Razprave
Na začetku julija se je od nas poslovil arhitekt, arhitekturni teoretik, publicist in prevajalec, izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter njen svetovalec za arhitekturo in urbanizem, prof. dr. Fedja Košir. Dober mesec prej sva se zadnjič srečala in na kratko poklepetala v dvorani Slovenske matice na simpoziju ob stoletnici rojstva Naceta Šumija, ki se ga je sicer udeležil le kot poslušalec. Na moje vprašanje, kako je, je v zanj značilnem slogu odvrnil, da je še vedno tukaj, pa čeprav to morda komu ni všeč. Takšen je bil ob vseh srečanjih; zvedav, duhovit, pogosto kritičen, a vselej argumentirano, včasih tudi nekoliko ciničen. Klasično izobražen in izjemno načitan, ostrega uma in še ostrejšega jezika. Šarlatanov in bleferjev nikoli ni posebej dobro prenašal …
Ob novici o njegovi smrti sem se spomnil na najino prvo srečanje jeseni 2007 na simpoziju Arhitekturna zgodovina na mojem prvem javnem nastopu nekaj mesecev po diplomi. Eden od referentov je govoril o različnih pristopih arhitektov in umetnostnih zgodovinarjev k raziskovanju zgodovine arhitekture, pri čemer je bil precej kritičen do nekega starejšega Koširjevega članka. Po končanem referatu se je na podiju pojavil sivolas možak, vprašal, ali se lahko prijavi k diskusiji, referentu podal roko in se predstavil: »Fedja Košir.« In nato argumentirano in popolnoma dobronamerno opozoril govornika na njegovo napačno razumevanje bistva besedila. Takrat je tudi izjavil, da umetnostne zgodovinarje in njihovo metodologijo izjemno ceni, ob več drugih priložnostih pa je pokazal izjemno poznavanje umetnostnozgodovinske literature – nekaj, kar pri marsikaterem njegovem kolegu pogrešamo. Med pogostitvijo po simpoziju pa je popolnoma nepričakovano pristopil k meni in mi dejal: »Zelo sem vesel, da se bo nekdo končno lotil arhitekture 19. stoletja.« Kako je name, popolnega začetnika, delovala spodbuda tako uveljavljenega strokovnjaka, si lahko predstavlja vsak sam.
Na začetku julija se je od nas poslovil arhitekt, arhitekturni teoretik, publicist in prevajalec, izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter njen svetovalec za arhitekturo in urbanizem, prof. dr. Fedja Košir. Dober mesec prej sva se zadnjič srečala in na kratko poklepetala v dvorani Slovenske matice na simpoziju ob stoletnici rojstva Naceta Šumija, ki se ga je sicer udeležil le kot poslušalec. Na moje vprašanje, kako je, je v zanj značilnem slogu odvrnil, da je še vedno tukaj, pa čeprav to morda komu ni všeč. Takšen je bil ob vseh srečanjih; zvedav, duhovit, pogosto kritičen, a vselej argumentirano, včasih tudi nekoliko ciničen. Klasično izobražen in izjemno načitan, ostrega uma in še ostrejšega jezika. Šarlatanov in bleferjev nikoli ni posebej dobro prenašal …
Ob novici o njegovi smrti sem se spomnil na najino prvo srečanje jeseni 2007 na simpoziju Arhitekturna zgodovina na mojem prvem javnem nastopu nekaj mesecev po diplomi. Eden od referentov je govoril o različnih pristopih arhitektov in umetnostnih zgodovinarjev k raziskovanju zgodovine arhitekture, pri čemer je bil precej kritičen do nekega starejšega Koširjevega članka. Po končanem referatu se je na podiju pojavil sivolas možak, vprašal, ali se lahko prijavi k diskusiji, referentu podal roko in se predstavil: »Fedja Košir.« In nato argumentirano in popolnoma dobronamerno opozoril govornika na njegovo napačno razumevanje bistva besedila. Takrat je tudi izjavil, da umetnostne zgodovinarje in njihovo metodologijo izjemno ceni, ob več drugih priložnostih pa je pokazal izjemno poznavanje umetnostnozgodovinske literature – nekaj, kar pri marsikaterem njegovem kolegu pogrešamo. Med pogostitvijo po simpoziju pa je popolnoma nepričakovano pristopil k meni in mi dejal: »Zelo sem vesel, da se bo nekdo končno lotil arhitekture 19. stoletja.« Kako je name, popolnega začetnika, delovala spodbuda tako uveljavljenega strokovnjaka, si lahko predstavlja vsak sam.
