Razprave
Preučevanje umetniškega pojava Neue Slowenische Kunst (NSK)[1] se ne more izogniti avktorialnim edicijam, ki so jih samozaložili in/ali samouredili v NSK, kot merodajnim virom. Med najzgodnejše sodijo vabila na razstave (takšno je vabilo na enodnevno razstavo Ausstellung! Laibach Kunst v Galeriji ŠKUC 28. aprila 1982, po kateri je poimenovana knjiga, o kateri pišemo tukaj), najbolj referenčen pa je postal zbornik Neue Slowenische Kunst (Grafički zavod Hrvatske, Zagreb 1991). Vrednost avktorialnih virov v primeru NSK je za strokovno preučevanje prvenstveno dokumentarna, saj je zanje značilno, da vsebujejo (tudi) predhodno javnosti neznane oz. neobjavljene reprodukcije slikovnega in grafikonskega gradiva ter besedila polemičnega ali literarnega značaja – vse to ustvarjeno v skupnosti umetnikov NSK.
Nagib za tovrstno publiciranje je verjetno deloma pogojen z dejstvom, da je v sočasni recepciji umetniškega delovanja NSK vsaj med 1980 in 1987 prevladovalo nerazumevanje, ki je bilo pogosto stopnjevano do zavračanja. Toda prav nič neznačilno za avantgardno umetnost (in umetniški kolektiv Laibach se je »takoj«, npr. že v prej omenjenem vabilu, razglasil za transavantgardo) je, da lastno vednost postavlja nad katerokoli drugo vednost. Kakor je opozoril eden izmed velikih teoretikov avantgard Peter Bürger, je takšna drža vgrajena v diferenciacijo avantgardne umetnosti najprej od preostale umetniške prakse, nato pa od vseh vrst interpretacije, od zgodovinske prek filozofske do politične; avantgardni umetniki namreč izgrajujejo avtentično epistemologijo. Bürger je že svojo strokovno pozicijo izpostavil kot antipod avktorialnosti avantgarde: predstavil se je kot klasifikator novega umetniškega, ki se mu novo dogaja v procesu spoznavanja žive umetniške dejavnosti. In čeprav kot tak še vedno ostaja zvest jedrnim metodam vede, v okviru katere raziskuje, vendarle vseskozi prestopa iz znanstvenega diskurza v diskurz, ki ga vzpostavljajo umetniki.[2]
Preučevanje umetniškega pojava Neue Slowenische Kunst (NSK)[1] se ne more izogniti avktorialnim edicijam, ki so jih samozaložili in/ali samouredili v NSK, kot merodajnim virom. Med najzgodnejše sodijo vabila na razstave (takšno je vabilo na enodnevno razstavo Ausstellung! Laibach Kunst v Galeriji ŠKUC 28. aprila 1982, po kateri je poimenovana knjiga, o kateri pišemo tukaj), najbolj referenčen pa je postal zbornik Neue Slowenische Kunst (Grafički zavod Hrvatske, Zagreb 1991). Vrednost avktorialnih virov v primeru NSK je za strokovno preučevanje prvenstveno dokumentarna, saj je zanje značilno, da vsebujejo (tudi) predhodno javnosti neznane oz. neobjavljene reprodukcije slikovnega in grafikonskega gradiva ter besedila polemičnega ali literarnega značaja – vse to ustvarjeno v skupnosti umetnikov NSK.
