zadnji avstrijsko-turški vojni ter o koalicijskih in napoleonskih vojnah. V projektu bomo analizirali tri časopise, ki so v tem času izhajali v Ljubljani in obetajo plodna spoznanja, saj so bili do zdaj raziskovalno zanemarjeni. Gre za Kleinmayrjev Laibacher Zeitung (1783–1918, sl. 3), Merkov Laibacher Zeitung (1788–1797) in Telegrafo officiale/Télégraphe offciel (1810–1813). Slednji, pisan v italijanskem in francoskem jeziku, najverjetneje predstavlja najbolj izjemen primer francoske propagande v habsburških deželah. Obsežna medijska krajina med prvo svetovno vojno terja izbor periodičnih publikacij, v katerih je verbalno poročanje o vojni spremljalo tudi poudarjeno vizualno gradivo, kot so fotografije, risbe in karikature,[11] pa tudi do zdaj raziskovalno domala še nenaslovljeni oglasi. Izbrane primere bomo analizirali za celotno obdobje 1914–1918, poseben poudarek pa bomo namenili dvema prelomnicama (sl. 4). Prvo predstavlja leto 1916, ko je umrl cesar Franc Jožef I. in ko je sin Victorja Adlerja izvedel atentat na v Gradcu rojenega ministrskega predsednika Karla von Stürgkha (1859–1916), kar je močno načelo politično ravnovesje v monarhiji. Drugo prelomnico predstavlja leto 1917, ko so vojskujoče strani z remobilizacijo skušale zbrati za vojno še zadnja sredstva in vire, kar je regionalno privedlo do 12. soške bitke. Ta dva poudarka, čeprav zelo relevantna za potek vojne, predstavljata manj raziskani obdobji v primerjavi z izbruhom in koncem vojne. Tudi poročila in podobe žensk (sl. 5), vladarske družine, fronte, vojakov, ranjencev in invalidov, ruševin mest in kulturne dediščine, podobe vojaških zmag (še posebno po 12. soški bitki), pa tudi resne in humorne vsebine bomo opazovali v primerjalni perspektivi med periodičnimi publikacijami, ki so izhajale na Štajerskem in Kranjskem v obeh izbranih časovnih obdobjih. 

3. Laibacher Zeitung, ki je izhajal med letoma 1778 in 1918, je bil med najvplivnejšimi nemškimi časopisi na Slovenskem. Dne 16. junija 1815 je bilo na prvi strani objavljeno poročilo Kriegsbericht z bojišča v Italiji (Laibacher Zeitung, 48, 16. 6. 1815, str. 1, http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-8F6NNVIR/f174eb2f-8373-4fe2-8a23-5526de0800ef/PDF).

4. Tednik Ilustrirani glasnik, ki je izhajal v času prve svetovne vojne, je 9. novembra 1916 na naslovnici objavil fotografijo porušene cerkve na soški fronti pri Devinu (Ilustrirani glasnik, 3/10, 9. 11. 1916, str. 1, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-8954M0Z0), ob koncu istega meseca pa je na prvi strani s celostransko fotografijo oznanil smrt cesarja Franca Jožefa I. (Ilustrirani glasnik, 3/13, 30. 11. 1916, str. 1, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2M461870).