Kar nerodno mi je ob misli, da sem v času najinega prvega srečanja o profesorju Koširju vedel zelo malo ali skoraj nič in še danes obžalujem, da nisem kot študent nikoli obiskal nobenega od njegovih predavanj. Šele kasneje, ko sem začel prebirati njegova besedila, sem uvidel, za kako pomembnega raziskovalca gre.
Fedja Košir je bil eden redkih slovenskih arhitektov, ki je bil enako uspešen na področju projektiranja kot tudi teoretičnega in raziskovalnega dela. Arhitekturo je študiral na prehodu petdesetih v šestdeseta leta in leta 1964 diplomiral pri Edvardu Ravnikarju z nalogo Fasade stolpnic republiške uprave in slovenskega gospodarstva na Trgu revolucije v Ljubljani. Pri načrtovanju osrednjega modernističnega arhitekturnega kompleksa v Ljubljani, Trga revolucije, je sodeloval še leto dni po diplomi, potem pa so se njune poti z Ravnikarjem razšle. Ob neki priložnosti je zapisal: »Bil sem v seminarju profesorja Ravnikarja. Toda zato se, kakor nekateri drugi, ne šopirim. Tudi profesor tega ne bi kar nič rad slišal. Marsičesa si nisva povedala. Kar sva si, ni bilo vedno všeč ne enemu ne drugemu.«[1] Kljub temu je vse življenje cenil Ravnikarjevo osrednjo vlogo pri razvoju naše moderne arhitekture, urbanizma in oblikovanja, hkrati pa se je zavedal, da je arhitekt še vedno do neke mere nerazumljen. Po drugi strani pa je bil izjemno kritičen do poskusov nekaterih piscev, ki poskušajo v zadnjih letih Ravnikarja prikazati kot žrtev komunističnega režima, oviranega in onemogočenega na vseh korakih, ki mu nobenega od projektov ni uspelo realizirati tako, kot si ga je zamislil (»Nerealiziranih stavbarskih zamisli ima vsak arhitekt zvrhano vrečo, enako profesor Ravnikar. A ima tudi bleščeč seznam sezidanih unikatnih uresničitev, tako da so, vsaj tukaj, frustracije neutemeljene.«).[2]
Sledila je približno dve desetletji trajajoča projektantska praksa po različnih birojih, delno tudi v svobodnem poklicu, ki bi si zaslužila samostojno predstavitev. Košir je pripadal t. i. natečajni generaciji, ki je na sceno prišla konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, ko si je prva povojna generacija že dodobra razdelila slovenski arhitekturni in urbanistični prostor in so bili zato njihova edina možnost uveljavitve javni natečaji po vsej Jugoslaviji. Košir, ki je bil znan po svoji delavnosti (hrvaški kolegi so v šali trdili, da ima risalno desko na motor), se je udeležil več kot sto natečajev, od katerih je na približno šestdesetih prejel nagrado ali odkup. Med njegove najbolj znane realizacije spadajo zimsko kopališče v Tivoliju (1969), Park hotel na Bledu (1970) in župnijska cerkev Vseh svetih na ljubljanskih Žalah (1981), ki pa je žal ostala nedokončana.
Vmes je leta 1982 doktoriral (Razvoj kompozicije multifunkcionalnih arhitekturno-urbanističnih sklopov, mentor Jože Koželj), tri leta kasneje pa postal profesor za arhitekturno teorijo in razvoj urbanizma na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kar je ostal vse do upokojitve leta 2013. Brez dvoma je leto 1985 ključna prelomnica v njegovem poklicnem življenju. S prihodom na fakulteto je namreč popolnoma opustil projektantsko prakso in se v celoti posvetil predavanjem in raziskovalnemu delu (»Ni mogoče hkrati poučevati in projektirati na visoki ravni, saj oboje zahteva popolno predanost in koncentracijo. Študenti vedno pričakujejo več, kot jim lahko daš, in za njih nikoli ni nič dovolj. Zato sem se odločil osredotočiti na poučevanje in nehati graditi.«).[3] Ni se namreč strinjal s prakso nekaterih profesorskih kolegov, ki poleg pedagoškega dela tudi projektirajo, pri čemer študentke in študente »uporabljajo« kot risarje.