Nagib za tovrstno publiciranje je verjetno deloma pogojen z dejstvom, da je v sočasni recepciji umetniškega delovanja NSK vsaj med 1980 in 1987 prevladovalo nerazumevanje, ki je bilo pogosto stopnjevano do zavračanja. Toda prav nič neznačilno za avantgardno umetnost (in umetniški kolektiv Laibach se je »takoj«, npr. že v prej omenjenem vabilu, razglasil za transavantgardo) je, da lastno vednost postavlja nad katerokoli drugo vednost. Kakor je opozoril eden izmed velikih teoretikov avantgard Peter Bürger, je takšna drža vgrajena v diferenciacijo avantgardne umetnosti najprej od preostale umetniške prakse, nato pa od vseh vrst interpretacije, od zgodovinske prek filozofske do politične; avantgardni umetniki namreč izgrajujejo avtentično epistemologijo. Bürger je že svojo strokovno pozicijo izpostavil kot antipod avktorialnosti avantgarde: predstavil se je kot klasifikator novega umetniškega, ki se mu novo dogaja v procesu spoznavanja žive umetniške dejavnosti. In čeprav kot tak še vedno ostaja zvest jedrnim metodam vede, v okviru katere raziskuje, vendarle vseskozi prestopa iz znanstvenega diskurza v diskurz, ki ga vzpostavljajo umetniki.[2]
Primer spleta vizije umetnikov in metod strokovnjakov[3] v zvezi z »umetniško prakso Laibach Kunst, njenim pomenom in recepcijo v času Laibachove intenzivne aktivnosti znotraj ljubljanske in jugoslovanske alternativne scene v prvi polovici osemdesetih let« (str. 6) je knjiga v slovenščini in vzporednih prevodih v angleščino Ausstellung! Laibach Kunst. Fundamenti/Fundaments. Založilo jo je Društvo za retroavantgardo, v katerem Laibach uresničuje svoje projekte, za katere je potrebna pravno-finančna podlaga. Izšla je po razstavi Ausstellung! Laibach Kunst 1980–1984, ki je bila v Galeriji ŠKUC v Ljubljani od 21. junija do 17. julija 2024 in je obeležila spomin na tamkajšnjo Laibachovo razstavo iz 1982.
Na sobesedilni ravni objavljenih prispevkov v knjigi se v percepciji poučenega bralca dejansko izvrši stapljanje dveh diskurzov, ki so ju uporabili avtorji posameznih enot: historičnega (Barbara Borčić, Leonida Kovač in Lilijana Stepančič) in mitološkega (Eda Čufer, Slavko Timotijević in Dragan Živadinov); tehničnega pa zagotavlja (po)objavitev gradiva o Laibachovem ustvarjanju v začetnem obdobju (vključno s kopijami člankov o Laibachu in njegovih avtorskih objav v periodiki) – če povzamemo tipologijo temeljnih oblik diskurza, kakor jih je določil Jørgen Dines Johansen.[4] V pogledu na strokovne disciplinarne pristope oz. umetnostne zvrsti pa so prispevki umetnostnozgodovinski (Borčić); na presečišču umetnostnozgodovinskega in kulturološkega (Kovač), umetnostnozgodovinskega in sociološkega (Stepančič), kronističnega in manifestnega (Živadinov); ter esejistično-memoarski (Čufer) in pripovedno-memoarski (Timotijević).
Pod Laibachovo uredniško roko je v knjigi prepoznati kljubovanje kakršnikoli obliki sistemskega diskurza, kar je bilo deklarativno izraženo že 1983 v proglasu, objavljenem kot nenaslovljena enota v sobesedilnem kompleksu Akcija v imenu ideje v Novi reviji,[5] in poobjavljenem v knjigi Ausstellung! Laibach Kunst. Fundamenti/Fundaments z naslovom 10 točk konventa. Ena od formalno-vsebinskih značilnosti samozaloženih in/ali samourejenih avktorialnih publikacij NSK[6] je, da v njih sledimo retrospektivnemu naslavljanju in prenaslavljanju, zakasnelim atribucijam in naknadnim reatribucijam avtorstva, redatacijam in predatacijam ipd., tudi predelavam primarnega gradiva in »nenadejanim odkritjem« oz. razkritjem preteklih dogodkov in starejših stvaritev, kar predstavlja zanimiv izziv za raziskovanje, odraža pa razvoj perspektive NSK na lastno ustvarjanje.
Poleg tega se v vsoti knjig, objavljenih o NSK, soočamo z različnimi dejstvi v kronologijah, četudi so bila preverjena pri entitetah iz NSK. Razlike obstajajo tako pri določitvah datumov kot pri oznakah dogodkov, včasih jih zasledimo v zvezi z enim in istim kolektivom, včasih pa je isti dogodek predstavljen drugače v kronologijah iz perspektiv drugih izmed kolektivov.[7] V unitarni perspektivi NSK je obveljalo, da je najbolj verodostojna in celostna tista kronologija, ki je objavljena v knjigi NSK from Kapital to Capital. Neue Slowenische Kunst – an Event of the final Decade of Yugoslavia, ki sta jo 2015[8] izdala Moderna galerija iz Ljubljane in The MIT Press iz Cambridgea (Ma.), saj so kolektivi o njeni ustreznosti resničnemu poteku in uporabljenih (po)imenovanjih ter avtorstvih dosegli medsebojni konsenz. Obsega leta od 1980 do 1992. Pripravila jo je Jana Intihar-Ferjan in vključuje tudi sočasne dogodke zunaj opusa NSK, ki so neposredno vplivali nanj.