Relevanca projekta tako izhaja iz dveh aktualnih vprašanj, povezanih z oblikami in načini poročanja o vojnih spopadih v medijih: Katere so ključne značilnosti in zakonitosti vizualne in besedne komunikacije, ki so se uveljavile v dolgem 19. stoletju? Kako lahko razumevanje primerov iz zgodovine prispeva k prepoznavanju propagandnih mehanizmov posredovanja informacij in soočanju z njimi? V iskanju odgovorov na ta vprašanja smo zastavili primerjalni, multidisciplinarni in transregionalni projekt, ki povezuje zgodovinarje in umetnostne zgodovinarje iz Univerze v Gradcu in ZRC SAZU. V ospredju analize sta Štajerska in Kranjska, ki sta imeli do leta 1918 status notranjeavstrijskih dežel. Nanju se osredotočamo zato, ker sta bili njuni glavni mesti Gradec in Ljubljana pomembni notranjeavstrijski središči z živahno medijsko krajino, ki je dobro ohranjena v knjižnicah, muzejih in arhivih. Četudi se zdi, da obe obdobji, ki ju bomo primerjali, torej čas vojaških spopadov konec 18. stoletja in prva svetovna vojna, pripadata zelo različnemu zgodovinskemu času, pa nekatere poudarjene podobnosti med njima dovoljujejo primerjavo. Potek obeh vojn je bil po obsegu in brutalnosti brez primere, oba spopada sta bila za habsburško monarhijo pogubna in sta posledično povzročila velike politične spremembe. Vojskovanje je prineslo grozodejstva, ki so rušila do tedaj ustaljene tabuje, kar je povzročilo nepredstavljivo opustošenje in izgubo življenj. Z vidika komunikacije je razmah izdajanja časopisov v 1780-ih in 1790-ih letih temeljito spremenil habsburško medijsko krajino in omogočil novo, dinamično izkušnjo vojne v medijih. Medijski krajini na Štajerskem in Kranjskem sta se sčasoma razvili najmanj bipolarno, torej slovensko in nemško,[9] zaradi česar lahko primerjamo nasprotujoča si stališča obeh polov in hkrati opazujemo, ali so ti mediji že odslikavali nastajanje slovenske nacionalne identitete, še zlasti po letu 1917, ko je začela državna cenzura kot del vojnega absolutizma popuščati.[10] Še zlasti pa trdno osnovo za poglabljanje razumevanja o načinu poročanja o vojni v obeh izbranih časovnih obdobjih, zaznamovanih z vojno resničnostjo, predstavlja primerjava med narativnimi in vizualnimi oblikami vojnega poročanja. S takšno analizo izbranih periodičnih publikacij se bomo približali ambicioznemu cilju projekta, da se učimo na podlagi lekcij iz preteklosti. 

Časopisi so med letoma 1788 in 1815 natančno poročali o zadnji avstrijsko-turški vojni ter o koalicijskih in napoleonskih vojnah. V projektu bomo analizirali tri časopise, ki so v tem času izhajali v Ljubljani in obetajo plodna spoznanja, saj so bili do zdaj raziskovalno zanemarjeni. Gre za Kleinmayrjev Laibacher Zeitung (1783–1918, sl. 3), Merkov Laibacher Zeitung (1788–1797) in Telegrafo officiale/Télégraphe offciel (1810–1813). Slednji, pisan v italijanskem in francoskem jeziku, najverjetneje predstavlja najbolj izjemen primer francoske propagande v habsburških deželah. Obsežna medijska krajina med prvo svetovno vojno terja izbor periodičnih publikacij, v katerih je verbalno poročanje o vojni spremljalo tudi poudarjeno vizualno gradivo, kot so fotografije, risbe in karikature,[11] pa tudi do zdaj raziskovalno domala še nenaslovljeni oglasi. Izbrane primere bomo analizirali za celotno obdobje 1914–1918, poseben poudarek pa bomo namenili dvema prelomnicama (sl. 4). Prvo predstavlja leto 1916, ko je umrl cesar Franc Jožef I. in ko je sin Victorja Adlerja izvedel atentat na v Gradcu rojenega ministrskega predsednika Karla von Stürgkha (1859–1916), kar je močno načelo politično ravnovesje v monarhiji. Drugo prelomnico predstavlja leto 1917, ko so vojskujoče strani z remobilizacijo skušale zbrati za vojno še zadnja sredstva in vire, kar je regionalno privedlo do 12. soške bitke. Ta dva poudarka, čeprav zelo relevantna za potek vojne, predstavljata manj raziskani obdobji v primerjavi z izbruhom in koncem vojne. Tudi poročila in podobe žensk (sl. 5), vladarske družine, fronte, vojakov, ranjencev in invalidov, ruševin mest in kulturne dediščine, podobe vojaških zmag (še posebno po 12. soški bitki), pa tudi resne in humorne vsebine bomo opazovali v primerjalni perspektivi med periodičnimi publikacijami, ki so izhajale na Štajerskem in Kranjskem v obeh izbranih časovnih obdobjih. 