Osrednja točka Koširjevega pedagoškega in raziskovalnega dela je bila arhitekturna teorija in kritika in to je tudi točka, ki je najbolj zanimiva za nas umetnostne zgodovinarje. Zavedajoč se manka, ki na Slovenskem vlada na tem področju in ki ima škodljive posledice tudi v praksi (»Kaj je ključna šibkost slovenske arhitekturne kritike (in zato tudi arhitekture)? Teoretska nerazgledanost.«),[4] je k zadevi pristopil nadvse temeljito, podrobnemu študiju področja, ki ga je po lastni izjavi sprva slabo poznal, pa so sčasoma sledile obsežne knjige, ki so tematiko približale slovenski strokovni in laični javnosti.
Svojo prvo odmevnejšo monografijo, Zamisel mesta (1993), je posvetil urbanizmu, o razvoju katerega je predaval. V knjigi podaja pregled razvoja kompozicije urbanih naselij od prazgodovine do 20. stoletja in odlično prepleta pomembnejše realizacije in teoretična besedila. Koširjevo osrednje delo pa je brez dvoma monumentalna trilogija zgodovine arhitekturne teorije, ki jo je naslovil preprosto K arhitekturi (2006–2007). Obsežna materija je sistematično razdeljena v tri knjige. V prvi predstavi arhitekturno teorijo od zgodnjih visokih kultur do historizma, v drugi se posveti teoriji urbanizma do začetka 20. stoletja in arhitekturni teoriji modernizma, postmodernizma in prvih let 21. stoletja, tretja knjiga pa je posvečena razvoju arhitekturne teorije na Slovenskem. Čeprav gre v prvi vrsti za pregledno delo, katerega namen je bralcu čim bolj sistematično postreči s podatki, imeni, glavnimi deli in pogledi, pa je pomemben sestavni del knjige tudi avtorjev kritičen odziv na posamezna dela in dogodke. Posebna odlika je tudi navedba izbranih odlomkov iz obravnavanih besedil v izvirnikih in ne le v slovenskih prevodih (ki so avtorjevo delo). Če se je pri prvih dveh zvezkih Košir lahko naslonil na različne tuje preglede arhitekturne teorije (pri čemer pa v nobenem primeru ni bil zgolj »kopist«), je tretji zvezek, pregled slovenske arhitekturne teorije, v celoti pionirsko delo. Prvič imamo namreč na enem mestu zbrana ključna teoretična in publicistična dela slovenskih arhitektov in nekaterih drugih piscev o arhitekturi, pri čemer si avtor prizadeva biti kar se da sistematičen in zajeti čim širši nabor piscev, hkrati pa je, še bolj kot v prvih dveh zvezkih, kritičen do posameznih avtorjev. Delo tako ni le suhoparen pregled, temveč Koširjeva osebna interpretacija publicistične dejavnosti slovenskih arhitektov in njihovih sopotnikov. Pri tem jasno nakaže dve smeri slovenske arhitekturne teorije. Kot pozitivno izpostavi smer, ki jo s svojimi besedili začne Izidor Cankar, doseže vrhunec v monumentalnih publikacijah Franceta Steleta in Jožeta Plečnika Architectura perennis in Napori, ki ju označi za krono naše arhitekturne teorije, in se nadaljuje v besedilih naših funkcionalistov (npr. Edvard Ravnikar, Marjan Mušič, Dušan Grabrijan). Drugo, negativno, skupino sestavljajo Janez Flis, ki ga razume kot del Mahničevega kulturnega boja, socrealistični pisci prvih let po drugi svetovni vojni in postmodernisti, ki jim očita teoretično šarlatanstvo. Čeprav se morda kdo s Koširjevimi stališči težko strinja ali pa se mu zdijo preveč radikalna, smo si lahko edini, da je svoje poglede brez dvoma jasno argumentiral.
Zavedajoč se pomena branja ključnih besedil vodilnih teoretikov v slovenščini je iz latinščine prevedel temeljno delo očeta evropske arhitekturne teorije Vitruvija, De architectura (O arhitekturi, 2009), s čimer smo Slovenci stopili korak bližje »velikim« narodom. Knjigi je dodal še obsežno spremno študijo v samostojni monografiji (O antičnem inženirstvu, 2009), ki je v času, ko so spremne besede omejene na nekaj strani splošnih podatkov na koncu knjige, prava redkost.