Poleg tega se v vsoti knjig, objavljenih o NSK, soočamo z različnimi dejstvi v kronologijah, četudi so bila preverjena pri entitetah iz NSK. Razlike obstajajo tako pri določitvah datumov kot pri oznakah dogodkov, včasih jih zasledimo v zvezi z enim in istim kolektivom, včasih pa je isti dogodek predstavljen drugače v kronologijah iz perspektiv drugih izmed kolektivov.[7] V unitarni perspektivi NSK je obveljalo, da je najbolj verodostojna in celostna tista kronologija, ki je objavljena v knjigi NSK from Kapital to Capital. Neue Slowenische Kunst – an Event of the final Decade of Yugoslavia, ki sta jo 2015[8] izdala Moderna galerija iz Ljubljane in The MIT Press iz Cambridgea (Ma.), saj so kolektivi o njeni ustreznosti resničnemu poteku in uporabljenih (po)imenovanjih ter avtorstvih dosegli medsebojni konsenz. Obsega leta od 1980 do 1992. Pripravila jo je Jana Intihar-Ferjan in vključuje tudi sočasne dogodke zunaj opusa NSK, ki so neposredno vplivali nanj.
V Ausstellung! Laibach Kunst. Fundamenti/Fundaments je objavljena kronologija Laibachovega umetniškega delovanja od 1980 do 2024. Osredotočena je na Laibachovo vizualno ustvarjanje. Ker ni podatka, kdo jo je pripravil, domnevamo, da je delo urednikov knjige. Z avktorialnim značajem bi bila ta knjiga lahko kompendij za one, ki vedo le nekaj malega o kolektivu Laibach ali morda prav ničesar o njegovem vizualnem ustvarjanju, npr. generacije mladih, zaradi česar je verjetno izšla v 45. letu obstoja kolektiva in obudila (ponovitve objav) ter osvežila (novi pogledi na znano) zgodovinski spomin. Kaže, da je bila skladno s tem zasnovana inicialna distribucija knjige: ekskluzivno je na voljo na prodajnem portalu Laibach WTC (https://wtc.laibach.org/), ki trguje izključno z artikli, ki jih producira in/ali oznamčuje kolektiv Laibach.
Zato ne preseneča, da so povzeti (ter predelani in dopolnjeni) deli knjige Borčićeve Celostna umetnina Laibach. Fragmentarni pogled, ki jo je 2013 izdala Založba /*cf v Ljubljani. V slednji je avtorica objavila reprodukcije tiskovin in fotografij ter kronološke beležke in hemeroteko iz lastne hrambe (obseg naštetega je impresiven), popisala tudi svoje pričevanje o dogodkih, povezanih s tem, ter vse še kontekstualizirala. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je obravnavano dogajanje osebno soustvarjala. Deli knjige iz 2013 predstavljajo v knjigi iz 2024 poglavje, katerega naslov ne skriva navezave: Celostna umetnina Laibach. Tudi slikovno gradivo v knjigi iz 2024 je bilo pretežno že objavljeno v knjigi iz 2013; »temeljna dokumenta« o Laibachovem obstoju in delovanju (ta status jima samozadaja Laibach in stroke sledijo) – deset točk in organigram iz Nove revije, objavljena 1983 – sta bila poobjavljena že večkrat, tako tudi v Ausstellung! Laibach Kunst. Fundamenti/Fundaments.