Pričakovana dodana vrednost projekta, ki bo trajal dve leti, je vzpostavitev temeljev za zapolnitev raziskovalne vrzeli, ki jo predstavlja do zdaj zapostavljena primerjalna obravnava zgodovinskih primerov vizualnega in verbalnega vojnega poročanja, kar bo omogočilo globlje razumevanje današnjega medijskega diskurza. Nova spoznanja bodo podlaga za zasnovo večjega mednarodnega raziskovalnega projekta, kar je tudi eden najmočnejših pričakovanih učinkov sodelovanja raziskovalcev iz Slovenije in Avstrije. Takšen projekt bo nadalje razdelal vrsto vprašanj, ki jih bomo tu lahko zgolj nakazali. Nadaljnje smeri raziskave se tako kažejo v smeri razširitve analize na druge predele nekdanje habsburške monarhije in tudi onkraj njenih meja. Še posebno se kot logično nadaljevanje projekta ponujata sodelovanje z Italijo, kamor so prav tako segli deli nekdanje Notranje Avstrije, in pa osvetlitev balkanskih vojn, ki imajo še dodatno konotacijo razpada monarhije. Še nekoliko širše pa se obzorja v bilateralnem projektu načete tematike izrisujejo v smeri primerjalnih analiz poročanja o vojnih spopadih v 19. in zgodnjem 20. stoletju, ki niso potekali v soseščini Notranje Avstrije (npr. krimska vojna, ameriška državljanska vojna, francosko-pruska vojna).

Right 4

5. Alice Schalek (1874–1956), fotografinja, potopiska in novinarka dunajskega časopisa Neue Freie Presse, se je leta 1915 pridružila avstro-ogrskemu vojnemu tiskovnemu uradu in je fotografirala in poročala s fronte. Na fotografiji je obkrožena z avstro-ogrskimi vojaki, 1915 (© Österreischnische Nationalbibliothek, Bildarchiv und Grafiksammlung, Kriegssammlung – Fotos 1914–1918).

Pričakovana dodana vrednost projekta, ki bo trajal dve leti, je vzpostavitev temeljev za zapolnitev raziskovalne vrzeli, ki jo predstavlja do zdaj zapostavljena primerjalna obravnava zgodovinskih primerov vizualnega in verbalnega vojnega poročanja, kar bo omogočilo globlje razumevanje današnjega medijskega diskurza. Nova spoznanja bodo podlaga za zasnovo večjega mednarodnega raziskovalnega projekta, kar je tudi eden najmočnejših pričakovanih učinkov sodelovanja raziskovalcev iz Slovenije in Avstrije. Takšen projekt bo nadalje razdelal vrsto vprašanj, ki jih bomo tu lahko zgolj nakazali. Nadaljnje smeri raziskave se tako kažejo v smeri razširitve analize na druge predele nekdanje habsburške monarhije in tudi onkraj njenih meja. Še posebno se kot logično nadaljevanje projekta ponujata sodelovanje z Italijo, kamor so prav tako segli deli nekdanje Notranje Avstrije, in pa osvetlitev balkanskih vojn, ki imajo še dodatno konotacijo razpada monarhije. Še nekoliko širše pa se obzorja v bilateralnem projektu načete tematike izrisujejo v smeri primerjalnih analiz poročanja o vojnih spopadih v 19. in zgodnjem 20. stoletju, ki niso potekali v soseščini Notranje Avstrije (npr. krimska vojna, ameriška državljanska vojna, francosko-pruska vojna).

Right 4

5. Alice Schalek (1874–1956), fotografinja, potopiska in novinarka dunajskega časopisa Neue Freie Presse, se je leta 1915 pridružila avstro-ogrskemu vojnemu tiskovnemu uradu in je fotografirala in poročala s fronte. Na fotografiji je obkrožena z avstro-ogrskimi vojaki, 1915 (© Österreischnische Nationalbibliothek, Bildarchiv und Grafiksammlung, Kriegssammlung – Fotos 1914–1918).