Kljub že omenjenemu razhodu z Edvardom Ravnikarjem se je Košir vselej zavedal njegovih izjemnih arhitekturnih in urbanističnih stvaritev, bolj kot drugi pisci pa tudi Ravnikarjevega pomembnega prispevka na področju arhitekturne publicistike in teorije. Ker je ta ključna za razumevanje arhitektovega opusa, je v monografiji Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik (2006) kronološko predstavil njegovo obsežno publicistično dejavnost.
Izpod Koširjevega peresa pa so tudi manj obsežne in po videzu skromnejše, a izjemno tehtne monografije o Edu Mihevcu (2011), Le Corbusierju (2007) in Andrea Palladiju (2008) – zadnji je izdal v sodelovanju s tedanjim Arhitekturnim muzejem Ljubljana –, ki prinašajo vrsto novih pogledov na ustvarjanje omenjenih umetnikov. Izmed še živečih in delujočih slovenskih arhitektov pa je Košir najbolj cenil Marka Mušiča in njegov izraziti, samosvoj slog. Poklonil se mu je z monografijo, v kateri je podrobno predstavil dve njegovi izjemni, a v slovenskem prostoru premalo znani stvaritvi iz sedemdesetih let z območja Črne gore, spominsko in kulturno središče v Kolašinu in restavracijo na Lovčenu (Kolašin, Lovčen. Od človeškega k onstrančloveškemu, 2010).
Koširjeva besedila brez dvoma niso lahko branje. Zahtevajo izobraženega bralca, ki nima le dobrega predznanja s področja arhitekturne zgodovine, ampak solidno pozna tudi zgodovino, literaturo, včasih celo glasbo. Zato so za mlajše bralce pogosto težko razumljiva, čemur sem bil nekajkrat priča tudi sam, ko sem s študenti želel obravnavati kakšen odlomek iz njegovih del. Njegovi iskrivi in duhoviti komentarji besedila izjemno popestrijo, lahko pa včasih zaradi njih bralec tudi zgreši bistvo. Ali če povemo s Koširjevimi besedami: »Razumevanje metafor in hermetičnih izjav je lahko zahtevno.«[5] A kljub tem »pomanjkljivostim« gre za izjemna dela, ki so v slovenskem prostoru zapolnila veliko vrzel in marsikoga napeljala k drugačnemu pogledu na arhitekturne in urbanistične stvaritve preteklosti in sedanjosti.
Z odhodom prof. dr. Fedje Koširja je v slovenski arhitekturni publicistiki zazevala praznina, ki jo bo težko zapolniti in ki jo bomo (čeprav se morda tega še ne zavedamo) občutili tako arhitekti kot umetnostni zgodovinarji. Pogrešali bomo njegovo široko znanje in (v naših krajih tako redek) inteligentni humor, njegove iskrive komentarje arhitekturne preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ostale pa bodo knjige, h katerim se bodo znova in znova vračale tudi prihodnje generacije piscev o arhitekturi. In hkrati z njimi ostaja tudi njegov poziv, zapisan v zaključku ene izmed njih: »Na 'galapagosu' naše arhitekture se nabira znatna količina teoretskega 'guana': ne bo ga ravno lahko spraviti spod nog. Pa ga bo treba, če nočemo, da bi se nam za hrbtom nasmihal ves svet.«[6]
OPOMBE IN VIRI
1 Fedja KOŠIR, Edo Mihevc. 1911/1985. Ob stoletnici rojstva, Ljubljana 2011, str. 12.
2 Fedja KOŠIR, Sic & Non, Outsider, 7/28, 2021, str. 23.
3 Nina GRANDA, Matevž GRANDA, Dr. Fedja Košir (1940–2024): Dekonstruktivizem je nam, radikalcem, najbolj simpatičen, Outsider. Spletna izdaja, 14. 7. 2024, https://outsider.si/dr-fedja-kosir-dekonstruktivizem-je-nam-radikalcem-najbolj-simpaticen/ (2. 10. 2024). Gre za prvo objavo intervjuja s Fedjo Koširjem, ki je bil sicer izveden že leta 2014.
4 GRANDA, GRANDA 2024 (op. 3).
5 GRANDA, GRANDA 2024 (op. 3).
6 Fedja KOŠIR, K arhitekturi. 3: Razvoj arhitekturne teorije na Slovenskem, Ljubljana 2007, str. 354.