Sveža, čeprav ne edinstvena, je ugotovitev Stepančičeve, da je bil dogodek Alternativa slovenski kulturi v Trbovljah, ki ga je Laibach za 27. september 1980 napovedal kot koncert in razstavo, odpravljen kot neprimeren oz. odpovedan, in ne prepovedan (str. 129). To je zapisano v besedilu z naslovom Enako ponovljive slikovne izjave kot del rezultatov preučitve tiskane umetnosti kot izraza kontrakulture v prvih letih Laibachovega delovanja. Nova v tem besedilu pa je interpretacija t. i. prepovedi imena Laibach (str. 139–140), za katero Stepančičeva zatrdi, da je de iure ni bilo. Kar podaja Stepančičeva, v okviru knjige vendarle nima teže, ki bi bistveno korigirala soobjavljeno besedilo Borčićeve (str. 27, 29 – na teh straneh Borčićeva sicer ne govori o prepovedi imena, pač pa o prepovedi, vezani na Laibachove likovne podobe, str. 30 in 51 – na teh straneh Borčićeva besedo prepoved postavi v narekovaje, kar stori spet na str. 58). Le če primerjamo izvorno in naslednjo različico besedila Borčićeve, ugotovimo, da, kar je bilo 2024 objavljeno z narekovaji na str. 51 in 58, teh 2013 (še) nima, takrat objavljeno na str. 61 in 72. Interpretativna strategija tako Stepančičeve kot Borčićeve je empirično razgrinjanje gradiva.
Pod naslovom Laibach stratagem: dve zgodbi zunanjega opazovalca Čuferjeva mdr. imenuje Laibachov stratagem – taktiko zvijačnosti – kot načelo delovanja, ki so ga osebe iz Laibacha izpovedale 23. junija 1983 v oddaji TV Slovenija TV Tednik, da namreč »z umetnostjo izražajo 'nepremostljive razkorake med politiko, ideologijo in industrijsko proizvodnjo' ter s pomočjo provokacije 'sil zrevoltirane odtujene zavesti' združujejo 'upornike ter zatiralce' v enoten ekspresivni 'izraz krika statičnega totalitarizma'« (str. 177). Tudi to besedilo je poobjavljeno: prvikrat je bilo objavljeno 2009 v angleščini v knjigi Ausstellung! Laibach Kunst – Recapitulation 2009 (Muzeum Sztuki, Łódź). Interpretativna strategija besedila je intimna ekspresija. Enako je v besedilih Živadinova in Timotijevića.
Pod naslovom Laibach stratagem: dve zgodbi zunanjega opazovalca Čuferjeva mdr. imenuje Laibachov stratagem – taktiko zvijačnosti – kot načelo delovanja, ki so ga osebe iz Laibacha izpovedale 23. junija 1983 v oddaji TV Slovenija TV Tednik, da namreč »z umetnostjo izražajo 'nepremostljive razkorake med politiko, ideologijo in industrijsko proizvodnjo' ter s pomočjo provokacije 'sil zrevoltirane odtujene zavesti' združujejo 'upornike ter zatiralce' v enoten ekspresivni 'izraz krika statičnega totalitarizma'« (str. 177). Tudi to besedilo je poobjavljeno: prvikrat je bilo objavljeno 2009 v angleščini v knjigi Ausstellung! Laibach Kunst – Recapitulation 2009 (Muzeum Sztuki, Łódź). Interpretativna strategija besedila je intimna ekspresija. Enako je v besedilih Živadinova in Timotijevića.
Pod naslovom Opozicija: Neue Slowenische Kunst in Laibach Kunst Živadinov razpravlja o tem, ali »je Laibach Kunst zaradi Scipiona in Irwina prestopil iz drugega vala punka v ontološko strategijo umetniškega vstajenja ali ne« (str. 188). Opomnjeno je, da je besedilo skrajšava javno izvedenega predavanja Živadinova, ne pa tudi katerega in kdaj ter kje se je zgodilo. Timotijević opiše »atmosfero s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih v Jugoslaviji: predvsem na transverzali Ljubljana–Beograd« (str. 223) s posebnim ozirom na delovanje galerije Srećna nova umetnost v Beogradu in svojim prvim srečanjem z Dejanom Knezom iz kolektiva Laibach, kar je naslovljeno Prišel je potiho in odšel v legendo. To besedilo je bilo že 2010 pripravljeno za katalog razstave Gesamtkunst Laibach. Temelji 1980–1990 v MGLC, Ljubljana, ki nato ni izšel (izvemo iz pripisa k besedilu).