Opombe in viri


1 Augenzeugen. Kriegsberichterstattung vom 18. zum 21. Jahrhundert (ur. Ute Daniel), Göttingen 2006; Anja ISKRA, Fotografije, objavljene v reviji Mladina v sedemdesetih letih 20. stoletja, Univerza v Mariboru, 2013 (tipkopis diplomske naloge); Barbara VODOPIVEC, Visual Propaganda in the Slovenian Territory during the First World War. Influences and Specifics, Acta historiae artis Slovenica, 25/2, 2020, str. 295-318; Andreas GOLOB, Emotionen in der Repräsentation Südosteuropas in Zeitungen am Beginn des letzten Österreichischen Türkenkriegs (1788–1791). Die Kriegsberichterstattung in der Brünner Zeitung des Jahres 1788, Yearbook of the Society for 18th Century Studies on South Eastern Europe , 4, 2021, str. 87–11.

2 Gl. Walter REICHEL, »Pressearbeit ist Propagandaarbeit«. Medienverwaltung 1914‒1918. Das Kriegspressquartier (KPQ), Wien 2016 (Mitteilungen des Österreichischen Staatsarhivs, 13).

3 Garth S. JOWETT, Victoria O'DONNELL, Propaganda and Persuasion, Thousand Oaks 2012.

4 Peter BURKE, Eyewitnessing. The Uses of Images as Historical Evidence, London 2001.

5 Edvard L. BERNAYS, Propaganda, New York 1928.

6 Colin MOORE, Propaganda Prints. A History of Art in the Service of Social and Political Change, London 2010.

7 Gl. Alice SCHALEK, Posočje 1916, Ljubljana 2005; Liselotte POPELKA, Die Musen schweigen nicht, Musen an die Front! Schriftsteller und Künstler im Dienst der k.u.k. Kriegspropaganda 1914–1918. Begleitband zur gleichnamigen Ausstellung. Teil 1. Beiträge (ur. Jozo Džambo), München 2003, str. 64−78; Milček KOMELJ, Prva svetovna vojna in slovenska likovna umetnost, Velika vojna in Slovenci (ur. Peter Vodopivec, Katja Kleindienst), Ljubljana 2005, str. 75−86; Petra SVOLJŠAK, Umetnost med cenzuro in propagando v prvi svetovni vojni, Acta historiae artis Slovenica, 25/2, 2020, str. 269-293; Vesna KRMELJ, Narodi gredo svojo silno pot. Položaj in ustvarjalnost likovnih umetnikov med prvo svetovno vojno na Kranjskem med cenzuro in propagando, Acta historiae artis Slovenica, 25/2, 2020, str. 319-349; VODOPIVEC 2020 (op.1); War and the Power of Image. Visual Propaganda and Censorship in Slovenia during World War I, spletna razstava, ZRC SAZU, https://uifs.zrc-sazu.si/sites/default/files/cenzura_propaganda_angl.pdf (9. 3. 2023).

8 Media literacy education in the age of machine learning, Journal of Media Literacy Education, 11/2, 2019, str. 20-36.

9 Martin MOLL, Kein Burgfrieden. Der deutsch-slowenische Nationalitätenkonflikt in der Steiermark 1900–1918, Innsbruck 2007.

10 Petra SVOLJŠAK, Slovenci v primežu avstrijske cenzure, Velika vojna in Slovenci (ur. Peter Vodopivec, Katja Kleindienst), Ljubljana 2005, str. 109−127.

11 Maja ŽVANUT, Prva svetovna vojna v očeh dveh slovenskih ilustriranih časopisov, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 27/2, 1979, str. 112–116; Damir GLOBOČNIK, Karikature v letih prve svetovne vojne, Zgodovinski časopis, 54/4, 2000, str. 563−610.


Preberite tudi

Marko Lesar (1957–2023)
In memoriam

Marko Lesar (1957–2023)

ILUSTRATOR IN LESOREZEC ELKO JUSTIN
Razprave

ILUSTRATOR IN LESOREZEC ELKO JUSTIN

Konservatorska (za)misel ob tokratnih posegih na velikem oltarju župnijske cerkve v Šenčurju
Razprave

Konservatorska (za)misel ob tokratnih posegih na velikem oltarju župnijske cerkve v Šenčurju

THERESIENHOF ALI VELIKA KAVARNA V MARIBORU
Razprave

THERESIENHOF ALI VELIKA KAVARNA V MARIBORU

Back to top