Image Condition I [from] Laibach 2011 je naslov prispevka Kovačeve, ki z interpretativno strategijo družbene kritike opisuje konfrontacijo Laibachove samomuzealizacije s prevladujočo kulturno logiko, s katero se je soočil v Zagrebu, in z globalnim okoljem komercializacije. Gre za dvakrat poobjavljeno besedilo, ki je v hrvaščini 2011 izšlo v časopisu Zarez – dvotjednik za kulturna i društvena zbivanja (Druga strana, Zagreb) in 2013 v knjigi Kovačeve Tuebingenska kutija: Eseji o vizualnoj kulturi i biopolitici (Antibarbarus, Zagreb).
Osnove (s)poznanja o začetkih Laibachovega vizualnega ustvarjanja so z vsem tem podane nekoliko bolj vednost-no (v obzorju liminalno subjektiviziranega informiranja) kot ved-no (v obzorju kanonične objektiviziranosti stroke oz. ved), a sporočilno dovolj konsistentno glede na osrednjo tematsko usmeritev knjige, da Ausstellung! Laibach Kunst. Fundamenti/Fundaments zmore služiti kot vstopna točka v spoznavanje le-tega. V njej je vsaj en poudarek, ki jo lahko postavi tudi v roke tistih, ki se jim brez nje zdi, da so o Laibachu (iz)vedeli že vse. Uporaba te knjige pa bo delala preglavice raziskovalcem, ki bi se želeli ugotovitveno nasloniti nanjo, saj so viri pri nekaterih izmed prispevkov navedeni nepopolno ali dvoumno in ni mogoče razbrati, konkretno katera dejstva, formulacije ali teoretski vplivi so iz vira vstopili v objavljeno besedilo in do katere mere.
Opombe in viri
1 Generični kolektivi, ki soustvarjajo fenomen (mreženje avantgardnih poetik) NSK, so Laibach, Irwin in Gledališče sester Scipion(a) Nasice (GSSN). Zedinili so se, naj bo kot datum začetka delovanja NSK priznan 7. oktober 1984. Naslednja leta pa za začetna v delovanju posameznih entitet: 1980 – Laibach, 1982 – Irwin, 1983 – GSSN.
2 Primerjaj Peter BÜRGER, Christa BÜRGER, The Institutions of Art, Lincoln-London 1992, str. 3–4.
3 Knjigo so souredili Barbara Borčić in kolektiv Laibach, Ivan Novak iz kolektiva Laibach je dve besedili tudi prevedel.
4 Primerjaj Jørgen Dines JOHANSEN, Literary discourse. A semiotic-pragmatic approach to literature, Toronto 2002, str. 90–91, 97 in 99.
5 Ivan NOVAK, Dejan KNEZ, Akcija v imenu ideje, Nova revija, 2/13–14, 1983, str. 1460.
6 Največ jih je izdal kolektiv Irwin, pospremile so mnoge izmed njegovih razstavnih projektov. Le izjemoma pa se za avktorialno publikacijo v zvezi s svojim lastnim delom odloči Dragan Živadinov (središčna oseba verige transformacij izvedbenih kolektivov GSSN → Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot → Kozmokinetični kabinet Noordung → Dragan Živadinov & Dunja Zupančič & Miha Turšič); ena izmed redkih je Postgravityart, izšla 2013 v samozaložbi Dunje Zupančič, Mihe Turšiča in Dragana Živadinova.
7 Zazdi se, da se kronologije NSK večkrat oprejo na izjave oseb iz NSK namesto na preučevanje materialnih virov in izsleditve stvarnih dejstev. V prispevku Čuferjeve (sprva je bila ena izmed oseb v GSSN, kasneje tesna sodelavka kolektiva Irwin, včasih navedena kar kot njegova »članica«) za Ausstellung! Laibach Kunst. Fundamenti/Fundaments zasledimo njen osebni pogled (str. 172) na to, kdo je v imenu Laibacha prvi stopil na oder kot pevec (po njenem »frontman«, tudi »vodilni glas«) – ta pogled je liminalen, ne faktografski.
8 Izšla je ob istonaslovljeni razstavi, ki je bila v Moderni galeriji v Ljubljani od 11. maja do 16. avgusta 2015.